ČAJANKA

Joga in škodljivost njene prakse?

2012-01-15T05:02:00.000-08:00

Pred kratkim je bil v The New York Times objavljen sledeč članek, ki je predvsem govoril o nevarnosti prakse joge, o številnih poškodbah, ki jih ta praksa prinaša.

http://www.nytimes.com/2012/01/08/magazine/how-yoga-can-wreck-your-body.html?_r=1

Odzivi različnih učiteljev joge širom sveta so bili...hitri. V roku tedna je po medmrežju in tudi po tiskanih publikacijah izšlo kar nekaj člankov, ki nam govorijo nasprotno.

http://nicoledeavillayoga.net/ResponsetoNYTArticle.aspx

http://www.youtube.com/watch?v=iDggk8MB39I&feature=youtu.be

http://ayny.org/how-the-nyt-can-wreck-yoga.html

http://www.thedailybeast.com/articles/2012/01/10/yoga-instructors-push-back-at-new-york-times-article-on-injury-risk.html

Kaj naj si torej nekdo, ki z jogo nima nobenega stika, o vsem skupaj misli?
Kaj naj si misli ogromno ljudi, ki obiskuje tečaje joge, ali jo prakticira doma?

Osebno menim, da je razumevanje tega, kar joga v resnici je, zelo široko. Nekateri pod prakso joge razumejo prakso asan, nekateri meditacijo, spet drugi sprostitev...
Joga je v svojem bistvu stanje in hkrati metoda, ki nas temu stanju približa. O jogi je bilo govora mnogo pred tem, ko so se pojavili zapisi o telesnih položajih. Vrednost in uporaba asan (telesni položaji) se je močno razširila na zahodu v zadnjih 50 letih. To je čas, ki je prakso joge iz votlin, ashramov, templjev ali tišine domov prenesel v telovadnice, studie in večnamenske dvorane.

Sprašujem se, kaj je avtentična joga?

Ko je disciplina nekoč v času našla svoj odgovor na zastavljeno vprašanje, se je njen način začel širiti od ust do ust. Praksa se je v začetku svoje zgodovine prenašala ustno, v razmerju Učitelj - Učenec. Sama praksa joge je obstajala že mnogo pred prvimi zapisi o njej.
Treba je razumeti, da praksa izhaja iz okolja, ki je mnogo bolj cenil izrečeno besedo kot napisano. Še danes v Indiji za nekoga, ki veliko ve, pravijo da je "naslišan", (SRUTI), medtem ko na zahodu uporabljamo za isto osebo izraz načitan.
Joga se je tako razvijala. Praksa je bila na svojem začetku metoda transcendence, metoda, ki je usmerjena v preseganje običajnega stanja, ko smo razpeti med procesi razuma, informacijami čutil...

Vse klasifikacije joge (pa naj bo govor o štirih poteh joge, naj bo govor o tradicionalni hatha jogi ali modernimi dinamičnimi stili hatha joge) so tu le zato, da služijo želji po predalčkanju zahodnega uma. To, kar je joga v Sloveniji, Evropi, Zahodu...je predvsem oblika skupinskih vadb, ki imajo več ali manj komponent tega, kar joga je v svoji osnovi. In pri vsaki aktivnosti seveda obstaja možnost poškodbe, pa naj bo to tek ali hoja po stopnicah...

Ali danes obstaja avtentična joga?
Ali imajo šole z dolgoletnimi tradicijami in slavnimi imeni v svoji verigi več "avtentičnosti" od mlajših?
Ali je lahko dober učitelj nekdo, ki ni vezan na linijo Guruja?

Verjetno bi okrog tega lahko močno filozofiral. Zdi se mi, da je vrednost sporočila, ki se je tako dolgo prenašalo, v svojih predajah kaj hitro lahko doživelo komunikacijski šum. In zdi se mi, da je posledično kaj hitro prišlo do mutacij izvirnega sporočila. Mislim, da je danes vprašljiva vsa avtentičnost, kajti prenos informacij v zadnjih letih (v smislu joge zadnjih 1000 - 2000 let) je močno zaznamovan z vsemi sporočili, ki v um prenašalca sporočila pridejo nezavedno (teh sporočil je seveda na število informacij, ki tečejo naokrog sedaj seveda mnogo več kot nekoč...). Tako da je avtentičnost joge verjetno smisel iskati v širokem okvirju učiteljevih besed, raziskovanju prakse joge skozi lastno izkušnjo in prebiranju tekstov, od tostih najstarejših, pa vse do tega, kar nastaja v današnji dobi.

Zato naj velja osnovno pravilo. Tisto, kar počneš, počni s polnim zavedanjem in osredotočenostjo le na to, kar v resnici počneš. Na ta način in ob upoštevanju, da je bolečina sporočilo telesa, da nekaj NI v redu, boš najverjetneje ostal v mejah tega, kar je tebi primerno.
Učitelji smo različni, eni dajejo več poudarka na samo gibanje med prakso asan, drugi manj.
Tudi učenci smo v skupini različni. Eni so pripravljeni prisluhniti telesu in besedam učitelja, spet drugi ne.

Tako pod črto lahko glede članka, ki je vzdignil nekaj prahu na "jogijski" sceni, rečem le to.

- Verjetnost poškodbe na praksi joge (asan) seveda obstaja.
- Ta verjetnost se povečuje, če ste izrazito tekmovalni in vas predvsem zanima, da boste najbolj gibljivi, najmočnejši, najlepši... v skupini.
- Ta verjetnost se še poveča, če pred vami stoji vase zagledan učitelj, ki je po možnosti malenkost bolj gibljiv, močnejši ali lepši...od vas.
- Ta verjetnost se še poveča, če ta isti učitelj skrbi za to, da vam bo vsako uro dokazal, da je bolj gibljiv, močnejši in lepši...od vas.
- In če je ta isti učitelj "prišel do joge skozi fitness industrijo", in bo joga kot skupinska ura bolj spominjala na Body Pump, attack,...ali kaj podobnega in vas bo navduševal z medklici v stilu: "No pain, no gain!" in podobno...
je verjetnost poškodbe na uri joge še večja.

A ne trdim, da je tak učitelj joge (skupinske vadbe bi bil boljši izraz) slab.
Menim, da je tam le zato, ker ga VI potrebujete.

Se lahko sploh imenujete človek????

2011-09-27T08:50:00.000-07:00

Delim objavo , deli naprej in se zamislite, tisti, ki to naredite:
Se lahko sploh imenujete človek????

Danes sem umrl. Navličal si se me in me odpeljal v zavetišče. Bilo je prepolno in dobil sem nesrečno številko. Sedaj sem v plasični vrečki na smetišču. Nek drug mladiček bo dobil skoraj nerabljen povodec, ki si ga pustil, ko si odšel. Moja ovratnica je bila umazana in premajhna, ampak gospa mi jo je vseeno vzela, preden me je poslala na Mavrično pot.
Bi še bil doma, če ti ne bi zgrizel čevlja? Ne vem, zakaj sem ga, ampak bil je usnjen in ležal je na tleh ... Samo igral sem se. Pozabil si na igračke za mladičke.
Bi še bil doma, če bi bil navajen na čistočo? Ko si mi porinil smrček v iztrebek me je bilo sram, da sem sploh šel. Saj bi te knjige in trenerji naučili, kako me privaditi ... Bi še bil doma, če ne bi imel bolh? Po dnevih na dvorišču se jih sam, brez preparatov proti bolham, nisem uspel znebiti. Bi še bil doma, če ne bi lajal? Vse, kar sem hotel z laježem povedati, je bilo, da me je strah, da sem osamljen, ... Da sem tukaj, da želim biti tvoj najboljši prijatelj ...
... Bi še bil doma, če bi te osrečeval? S tem, ko si me udarjal in mlatil po meni, me nisi naučil, kako te naj. Bi še bil doma, če bi si vzel čas zame in me naučil, kako naj se obnašam? Po prvem tednu se mi sploh nisi več posvečal, jaz sem pa tako čakal, kdaj me boš začel imeti rad. Danes sem umrl.
Z ljubeznijo,
... ... ... ... tvoj mladiček."

NARAVA JOGE, 4.del

2011-07-04T03:39:00.000-07:00

Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY

Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman

Um

Kaj je um? Z jogijskega zornega kota je um le individualizirana zavest, njena celota, celota vaše
zavesti, ki vključuje vaša delovanja, ki jih zahodni psiholog postavlja izven uma. Joga je mogoča le na podlagi vzhodne psihologije. Kako naj opišemo to individualizirano zavest? Prvič, ona se zaveda stvari. Ko se jih začenja zavedati, si jih želi. Ko si jih želi, jih skuša pridobiti. Tako imamo tri aspekte zavesti - inteligenco, željo in delovanje. Na fizični ravni prevladuje delovanje, čeprav sta prisotni tudi želja in mišljenje. Na astralni ravni prevladuje želja, mišljenje in delovanje pa sta podrejena želji. Na mentalni ravni prevladuje inteligenca, želja in delovanje pa sta podrejena. Ko greste na buddhično raven prevladuje spoznavanje kot čisti razum, in tako naprej. Vsak od teh vidikov je stalno prisoten, vendar pa eden prevladuje. Isto je z materijo, ki jim pripada. Tako imate v materiji ritmične, dejavne in stabilne kombinacije; in v skladu s kombinacijami materije v vaših telesih bodo pogoji delovanja celote teh zavesti. V praksi Joge morate vgraditi v vaša telesa ritmične kombinacije, z manj prisotnima dejavnostjo in inertnostjo. Jogi namreč hoče, da se njegovo telo prilagaja njegovemu umu.

Stopnje uma

Patanjali nam pravi, da ima um pet stopenj; Vyasa pa dodaja, da se nahajajo “te stopnje uma na vsaki ravni”. Prva stopnja je stopnja, na kateri um blodi naokoli, stopnja Kshipta; to je metuljast um, zgodnja stopnja človeštva, ali, pri človeku, um otroka, ki neprestano tava od predmeta do predmeta. Ustreza delovanju na fizični ravni. Naslednja stopnja je stopnja zmedenosti, Mudha, enakovredna stopnji mladosti, ko s človekom upravljajo čustva, ga begajo, ko začenja čutiti, da je neveden - stanje onstran otroške muhavosti - značilno stanje, ki ustreza delovanju v astralnem svetu. Nato pride stanje zamišljenosti ali zaslepljenosti, Vikshipta, stanje človeka, ki ga je prevzela neka zamisel - ljubezen, stremljenje, kaj vse ne. On ni več zmeden mladostnik, ampak človek z jasnim ciljem, z neko zamislijo, ki ga je prevzela. To je lahko fiksna ideja blazneža ali fiksna ideja, ki iz njega naredi heroja ali svetnika; vendar pa je v vsakem primeru prevzet z neko idejo. Kakovost ideje, njena resničnost ali lažnost, ustvarja razliko med manijakom in mučenikom. Najsi je človek manijak ali mučenik, nahaja se pod urokom fiksne ideje. Proti njen ne pomaga nobeno umovanje. Če se je prepričal, da je iz stekla, ga ne bo noben argument prepričal v nasprotno. On bo vedno gledal na sebe tako, kot da je krhek kot steklo. To je lažna fiksna ideja. Obstaja pa fiksna ideja, ki ustvarja iz človeka heroja ali mučenika. Kajti če je človeku dražja neka velika resnica kot življenje, potem odvrže vse ostalo. Ideja ga poseduje, ga obvladuje, in človek gre zaradi nje z veseljem v smrt. Rečeno je, da se to stanje približuje Jogi, kajti takšen človek postaja koncentriran, pa četudi ga poseduje le ena ideja. To stanje ustreza delovanju na nižji mentalni ravni.
Če pa je človek tisti, ki poseduje idejo, ne pa ideja njega, potem se to osredotočeno stanje uma v
sanskrtu imenuje Ekagrata in predstavlja četrto stopnjo. To je stopnja zrelega človeka, pripravljenega na resnično življenje. Če je šel človek skozi življenje pod nadvlado ene same ideje, potem se približuje Jogi; osvobaja se prijema sveta in je onstran vseh zapeljevanj. Ko on poseduje tisto, kar je prej posedovalo njega, je pripravljen na Jogo in začne z urjenjem, ki pospeši njegovo napredovanje. Ta stopnja ustreza delovanju na višji mentalni ravni.
Iz te četrte stopnje ali Ekagrata se porodi peta stopnja, Niruddha ali samo-nadzor. Ko človek, ne le poseduje neko idejo, ampak se dvigne nad vse ideje, ko izbira, kar želi, ko prevzema ali ne prevzema nekaj, v skladu z razsvetljeno voljo, potem je samo-nadzorovan in lahko učinkovito prakticira Jogo. Ta stopnja ustreza delovanju na buddhični ravni.
Na tretji stopnji, Vikshipta, ko ga ima v posesti neka ideja, se človek uči viveke ali razlikovanja med notranjim in zunanjim, med realnim in nerealnim. Ko se nauči lekcije viveke, naredi korak naprej in v Ekagrati izbere eno samo idejo, idejo notranjega življenja; z osredotočanjem uma na to idejo se uči vairagyje ali brezstrastnosti. Vzdigne se nad željo, da bi posedoval predmete ugodja, najsi ti pripadajo temu ali kateremu koli drugemu svetu. Nato napreduje proti peti stopnji, samo-nadzoru. Da bi to dosegel mora prakticirati šest kreposti, shatsamapatti. Teh šest kreposti je povezanih z aspektom volje zavesti, medtem ko sta viveka in vairagya povezani z njenima aspektoma spoznavanja in delovanja.
S študijem vašega uma lahko odkrijete do kolikšne mere ste pripravljeni na začetek določne prakse Joge. Preiščite vaš um, da bi v sebi prepoznali te stopnje. Če se nahajate na eni ali drugi od prvih dveh stopenj, potem še niste pripravljeni na Jogo. Otrok in mladenič nista pripravljena na to, da bi postala jogi, kar velja tudi za zamišljenega človeka. Če pa vas obvladuje ena sama ideja, ste skoraj pripravljeni na Jogo, ker to vodi v osredotočenost, ko lahko izberete svojo idejo in se je po volji držite. Od tega do popolnega nadzora, ki lahko ohromi vsa gibanja uma, je le kratek korak. Ko dosežete to stopnjo, je sorazmerno lahko preiti v Samadhi.

Navzven in navznoter obrnjena zavest

Imamo dve vrsti Samadhija: eden je obrnjen navzven in drugi navznoter. Zavest, ki je obrnjena
navzven, se vedno pojavi prva. Nahajate se na stopnji Samadhija, ki pripada navzven usmerjeni budni zavesti, ko lahko preidete onstran predmetov, do principov, ki jih ti predmeti objavljajo, tako da preko oblik ujamete preblisk življenja. Darwin se je nahajal na tej stopnji, ko je razkril resnico o evoluciji. To je navzven usmerjen Samadhi fizičnega telesa.
Tehnično je to Samprajnata Samadhi, “Samadhi z zavestjo”, na katerega bi bilo po mojem mnenju, bolje gledati kot na Samadhi z navzven obrnjeno zavestjo, to je, ki se zaveda predmetov. Ko pa predmet izgine, to je, ko se zavest umakne iz ovoja, s pomočjo katerega vidi te predmete, nastopi Asamprajnata Samadhi, ki se imenuje “Samadhi brez zavesti”. Jaz ga raje imenujem navznoter obrnjena zavest, kajti ta stopnja se doseže z odvračanjem od zunanjega.
Ti dve stopnji Samadhija si sledita na vsaki ravni; siloviti koncentraciji na predmete na prvi stopnji in vstopu preko zunanje oblike do principa, ki se nahaja za njo, sledi umikanje zavesti iz ovoja, ki je služil njenemu namenu, njen umik v samo sebe, to je, v nek ovoj, ki še ni prepoznan kot ovoj. Takrat se zavest začasno zaveda le same sebe in ne zunanjega sveta. Tedaj nastopi “oblak”, začetek ponovnega občutenja zunanjega, nek medel občutek “nečesa”, kar je nekaj drugega od nje same; temu nato spet sledi delovanje v višjem ovoju in prepoznavanje predmetov na naslednji, višji ravni, ki ustreza temu ovoju. Tako popoln cikel poteka tako: Samprajnata Samadhi, Asamprajnata Samadhi, Megha (oblak), in nato Samprajnata Samadhi naslednje ravni, in tako naprej.

Oblak

Ta izraz - v svoji popolni obliki Dharma-megha, oblak pravičnosti ali religije - je eden tistih, ki so ga komentatorji precej pičlo pojasnili. Dejansko je edino pojasnilo, ki so ga dali, le to, da se nad
človekom zbere vsa pretekla dobra karma in nanj izliva dež blagoslova. Poglejmo, ali lahko najdemo kaj več od tega mršavega tolmačenja.
Izraz “oblak” se v zahodni mistični literaturi pojavlja kar pogosto; “Oblak nad goro”, “Oblak nad
svetiščem”, “Oblak nad božjim-prestolom”, so za študenta precej domači izrazi. Tudi izkušnja, ki jo nakazujejo, je v svojih nižjih fazah precej znana vsem mistikom, nekaterim pa tudi v vsej svoji
polnosti. V njenih nižjih fazah gre za pravkar omenjeno izkušnjo, ko umiku zavesti v ovoj, ki še ni
prepoznan kot ovoj, sledi začetek delovanja tega ovoja, katerega prvo znamenje je medlo čutenje
zunanjega. Počutite se tako, kot da bi vas obdajala gosta megla, se zavedate, da niste sami, vendar pa tega niste sposobni videti.
Bodite mirni; bodite potrpežljivi, čakajte. Naj vaša zavest prevzame držo pričakovanja. Kmalu se bo oblak stanjšal in prvi prebliski, videnje višje ravni, bo v vsej svoji lepoti ožarilo vaš očaran pogled. Ta vstop na višjo raven se bo ponavljal vedno znova in znova, dokler se vaša zavest, potem ko je bila osredotočena na buddhični ravni in potem ko bo izpred nje izginil celo njen sijaj, ne bo umaknila tudi iz tega odličnega ovoja in se boste znašli v resničnem oblaku, oblaku svetišča, oblaku, ki zastira Najsvetejše, ki prekriva videnje Jaza.
Tedaj nastopi to, kar se zdi kot izginjanje življenja samega, odpuščanje zadnjega oprijema ob otipljivo, visenje v praznini, groza velike teme, neizrekljiva osamljenost. Vztrajajte, vztrajajte. Vse mora oditi.
“Pomagati vam ne more nič, kar je izven Večnosti.” Bog sije le v mirovanju; ali kakor pravi Hebrejec: “Bodi miren, in vedi, da sem Bog.” V tej tišini se bo zaslišal Glas, glas Jaza. V tej tišini bo mogoče začutiti Življenje, življenje Jaza. V tej praznini se bo razodela Polnost, polnost Jaza. V tej temi bo mogoče videti Luč, veličastje Jaza. Oblak bo izginil in objavil se bo sijaj Jaza. To, kar je bilo preblisk oddaljenega veličastja, bo postalo stalno uresničenje, in poznavajoč Jaz in vašo združenost z njim, boste vstopili v Mir, ki pripada le Jazu.

NARAVA JOGE, 3. del

2011-07-04T03:27:00.000-07:00

Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY

Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman

Literatura o Jogi

Na nesrečo ljudi, ki ne poznajo sanskrta, literatura o Jogi ni splošno dostopna. Splošna učenja o Jogi sicer lahko najdemo v Upanishadah in Bhagavad Giti, in ta so vam preko mnogih prevodov dostopna, vendar pa so to splošna učenja; nudijo vam glavna načela, vendar pa vam ne povedo nič podrobnega o metodah. Celo v Bhagavad-Giti, ki vam govori o žrtvovanjih, da morate postati ravnodušni in tako naprej, je to v smislu moralnih pravil, dejansko popolnoma nujnih, ki pa vam vseeno ne povedo, kako doseči stanja, ki vam jih predstavijo. Posebno literaturo o Jogi predstavljajo predvsem manjše Upanishade, “sto-in-osem”, kakor se imenujejo. Nato imamo obsežno literaturo, ki se imenuje Tantre. Te knjige imajo za običajno uho bralca zal pomen, vendar pa ne v celoti upravičeno. Tantre so zelo koristne knjige, zelo dragocene in poučne; v njih lahko najdemo vso okultno znanost. Vendar pa se delijo v tri razrede: tiste, ki obravnavajo belo magijo, tiste, ki obravnavajo črno magijo, in tiste, ki obravnavajo to, kar bi lahko imenovali siva magija, mešanico predhodnih dveh. Magija je beseda, ki zajema metode premišljenega vzpostavljanja nad-normalnih stanj z delovanjem volje. Visoka živčna napetost, ki jo povzročita zaskrbljenost ali bolezen, vodi v navadno histerijo, čustveno in neumno. Podobno visoka napetost, ki izhaja iz delovanja volje, pa človeka naredi občutljivega za nad-fizične vibracije. Vstopiti v sen ni nič posebnega, vstopiti v Samadhi pa je neprecenljiva moč.
Proces je v glavnem enak, vendar pa je v prvem primeru posledica običajnih pogojev, v drugem pa delovanja izurjene volje. Jogi je človek, ki se je poučil o moči volje in jo zna uporabiti, da bi dosegel predvidene in vnaprej določene rezultate. To znanje so vedno imenovali magija; to je ime za Veliko Znanost preteklosti, edino znanost, kateri so v preteklosti dali ime “velika”. Tantre vsebujejo njeno celoto; okultno stran človeka in narave, sredstva, s katerimi jo je mogoče raziskovati, načela, s katerimi se lahko človek prerodi; vse to je Tantrah. Težava je v tem, da so brez učitelja zelo nevarne, tako da človek, ki poskuša s prakso tantričnih metod brez učitelja zelo pogosto hudo zboli. Zato so Tantre dobile slabo ime, tako na zahodu kot v Indiji. Številne ameriške “okultne” knjige, ki se sedaj prodajajo, so prevedeni odlomki iz Tanter. Ena od težav je v tem, da ta tantrična dela pogosto uporabljajo ime telesnega organa za predstavitev astralnega ali mentalnega centra. Za to obstaja določen razlog, saj so vsi centri v različnih telesih medsebojno povezani; vendar pa ne bi noben zanesljiv učitelj dovolil učencu, da dela na organih telesa, dokler si ni pridobil nadzora nad višjimi centri in skrbno prečistil fizično telo. Poznavanje ene vam pomaga spoznati drugo, in učitelj, ki je šel skozi vse, lahko usmeri svojega učenca na pravo pot; če pa berete te besede, ki so vse fizične, in ne veste, na kaj se nanašajo, potem boste postali zelo zmedeni in se lahko poškodujete. Na primer, v eni izmed Suter piše, da boste, če boste meditirali o določenem delu jezika, dosegli astralni vid. To pomeni, da se, če meditirate o hipofizi preko tega dela jezika, odpre astralni vid. Posebna beseda, ki
je bila uporabljena za določen center, ima ustreznost v fizičnem telesu, tako da se pogosto uporabi za fizični organ, medtem ko je mišljeno povsem nekaj drugega. To je to, kar se imenuje “slepilo” in je namenjeno temu, da ljudi odvrača od nevarnih praks v objavljenih knjigah; ljudje lahko meditirajo o tistem delu svojega jezika celotno svoje življenje, ne da bi se kdaj koli dosegli; če pa razmišljajo o ustreznem centru v telesu, si lahko povzročijo veliko škodo. Rečeno je tudi: “Meditirajte o popku”. To pomeni o solarnem pleksusu, kajti med njima obstaja tesna zveza. Toda meditiranje o njem pomeni izpostavljati se nevarnosti resne živčne motnje, ki jo je praktično nemogoče pozdraviti. Vsi, ki vedo, kako številni ljudje v Indiji trpijo zaradi teh napačno razumljenih praks, vedo, da se ni pametno spuščati v njih brez nekoga, ki vam bo povedal, kaj pomenijo, kaj je mogoče varno prakticirati in kaj ne.
Drugi del literature o Jogi predstavlja drobna knjižica, ki se imenuje Patanjalijeve Sutre. Ta je sicer dostopna, vendar pa se bojim, da lahko koristi le redkim. Prvič, Sutre, ki so le naslovi, osvetljuje obsežen komentar v sanskrtu, ki pa je preveden le delno. In celo komentarji imajo to posebnost, da so v njih vse najtežje besede zgolj ponovljene in ne razložene, tako da študentu ne osvetlijo kaj dosti.

Nekatere definicije

Obstajajo nekatere besede, ki se nenehno ponavljajo in jih moramo zato na kratko opredeliti, da bi se izognili zmedi; te so: razvoj, evolucija, duhovnost, psihizem, joga in misticizem.
“Razvoj” se vedno nanaša na zavest, “evolucija” na oblike. Evolucija je proces, v katerem nekaj
homogenega postaja heterogeno, nekaj preprostega postaja zapleteno. Vendar pa v njej ni nobene rasti in nobenega izpopolnjevanja duha, zavesti; je vedno in v celoti prisotna, in vse, kar se ji lahko zgodi, je to, da se usmeri navzven, namesto da ostaja usmerjena navznoter. Bog v vas se ne more razviti, vendar pa lahko izrazi svoje moči skozi materijo, ki si jo je prilastil za ta namen, in materija se razvija, da bi mu služila. On sam zgolj objavlja to, kar On je. In v zvezi s tem vam lahko pridejo na um številni reki velikih mistikov: “Postani,” pravi sv. Ambrozij, “to, kar si” - protislovna fraza, toda fraza, ki povzema veliko resnico: postani v zunanji manifestaciji to, kar si v notranji realnosti. To je cilj celotnega procesa Joge.
“Duhovnost” je uresničevanje Enosti. “Psihizem” je objavljanje inteligence preko nekega
materialnega nosilca. (Glej London Lectures of 1907, Spirituality and Psychism.)
“Joga” je iskanje združitve preko razuma, znanost; “misticizem” je iskanje iste združitve preko čustva. (Beseda joga se seveda lahko pravilno uporablja za vse združitve z jazom po kateri koli poti. Jaz jo tu uporabljam v ožjem smislu, posebej povezanem z inteligenco, kot znanost, in s tem sledim Patanjaliju.)
Poglejte mistika. On osredotoča svoj um na predmet predanosti; izgubi samo-zavedanje in preide v zamaknjenost ljubezni in občudovanja ter opusti vse zunanje predstave. Potopi se v predmet svoje ljubezni, velik val čustva pa ga ponese k Bogu. On ne ve, kako je dosegel to vzvišeno stanje. Zaveda se le Boga in svoje ljubezni do Njega. To je zamaknjenost mistika, zmagoslavje svetnika.
Jogi ne deluje na ta način. Korak za korakom spoznava, kaj počne. On deluje z znanostjo in ne s
čustvom, zato vsak, ki mu znanost ni mar, ker misli, da je suhoparna in dolgočasna, ne razvija tisti del svoje narave, v katerem bo našel največjo pomoč pri praksi Joge. Jogi lahko uporabi čustvo kot sredstvo. To Patanjali jasno poudarja. Podal je veliko sredstev, s katerimi je mogoče slediti Jogi, in zanimivo, eno od številnih sredstev je “predanost Ishvari”. Pri njem se izrazi duh znanstvenega misleca. Predanost Ishvari zanj ni cilj sama po sebi, ampak sredstvo za doseganje nekega cilja, koncentracije uma. Takoj lahko vidite razliko v duhu. Predanost Ishvari je pot mistika. Preko nje doseže združitev. Predanost Ishvari kot sredstvo za koncentracijo uma pa je znanstven način, na katerega jogi gleda na predanost. Nobene druge besede ne bi tako dobro osvetlile razliko v duhu med Misticizmom in Jogo. Prvi gleda na predanost Ishvari kot na način doseganja Ljubljenega; druga gleda nanjo kot na sredstvo za doseganje koncentracije. Za mistika je predmet iskanja Bog sam po sebi, navdušenje v Njem je razlog za približevanje Njemu, cilj je združitev z Njim v zavesti. Za jogija pa je osredotočanje pozornosti na boga zgolj učinkovit način koncentriranja uma. Pri drugem se predanost uporabi za dosego cilja; pri prvem se na boga gleda kot na cilj in se ga doseže neposredno z zamaknjenostjo.

Spremembe zavesti in vibracije materije

Nujno je, da nekaj razumete o tej zavesti, ki je vaš Jaz, in o materiji, ki je ovoj zavesti, s katerim jaz tako pogosto istoveti samega sebe. Velika značilnost zavesti je sprememba, razen temeljne gotovosti, da obstaja. Zavest o obstoju se nikoli ne spreminja, onstran te pa se spreminja vse, in le preko sprememb postane zavest samo-zavest. Zavest je stalno spreminjajoča se stvar, ki kroži okoli ene ideje, ki se nikoli ne spreminja - ideje o samo-obstoju. Zavest se sama po sebi ne spreminja s kakršno koli spremembo položaja ali kraja. Ona zgolj spreminja svoja stanja znotraj same sebe. V materiji pa vsako spremembo stanja povzroči sprememba kraja. Sprememba zavesti je sprememba stanja; sprememba materije je sprememba kraja. Še več, vsaka sprememba stanja v zavesti je povezana z vibracijami materije v njenem nosilcu. Ko preučujemo materijo, odkrijemo tri temeljna svojstva: ritem, gibljivost, stabilnost - sattva, rajas, tamas. Sattva je ritem, vibracija. Ta je več kot rajas ali gibljivost. Je urejeno gibanje, je nihanje z ene strani na drugo na določeni razdalji, valovni dolžini,
vibraciji.
Pogosto se postavlja vprašanje: “Kako lahko stvari v tako različnih kategorijah kot sta materija in duh vplivajo ena na drugo? Ali lahko premostimo ta prepad, za katerega nekateri pravijo, da ga ni mogoče nikoli premostiti?” Da, Indijci so ga premostili, ali bolje, pokazali so, da prepada ni. Za Indijca materija in duh nista le dve fazi enosti, ampak poleg tega on s skrbno analizo odnosa med zavestjo in materijo odkriva, da v vsakem vesolju LOGOS vsili materiji prav določen odnos ritmov, pri čemer vsaka vibracija materije ustreza določeni spremembi v zavesti. V zavesti ni spremembe, kakor koli subtilne, ki si ne bi prilastila vibracije v materiji; v materiji ni vibracije, kakor koli hitre ali občutljive, s katero ne bi bila povezana določena sprememba v zavesti. To je prvo veliko delo LOGOSA, ki ga indijski spisi zasledijo pri izgradnji atoma, Tanmatre, “meri Tega”, meri zavesti. Tisti, ki je zavest, vsili svojemu materialu odziv na vsako spremembo v zavesti, kar pa pomeni neskončno število vibracij. Tako med Jazom in njegovimi ovoji obstaja nespremenljiv odnos: sprememba v zavesti in vibracija materije in
vice versa. Na ta način lahko Jaz spozna Ne-jaz.
Te ustreznosti uporabljata Raja in Hatha Joga, Kraljevska Joga in Joga Vztrajnosti. Raja Joga skuša nadzirati spremembe v zavesti in s tem nadzorom vladati materialnim nosilcem. Hatha Joga skuša nadzirati vibracije materije in s tem nadzorom priklicati želene spremembe v zavesti. Slaba točka Hatha Joge je, da delovanje v tej smeri ne more seči onstran astralne ravni in da velik napor, ki se vsili sorazmerno neukrotljivi materiji fizične ravni, včasih vodi do atrofije samih organov, katerih dejavnost je nujna za povzročanje tistih sprememb v zavesti, ki bi bile koristne. Hatha Joga pridobiva nadzor nad telesnimi organi, s katerim se budna zavest ne ukvarja več, ker ga je prenesla na svoj nižji del, na “podzavest”. To je pogosto koristno, ko gre za preprečevanje bolezni, vendar pa ne služi višjemu namenu. Ko začenja delovati na možganske centre, ki so povezani z običajno zavestjo, in še bolj, ko se začenja dotikati tistih, ki so povezani z nad-zavestjo, pa vstopi v nevarno področje, pri čemer je bolj verjetno, da jih bo ohromila kot pa razvila.
Ta odnos je edini, ki omogoča spoznavnost materije; sprememba v mislecu sproži zunanjo
spremembo, in njegov odgovor nanjo in sprememba v materiji, ki jo on sproži s svojim odgovorom, znova preuredita materijo telesa, ki je njegov ovoj. Zato so ritmične spremembe v materiji pravilno poimenovane njena spoznavnost. Zavest lahko spozna materijo zaradi tega nespremenljivega odnosa med dvema stranema manifestiranega LOGOSA, ki je eno, Jaz pa se začenja zavedati sprememb znotraj sebe in s tem tistih v zunanjih svetovih, s katerimi so te spremembe povezane.

NARAVA JOGE, 2. del

2011-07-04T03:19:00.000-07:00

NARAVA JOGE

2011-07-04T03:04:00.000-07:00

Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY

Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman

Ta kratek oris Joge, ki vsebuje štiri predavanja, ki sem jih imela decembra leta 1907 v Benaresu ob 32. obletnici Teozofskega društva, je namenjen pripravi študenta na razumevanje Patanjalijevih Suter, najbolj pomembne razprave o Jogi. S sodelavcem Bhagavan Dasom imava pri roki prevod teh Suter z Vyasinim komentarjem in nadaljnji komentar in osvetlitev, ki sta zapisana v luči teozofije. Zato bodo ta predavanja služila temu, da običajnemu bralcu omogočijo neko predstavo o znanosti vseh znanosti ter morda nekatere pritegnila k nje nadaljnjemu preučevanju.
Annie Besant

Narava Joge
Razvoj zavesti

Ena od najbolj globokih in pomembnih teozofskih idej je tudi ta, da se v večjih ali manjših ciklih vedno znova in znova ponavlja ista mera, isto zaporedje dogodkov. Če razumete en cikel, potem razumete celoto. Isti zakoni, ki določajo izgradnjo sončnega sistema, določajo tudi izgradnjo človeka. Zakoni, s katerimi Samost razvija svoje moči v vesolju, od ognjene meglice do LOGOSA, so tudi zakoni zavesti, ki se ponavljajo v vesolju človeka. Če jih razumete v prvem, jih lahko razumete tudi v drugem.

Dojemite jih v majhnem in razodelo se vam bo večje. Dojemite jih v večjem, pa vam bo postalo
razumljivo manjše. Veliki razvoj od kamna do boga se odvija preko milijonov let, preko eonov časa. Toda dolg razvoj, ki se odvija v vesolju, se v krajšem časovnem ciklu odvija v mejah človeštva. V še krajšem ciklu se odvija podoben razvoj v posamezniku, hitro, bežno, z vso silo njegove preteklosti za njim. Te sile, ki se objavljajo in razkrivajo v evoluciji, so v svoji moči zbirne. Utelešene v kamnu, v mineralnem svetu, rastejo in izražajo le malo sile ter v mineralnem svetu dovršijo svoj razvoj. Nato postanejo za mineral premočne in silijo naprej v rastlinski svet. Tu razvijejo vse več in več svoje božanskosti, dokler ne postanejo preveč mogočne za rastlino in postanejo žival. Z notranjim širjenjem in pridobivanjem izkušenj od živali nato presežejo meje živali in se pojavijo kot človek. V človeškem bitju nadalje rastejo in kopičijo stalno rastočo silo ter izražajo še večji pritisk na oviro; in nato iz človeka silijo v nadčloveka.
Ta zadnji proces evolucije se imenuje “Joga”.

Preden je postal posameznik, je imel človek za sabo dolgo evolucijo, isto evolucijo skozi mineral do rastline, skozi rastlino do živali, skozi žival do človeka. Naša evolucija tukaj vsebuje vso silo zadnje evolucije, zato ima človek, ko pride do tega najkrajšega cikla evolucije, ki se imenuje Joga, za sabo celoto nakopičenih sil svoje človeške evolucije. In prav nakopičenje teh sil ga usposablja za hiter prehod. Mi moramo povezati našo Jogo z evolucijo zavesti, sicer je sploh ne bomo razumeli, kajti zakoni evolucije zavesti v vesolju so povsem isti kot zakoni Joge, in principi, po katerih razvija zavest samo sebe v veliki evoluciji človeštva, so isti kot principi, ki jih prevzamemo v Jogi in jih premišljeno uporabimo za hitrejši razvoj naše lastne zavesti. Zato Joga, ko določno začnemo z njo, ni neka nova stvar, kakor si domišljajo nekateri ljudje.

Celotna evolucija je v bistvu ena. Niz je isti, zaporedja istovetna. Najsi razmišljate o razvoju zavesti v vesolju ali v človeški rasi ali v posamezniku, lahko preučujete zakone kot celoto, in v Jogi se učite razumno in določno uporabiti iste zakone na vaši lastni zavesti. Vsi zakoni so eno, kakor koli drugačni na svoji stopnji objavljanja.
Če gledate na Jogo na ta način, potem bo ta Joga, ki se je zdela tako tuja in oddaljena, začela kazati znan obraz ter ne bo prišla k vam v neznanem plašču. Ko preučujete razvoj zavesti in njemu ustrezno evolucijo oblike, se ne bo zdelo tako nenavadno, da morate s človeka preiti na nadčloveka, preseči mejo človeštva, da bi se znašli v področju, kjer se božanskost objavi bolj celovito.

Pospeševanje procesa samo-razvoja

Vi ste že izobraženi in razmišljajoči moški in ženske; vi ste se že povzpeli po tej dolgi lestvi, ki ločuje sedanjo zunanjo obliko božanstva v vas od njegove oblike v prahu. Objavljeno božanstvo spi v mineralu in kamnu, se bolj in bolj razvije v rastlinah in živalih, in v človeku končno doseže to, kar se zdi za navadnega človeka njegov vrh. Če ste opravili vse to, ali ne boste nič več? Ali se zdi tako nemogoče, da se bo zavest, potem ko se je razvila do te mere, v prihodnosti razvila v božansko?
Ko se boste prepričali, da so zakoni evolucije oblike in razvoja zavesti isti v vesolju in v človeku in da s temi zakoni jogi pozunanji svoje skrite moči, boste razumeli tudi to, da ni potrebno oditi na goro ali v puščavo, se skriti v votlino ali v pragozd, da bi dosegli združenost s Samostjo - z Njim, ki je znotraj in zunaj vas. Včasih je zaradi kakšnega posebnega namena osamitev lahko koristna. Včasih je dobro, če se začasno umaknemo pred pehajočimi se množicami ljudi. Toda vesolje, ki ga je Ishvara načrtoval zato, da bi se lahko izrazile moči Jaza, je vaše najboljše polje za Jogo, načrtovano z božansko modrostjo in bistroumnostjo. Svet je mišljen za razvoj Jaza; zakaj naj bi torej hoteli zbežati pred njim?

Poglejte Shri Krishno v tisti veliki Upanishadi joge, v Bhagavad Giti. On je o njej govoril na bojnem polju in ne na gorskem vrhu. O njej je govoril kshattriyu, ki je bil pripravljen na boj, in ne brahmanu, mirno odmaknjenem iz sveta.
Kurukshetra sveta je polje Joge. Tisti, ki se ne more soočiti s svetom, nima moči, da bi se soočil s
težavami prakse Joge. Če zunanji svet presega vaše moči, kako lahko pričakujete, da boste premagali težave notranjega življenja? Če ne morete premagati drobnih nevšečnosti sveta, kako lahko upate, da boste premagali težave, ki jih mora premagati jogi? Motijo se tisti ljudje, ki mislijo, da je pobeg iz sveta pot, ki vodi do zmage, in da je mir mogoče najti le na določenem mestu.

Dejansko ste vi nezavedno prakticirali Jogo že v preteklosti, celo še preden se je ločila vaša samozavest, se zavedla same sebe. Drobec peska je vedel, da je drugačen, vsaj v začasni materiji, od vseh ostalih okoli njega. In to je prva zamisel, ki bi jo morali prevzeti in se je trdno oprijeti: da je Joga le pospešeni proces običajnega razvoja zavesti.
Jogo torej lahko opredelimo kot “razumno uporabo zakonov razvoja zavesti v posameznem primeru”. To je tisto, kar pomenijo metode Joge; da preučujete zakone razvoja zavesti v vesolju in jih nato uporabite v nekem posebnem primeru, in ta poseben primer je vaš lasten. Ne morete jih uporabiti na nekom drugem. Morate jih samo-uporabiti. To je določno načelo, ki ga morate dojeti. Zato moramo naši definiciji dodati še eno besedo: “Joga je razumna uporaba zakonov razvoja zavesti, samouporabljena v nekem posameznem primeru”.

Joga je znanost

Nadalje, Joga je znanost. To je druga stvar, ki jo je potrebno dojeti. Joga je znanost in ne neko medlo, sanjavo kopičenje ali domišljanje. Je uporabna znanost, sistematiziran izbor zakonov, uporabljenih zato, da bi se dosegel določen cilj. Prevzema zakone psihologije, ki so uporabni za razvijanje celotne človekove zavesti na vsaki ravni, v vsakem svetu, in le-te uporablja razumno v nekem določenem primeru. Ta razumna uporaba zakonov razvijajoče se zavesti deluje točno po istih načelih kot se uporabljajo vsak dan na drugih področjih znanosti.
Vi veste, na podlagi opazovanja sveta okoli vas, kako zelo lahko človekova inteligenca, ko sodeluje z naravo, pospeši “naravne” procese; in delovanje inteligence je enako “naravno” kot delovanje česar koli drugega. Mi delamo razliko, in praktično gre res za neko dejansko razliko, med “razumsko” in “naravno” rastjo, zato ker človeška inteligenca lahko vodi delovanje naravnih zakonov. In ko začnemo obravnavati Jogo, se znajdemo v istem oddelku uporabne znanosti kot recimo v primeru znanstvenega kmetovalca ali vrtnarja, ko ta uporablja naravne zakone za selekcijo pri gojenju rastlin. Kmetovalec ali vrtnar ne more preseči zakonov narave, niti ne more delovati proti njim. Nima na voljo nekih drugih naravnih zakonov kot le tiste univerzalne zakone, s katerimi narava razvija oblike okoli nas; pa vendar mu uspe v nekaj letih narediti to, za kar bi narava morda potrebovala stotine ali tisoče let. Kako to? Z uporabo človeške inteligence, ki izbira tiste zakone, ki ji služijo, in onemogoča tiste, ki jo ovirajo. On uporablja svojo božansko inteligenco v človeku, da bi izkoristil božanske moči v naravi, ki sicer delujejo bolj v smeri splošnih kot pa posebnih ciljev.
Tako je tudi z uporabo psiholoških zakonov, ki jo imenujemo Joga. Joga je sistematizirano poznavanje razvoja zavesti, uporabljeno pri individualizirani Samosti. Kot sem ravnokar omenila, se je zavest razvijala preko sveta, ki ga je za ta razvoj zavesti občudujoče načrtoval LOGOS; zato z izbiranjem svojih ciljev in uporabo njegovih zakonov najde tisti, ki želi postati jogi, v svetu vse stvari, ki jih potrebuje, da bi postala njegova praksa Joge realna, živa stvar, pospešeni proces spoznavanja Samosti. Obstajajo mnogi zakoni; lahko izberete tiste, ki jih potrebujete, se izognete tistim, ki jih ne potrebujete. Na ta način lahko dosežete rezultate, ki jih narava brez uporabe človeške inteligence ne more doseči tako hitro.
Verjemite zatorej, da je Joga v vašem dosegu, v dosegu vaših moči, in da vam bodo v tem, kakor tudi v vseh drugih svetovih, koristile celo nekatere od nižjih praks Joge, nekatere od preprostejših uporab zakonov razvoja zavesti. Kajti vi boste dejansko le pospešili vašo rast, vaš razvoj, izkoristili moči narave, ki so položene v vaše roke, in premišljeno izključili pogoje, ki vam pri vašem delu niso v pomoč, ampak prej ovirajo vašo hojo naprej. Če jo vidite v tej luči, potem se mi zdi, da bo za vas Joga veliko bolj realna, praktična stvar, kot je takrat, ko zgolj preberete nekaj odlomkov o njej iz sanskrtskih knjig, ki so pogosto napačno prevedeni; in začeli boste čutiti, da biti jogi ni nujno stvar nekega oddaljenega življenja, neke inkarnacije, precej oddaljene od sedanje.

Človek - dvojnost

Nekatere izraze, ki se uporabljajo v Jogi, je nujno potrebno poznati. Kajti Joga obravnava človeka zaradi nekega posebnega namena in ga preučuje zaradi nekega posebnega cilja, in se zatorej v zvezi s človekom ubada le z dvemi veliki dejstvi, z umom in telesom. Prvič, človek je enota, enota zavesti. To točko je potrebno določno dojeti. V vsakem nizu ovojev je le ena enota, in zato mora teozof včasih preveriti svoje predstave o človeku, ko se želi posvetiti praktičnemu delovanju. Teozofija zaradi razumevanja človeškega ustroja dokaj koristno in upravičeno deli človeka na mnoge dele in koščke. Mi govorimo o fizičnem, astralnem, mentalnem, itd. Ali pa govorimo o Sthula-sariri, Sukshma-sariri, Karana-sariri, in tako naprej. Človeka delimo v tako številne koščke zato, da bi ga celovito preučili, nazadnje pa zaradi teh koščkov težko najdemo človeka.
Toda Joga je praktična in psihološka. Joga obravnava človeka zaradi praktičnih namenov preprosto kot dvojnost, kot um in telo, kot enoto zavesti in niz ovojev. To ni dvojnost Jaz in Ne-Jaz. Kajti v Jogi “Jaz” vključuje zavest in takšno materijo, ki je ne more ločevati od samega sebe, Ne-jaz pa je le materija, ki jo lahko odloži.
Človek ni čisti Jaz, čista zavest, Samvid. Ta je abstrakcija. V konkretnem vesolju vedno obstaja Jaz in Njegovi ovoji, kakor koli tanki so ti lahko, tako da je enota zavesti neločljiva od materije, in Jivatma, Monada, je nespremenljivo zavest in materija.
Zato, da bi to jasno razumeli, se v Jogi uporabljata dva izraza, ki predstavljata človeka: Prana in
Pradhana, življenjski-dih in materija. Prana ni le življenjski-dih telesa, ampak popolnost življenjskih sil vesolja ali, z drugimi besedami, življenjska-stran vesolja.
“Jaz sem Prana,” pravi Indra. Prana tu pomeni popolnost življenjskih-sil. Obravnavana je kot zavest, um. Pradhana je izraz, ki se uporablja za materijo. Telo, ali nasprotje uma, pomeni v praksi za jogija toliko prilaščene materije iz zunanjega sveta, kolikor je je sposoben odložiti od sebe, jo ločiti od svoje lastne zavesti.
Ta delitev je zelo pomenljiva in koristna, če lahko jasno dojamete izvorno idejo. Seveda, ko boste na stvar gledali od začetka do konca, bo za vas Prana, veliko Življenje, veliki Jaz, vedno prisotna v vsem, medtem ko bodo ovoji, telesa, školjke, prisotne na različnih stopnjah, prevzemajoč različne oblike;
vendar pa je z zornega kota jogijske prakse to, kar se imenuje Prana, ali Jaz, tisto, s čemer se v
določenem trenutku istoveti človek, vključno z vsakim ovojem materije, od katerega človek ni
sposoben v zavesti ločiti samega sebe. Ta enota je za jogija Jaz, tako da je to spremenljiva količina. Ko odlaga s sebe en ovoj za drugim in pravi: “To nisem jaz,” prihaja vse bližje in bližje najvišji točki, do zavesti v eni sami plasti, do enega samega atoma materije, do Monade.
Zaradi vseh praktičnih namenov Joge je človek, delujoči, zavestni človek, vse to, kar ne zmore ločevati od materije, ki ga obdaja, ali s katero je povezan. Telo je le tisto, kar je sposoben odložiti in reči: “To nisem jaz, je pa moje.” Tako vidimo, da imamo v Jogi cel niz izrazov, ki se lahko vedno znova in znova ponavljajo. Na vsaki ravni obstajajo vsa stanja uma, pravi Vyasa, in ta način obravnave človeka omogoča rabo istih pomembnih besed, kar bomo kmalu videli, vedno znova in znova, a z vedno bolj subtilnim pomenom; vsi postanejo relativni in so enako resnični na vsaki stopnji evolucije.
Sedaj je povsem jasno, vsaj večini od nas, da je fizično telo edina stvar, za katero lahko rečemo: “To nisem jaz”; tako bodo za vas v praksi Joge na začetku vse besede, ki se bodo uporabljale za opis stanj zavesti, stanj uma, obravnavale budno zavest v telesu kot najnižje stanje, nato pa bodo, ko se boste vzpenjali, vse besede postale relativni izrazi, ki bodo opisovale določno in prepoznavno stanje uma v odnosu do tega, kar je najnižje. Da bi vedeli, kako bi morali začeti uporabljati za vas same različne izraze, ki se uporabljajo za opis stanj uma, morate skrbno analizirati vašo lastno zavest in odkriti, koliko nje je dejansko zavest in koliko materija, ki je tako tesno povezana, da je ne morete ločevati od samega sebe.

Modeliranje grupne dinamike v človeski družbi ...

2011-06-07T05:43:00.001-07:00

Začnite s kletko, v kateri je pet opic.
Znotraj kletke naj s stropa na vrvici visi banana, pod njo pa postavite lestev.
Hitro bo ena od opic skušala splezati po lestvi proti banani. Vendar
takoj, ko se to zgodi, njo in vse ostale opice polijte z mrzlo vodo
tako močno, da banana ostane nedotaknjena.
Čez nekaj časa se bo se kaka opica skušala na enak način dokopati do
banane ampak z enakim rezultatom, ker boste opice ponovno obilno
namočili v mrzli vodi.
Kmalu bodo opice, čim se bo kaka od njih hotela lotiti banane, popadle
po njej in ji to preprečile. Takrat lahko ukinete polivanje z mrzlo
vodo.
Sedaj pa vzemite eno od opic iz kletke in jo nadomestite z novo. Ta se
bo seveda spet hotela lotiti banane, a jo bodo ostale napadle in ji to
- zaradi preteklih izkušenj - preprečile. Po se nekaj poskusih se bo
naučila, da bo napadena vsakokrat, ko se bo skušala po lestvi
približati banani.
Ponovno zamenjajte eno od starih opic z novo. Ta se spet poskuša
povzpeti po lestvi, a jo ostale napadejo. Tudi prejšnja nova opica se
z navdušenjem pridruži njenemu kaznovanju. Na ta način postopno
zamenjajte vse stare opice z novimi. Vsaka od njih bo dobila batine,
ko se bo skušala približati banani. Večina od opic sploh ne bo imela
pojma, zakaj ni dovoljeno vzpenjanje po lestvi in zakaj sodelujejo v
pretepu.
Ko ste zamenjali vso "staro garnituro", nobena od navzočih opic nima
izkušnje z mrzlo vodo in vendar si niti ena ne drzne splezati po
lestvi do banane.
Zakaj?
Ker - kolikor one vedo - se to od nekdaj ne
sme.
---
In tako nastajajo religije, pravila lepega vedenja, red v podjetjih,
politika, večne resnice ...

(avtor teksta je meni neznan, kopirano iz enega tistih močnih mailov, ki krožijo naokrog. V glavnem jih ne berem. tegale sem pa začuda prebral. in se mi je zdelo vredno objave. v razmislek...)

2011-03-28T02:24:00.000-07:00

Jaz sem ježek, majhen, nežen, o prometu nič ne vem, kaj je cesta, kaj je avto, o tem nič ne izvem. dokler ...:-( Prosim, vožnjo upočasnite in na nas zelo pazite...... Vozniki ! Spomnite se : ko vozite pazite na mene, ker to je doba nas malčkov . ...:-)

Varna in učinkovita praksa

2011-01-20T00:52:00.000-08:00

Joga je celovita metoda, usmerjana v evolucijo našega zavedanja. Vsi telesni položaji, vse tehnike diha, usmerjen pogled in aktivirana pozornost so orodja, pripomočki, ki nas, vsako na svoj način, pripeljejo do umiritve miselnega toka.
Joga je umiritev miselnega toka...

PRIPOROČILA ZA VARNO IN UČINKOVITO prakso

HATHA FLOW ali VINJASA FLOW joge:

- Vsaj dve uri pred prakso ne imejte večjega obroka.
- Pred prakso očistite nosnice, izpraznite mehur in črevo.
- Jogo izvajajte bosi.
- Telo je zjutraj manj gibljivo. Spoštujte svoje omejitve.
- V kolikor imate akutne težave, se praksa odsvetuje. Izvajajte le sproščanje.
- V času menstruacije izpustite obrnjene ali inverzne položaje. Priporočam izvajanje predklonov in zasukov. Vinjaso, povezovalen element prakse, po potrebi nadomestite z nekaj vdihi in izdihi.
- V času nosečnosti se glede programa posvetujte s svojim ginekologom. Priporočam jogo za nosečnice pod nadzorom učitelja joge.
- V primeru kroničnih bolezni, hujših poškodb kosti, hrbtenice, ostalih bolezenskih stanjih in v času okrevanja po poškodbi se pred prakso o programu posvetujte s svojim zdravnikom.

SPLOŠNI NAPOTKI ZA IZVAJANJE jogijske prakse:

Asana je stabilen, nepremičen in udoben položaj, v katerem pozornost obračamo navznoter. Sledite svojemu dihu in prisluhnite občutkom celega telesa. Bolečina naj ne bo del asane!

Tu in zdaj.
Pozornost zadržite na tem, kar dejansko počnete, ne bežite z mislimi v preteklost ali prihodnost.

V kolikor določenega položaja ne morete zadrževati dalj časa, ga previdno zapustite in po lastni presoji še enkrat ponovite. Z redno prakso bo vaše telo postalo bolj gibko in močnejše, tako da boste lahko sledili lastnemu napredku v lahkotnosti, s katero boste izvajali svojo prakso.

Ne tekmujte s seboj in z lastnim telesom! Vsaka praksa je enkratna in neponovljiva, ne ženite se tja, kjer ste bili včeraj. Prisluhnite svojemu telesu, on naj bo vaš vodnik skozi prakso.

Prakso izvajajte v prezračenem in urejenem prostoru.

Princip celotne prakse temelji na usklajenosti diha in giba. Dih naj vodi in gib naj sledi.

Poiščite svoj ritem prakse. Sadhana je vaša, navodila so le okvir, v katerem raziskujete svoje zavedanje trenutka.

Zaporedje asan je pomembno, da dosežemo ravnovesje na fizičnem in energetskem nivoju. Ne izbirajte le posameznih asan! Če imate manj časa, moči ali volje, izberite krajši program in ga izvajajte v celoti.

Pranajama pomeni nadzor vitalne energije. Z različnimi tehnikami vplivamo na procese, ki samodejno delujejo v našem telesu.

EKO dilema

2011-01-02T01:40:00.000-08:00

Ločujem odpadke. V trgovino hodim s svojo platneno vrečko. Trudim se ustvarjati minimalno plastičnih odpadkov. Ne kupojem plastičnih igrač za darila.

Sodim med srečne lastnike psa. Spoštujem voljo drugih, ki si na bližnjih zelenicah ne žele pasjih iztrebkov, zato uporabljam vrečke in počistim tisto, kar je moj pes pustil za seboj.

In tu se pojavi dilema:

Ali bi bila Narava bolj zadovoljna, da bi pasji iztrebek obležal tam, kjer pade iz riti, ali ji je bolj všeč, da dnevno porabim tri vrečke, ko NAVIDEZNO počistim pasji izloček?

Ljudje smo v mestih oblikovali (beri uničili) naravo po svoji meri. Zelenice so dragocene, ker so prijetni otočki naravnega v betonsko asfaltnem okolju. Zato na njih ne želimo naravnega pasjega drekca. Ker bi uničil iluzijo našega nadzora nad naravo.

Še vedno svinjam okolje s tem, ko pobiram pasje drekce v plastične vrečke. Zanima me, ali je bolje pustiti izloček tam, kjer je padel iz pasje riti in biti prijazen do narave, ali pa služiti iluziji urejenega okolja in svinjati planet?

Odgovor se mi zdi kot na dlani.

PS.: Če ima kdo idejo, kako pospraviti pasji izloček in ne uporabiti plastične vrečke...

Mi javite!

UČITELJ

2010-12-16T01:54:00.000-08:00

Kdo je učitelj?
Ali opravljen tečaj, doma ali v tujini, naredi dobrega učitelja?
Učitelj joge se mi zdi preveč zlorabljena besedna zveza. Vsekakor je papir o opravljenem tečaju za učitelja(meni osebno je vaditelj joge mnogo bolj resničen in oprijemljiv izraz)nekaj, kar vam o dotični osebi pove le to, da si je vzela nekaj časa(beri 1 mesec), odštela nekaj denarja in se podala v novo izkušnjo. Ne želim razvrednotiti učitaljskih tečajev, seveda ti veliko dajo, predvsem če je tvoja osebna pot že dolgo joga ali morda kaj sorodnega...
Beseda učitelj meni pomeni mnogo več kot oseba, ki jogo vodi v neki obliki skupinske ali celo individualne vadbe. Učitelj je oseba, od katere se ne učiš le v dvorani, je oseba, ki te napolni na avtobusni postaji, tržnici ali kjerkoli že. Predvsem pa je učitelj tisti, ki sam uspešno presodi, kaj je tisto, kar mora posamezniku tisti trenutek dati.
Sebe ne bi poimenoval Učitelja, čeprav to piše na mojem certifikatu.
Sem le tisti, ki ponudi lastno izkušnjo na ogled in za tem poskušam tudi stati. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Vsi se težko izognemo temu, da kdaj svetu prodamo kaksen fake, ponaredek. In dokler se mi to še zgodi, seveda nisem učitelj.
Če pustim situaciji, da me prelije in se zato oddaljim iz svojega centra, sem še daleč od učitelja.

In tako bi lahko našteval v nedogled.
Razumete? Učitelj joge presega vse zgoraj napisano.
Smešno mi je podajati svetu tisto, kar sem prebral v knjigah. Ljudem lahko ponudiš le tisto, kar si sam izkusil. Pa še to je včasih zgrešeno.
Joga in aikido sta meni zelo vzporedni veščini. Za obe je značilno, da se njuna definicija v očeh posameznika, ki ju (eno ali drugo) prakticira, spreminja nekako linearno glede na čas, ki ga ta isti posameznik nameni praksi.
Za obe je značilno, da ju lahko definiramo kot Pot. Pot, kjer sam cilj ni pomemben, kajti v vsakem trenutku, ki ga preživim na poti, sem hkrati na cilju.
In kdaj se vadba aikida, joge, tai chija in še česa podobnega spremeni v prakso?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo večkrat?
Verjetno bi si podobna vprašanja lahko zastavljal v nedogled. Ta trenutek v času se mi zdi še najboljši odgovor silno preprost.
Vadba postane praksa takrat, ko tvoja Pot postane Pot joge...(ali kakšne druge veščine, ki raziskuje zavedanje preko gibanja, ali zavedanje preko lasTne izkušnje, pridobljene v meditaciji).In čeprav bi nam radi prodali jogo kot celostno doživetje, je naša vadba, četudi nam uspe strniti 100 odstotkov lastne pozornosti v času, ki smo ga ta trenutek namenili naši vadbi, ves čas na nivoju vadbe...Vsaj dokler nam ne uspe izkušnje zaznave, zavedanja v trenutku nositi s seboj ves čas.
In takrat časa ni, ampak to je že tema, ki jo bom obdeloval in grizel ob kakšni drugi priložnost...

HATHA FLOW

2010-12-16T01:50:00.000-08:00

1. Zgodovina

Joga se je s časom spreminjala in še se bo, kajti sprememba je edina stalnica življenja. V različnih obdobjih in krajih se je razvijala kot orodje, ki vodi k cilju, umiritvi miselnega toka. Tako so se iz prvih, meditativnih asan v času razvijale tudi druge, z namenom očistiti telo in um nečistoč, z željo po povečani pretočnosti energije, prane po telesu.Jedro Astanga vinjase kot sekvenca položajev je opisan v tekstu Yoga kurunta. O tem tekstu je malo znanega. Avtor teksta, rishi Vamana je bil morda le praktikant, morda idejni oče tega stila. Tekst je znan zaradi Krishnamacharje, ki se je učil pri Shri Ramamohan Brahmachariju nekje v dvajsetih letih prejšnega stoletja (okoli 1920-tih). Yoga kurunta opiše tri serije položajev.
- Joga Chikitsa (joga terapija), danes poimenovana primary series ali prva serija,
- Nadi Shodana (čiščenje kanalov), danes intermediate, druga serija in
- Sthira Bhaga (božanska stabilnost), danes advance ali tretja serija.
Položaji so povezani z vinjaso, setom nasprotujočih se položajev povezanih z gibom. Prva serija je variacija različnih predklonov, druga serija zaklonov. Tretja serija je vsebuje težje variacije obeh prejšnih serij in zahtevne ravnotežnostne asane. Poleg položajev Yoga kurunta opiše še dva ključna dejavnika prakse. To sta ujaji dih in energetske zapore, bandhe. Astanga vinjasa se je po ZDA razširila v 1970-tih, ko so se zahodnjaki učili stila pri Shri Patthabi Joisu. Nekateri od njih so zadržali osnoven stil Astanga vadbe, nekateri so ga po lastnih izkušnjah modificirali in nastali so različni stili vinjas, flow in power vadb joge. Shri Patthabi Jois je pri 12. letih prisostvoval uri joge in to je v njem pustilo močan vtis. Tako se je začela njegova študijska pot s profesorjem Krishnamacharjem in dve leti je vadil pod njegovim mentorstvom. Njuna pota so se razšla in zopet sklenila nekaj let kasneje v Mysore. Nadaljni dve desetletji je Patthabi nadaljeval prakso pod budnim očesom Krishnamacharije. Kasneje je postal tudi profesor sanskrta in Advaita Vedante. Prvi zahodnjak, ki se je učil pri Patthabiju, je bil Andre van Lysebeth, avtor knjige Pranajama, v kateri je omenil Patthabijevo ime in naslov The astanga yoga research institute. To je hitro pritegnilo tisoče učencev celega sveta in stil Astanga vinjase se je razcvetel.
Krishnamacharija se je začel učiti joge in sanskrta že pri petih letih. Med študijem na univerzi je slišal za Shri Ramamohan Brahmacharija, velikega jogija iz Tibeta in po preizkušnji, ki jo je prestal, je sledečih sedem let izpopolnjeval svojo prakso joge. Ob razhodu mu je učitelj dejal, naj se odpove posvetnemu življenju in širi sporočilo joge po svetu.Krishnamacharija se je vrnil v južno Indijo, študiral ajurvedo in poučeval jogo v Mysore. Njegovi učenci, ki so imeli največji vpliv, da se je joga prenesla na zahod so bili Indra Devi (Latvijka, ki jo je poučeval in je bila ena prvih žensk, ki je znanje širila naprej), BKS Iyengar, TKV Desikachar in Patthabi Jois.

2 .Zgradba Astanga vinjase

Če se omejimo zgolj na asane, je Astanga vinjasa sestavljena kakor sendvič. Imamo dva kosa kruha in nekaj vmes. Ne glede na to, ali vadimo prvo, drugo ali tretjo serijo, je začetni del Surya Namaskar A in B, serija stoječih položajev vedno enak. Tudi zaključni del sedečih in inverznih položajev je vedno enak. Tisto, kar se nahaja med obema rezinama kruha, je prva, druga ali tretja serija. Ves čas prakse dihamo ujaji dih. Dristhi je srepeč pogled, ko je naš vid ali popolnoma sfokusiran (konica nosu, točka tretjega očesa, ko so oči zaprte) ali pa periferen pogled, kjer zaznavamo celotno sliko vidnega polja in ne posameznih predmetov. Mula bandha in udhijana bandha sta aktivirani ves čas prakse, s posebnim poudarkom v zadrževanjih asan. Prakso zaključimo s sprostitvijo, opcijsko sledi pranajama in meditacija.

3. Ideja Hatha flow-a

Stil kombinira vse tri serije. Struktura ure je enaka Astanga vinjasi (Začnemo s Surja Namaskar, nadaljujemo s stoječimi položaji, sledijo položaji sede ali leže, zaključimo z inverznimi položaji), zaradi raznolikosti se sami položaji občasno nadomeste z drugimi ali modificirajo na individualno raven praktikanta. Vinjasa je tista, ki našo pozornost ves čas usmerja na tok diha in povezavo le tega z gibom. Tako se čutila že med samo prakso obračajo navznoter in z dinamičnim načinom um pripeljemo do stanja miru po obvoznici. Ne ukvarjamo se z samo idejo umiritve miselnega toka. Ta se umiri zaradi pozornosti, zahtevnosti vadbe, ki um ves čas drži v sedanjosti, aktivnega ujaji diha, kjer se tisto znotraj naših meja sreča s tistim zunaj. Po končani praksi se telo sprosti v položaju trupla. Vadba se zaključi s pranajamo in meditacijo.

4.Kaj je cilj Hatha flowa?

Ljudje imamo različne potrebe, različne poti. Nobena ni boljša od druge, prava je tista, ki omogoča posamezniku napredek. S potovanjem k izviru v svoji notranjosti se vsi lahko realiziramo in postanemo to, kar je naš namen. Aktivni ljudje današnjega časa težko zadržijo pozornost dalj časa na enem objektu, misli neprestano begajo, zahteve okolice se stopnjujejo. Fizično zahtevna vadba izprazni še tako aktiven um, ko se telo segreje, dih pospeši, aeroben proces v telesu aktivira z večjo močjo, možgani preprosto nimajo časa ukvarjati se z nepotrebnimi mislimi. In tu zgrabimo bika za roge. Preko telesa vplivamo na um, odvržemo breme vsakdana in se potopimo v sedanjost. Ko se zavemo trenutka, postavimo odlične temelje potovanju navznoter. Skozi zahtevno vadbo na posreden način spoznamo Jame in Nijame, se z dihom oklepamo trenutka, obračamo čutila v naš subtilni del. Intuitivna narava po končani praksi pranajame preglasi umsko komponento. Postanemo svoj občutek in samo to. Nič več.

Obstaja torej nešteto možnih izrazov joge. Hatha flow sadhana je eden od mojih pogledov na pot k umirjenemu umu. In nenavezanost se mi zdi ključnega pomena tudi pri lastni praksi joge. Naj ta ne bo vedno enaka! Prisluhni temu, kar je v tebi. Kakšen dan bo tvoje telo morda presrečno, da mu dovoliš počitek in bo meditacija, mogoče pranajama vse, kar boste potrebovali.

Ko pomagamo starki čez cesto je to večje vrednosti kot če vsak dan stojimo na glavi...

Praksa joge na blazini nam skozi raziskovanje osmih členov Ashtaga joge (kot je opisano v Patanjalijevih Joga sutrah) ponuja rast na vseh področjih našega življenja. Naj jih naštejem:
1. Jama
2. Nijama
3. Asana
4. Pranajama
5. Pratjahara
6. Dharana
7. Dijana
8. Samadhi

5.Kaj so Jame in Nijame

Jama definira odnos praktikanta joge do okolice. Vse Jame in Nijame lahko prakticiramo na telesni, besedni in umski ravni. V trenutku, ko ne izvajamo nasilja nad okoljem smo telesno v skladu z Ahimso(1. Jama, ne- nasilje). Če naše besede še vedno posegajo v zasebnost drugih, če žalimo soljudi, potem Ahimse na besednem nivoju ne prakticiramo. S kultivacijo samega sebe praktikanti postopoma razvijamo bolj umirjen, spoštljiv način komunikacije. Sama evolucija pa posameznika lahko pripelje do te mere, da se tudi miselni procesi ne odvijajo več. Tako Ahimsa postane del vsakdana tistega, ki jo je izmojstril:-)
JAME:
- ne nasilje, AHIMSA
- resnicoljubje, SATJA
- ne pohlep, ASTEJA
- celibat oz nadzor čutil in strasti, BRAHMAČARJA
- ne kraja, APARIGRAHA

Nijama opisuje priporočljiv odnos jogija do sebe. Enako kot Jame tudi Nijame prakticiramo hkrati na treh ravne, telesni, besedni in mentalni.
NIJAME:
- čistoča, ŠAUČA
- zadovoljstvo, ŠANTOŠA
- samo nadzor, askeza, TAPAS
- samo študij, SVADHJAJA
- predanost (božanskemu), IŠVARA PRANIDHANA

Pa še kratek opis za okus preostalih šestih členov... :-)

AsanaNa začetku so služile kot orodje, da je jogi lahko bolj udobno sedel.
PranajamaKo je miren dih, se umiri tudi um...
PratjaharaNadzor nad čutili. Informacije ostajajo, a niso pomembne...
DharanaKoncentracija uma na objekt. (opazovalec, opazovanec, opazovanje)
DijanaOpazovanje spontano izgine, ostane občutek predmeta, ki je predmet sam...
SamadhiSvet je kot na dlani...

Mladi živijo le ponoči.

2010-12-10T01:12:00.000-08:00

Umberto Galimberti, filozof
Mladi živijo le ponoči. Podnevi jih nihče ne potrebuje.

Umberto Galimberti je pomemben italijanski filozof, psihoanalitik in kritik sodobnosti, ki je za svoja dela prejel številne znanstvene nagrade. Je univerzitetni profesor antropologije in zgodovine filozofije v Milanu. Pred kratkim je založba Modrijan izdala odmevno knjigo Grozljivi gost – nihilizem in mladi, njegovo prvo delo v slovenščini. Po njegovem mnenju niso bili mladi še nikoli tako problematični kot zdaj. Ukvarja se z vprašanjem, zakaj njihovo srce tava v depresivnem niču in eksistencialni praznini, ki jo lahko za hipec omilijo kvečjemu droge, alkohol in seks. To so tujci v svojem anonimnem življenju, pravi, obsojeni na plehko
životarjenje v puščavi vrednot, ki iščejo zabavo, ker ne znajo uživati. Letos je prišel v Slovenijo kot gost festivala Vilenica. Zanimivo je, da je bila žena, s katero je bil poročen 40 let in mu je lani umrla, Slovenka.

Kdo danes razume mlade?
Oglaševalske agencije in tržniki, in to veliko bolje kot njihovi starši in učitelji!
Če pogledamo revije za mlade, se vse vrti okoli spolnosti in zapeljevanja. Pristna čustva so
postala nepotrebna, moteča. Vse je hlastanje za srečo in zabavo. Zakaj se je to zgodilo?
Mladi so se znašli v takšnem položaju, ker prihodnost zanje ni več obljuba, ampak grožnja.
Ko prihodnost na sedanjost ne deluje več kot motivacija, starši izgubijo avtoriteto, saj se
spremenijo v otrokove pogodbene stranke: »Če boš izdelal razred, ti bom kupil motor. Če boš
diplomiral, ti bom kupil avto.« Ko starši izgubijo avtoriteto in postanejo otrokovi
prijatelji, je katastrofa neizogibna, kajti mladi si želijo avtoritete, čeprav tega
ne pokažejo. Živijo v absolutni sedanjosti. S prihodnostjo se nočejo obremenjevati.

Mar to pomeni, da mora biti vse instant?
Da. Vse je sedanjost in prav v tem pomenu govorim o nihilizmu. Nietzsche ga je opredelil kot
odsotnost namena in vzroka. Če tega ni, se vrednote izpraznijo. Mladi od 15. do 30. leta imajo
največjo biološko, spolno in umsko moč, a jih naša zahodna družba zanemarja, ne uporabi jih.

Jih sploh potrebuje?
Ne. Pozornosti sta deležni le dve generaciji. Generacija dedkov, ki imajo zdaj oblast in so
stari približno 70 let, in generacija njihovih sinov, ki pogledujejo k staršem in si želijo njihove
oblasti. Tretja generacija ne zanima nikogar. Če mladih nihče ne pokliče, če jih nihče ne
povabi, če imajo samo honorarno delo od danes do jutri, potem bodo živeli samo ponoči, kajti
podnevi jih nihče ne potrebuje. Ali pa se bodo drogirali, ker so mamila zanje nekakšna
anestezija, v pomenu »nočem biti del tega sveta, ki me ne želi«.

Kako bi se lotili problema mamil?
Delim jih v dve skupini. Prvo sem poimenoval anestetiki. Človeka potegnejo iz tega sveta in
ga osvobodijo čutenja. Sem sodita hašiš in heroin. V drugo skupino pa spadajo droge, ki nam
dajo več energije in moči, da lahko dosežemo čedalje višje in zahtevnejše cilje, ki si jih
zastavljamo v naši družbi, v kateri je vse podrejeno učinkovitosti. Sem sodi na primer kokain.
Jaz bi vse droge legaliziral, če bi lahko s tem ukrepom pristrigli peruti mafiji.
O kulturnem vplivu Amerike nimate dobrega mnenja. Zakaj se vam zdi tako nevaren?
Mislim, da je ameriški model skvaril evropsko kulturo. Temelji na potrošništvu, potrošništvo
pa je ena od oblik nihilizma. Vse se mora končati v niču. Čeprav avto še dobro vozi, ga je
treba zamenjati in kupiti novega. Če se vam pokvari hladilnik, ugotovite, da nadomestni del
stane več kot ves hladilnik. Roka uporabnosti nimajo samo živila, ampak vsi izdelki. Tako
izgubljamo odnos do stvari, ne navežemo se nanje. Vse postane nepomembno, saj je vse ena
sama konfekcija.

In še sami postanemo stvar.
Seveda. Ameriška kultura je kultura potrošništva, in ker sami Američani nimajo veliko
zgodovine, izkoreninijo zgodovino vseh drugih. Tudi vojn v Iraku in Afganistanu so se lotili
brez občutka za zgodovino obeh držav. Če bi si malo prebrali zgodovinske knjige, bi
ugotovili, da se je tudi Aleksander Veliki v Afganistanu opekel. Ne razumejo, da patriarhalna
družba muslimanov razpade, če jim uvozijo svoje navade in osvobodijo žensko, kajti
muslimani se bolj bojijo spolnosti kot politike.

Zakaj mislite, da Američanom Evropa pri tem pomaga?
Ker je za nas Zahodnjake denar postal simbolni generator vseh vrednot. Ne vemo več, kaj je
lepo, dobro, sveto, pravično, resnično, vemo samo, kaj je uporabno, koristno.

Toda z lepoto smo vendar obsedeni, gojimo kult lepote.
Da, ampak plastične. Imeli smo lepoto, imeli, toda zdaj je tudi ta podlegla ekonomiji.
Umetniško delo postane umetniško delo samo, če se pojavi na tržišču. To je zame konec
Evrope in zaradi tega sem žalosten. Zdaj si na primer ne moremo več zamisliti, da bi se v
takšni kulturi lahko rodili Kant, Beethoven, Goethe. Rojevajo se lahko samo lovci in lepa
dekleta. Komercialna televizija ima pač posledice.

V knjigi ste zapisali: »Inteligenca in učenje ne delujeta, če ju ne žene srce.« In da je čustvena vzgoja nujna kot preventiva. Kako si to predstavljate?
Vzgojo razlikujem od izobraževanja. Pri izobraževanju gre za podajanje intelektualnih vsebin,
pri vzgoji pa za vzgojo čustvenega aparata. Učenje se dogaja prek erotičnosti, kot je trdil že
Platon, prek očaranosti. Vsi smo se veliko bolje učili pri tistih predmetih, pri katerih so nas
znali učitelji pritegniti, fascinirati. Um se odpre, samo če je srce očarano. Pri čustvenem
razvoju so tri stopnje. Na začetku je impulz. Z vzgojo ga preoblikujemo v čustvo, čustvo pa z
vzgojo preoblikujemo v občutek. Občutek je čustvo plus zavest o tem čustvu. Tisti, ki se
imajo radi, lahko v hipu vedo, kaj drugi doživlja, ker se imajo radi. Naši mladi pa so obtičali
na stopnji impulza. Izraža se z gibom. Če želijo mladi priti do čustev, potrebujejo ekstazi,
sicer se do njih sploh ne morejo dokopati. Občutek ni biološka danost, treba ga je vzgojiti.
Tega se naučimo tudi tako, da beremo literaturo. V književnosti lahko namreč spoznavamo,
kaj so bolečina, ljubezen, dolgčas, obup, tragedija, žalovanje. In ko beremo o teh občutkih, jih
lahko prepoznavamo v sebi. Zdaj mladi doživljajo občutenja, ki jih ne znajo poimenovati. Če
jih vprašate, kako se počutijo, znajo odgovoriti kvečjemu, da slabo. Čustva pa je treba poznati
in vedeti, kako se razvijajo, kajti če poznam žalost in vem, kako nastane in se razvija, ne bom
obupal. Če pa niti ne vem, kaj se dogaja v meni, potonem v brezup. Mladi izgubljajo
jezikovno sposobnost poimenovanja občutkov. V Italiji so opravili statistično raziskavo o
tem. Pokazala je, da je leta 1976 gimnazijec v povprečju poznal 1500 besed, leta 1996 pa
samo še 600. Manj ko imate besed, manj lahko razmišljate in teže ubesedite, kar čutite.

Pa saj so čustveni invalidi.
Da, čustveno so nepismeni. Mislim, da je to tudi posledica tega, da je spolnost tako dosegljiva
in lahkotna. Če je med željo in izpolnitvijo želje časovni interval, se lahko razvijajo
domišljija, idealizacija, simbolni jezik, fantazija in konec koncev duša. Pri takojšnji
zadovoljitvi želje pa spolnost ni več nič drugega kot hidravlika, praznjenje.

Če bi bili ravnatelj, po kakšnem merilu bi izbirali učitelje?
Naročil bi jim, naj opravijo teste osebnosti, kajti ne zadostuje, da učitelj obvlada svojo snov.
Znati mora tudi komunicirati in učence fascinirati. Učimo se na podlagi posnemanja
vzornikov, ki nas očarajo. Kdor pa ne zna komunicirati, ne zna fascinirati in torej ne more biti
učitelj. Kdor želi poučevati, mora imeti posluh za čustveno plat učencev. In če mu pri tem
spodleti, mu ne bo uspelo niti podati določenega znanja. Mladi do dvajsetega leta še bolj malo
uporabljajo možgansko skorjo, pri njih je dejavnejši srednji del možganov, ki skrbi za
čustvenost. Šele čustva omogočajo izobraževanje.

Nihilizem, ta grozljivi gost, kot ga imenujete, je strašanski strup. Kako se bojevati proti njemu?
Ne moremo se! Mladi so samo eden od primerov nihilizma. Drži, da nimajo eksistencialnih
problemov, a imajo zato kulturne. Ne smemo namreč pozabiti zelo pomembne stvari:
krščanstvo je v našo zahodno kulturo vneslo neizmeren optimizem. Človeku je razodelo, da
ne bo nikoli umrl. Stari Grki so, nasprotno, trdili, da je človek smrtnik. Zaradi krščanstva smo
na prihodnost vedno zrli optimistično.

Ne samo zaradi krščanstva, tudi socializem je bil takšen.
Res je. Krščanstvo pravi: preteklost je bila izvirni greh, sedanjost je odrešitev, prihodnost bo
zveličanje. Tudi znanost deluje enako: preteklost je bila nevednost, sedanjost je raziskovanje,
prihodnost bo napredek. Marx je mislil podobno: preteklost je bila krivičnost, sedanjost je
revolucija, prihodnost bo pravičnost na Zemlji. Celo psihoanaliza je krščanska: preteklost je
travma, sedanjost je analiza, prihodnost bo ozdravitev. Vsa zahodna kultura je prežeta s
krščanstvom. Ratzinger hoče poudariti krščanske korenine Evrope in jaz, čeprav nisem
kristjan, mu dam povsem prav. Krščanske niso samo korenine, ampak tudi deblo, veje,
plodovi in listje. Na Zahodu je vse krščansko. Nietzsche je rekel, da je Bog mrtev. Ampak kaj
to pomeni? Pomeni, da je prej živel. Vzemimo srednji vek. V književnosti so takrat opisovali
pekel, vice in raj, likovna umetnost je bila v znamenju svete umetnosti (arte sacra), ženska je
bila angel, Bog je obstajal. Če iz srednjega veka iztrgam Boga, ničesar več ne morem
razumeti o tem obdobju. Če pa iz sodobnega sveta iztrgam besedo Bog, lahko ta svet še vedno
odlično razumem. Ne razumem pa ga več, če odmislim besedo denar ali besedo tehnika. Bog
je torej res umrl. S tem pa se je sesul ves krščanski optimizem.

To je po eni strani morda dobro.
Zelo dobro, vendar pa nismo iznašli ničesar, kar bi nam dajalo upanje v prihodnost. Tehnika
omogoča razvoj, ne pa napredka. Razvoj je kvantitativno povečanje možnosti, napredek pa je
kvalitativno izboljšanje življenja in komunikacije med ljudmi.
Čeprav so mladi zdaj dobro omreženi in oboroženi z mobiji, živijo v komunikacijski puščavi.

Razumete njihovo nasilje kot sredstvo komunikacije?
Da, toda to sredstvo je nizkotno, elementarno. Nasilje je tudi posledica pomanjkanje besed in
pomeni kolaps komunikacije. Če nimam besed, mi preostanejo samo gibi. Človeštvo se je
razvilo od gibov do besed, zdaj pa se od besed vračamo h gibom.
Če mladi doma niso deležni razumevanja in imajo v šoli učitelje, ki ne znajo komunicirati,
njihovi vrstniki pa so enako izgubljeni, kaj jim preostane? Droge? Samomor?
In lokali, v katerih lahko popivajo. Pa internet in televizija. Mladi človek se nima več kje
socializirati. Včasih so se dobivali v cerkvi pri kakšnih veroučnih skupinah, pri tabornikih ali
skavtih ali celo v organizacijah, ki so bile podmladki političnih strank. Tam so se učili
socializacije in komunikacije, zdaj pa tega ni več, ostala je samo še televizija.

Ko človek prebere vašo knjigo, ugotovi, da so mladi, ki normalno odrastejo, pravzaprav nenormalno redki.
Res je. Ko sem se na Vilenici v Gorici pogovarjal z nekim mladeničem, mi je potožil, da se s
svojimi vrstniki ne more več o ničemer pogovarjati, ker ga nogomet ne zanima in se mu ne da
ves čas govoriti o lepih dekletih, zato je postal za tovariše popolnoma nezanimiv.

Toliko potenciala gre v nič.
Naši mladi bi se morali zavedati, da njihova konkurenca niso sošolci, ki so najboljši v
razredu, kot je bilo včasih. Njihova najhujša konkurenca so zdaj mladi Kitajci in Indijci. Na
harvardski univerzi so lani razpisali 60 štipendij in 48 so jih dobili Kitajci s Kitajske. Tudi v
Indiji so mladi strašni, informatika je tam na zelo visoki ravni.

Še dobro, da obstaja alternativa.
Da, toda po drugi strani to pomeni, da je kultura, ki jo imenujemo zahodna, v zatonu. Morda
se bo naša civilizacija tako končala. Na jok mi gre, ko pomislim na to. Toda krivi niso mladi,
krivi so odrasli, ki ne vlagajo vanje.

Kje vidite glavni vzrok?
Ker je denar postal edina simbolna vrednota med vsemi vrednotami. Tudi nekdaj je bil, toda
za protiutež je imel še druge, na primer čast, družbeni položaj, dostojanstvo, celo razredni boj.
Zdaj je kot edina pomembna vrednota ostal samo denar. In tako smo sprejeli brutalni
kapitalizem po ameriško. Danes vidim veliko zalogo človeškosti, kakršno smo poznali nekoč,
v slovanskih deželah.

Tudi v Sloveniji?
Onkraj Slovenije. Do Urala. Problem je v tem, da je ameriška kultura že pojedla Španijo,
Anglijo, Francijo, Nemčijo. Nekaj možnosti humanizma in človeškosti zato vidim v
slovanskih državah.

Na primer v Srbiji?
V srbsko-hrvaški vojni sem navijal za Srbe, ne za Hrvate. Ne smemo gledati komunizma,
zanimati nas mora antropologija slovanskih narodov. Stopnje solidarnosti, ki še obstaja v
slovanskih državah, v zahodnoevropskih državah ne najdemo več.

Vzhodna Evropa kot rešiteljica Evrope?
Prihodnost Evrope bo odvisna od Vzhodne Evrope, če se seveda ne bo medtem
amerikanizirala tudi ona. Prav zato je treba širiti »našo« kulturo, ne pa ameriške.

Pa smo prišli do žarka optimizma.
Optimizem in pesimizem sta značilnosti ljudi, ki niso prodane duše. Ljudi, ki imajo še druge
vrednote, ki kompenzirajo vrednoto denarja. Če pa ima človek kakršno koli pobudo in je prvo
vprašanje, ki mu ga postavijo, kakšen bo donos, smo že v Ameriki.

Sprostitev in motivacija

2010-10-20T12:38:00.000-07:00

Motivacija je ključnega pomena doseganja rezultatov, katere bi radi dosegli. Ker pa se vsi soočamo s problemom, ko elan nekako izpari v zrak, je vprašanje, ki se pri tem poraja sledeče: »Kako zdržati motiviran? Kako zadržati voljo, da bomo sledili svojim sanjam, ko pa je včasih tako težko?« Teorijo smo že obdelali. Ampak včasih to žal ni dovolj. Imamo sicer vedenje, kaj nam je storiti, ampak volje še vedno ni na vidiku in počasi nas veter spet nese tja, kjer smo bili nezadovoljni s svojimi rezultati, nezadovoljni s celim svetom okoli sebe. OK, vse stvari se res dogajajo ciklično, ampak želimo si prav prekinitve tega vrtenja v krogu, tega nesmiselnega ponavljanja vedno istih dogodkov. Treba se bo lotiti sebe še iz druge smeri. Včasih le pozitivno razmišljanje ne pomaga, treba mu je pomagati. In tega se lahko lotimo na najrazličnejše načine. Katerega boste izbrali, je odvisno le od vas. Izberete tistega, ki vam je nekako najbližji.
Telo, um in esenca našega Jaza so podvrženi nenehnim pritiskom svoje okolice. Fizični napori, stres, čustveni problemi…vse to neprestano oblega naš obrambni zid, imunski sistem in nam tako zmanjšuje nivo naše življenjske energije. Telesna utrujenost, nejevolja, želja po ne-aktivnosti so pokazatelji, da bo potrebno napolniti baterije. Na voljo imamo kar precej načinov. Telo nam bo hvaležno, če ga bomo občasno razvajali. To ne pomeni, da bomo hedonistično iskali nove in nove užitke, ampak da mu bomo privoščili le najboljše. Hrana, polna veliko vitaminov in mineralov, veliko tekočine, sadje, zelenjava. Tudi sprostitev ne škodi našemu telesu, zato si občasno le privoščite kakšno masažo, nego telesa, savno-tako se boste skoraj v trenutku počutili bolje. Naredite kratek premor z vašimi treningi in se pošteno naspite! Namenite si cel vikend, ko ne boste počeli ničesar, ampak preprosto počivali.
Ravno tako, kakor vaše telo, potrebuje sprostitve tudi vaš um. Šola, služba, take in drugačne obveznosti, časovno napeto delovno ozračje naš um utrudijo podobno kakor prepogosti in pretežki treningi naše telo. Tudi um lahko zaide v stopnjo »pretreniranosti«, še bolje preobremenjenosti in tak ne more funkcionirati tako, kakor si mi želimo in pričakujemo od njega. Možgani vam bodo nepopisno hvaležni, če jim nekaj dni ne boste ponudili časopisa, če kakšen dan ne bodo strmeli v televizijski ekran, če bo računalnik na mizi ugasnjen in če bo mobilni telefon izklopljen. Ne bojte se, svet se namreč zaradi vaše namišljene odsotnosti ne bo ustavil. Še vedno se bo vrtel in ko se boste v ponedeljek spočiti lotili svojih obveznosti, ne boste verjeli, s kakšno lahkoto boste opravili z vsemi izzivi. Ko je um spočit, je sposoben opraviti mnogo več, kakor če ga obremenjujemo v že tako utrujenem stanju. Kar lahko opraviš danes, ne odlašaj na jutri je sicer lep pregovor, ampak če se bomo spomnili, da je jutri še en dan in ne bomo neprestano privijali sami sebe, bo naša efektivnost na daljši rok pravzaprav večja, kakor če se neprestano ženemo za boljšimi rezultati.
Tako um kakor tudi telo potrebujeta sprostitev. Ko boste opazili, da je telo utrujeno, da so možgani nemirni in da ves čas razmišljate, zdaj o treningu, pa potem o obveznostih, ki vam dihajo za ovratnik vaše športne opreme, pa spet o treningu, pa o hrani, pa o vašem izgledu, ko se boste zdrznili, ko bo zazvonil vaš mobilni telefon, takrat vam sveti rdeča lučka. In če si ne boste vzeli časa za sprostitev, boste enostavno pregoreli, kar pomeni da se bodo tako vaši cilji oddaljili od vas.

Kako se torej sprostiti v vsakdanu, kako si v natrpanem urniku vzeti čas, ko bosta vaše telo in um počivala?
»Če bo miren dih, bo tudi um umirjen.«
Kako torej pravilno dihati?Dih mora biti globok. Vdih se začne tako, da se v telesu sprosti trebušna prepona, kar bi po domače pomenilo, da sprostimo trebuh in poizkusimo vdihniti čimbolj vanj. Ko začutimo, da je zrak napolnil trebuh, nadaljujemo z vdihom v srednji del pljuč, kar se na našem telesu odrazi tako, da se nam začne širiti prsni koš. Vdih potem končamo z vdihom v zgornji del pljuč, kar na telesu opazimo kot dvig ključnice.
Izdih pa naj poteka v obratnem teku. Najprej iztisnemo zrak iz zgornjega, potem srednjega in na koncu iz spodnjega dela pljuč. Če bi med izdihom opazovali naše telo, bi se najprej spustila ključnica, potem bi začele upadati prsi in nazadnje bi se trebuh začel krčiti navznoter. Zrak mora potovati v naših pljučih med vdihom od spodaj navzgor, med izdihom pa od zgoraj navzdol. Izdihujemo skozi usta, polglasno, tako da se slišimo in na ta način ves čas nadziramo samega sebe, da iz pljuč res izstisnemo celoten zrak, ki se nahaja v nas. Vzemite si čas in nekaj časa vadite. Ko bo telo spet zaznalo pravilen način dihanja, ne nadzorujte več dihanja, ampak ga zgolj opazujte. Opazujte, kako zrak polni vaše telo od prstov na nogah do vrha glave, opazujte, kako zrak zapušča vaše telo z vrha vašega telesa proti nogam.
Miren dih bo prinesel obilo sprostitve vašemu telesu. Sproščeno telo pa umiri tudi naš nemiren um.

Robert Honn
RYT
www.jogado.com

ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU

2010-09-29T05:17:00.000-07:00

Vsi smo že neštetokrat slišali te besede, vsem so nam zapisane nekje v glavi. Ker so dojemanja kakršnihkoli sporočil seveda povsem osebne narave, si najprej poglejmo, kaj naj bi zdrav duh v zdravem telesu pravzaprav pomenil. Ali govori izrek o tem, da bomo s pridno telesno vadbo dosegli tudi zdravje duha? Ali morda ravno obratno, da bomo z raznimi meditacijami in drugimi mentalnimi tehnikami dosegli zdravo telo?
Kaj pričakujemo od zdravega telesa? Ali je merilo zdravja izgled, morda odstotek telesne maščobe, mogoče aerobna vzdržljivost? Postavlja se nam obilo meril, preko katerih bi lahko ocenjevali zdravje našega telesa. Poizkusimo zaobiti vsa prej navedena in si ogledati naše telo nekoliko kompleksneje. Biti fit je pojem, ki vsebuje vsa prej omenjena merila. Zdravo telo je gibko telo, je prožno in se pripravljeno soočiti s najrazličnejšimi opravili. Je relativno močno, a na račun moči ne izgublja na eksplozivnosti. Če telo ne uporablja mišic določene mišične skupine, je le-ta popolnoma sproščena. Telo ima redne uravnotežene obroke, kar se refleksira v redni prebavi. Odstotek telesne maščobe je nizek, saj redna in urejena prehrana s časom telo izuri, da zahteva toliko energije v obliki hrane, kot jo v resnici potrebuje. Med bolj pomembne vrline zdravega telesa pa vsekakor sodi sproščenost, mirnost. Duh in telo…prepletena sta in počutje enega vpliva na stanje drugega. Lahko smo s telesno vadbo dosegli zavidanja vredno gibko telo, ampak naš duh, naša esenca nam zaradi kateregakoli že razloga ni sledila. Lahko je naš Bit na visoki ravni dojemanja, pa nas mučijo telesne težave. Tako naj bo naš namen razviti zdravo telo in miren um. Fizična aktivnost na svojstven način vedno vpliva tudi na vrline duha. Z redno vadbo se v nas povečuje vztrajnost, razvija se naša samodisciplina. Ampak to še ne bo umirilo našega uma. Sprostitev je nekaj naravnega. Skozi veke socialnega, družbenega razvoja, z znanostjo in tehnološkimi dosežki pa se je človeška storilnost razvila do take mere, da so naši možgani neprestano oblegani s celim kupom informacij. Z načrtno vadbo uma, da si vzame čas za sebe in pozabi na vse motnje, ki ga okupirajo večji del dneva, srečamo občutek sproščenosti, občutek enosti telesa in duha. Isto telo na ta način lahko dosega tudi boljše rezultate.
Kult lepote telesa, ki so ga gojili v Antiki, fitnes-manija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, aerobika z Jane Fondo…vse to je le odraz družbe tistega časa do telesa in duha. Lepotni ideali so se z različnimi obdobji spreminjali. Kaj je lepo telo, je nemogoče odgovoriti. Body building je današnja oblika čaščenja lepega telesa, je na en način umetnost, ustvariti iz telesa očem všečen kip. Nekaterim so taka telesa všeč, drugim ne. Vse to so seveda osebni vidiki, so rezultati zaznave vidnega dražljaja v naših možganih. In katero telo bo našim očem privlačno, je odvisno le od meril, ki jih je postavil naš um. Če opazujemo body builderje na tekmovanju, opazujemo njihove slike v revijah, jih res ocenjujemo kakor kipe, opazujemo njihovo skladnost, estetiko v različnih telesnih položajih. Ne razmišljamo o njih kot osebah, ne moremo si miselno ustvariti podobe o posamezniku-osebi, saj nam primanjkuje informacij. Te prazne podobe imajo umetniško vrednost, so športen dosežek, rezultat. Do njega pa na žalost mnogi pridejo na način, ki telesu ni najbolj prijazen. Z uporabo nedovoljenih poživil. S tem načinom ne pridemo niti do zdravega telesa, kaj šele duha. Body building pa niso samo doping in prepovedane substance. Če nam treningi predstavljajo način vadbe telesa, če niso tu le zaradi dosege cilja-postati velik in močan, ne glede na pomagala in posledice, potem smo na dobri poti. In če si bomo še vsak dan vzeli še nekaj časa za sebe in aktivno počeli NIČ ter se sprostili, se bomo naslovnemu izreku pošteno približali.

Zdrav duh v zdravem telesu je misel, ki je tako ustvarjena iz več komponent. Če je vodilo vašega vsakdana, ali če želite, da to postane, bo potrebno vložiti nekaj dela. Redna vadba, tako telesna kakor tudi mentalna je neizbežna, prav tako tudi zdrava, uravnotežena prehrana, zmernost, urejeni odnosi z okolico in še bi lahko naštevali. Leta prakse zdravega življenja
pa nam ponudijo kvaliteto bivanja. To je vse, kar bi želeli. Ne več in ne manj.

Robert Honn
RYT
www.jogado.com

Neuspehi? Ja, prosim!

2010-09-22T06:23:00.000-07:00

Vsi zelo dobro poznamo občutek, ko imamo v glavi jasno začrtano pot do našega cilja, pa se stvari nikakor ne odvijajo tako, kakor bi si sami želeli. Včasih so za naše neuspehe krivi drugi, včasih slabo vreme, včasih imamo enostavno slab dan. Posledica tega je, da se nam v glavi slej kot prej postavi vprašanje:
»Ali bom sploh kdaj izpolnil svoja pričakovanja? Kaj je narobe z menoj?«
Večkrat tako tudi podvomimo o samem sebi, pa tudi o smiselnosti našega početja. To so tako rekoč prelomni trenutki, trenutki, ko je naša volja postavljena pred težko preizkušnjo. Nadaljevati z začetim ali pa odnehati? Zakaj bi silil z glavo skozi zid, če lahko enostavno odneham, saj moje početje tako ali tako nima pravega pomena, če pa že ima pomen, potem pa ni videti nikakršnih rezultatov. To in še veliko podobnih misli obstreljuje okope naše volje, tako da je le-ta postavljena pred težko izbiro.

Zanimivo pri vsem skupaj je, da ljudje zelo različno dojemamo pravzaprav enake življenjske situacije. Kar je za nekoga težka psihična obremenitev, drugemu predstavlja le dodaten izziv, ki ga je treba pač premagati na poti k želenemu cilju. Da je to tista glavna razlika, ki loči zmagovalca od poraženca, smo že ugotovili. Ampak kako se pripraviti, da bomo tudi mi z večjo lahkoto sprejemali vsakodnevne napore in prepreke, ki nas ovirajo na poti do naših ciljev?

PRVIČ : Za naše neuspehe NIKOLI, ampak res nikoli niso krivi drugi, temveč vedno le mi sami. To je dejstvo, ki ga bo pač potrebno sprejeti, če želimo v življenju stopiti še korak naprej in prebroditi težave, katere so se ta trenutek ovile okoli nas. Za vsak odnos sta vedno potrebna vsaj dva, tako da je nesmiselno kriviti samo drugega za karkoli, kar se nam že neprijetnega dogaja. Če ste s svojim trening-partnerjem dogovorjeni, da boste odšli na trening ob petih, pa vas v zadnjem trenutku pokliče in pove, da res nima časa, je samo vaš problem, če boste tudi vi ostali doma in tako izpustili svoj trening.Včasih se ljudje res obnašamo kakor idioti, ampak zaradi enega idiota se vaš svet res ne sme zamajati. Vsi imamo svoje življenje in neumno bi bilo pričakovati, da se bo cel svet vrtel okoli nas. Skozi naše oči se svet res vrti okoli nas, prav tako pa, skozi oči koga drugega, se vse vrti izključno okoli njega. Svetov je namreč toliko, kolikor je ljudi. Minimalno. Tako da je nesmiselno v drugih iskati vzroke našega neuspeha.
DRUGIČ : Za vsakim vzponom pride padec, za vsakim hribom dolina. Stara resnica, ki jo verjetno že vrabci čivkajo. Vzponi in dosežki nas polnijo s pozitivnimi občutki, medtem ko nam padci in neuspehi jemljejo energijo in voljo do nadaljevanja začetega. Pa mora res biti tako? Vse je močno odvisno le od kota, s katerega gledamo na celotno situacijo. S spreminjanjem gledišča se tako spremeni tudi stvar našega opazovanja. Uspehi nas vse polnijo z veseljem, tako da tu niti ni potrebno razmišljati o kakšnem drugem zornem kotu, ampak si le dajmo duška in jih začutimo čim bolj polno. Kaj pa padci?
Če bi živeli v naravnem okolju s takšno klimo, da nas nikoli v življenju ne bi zeblo, niti ne bi poznali pojma mraz, potem nam v danem okolju tudi vroče ne bi bilo. Lahko bi se znojili, ampak to ni pomembno, ker bi nam to predstavljalo vsakodnevno rutino in naši možgani ne bi vsega skupaj dojemali kot informacijo »vroče«, saj bi bilo to za njih stanje brez spremembe. Kakorkoli že, povedati želim le, da ima vsaka stvar svojo negacijo, saj jo ravno ta materializira. Vsak dan ima svojo noč, vroče mrzlo, suho mokro…Ja, lahko bi naštevali v nedogled. Tako imajo tudi vzponi svoje padce in so tako eni kakor drugi vsem nam neizbežni. Padci sami po sebi niso prav nič slabega. Lahko jih razumemo kakor opozorilo, da nekaj ne počnemo prav. In če bomo vedno izbrali pravo pot, še ne pomeni, da se ne bomo srečevali z neuspehi. Imamo vse možnosti, da spremenimo naša dejanja in na ta način storimo korak proti svojemu cilju. Vsi neuspehi imajo močan izobraževalni naboj in nam ponujajo vse odgovore na pladnju, če smo jih le pripravljeni pogledati brez predsodkov in čim bolj objektivno. Padci seveda nimajo le negativne narave, saj je v vsaki stvari identična količina plusa in minusa, jina in janga…Tako, da je trenutek, ko pademo v luknjo in smo res globoko v njej, pa ne vidimo izhoda na nek način tudi katarzičen. Posebno še občutek, ko se zavemo, da ne glede na to, kaj se bo še zgodilo, luknja ne more postati globlja kakor je in nas vsak korak vodi le še navzgor. In to je vedno dobro vedeti.
Vsak trenutek se zavedajmo, da padci niso nič negativnega. Enostavno so. Treba jih je le sprejeti take, kot se ponujajo in iz njih potegniti najboljše. Tako da vsem skupaj želim še mnogo padcev in vzponov. Da bo življenje vredno živeti.

Robert Honn
RYT
www.jogado.com

Kje so meje?

2010-09-15T08:34:00.000-07:00

Veliko govorimo o omejitvah. Vse ima svoje meje. Tako naša mala državica s sosednjimi, kakor tudi človeško telo. Telo je omejeno s tem, da je materialno in tako podvrženo določenim naravnim zakonom, gravitaciji na primer, bolečini in še marsičemu. Pa je res tako?
Z razmišljanjem o svojih omejitvah lahko dosežemo dva popolnoma nasprotna učinka. Če verjamemo v končno mejo svojih sposobnosti, smo si s tem postavili mejnik, mimo katerega bo naša pot nemogoča. Moč naše volje nam v temu primeru nikakor ne bo pomagala prestopiti magične meje. Seveda, saj smo si jo sami določili. Trdna vera v lastno omejitev je v bistvu enaka kot miselna naravnanost »ne morem«. In če vem, da nekaj ni mogoče, bo to držalo, kajne?
Mogoče ni najpametneje verjeti v meje, kakršnekoli že. Vsak športnik mora čimbolj spoznati svoje telo. Z neprestanim raziskovanjem svojega telesa se bo približal svojim maksimalnim sposobnostim, ne samo to, spoznal bo tudi svoje TRENUTNE meje. Poudaril sem besedo trenutne, kajti vse naše omejitve nikoli niso trajnega značaja. Edina stalnica v celem univerzumu je sprememba. Pet let star otrok in misel, da bi brez vzvodov premagal breme stotih kilogramov… precej absurdno. Ko sem pri dvajsetih letih prvič srečal trening.z utežmi, je bil maksimum mojega telesa popolnoma drugje kakor danes, skoraj dve desetletji pozneje. Pa ne le na fizični ravni. Vsak dan se lahko naučimo kaj novega, spoznamo kakšen nov detalj našega bivanja. Z raziskovanjem naše notranjosti tako napredujemo na vseh področjih.

Omejevati se v bistvu ne pomeni nič drugega kakor kratiti si svobodo. Nikoli mi ne bo uspelo je misel, ki ne sodi v glavo niti uspešnega športnika, niti kogarkoli drugega ne. Vsaj naj ne bi. Na žalost pa vse preveč ljudi prehitro obupa, prehitro vrže utež v koruzo…Ali pa celo tako malo verjamejo vase, da se izziva niti ne lotijo, saj ga že v začetku obravnavajo kakor nerešljiv problem. Zavest zmagovalca, prvaka, ne pozna problemov. Obstajajo samo izzivi, s katerimi se je potrebno soočiti. Podrobno poznavanje samega sebe nam olajša premagovanje različnih situacij, Kajti vse, kar se nam v določenem trenutku zazdi problem, je naša takratna omejitev. Problem v bistvu niti ne obstaja, problem smo kvečjemu mi sami.
Z vztrajnostjo, neprestano pozornostjo na tisto, kar počnemo, pa če gre za trening ali pa zgolj druženje ob kavici, bomo bolje spoznali to čudovito bitje, ki ga nosimo v svojem telesu. In to bitje je pripravljeno z našim zavednim delom deliti raznovrstne občutke. Tako da je vse skupaj siloma preprosto.Le voljo potrebujemo in omejitve bodo iz trenutka v trenutek manjše, dokler ne bodo enkrat popolnoma izginile. Če je napad pravi, je vsaka trdnjava lahko osvojena. In če si bomo pripravljeni vsak dan vzeti nekaj časa, da se bomo samo opazovali, da bomo kakor gledalec v gledališču opazovali nas same na odru življenja, bomo bolje spoznali svoje meje. S tem pa bomo dobili moč, da jih tudi presežemo. Kajti le če poznamo svoje omejitve, jih lahko premagamo, le s popolnim poznavanjem in sprejemanjem sebe lahko ustvarimo zmagovalca iz sebe. Niso pomembni trenerji, pogoji treninga ali vremenske razmere. Ko se poenotimo s seboj, ko vemo kaj iščemo in kam gremo, bomo vedno dosegli vrhunski rezultat, uspeli bomo iztržiti sto procentov iz dane situacije. In če bo naši miselni naravnanosti stala ob strani še trdna volja do treningov, vztrajnostno ponavljanje določenih gibov in nam morda tudi kdaj neljubih vaj, zdrava prehrana, dovolj počitka, zadovoljstvo v vsem, kar pač počnemo…potem ni nič nemogoče in kdo ve, morda boste prav vi svetovni prvak v vaši priljubljeni disciplini.
Vse je odvisno od nas. Vse ostalo pa so le izgovori.

PRIORITETA IZBIR

2010-09-01T02:09:00.000-07:00

Karkoli že počnemo v življenju, na kateremkoli področju, ne glede na to ali govorimo o športu, poslu, zabavi, je motivacija ključnega pomena za naš uspeh. Če v glavi nimamo začetnega in jasnega cilja o tem, kaj želimo doseči, je verjetnost, da bomo izgubili zagon, veliko večja kot sicer. Naši uspehi so predvsem rezultat volje, manj naše nadarjenosti, razen v res izjemnih primerih. Ljudje se med seboj razlikujemo, vsak človek je individum, vendar pa so te razlike relativno majhne. Res je, da brez določene mere agresivnosti, močne samozavesti, ne bomo dosegli vidnejših rezultatov, vendar samozavest ni vrlina, ki bi bila nekaterim genetsko dana, drugim pa ne. Samozavest je stanje zavesti, poznavanje samega sebe v taki meri, da lahko kadarkoli stojimo za svojimi dejanji. Ne glede, ali je človek kolerik, melanholik, flegmatik ali sangvinik, je moč odločitve vsak trenutek v naših rokah. To je svobodna volja izbire, ki se je vsi zmagovalci dobro zavedajo. Naša odločitev je, ali bomo vse življenje zavistno opazovali ljudi, ki so uspešni na najrazličnejših področjih, ali pa bomo tudi sami takšni. In v trenutku, ko izberemo pot zmage, se naša samozavest okrepi premosorazmerno z doseženimi rezultati. Problem nastopi, če počnemo stvari, ki so oddaljene od našega Bistva, Jaza. Če delujemo v neskladju s seboj in počnemo stvari iz nepravih vzrokov, je verjetnost pozitivnega rezultata mnogo manjša.

Kaj pa motivacija? Matematika zahteva določeno količino vaj, da se naučimo računati in tudi stara modrost pravi, da je gram prakse vrednejši od kilograma teorije. Tako si je na začetku vedno pametno izbrati cilje, ki jih lahko relativno hitro dosežemo. Več osvojenih manjših ciljev pa nas, če se ne oddaljimo od začrtane poti, pripelje k želenemu rezultatu. Če želite postati vrhunski športnik, je pred vami dolga pot napornih treningov, pravilne prehrane in še marsikakšnega odrekanja zabavam, saj mora telo športnika imeti tudi dovolj počitka za dosego vrhunskih rezultatov. A večini bi na tej poti zmanjkalo motivacije. Postopno osvajanje manjših ciljev v naši glavi projicira sliko zmage, uspeha in naslednji korak, ki nas vodi proti končnemu cilju je mnogo bližje, kakor če neprestano razmišljamo o še nedoseženem. Pozitivno razmišljanje je ključnega pomena za uspeh. Pomembna je tudi izbira prioritet. » Živel bom zdravo«, je sicer lepa ideja, vendar kaj ko vas zvečer ob pijači in v družbi zamika prižgati cigareto? Če ste se torej odločili in veste, kaj je najpomembnejša stvar v vašem življenju, izbirajte vse ostale cilje v okviru le – tega. Cilj A je pomembnejši od cilja B. Če nas realizacija cilja B odnese stran od začrtane poti k cilju A, moramo cilj B enostavno opustiti. Vsega pač ne moremo imeti, kajne? S tem ne mislim, da imamo kakšne omejitve, sploh ne. Ampak če boste postali vrhunski športnik se boste za to odrekli marsičemu, saj bo to od vas zahtevalo toliko in toliko časa, kar pomeni, da tega časa ne boste mogli izrabiti na drugih področjih. Kaj bomo in česa ne bomo, je odločitev nas samih. Pot dolga tisoč korakov se začne s prvim. In na vas je, da stopite svojim ciljem, željam in sanjam naproti.

Robert Honn
RYT
www.jogado.com

a yoga manifesto

2010-05-13T21:48:00.000-07:00

Članek je bil objavljen v New York Times. Vreden je branja v celoti in treznega razmisleka o tem, kaj joga sploh je. Morda bi lahko vsi, ki jogo poučujemo tako in drugače, kaj več naredili na tem, da postane bolj dostopna vsem?

April 23, 2010
A Yoga Manifesto

By MARY BILLARDZEN is expensive. The flattering Groove pants, Lululemon’s answer to Spanx, may set Luluheads, the devoted followers of the yoga-apparel brand, back $108. Manduka yoga mats, favored for their slip resistance and thickness, can reach $100 for a limited-edition version. Drop-in classes at yoga studios in New York are edging beyond $20 a session, which quickly adds up, and the high-end Pure Yoga, a chain with two outposts in Manhattan, requires a $40 initiation fee, and costs $125 to $185 a month. You can even combine yoga with a vacation in the Caribbean, but it will cost you: in August, the luxurious Parrot Cay resort in Turks and Caicos has a six-night retreat with classes taught by the “yoga rock stars” (in the words of the press release) Rodney Yee and Colleen Saidman. The cost? A cool $6,077. (In August!) And is it surprising that yoga, like so much else in this age of celebrity, now has something of a star system, with yoga teachers now almost as recognizable as Oscar winners? The flowing locks of Rodney Yee. The do-rag bandanna worn by Baron Baptiste. The hyper perpetual calm exhibited by David Life and Sharon Gannon, who taught Sting, Madonna and Russell Simmons. The contortions (and Rolls-Royces) of Bikram Choudhury. Yoga is definitely big business these days. A 2008 poll, commissioned by Yoga Journal, concluded that the number of people doing yoga had declined from 16.5 million in 2004 to 15.8 million almost four years later. But the poll also estimated that the actual spending on yoga classes and products had almost doubled in that same period, from $2.95 billion to $5.7 billion. “The irony is that yoga, and spiritual ideals for which it stands, have become the ultimate commodity,” Mark Singleton, the author of “Yoga Body: The Origins of Modern Posture Practice,” wrote in an e-mail message this week. “Spirituality is a style, and the ‘rock star’ yoga teachers are the style gurus.” Well, maybe it is the recession, but some yogis are now saying “Peace out” to all that. There’s a brewing resistance to the expense, the cult of personality, the membership fees. At the forefront of the movement is Yoga to the People, which opened its first studio in 2006 in the East Village on St. Marks Place, with a contribution-only, pay-what-you-can fee structure. The manifesto is on the opening page of its Web site, yogatothepeople.com: “There will be no correct clothes, There will be no proper payment, There will be no right answers ... No ego no script no pedestals.” One more thing: There are no “glorified” teachers or star yogis. You can’t even find out who is teaching which class when, or reserve a spot with a specific instructor. And that’s exactly the way that Greg Gumucio wants it. LATE on an overcast Saturday earlier this month, just a little before sundown, Mr. Gumucio, the founder of Yoga to the People, was sitting on the rooftop of his East Village studio, surprisingly refreshed after a birthday party downstairs for his son, who had just turned 5. Propped on the ledge on a round pillow, his wavy, shoulder-length hair framed by the urban jungle backdrop of tar-covered roofs, Mr. Gumucio recounted his biography, and how it was linked with that of Bikram Choudhury, perhaps the most famous name in yoga today. “The idea for Yoga for the People came to me because of Bikram,” Mr. Gumucio said, explaining that he worked for Mr. Choudhury for six years, from 1996 to 2002, sometimes running teacher training for Bikram Yoga in Los Angeles, commuting from Seattle, where he was living. He channels Mr. Choudhury, one suspects not for the first time, talking with a raspy, slightly accented voice: “Boss, do me a favor, take everybody’s class and tell me what you think.” Mr. Gumucio obliged, and when reporting back, mentioned one teacher whom he didn’t like. Mr. Choudhury was not sympathetic. Just the opposite, telling Mr. Gumucio to, in essence, suck it up and go back to the class — that the problem wasn’t with the instructor, but with Mr. Gumucio himself. “You are your own teacher,” Mr. Gumucio said he was told. “You are responsible for your own experience.” It was a revelatory moment for Mr. Gumucio. If the student was more important than the teacher, why was there such an emphasis placed on the individual instructors? Too often, Mr. Gumucio saw students stop doing yoga because they couldn’t practice with a favorite teacher. Why not jettison that system? Why not just assign students to the next available teacher? A second revelation occurred in class when he was struggling to keep his body in a difficult position. “I was sweating, my muscles shaking, in triangle pose, and Bikram was talking about how fast he was as a boy in Calcutta. How he could catch this dog.” The situation was almost more than Mr. Gumucio could bear. “In my mind,” he recalled, “I was thinking ‘What is wrong with you. Stop this stupid story!’ ” Later, Mr. Choudhury again dismissed his complaints, telling Mr. Gumucio that distractions were everywhere: “Candle, incense, music, easy to meditate!” Mr. Gumucio recalls being told. “Try being calm and peaceful in your car when someone cuts you off.” Message learned. Yoga isn’t about a pristine environment — yogis can work downward dog to downward dog, no matter where they are, even if in a crowded, unadorned studio. “Being able to do yoga with a foot in your face, that is a really powerful practice,” Mr. Gumucio said. He would take that no-frills philosophy with him when he left Bikram in 2002, and a few years later (after a stint as a mediator in small claims court), in 2006, moved to New York to open his own studio. “The first few months there were four or five people, but within three months, it really took off,” he said. Today. Mr. Gumucio has three studios in New York (including two hot-yoga studios that charge $8 a class), one in San Francisco, one in Berkeley, Calif., and one to open later this year in Williamsburg, Brooklyn. He has just signed a lease in Chelsea and is considering expanding to Austin, Chicago and Los Angeles. (But his philosophy of keeping a low profile seems to be working: a question to many students about what they think of Mr. Gumucio usually provokes little more than a blank stare and “Who?”) High volume is the key to his business model — he says up to 900 people may go to a Yoga to the People studio in a single day, with perhaps half of them paying at least something in the form of a donation — as well as an important part of his overall philosophy. “I truly believe if more people were doing yoga, the world would be a better place,” he said. LAST Sunday morning, the sun streamed through the windows of the clean airy loft on the second floor as the teacher, Haven Melynn, stood at the buzzer letting in students from the street. On a metal stand sat an empty tissue box. Some students dropped a donation into the box, others didn’t. The students fit in one studio, and at prime times, the teacher will send any overflow up to the studio above, and then the studio above that. Mats are rolled out, a few inches apart, with no one under the illusion that it may be an empty class. The classroom holds about 60 students, and people are socializing, chatting about their late nights, where to get falafels, and upcoming art exhibitions. Music plays quietly in the background. No opening “Oms.” (“I like that there isn’t any chanting, or big spiritual message,” Layan Fuleihan, a college student, said afterward. “I like that you make the class what you want.”) Instead, Ms. Melynn started off with slow movements to warm up, sun salutations, then quickly picked up the pace. Jammed, yes, but the yogis stuck to their own mats, boundaries defined, during a sweat-producing vinyasa class, flowing and moving, as the teacher cajoled people to make cathartic exhales of HAA-sss — all to the sounds of a play list that includes Michael Jackson and the Dave Matthews Band. Yoga to the People isn’t the only entity raging against the yoga machine. In New York, other studios are popping up, offering affordable, if not entirely donation-based, yoga. Do Yoga and Pilates, in TriBeCa, is donation-based; Tara Stiles, who has an iPhone app with Deepak Chopra, has opened Strala Yoga in NoHo, offering multiple class levels for $10 each. Yoga Vida NYC on University Place opened in January. Classes are small and it costs $10 drop in, $5 for students. “Our studio isn’t better or worse, it’s just different,” says Hilaria Thomas, yoga director of Yoga Vida NYC and a former instructor at Yoga to the People. “Different energies.” Better-known rivals in the yoga world don’t seem to take offense at this back-to-basic movement. “I think the donation model is awesome,” says Baron Baptiste. “It’s a balancing act. If someone has the means for what I’ll call ‘high end yoga,’ like going on exotic retreats, they should enjoy it.” He adds, laughing, “I never know what the term rock star yoga teacher means. Someone like Iyengar, one of the most famous teachers in the world, is he a rock star? Is Iyengar the Bono of yoga?” Mr. Gumucio knows his niche — “the ABC’s of yoga” — and that Yoga to the People has its critics. Its detractors say that classes are too big, that there isn’t a lot of advanced alignment breakdowns, that the exclamation HAA-sss isn’t the way you are supposed to breathe. He mimics a naysayer, sniffing: “Oh, that’s not yoga!” He laughs and shrugs, a wordless: Who’s to say what is yoga?

Misel...

2010-04-04T12:17:00.001-07:00

Pozornost na to, kar se v resnici dogaja, nas zadrži v trenutku. Včasih telo, včasih občutki, včasih so misli tiste, ki prelijejo ekran našega zavedanja, Z zavedanjem prostora okrog sebe in tega, kar leži v področju naše zaznave telesa ustvarjamo neprestan prepletajoč se odnos. Prostor okrog nas brez nas ne obstaja. Mir v bivanju je mogoč le ob neprestanem zavedanju spremembe, ki je posledica odnosa več delujočih sil....

Kaj je prav in kaj narobe? Odgovorov je toliko, kot je tistih ki presojajo. Ni pa prav, če ni narobe in narobe ne obstaja, če ni prav...dvojnost je značilna za svet pojavnosti, ko skočim v zrak se to zdgodi, ker potisnem noge s silo v tla, ko tečem naprej, potiskam nogi nazaj...

Mogoče je neprestano zavedanje resničnosti bolj preprosto, kot se zdi na prvo oko.

Mogoče je treba le zapreti usta in prisluhniti.

Mogoče tišina postane bolj glasna od besed.

Mogoče zadostuje občutek, ki ni obarvan?

Mogoče...

Hatha flow sadhana

2010-02-07T04:21:00.000-08:00

1. Zgodovina

Joga se je s časom spreminjala in še se bo, kajti sprememba je edina stalnica življenja. V različnih obdobjih in krajih se je razvijala kot orodje, ki vodi k cilju, umiritvi miselnega toka. Tako so se iz prvih, meditativnih asan v času razvijale tudi druge, z namenom očistiti telo in um nečistoč, z željo po povečani pretočnosti energije, prane po telesu.Jedro Astanga vinjase kot sekvenca položajev je opisan v tekstu Yoga kurunta. O tem tekstu je malo znanega. Avtor teksta, rishi Vamana je bil morda le praktikant, morda idejni oče tega stila. Tekst je znan zaradi Krishnamacharje, ki se je učil pri Shri Ramamohan Brahmachariju nekje v dvajsetih letih prejšnega stoletja (okoli 1920-tih). Yoga kurunta opiše tri serije položajev.
- Joga Chikitsa (joga terapija), danes poimenovana primary series ali prva serija,
- Nadi Shodana (čiščenje kanalov), danes intermediate, druga serija in
- Sthira Bhaga (božanska stabilnost), danes advance ali tretja serija.
Položaji so povezani z vinjaso, setom nasprotujočih se položajev povezanih z gibom. Prva serija je variacija različnih predklonov, druga serija zaklonov. Tretja serija je vsebuje težje variacije obeh prejšnih serij in zahtevne ravnotežnostne asane. Poleg položajev Yoga kurunta opiše še dva ključna dejavnika prakse. To sta ujaji dih in energetske zapore, bandhe. Astanga vinjasa se je po ZDA razširila v 1970-tih, ko so se zahodnjaki učili stila pri Shri Patthabi Joisu. Nekateri od njih so zadržali osnoven stil Astanga vadbe, nekateri so ga po lastnih izkušnjah modificirali in nastali so različni stili vinjas, flow in power vadb joge. Shri Patthabi Jois je pri 12. letih prisostvoval uri joge in to je v njem pustilo močan vtis. Tako se je začela njegova študijska pot s profesorjem Krishnamacharjem in dve leti je vadil pod njegovim mentorstvom. Njuna pota so se razšla in zopet sklenila nekaj let kasneje v Mysore. Nadaljni dve desetletji je Patthabi nadaljeval prakso pod budnim očesom Krishnamacharije. Kasneje je postal tudi profesor sanskrta in Advaita Vedante. Prvi zahodnjak, ki se je učil pri Patthabiju, je bil Andre van Lysebeth, avtor knjige Pranajama, v kateri je omenil Patthabijevo ime in naslov The astanga yoga research institute. To je hitro pritegnilo tisoče učencev celega sveta in stil Astanga vinjase se je razcvetel.
Krishnamacharija se je začel učiti joge in sanskrta že pri petih letih. Med študijem na univerzi je slišal za Shri Ramamohan Brahmacharija, velikega jogija iz Tibeta in po preizkušnji, ki jo je prestal, je sledečih sedem let izpopolnjeval svojo prakso joge. Ob razhodu mu je učitelj dejal, naj se odpove posvetnemu življenju in širi sporočilo joge po svetu.Krishnamacharija se je vrnil v južno Indijo, študiral ajurvedo in poučeval jogo v Mysore. Njegovi učenci, ki so imeli največji vpliv, da se je joga prenesla na zahod so bili Indra Devi (Latvijka, ki jo je poučeval in je bila ena prvih žensk, ki je znanje širila naprej), BKS Iyengar, TKV Desikachar in Patthabi Jois.

2 .Zgradba Astanga vinjase

Če se omejimo zgolj na asane, je Astanga vinjasa sestavljena kakor sendvič. Imamo dva kosa kruha in nekaj vmes. Ne glede na to, ali vadimo prvo, drugo ali tretjo serijo, je začetni del Surya Namaskar A in B, serija stoječih položajev vedno enak. Tudi zaključni del sedečih in inverznih položajev je vedno enak. Tisto, kar se nahaja med obema rezinama kruha, je prva, druga ali tretja serija. Ves čas prakse dihamo ujaji dih. Dristhi je srepeč pogled, ko je naš vid ali popolnoma sfokusiran (konica nosu, točka tretjega očesa, ko so oči zaprte) ali pa periferen pogled, kjer zaznavamo celotno sliko vidnega polja in ne posameznih predmetov. Mula bandha in udhijana bandha sta aktivirani ves čas prakse, s posebnim poudarkom v zadrževanjih asan. Prakso zaključimo s sprostitvijo, opcijsko sledi pranajama in meditacija.

3. Ideja Hatha flow-a

Stil kombinira vse tri serije. Struktura ure je enaka Astanga vinjasi (Začnemo s Surja Namaskar, nadaljujemo s stoječimi položaji, sledijo položaji sede ali leže, zaključimo z inverznimi položaji), zaradi raznolikosti se sami položaji občasno nadomeste z drugimi ali modificirajo na individualno raven praktikanta. Vinjasa je tista, ki našo pozornost ves čas usmerja na tok diha in povezavo le tega z gibom. Tako se čutila že med samo prakso obračajo navznoter in z dinamičnim načinom um pripeljemo do stanja miru po obvoznici. Ne ukvarjamo se z samo idejo umiritve miselnega toka. Ta se umiri zaradi pozornosti, zahtevnosti vadbe, ki um ves čas drži v sedanjosti, aktivnega ujaji diha, kjer se tisto znotraj naših meja sreča s tistim zunaj. Po končani praksi se telo sprosti v položaju trupla. Vadba se zaključi s pranajamo in meditacijo.

4.Kaj je cilj Hatha flowa?

Ljudje imamo različne potrebe, različne poti. Nobena ni boljša od druge, prava je tista, ki omogoča posamezniku napredek. S potovanjem k izviru v svoji notranjosti se vsi lahko realiziramo in postanemo to, kar je naš namen. Aktivni ljudje današnjega časa težko zadržijo pozornost dalj časa na enem objektu, misli neprestano begajo, zahteve okolice se stopnjujejo. Fizično zahtevna vadba izprazni še tako aktiven um, ko se telo segreje, dih pospeši, aeroben proces v telesu aktivira z večjo močjo, možgani preprosto nimajo časa ukvarjati se z nepotrebnimi mislimi. In tu zgrabimo bika za roge. Preko telesa vplivamo na um, odvržemo breme vsakdana in se potopimo v sedanjost. Ko se zavemo trenutka, postavimo odlične temelje potovanju navznoter. Skozi zahtevno vadbo na posreden način spoznamo Jame in Nijame, se z dihom oklepamo trenutka, obračamo čutila v naš subtilni del. Intuitivna narava po končani praksi pranajame preglasi umsko komponento. Postanemo svoj občutek in samo to. Nič več.

Obstaja torej nešteto možnih izrazov joge. Hatha flow sadhana je eden od mojih pogledov na pot k umirjenemu umu. In nenavezanost se mi zdi ključnega pomena tudi pri lastni praksi joge. Naj ta ne bo vedno enaka! Prisluhni temu, kar je v tebi. Kakšen dan bo tvoje telo morda presrečno, da mu dovoliš počitek in bo meditacija, mogoče pranajama vse, kar boste potrebovali.

Ko pomagamo starki čez cesto je to večje vrednosti kot če vsak dan stojimo na glavi...

Praksa joge na blazini nam skozi raziskovanje osmih členov Ashtaga joge (kot je opisano v Patanjalijevih Joga sutrah) ponuja rast na vseh področjih našega življenja. Naj jih naštejem:
1. Jama
2. Nijama
3. Asana
4. Pranajama
5. Pratjahara
6. Dharana
7. Dijana
8. Samadhi

5.Kaj so Jame in Nijame

Jama definira odnos praktikanta joge do okolice. Vse Jame in Nijame lahko prakticiramo na telesni, besedni in umski ravni. V trenutku, ko ne izvajamo nasilja nad okoljem smo telesno v skladu z Ahimso(1. Jama, ne- nasilje). Če naše besede še vedno posegajo v zasebnost drugih, če žalimo soljudi, potem Ahimse na besednem nivoju ne prakticiramo. S kultivacijo samega sebe praktikanti postopoma razvijamo bolj umirjen, spoštljiv način komunikacije. Sama evolucija pa posameznika lahko pripelje do te mere, da se tudi miselni procesi ne odvijajo več. Tako Ahimsa postane del vsakdana tistega, ki jo je izmojstril:-)
JAME:
- ne nasilje, AHIMSA
- resnicoljubje, SATJA
- ne pohlep, ASTEJA
- celibat oz nadzor čutil in strasti, BRAHMAČARJA
- ne kraja, APARIGRAHA

Nijama opisuje priporočljiv odnos jogija do sebe. Enako kot Jame tudi Nijame prakticiramo hkrati na treh ravne, telesni, besedni in mentalni.
NIJAME:
- čistoča, ŠAUČA
- zadovoljstvo, ŠANTOŠA
- samo nadzor, askeza, TAPAS
- samo študij, SVADHJAJA
- predanost (božanskemu), IŠVARA PRANIDHANA

Pa še kratek opis za okus preostalih šestih členov... :-)

Asana
Na začetku so služile kot orodje, da je jogi lahko bolj udobno sedel.
Pranajama
Ko je miren dih, se umiri tudi um...
Pratjahara
Nadzor nad čutili. Informacije ostajajo, a niso pomembne...
Dharana
Koncentracija uma na objekt. (opazovalec, opazovanec, opazovanje)
Dijana
Opazovanje spontano izgine, ostane občutek predmeta, ki je predmet sam...
Samadhi
Svet je kot na dlani...

POTOVANJE K IZVIRU

2009-12-27T13:48:00.001-08:00

Če nisem svoja misel, če sem več kot le fizično telo, kdo potem sem?

kdo sem?
Že stari filozofi različnih šol so se neprestano vračali k temeljnemu vprašanju: »Kdo sem?«. Odkar smo ljudje kot razumna bitja evolucijsko napredovali do stopnje, kjer se zavedamo, da se lahko zavedamo, je v različnih kulturah, krajih in času iskanje resničnosti dobilo polet. Kakor mladič ptiča, ki prvič razpre krila in poleti, se je človek zavedel, da obstaja še nekaj, kar presega našo navidezno realnost. Z opazovanjem sveta so se razvile znanosti, ki podrobno opisujejo naravo planeta, ustroj človeka in drugih živalskih vrst, njihovo delovanje. Vemo, da se nekatera naša dejanja zgodijo impulzivno, nagonsko, nekatera pa so plod idej, načrtovanj in same realizacije. Človek kot psihosomatsko bitje je skupek misli, občutkov, telesa, lahko bi rekli, da nekako vibrira na različnih ravneh hkrati.

zakaj meditacija?
Vsi smo podvrženi vplivom okolice, nekateri se odzivamo tako, drugi drugače. Obveznosti vsakdana se prepletajo z našimi načrti, enkrat smo polni elana, spet drugič smo na tleh. Zaradi obilice dražljajev, ki jih prejemamo iz svoje neposredne okolice, je naš um neprestano poplavljen z močnim miselnim tokom, ki ponavadi skače z enega predmeta na drugega. Ko je naš um prilepljen na predmet pozornosti, ki nas osrečuje, smo zadovoljni, ko se miselno zadržujemo na objektu, ki v nas ustvarja nelagodje, se počutimo neprijetno. Tako občutki, ki se nam porajajo, kakor tudi telesno počutje so rezultat miselne energije, ki se sprošča v nas. Isti prizor v naravi lahko vzbudi v nas vzhičenost ali pa nas pusti popolnoma hladne. Ker je slika narave ista, je očitno, da je naša naravnanost tista, ki dražljaje čutil obarva s pozitivnim oziroma negativnim predznakom. Ne glede na to, ali je predmet, ki okupira naše misli prijeten ali ne, smo ujetniki svojega miselnega toka. Občutek sreče, zadovoljstva je vsakemu posamezniku svojstven. Z aktivnim potovanjem v svojo notranjost lahko vsi odkrijemo izvir vseh naših občutij, se srečamo z rojstvom svojih misli. Globoko v nas ležijo odgovori na vsa vprašanja. Mir naše notranjosti je tisti, ki lahko preseže nihanja vsakodnevnih občutenj. Meditacija služi kot orodje, je metoda neposrednega uvida v dani trenutek. Z različnimi meditacijskimi tehnikami lahko potujemo različnim ciljem naproti. Povečana pozornost, polnejša zavest, usmerjenost na le en predmet, blaženost ali zavest Boga (Alaha, Krišne,Višje kozmične energije,... izbira imena Vseprežemajoče energije je prepuščena bralcu), so najbolj pogosti cilji meditacij. Meditacija nam ne glede na izbran cilj ponudi drugačen, bolj stvaren vpogled v svoje življenje.

Kaj je res?
Meditacija se močno razlikuje od relaksacije. Sproščanje je stanje, kjer se telo in um predata teži, se uskladita z dihom in dopustita, da napetosti zapuščajo telo. Globoka sprostitev ima veliko vrednost v regenerativni fazi, ko telo in um potrebujeta sveže gorivo za svoje delovanje. Meditacija pa je stanje, kjer je um v začetni fazi skoncentriran na en predmet opazovanja in tako ves čas aktiven, telo pa sproščeno iztegnjeno. Ko je naša koncentracija popolna, se aktivnost uma počasi preda občutku, ki nas polni. Ta intuitivna zaznava čutenja je iskrica, ki rojeva naše misli, vzrokuje dejanja. Dražljaji, ki prihajajo preko čutil do uma, sprožijo v nas miselno reakcijo, ki je pogojena z našimi preteklimi izkušnjami, z izkušnjami naših staršev ali skrbnikov, ki so nam določen vzorec delovanja nekako privzgojili in tako programirali našo podzavest.. Naš zavestni del skupaj z podzavestnimi izkušnjami presodi, kakšna reakcija je v danem trenutku prava. Saj poznate tisto o dveh možakih, ki sta vstopila v isto sobo, kjer je bil pes. Prvi je imel za seboj izkušnjo ugriza in se je psa prestašil, drugi pa je imel od malega predstavo, da so psi naši prijatelji in se ga je zato razveselil.
Z meditacijo presegamo svoje miselne omejitve podobno, kot z redno vadbo dvigujemo svoje telesne meje. Zavedanje postane bolj prisotno v naših vsakodnevnih življenjih. Ko prebudimo zavedanje, se naša vrednostna lestvica morda tudi spremeni, saj močneje čutimo, kaj je za nas resnično pomembno. Odkrijemo, da sreče ne moremo ne iskati ne najti izven sebe, saj je ključ vseh občutenj skrit v nas. Naš notranji svet je edino, kar je resnično naše.

Kako meditirati?
-Meditiramo vedno v položaju, kjer je hrbtenica iztegnjena pravokotno na tla. Bolj gibki ali izkušeni praktikanti joge boste morda sedli v položaj lotusa ali popolnega položaja. Tisti, ki imate kakršnekoli telesne omejitve, težave z nogami, lahko sedete na rob stola, tako da je hrbtenica pokončna in iztegnjena proti stropu brez opore naslonjala. Če vam tudi ta položaj predstavlja preglavice, si med naslon stola in hrbet položite blazino.
-Ko tako poiščemo položaj, ki nam ustreza, zapremo oči in nekajkrat globoko izdihnemo in počasi vdihnemo. Postopoma umirimo ritem diha in pustimo telesu da diha, kakor si želi. Plitko, hitro, globoko...ni pomebno kako, le pozornost opazovanja ves čas zadržujemo na toku diha skozi nosnici ven in noter brez nadzora. Medtem, ko se misli pojavljajo na ekranu našega zavedanja, jih poskušamo preseči z neprestanim opazovanjem zraka, ki potuje v nas in iz nas. Če ugotovimo, da nas je odneslo, da misli begajo naokrog, se brez občutka krivde ali nezadovoljstva vrnemo na opazovanje toka diha.
-Hrbtenica naj bo res iztegnjena, prsni koš odprt, vrh glave nad anusom, sicer se bodo pojavljale bolečine v hrbtu. Prisotnost bolečine našo pozornost odvrača od našega predmeta opazovanja – dihanja, in nas s tem ovira na prvem koraku k meditaciji. Če bolečino zaznate, se nežno popravite (iztegnete hrbtenico v zrak, kakor da bi želeli z glavo podpreti strop, ne usločite preveč ledvenega dela hrbtenice), naredite globji izdih in se vrnite na opazovanje diha. Vse naj poteka kar se da umirjeno, delujte čim bolj skladno z občutkom, ki se z ritmičnim dihom že prebuja v vas.
-Pozornost zaprtih oči naj bo usmerjena v točko med obrvmi, kakor da bi gledali v oddaljene vrhove gora. Če se v očeh pojavi napetost, zrete previsoko. Tudi tu velja pravilo, da je meditativen položaj udoben, a aktiven. Ko so naše zaprte oči obrnjene navzdol, je to signal telesu, da se postopoma ugašamo in slej ko prej se pojavi spanec. Ko je pogled privzdignjen in navkljub zaprtim vekam usmerjen v daljavo, naš um ostaja v aktivni pripravljenosti.
-Tehnika opazovanja diha postopoma obrne naš um navznoter. Čutila sprejemajo vedno manj informacij zunanjega sveta, vsa pozornost je usmerjena v center našega zavedanja. Ko postanemo eno s svojim predmetom opazovanja, ritmom diha in se misli ne pojavljajo več kot moteč element, lahko odvržemo še zadnjo misel, ki nas preplavlja (tok diha) in se predamo občutku, ki nas polni. Ta občutek zgolj uživamo brez miselnega analiziranja, poskušamo ga razumeti na intuitivni ravni. V trenutku, ko zaznamo, da se je v naši glavi spet pojavila misel, se vrnemo na opazovanje toka diha. Ritem diha uporabimo kot pripomoček do odkrivanja občutka, ki presega našo dvojno naravo(neprestan boj med pozornostjo, obrnjeno navzven in resničnostjo, ki je znotraj).
-Ko želite meditacijo končati, se postopoma vrnete na opazovanje diha, ki ga spet poglobite. Začutite vsak vdih, vsak izdih. Zavedanje počasi obrnete navzven, začutite prostor, ki je okrog vas, zvoke, ki vas obdajajo, vonje, ki vas obkrožajo. Staknite obe roki pred prsnim košem in opazujte pretok energije med dlanema. Izdihnite in odprete oči. Ko se slika zjasni, ste tu in zdaj.

Koliko časa meditirati?
Velik jogi Jogananda je dejal, da je veliko bolj modro meditirati kratek čas v veselem in udobnem stanju uma, kot pa naporno poskušati meditirati celo uro. Če je meditacija naporna, ni meditacija. Čas meditacije postopoma podaljšujte. Ko um začne tavati, se narahlo vrnete na predmet meditacije (v zgoraj opisanem primeru ritem diha) ali pa nežno zaključite z meditacijo. Najdite vsak dan nekaj časa, ga poklonite samemu sebi in si privoščite čudovito popotovanje nazaj k izviru, potovanje domov..

Zlata pravila meditacije:
1. Meditacija je gibanje uma brez napora. Je dejanje, ki ga je potrebno izvesti brez napora telesa in uma.
2. V meditaciji mora biti pozornost usmerjena na um brez napetosti v umu.
3. Ni pomembno, kolikokrat um zatava med meditacijo, temveč kako na rahlo ga pripeljete nazaj na predmet meditacije.
4. Ni pomembno, kako dolgo meditirate, marveč kako globoko.

Avtor članka:
Robert Honn, RYT,
http://www.jogado.com/

2009-11-17T06:20:00.000-08:00

DVD Vinjasa flow sadhana vam ponuja:

- 4 strokovno vodene programe
- 3 zahtevnostni nivoji
- celotna dolžina več kot 2 uri 30 min!

- 3 brezplačne kupone za obisk vodene prakse!

Vinjasa je telesno zahtevna praksa joge, je povezava giba in diha v celoto.

Dih je vodnik in telo mu sledi. Nekateri ponavljajoči se gibi nam ponudijo možnost raziskovanja svojega optimalnega položaja...

DVD Vinjasa flow sadhana, več na http://www.jogado0008.blogspot.com/

DVD Hatha flow sadhana vam ponuja:

- 4 strokovno vodene programe
- 3 zahtevnostni nivoji
- celotna dolžina več kot 2 uri 30 min!

- 3 brezplačne kupone za obisk vodene prakse!

Dinamika in zahtevnost prakse utišata miselni tok, ki se zaradi intenzitete prakse obrne navznoter.
Skozi prakso Hatha flow sadhane vsi zunanji dejavniki postopoma izginejo....

DVD Hatha flow sadhana, več na http://jogado008.blogspot.com/

- Oglejte si VIDEO DVDja Hatha flow sadhana na povezavi:

http://www.youtube.com/watch?v=-cX0njivHIA

UČITELJ

2009-11-08T08:30:00.001-08:00

Kdo je učitelj?
Ali opravljen tečaj, doma ali v tujini, naredi dobrega učitelja?
Učitelj joge se mi zdi preveč zlorabljena besedna zveza. Vsekakor je papir o opravljenem tečaju za učitelja(meni osebno je vaditelj joge mnogo bolj resničen in oprijemljiv izraz)nekaj, kar vam o dotični osebi pove le to, da si je vzela nekaj časa(beri 1 mesec), odštela nekaj denarja in se podala v novo izkušnjo. Ne želim razvrednotiti učitaljskih tečajev, seveda ti veliko dajo, predvsem če je tvoja osebna pot že dolgo joga ali morda kaj sorodnega...
Beseda učitelj meni pomeni mnogo več kot oseba, ki jogo vodi v neki obliki skupinske ali celo individualne vadbe. Učitelj je oseba, od katere se ne učiš le v dvorani, je oseba, ki te napolni na avtobusni postaji, tržnici ali kjerkoli že. Predvsem pa je učitelj tisti, ki sam uspešno presodi, kaj je tisto, kar mora posamezniku tisti trenutek dati.
Sebe ne bi poimenoval Učitelja, čeprav to piše na mojem certifikatu.
Sem le tisti, ki ponudi lastno izkušnjo na ogled in za tem poskušam tudi stati. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Vsi se težko izognemo temu, da kdaj svetu prodamo kaksen fake, ponaredek. In dokler se mi to še zgodi, seveda nisem učitelj.
Če pustim situaciji, da me prelije in se zato oddaljim iz svojega centra, sem še daleč od učitelja.

In tako bi lahko našteval v nedogled.
Razumete? Učitelj joge presega vse zgoraj napisano.
Smešno mi je podajati svetu tisto, kar sem prebral v knjigah. Ljudem lahko ponudiš le tisto, kar si sam izkusil. Pa še to je včasih zgrešeno.
Joga in aikido sta meni zelo vzporedni veščini. Za obe je značilno, da se njuna definicija v očeh posameznika, ki ju (eno ali drugo) prakticira, spreminja nekako linearno glede na čas, ki ga ta isti posameznik nameni praksi.
Za obe je značilno, da ju lahko definiramo kot Pot. Pot, kjer sam cilj ni pomemben, kajti v vsakem trenutku, ki ga preživim na poti, sem hkrati na cilju.
In kdaj se vadba aikida, joge, tai chija in še česa podobnega spremeni v prakso?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo večkrat?
Verjetno bi si podobna vprašanja lahko zastavljal v nedogled. Ta trenutek v času se mi zdi še najboljši odgovor silno preprost.
Vadba postane praksa takrat, ko tvoja Pot postane Pot joge...(ali kakšne druge veščine, ki raziskuje zavedanje preko gibanja, ali zavedanje preko lasne izkušnje, pridobljene v meditaciji).In čeprav bi nam radi prodali jogo kot celostno doživetje, je naša vadba, četudi nam uspe strniti 100 odstotkov lastne pozornosti v času, ki smo ga ta trenutek namenili naši vadbi, ves čas na nivoju vadbe...Vsaj dokler nam ne uspe izkušnje zaznave, zavedanja v trenutku nositi s seboj ves čas.
In takrat časa ni, ampak to je že tema, ki jo bom obdeloval in grizel ob kakšni drugi priložnost...

Avtor članka: Robert Honn

V premislek...

2009-11-04T12:37:00.001-08:00

O smrtonostnosti cepiva proti svinjski gripi, Neva Miklavčič Predan

Predsednica Helsinškega Monitorja Slovenije (HMS) za človekove pravice - O nevarnosti cepiva:

Na nedavni tiskovni konferenci je HMS na Vlado RS ter ministra za zdravstvo naslovil poziv za izdajo odloka o umiku cepiva zoper svinjsko gripo iz uporabe v Republiki Sloveniji. Njihov javni odgovor je bil: cepivo je varno, HMS naj se posvetuje s stroko.

Taka pavšalna trditev oblasti je neodgovorna do svojih državljanov, davkoplačevalcev in volilcev, kateri so ji zaupali oblast. O varnosti leto dni starega cepiva ni nobenih poročil, pač pa je obratno veliko poročil o njegovih nevarnosti za zdravje in celo nevarnosti za življenje cepljenih. Iz evropskih držav je vse več poročil o smrnih žrtvah cepiva. Hkrati pa nekatere vlade razglašajo pandemijo, katere ni, to je mimo kriterijev o pogostosti obolenj za svinjsko gripo in o številu smrti. Pri tem je samo korak do prepričanja, da se pandemije razglaša za pripravo terena za prisilno cepljenje. V Ameriki so na primer na neki šoli prisilno cepili 36 otrok proti volji staršev. Tako je bil v Švici na metroju podtaknjen zaboj virusa nove gripe, najverjetneje za potrebe razvoja pandemije, ki je po naravni poti noče biti, tako kot narava ni sodelovala pri prenosu ptičje gripe.

Državljani smo soočeni z zlorabo našega zaupanja v medicino in v farmacevtsko industrijo, pa tudi z zlorabo zaupanja v oblasti. Za lastno obrambo pravice do zdravstvene zaščite in do življenja moramo izvajati konsekvence, to pa je, da se ne cepimo, da ne postanemo poskusni kunci za ugotavljanje stopnje nevarnosti cepiva zoper svinjsko gripo ter da preprečimo vse poskuse oblasti za uvedbo prisilnega cepljenja. Take aktivnosti vlad po svetu poimenujejo biološki genocid, biološki terorizem, s katerim naj bi se načrtovalo zmanjšanje svetovnega prebivalstva za 5 milijard v 10 letih zaradi zdravstvenih posledic cepiva. Po evropskih medijih in internetu se širi plaz odpora proti forsiranju dokazano nevarnega cepiva zoper svinjsko gripo, to je zoper dejavnosti vlad za cepljenje čimvečjega števila prebivalstva, predhodno steroriziranega z lažnimi objavami visoke stopnje nevarnosti pandemije.

Cepivo zoper svinjsko gripo so pripravili iz kloniranega virusa španske gripe iz zamrznjenega telesa nekega Eskima, ki je podlegel španski gripi po koncu 1.svetovne vojne v letu 1918. V sporno cepivo je dodan tudi živ virus ptičje gripe, kar v kombinaciji povzroča paralizo, druge hujše okvare zdravja in smrt.

Za vlado RS bi morala biti zaskrbjujoča vest da je 72 kg cepiva z živim virusom ptičje gripe bilo razdeljeno med 4 države, med njimi tudi v Slovenijo v laboratorij Bia separationis, kar je farmacevtska firma Baxter potrdila, da je cepivo okuženo z virusom ptičje gripe, ampak da gre samo za raziskave. Kje je zdaj to cepivo, upamo da ne na kakšnem metroju, želežniški postaji, itd.

Predsednik odbora za zdravje nemškega parlamenta in Sveta Evrope, dr. Wolfgang Wodarg je ugotovil, da so v cepivu tudi rakave celice živali.

Tretja nevarnost je v tem, da so v cepivu izjemno visoke doze squalena, snovi ki sicer obstaja v telesu in ki v končni fazi povzroči hude avtoimune reakcije na lastni squalen, kar zruši imuni sistem.

Odkrili so tudi primere, ko je bila letošnja običajna vakcina za sezonsko gripo dejansko zakamuflirana vakcina za svinjsko gripo, da ji le ne bi kdo ušel. Tako je tudi cepljenje zoper sezonsko gripo tvegano.

Vlade so nabavile cepivo od farmacevtskih družb, katere se ukvarjajo tudi s kloniranjem prehrambenih rastlin za neplodnost semen ter z idejami o razredčenju svetovne populacije za nekaj odvečnih milijard. Ukvarjajo se torej s plani, kako naj bi farmacevtske družbe postale bog in odločale o življenju in smrti, pa tudi o lakoti. Kaj o tem pravijo verske skupnosti ni slišati.

Farmacevtsko redčenje prebivalstva se v dobi interneta ne more več izvajati v tajnosti. Kdo bo še zaupal nasvetom ministra za zdravstvo RS, ki svetuje cepljenje za dojenčke od 6.meseca starosti dalje, za otroke, nosečnice in kronične bolnike, a samo cepljenje se je pričelo najprej na zdravstvenih delavcih.

Po evropskih državah se sedaj vrstijo protesti državljanov tudi v obliki vlaganja skupinskih ovadb zoper vlade in ministre za zdravstvo in da je prvi tovrstni postopek že stekel pred bruseljskim sodiščem 21.10.2009 in se nadaljuje jutri, o čemer poroča Le Soir. O biološkem genocidu s cepivom poroča tudi Der Spiegel, a Berliner Zeitung objavlja, da berlinski zdravniki ne bodo sodelovali pri cepljenju prebivalstva.

Sprašujemo se, kaj v tej situaciji počne Ištitut za zdravstvo RS, ki trenutno svari le pred nekvalitetno mešanico kokakina, a za cepljenje vodi propagando, namesto da bi ščitil človekovo pravico iz 51.člena ustave do zdravstvene zaščite. Slovenska vlada je namreč nabavila 1,3 milijona vakcin, kar bi, če bi se ljudje res cepili, onesposobilo 68% prebivalstva v Sloveniji. Kaj pri takem stanju stvari počne Zdravniška zbornica Slovenije s svojo medicinsko etiko, kot organ Ministrstva za zdravstvo? Zaščitil ni niti medicinskega osebja pred cepljenjem zoper svinjsko gripo.

Sprašujemo se še, kakšne so v tem trenutku dejavnosti Urada varuhinje človekovih pravic RS.

Zoper tako morbidno znanstveno fantastiko se državljani, mediji in civilna družba lahko upremo z medsebojnim obveščanjem, tako da se ne cepimo, ko zaenkrat od tistih, ki smo jim na volitvah dali javna pooblastila ne moremo pričakovati odgovornega ravnanja, saj smo od njih izpostavljeni s svojim zdravjem in življenjem za neprostovoljnje poskuse tujih farmacevtskih družb.

Dnevne novice lahko dobite na spletni strani novinarke Jane Burgermeister. Predlagamo tudi, da nadalje na spletno stran te priznane avstrijske novinarke, ki je zadevo svetovnega interesa odkrila, pošljete svoje donacije.

Neva Miklavčič Predan

--------------------------------

PS: Oglej si tudi naslednje prispevke in razmisli sam/a:

Prispevek iz Avstralije o pisnih pozivih (z pisnimi poročili v prilogi) naslovljenih na vodilne politike.

http://www.youtube.com/watch?v=lv9g2CfDmbo

Intervju z avstrijsko novinarko Jane Burgermeister, ki je sprožila sodni proces....

http://www.youtube.com/watch?v=PelTWCUmTsU&feature=related

Na YouTube-u je že za več ur prispevkov na to temo.. (javni mediji - čeprav "svobodni", so namreč vendarle nadzorovani)

NOČNA MEDITACIJA

2009-10-14T08:33:00.000-07:00

Kdo sem jaz? Nisem svoje telo, nisem misel, ki se rodi v meni, nisem ti,...

Nočna meditacija

Naše življenje je sestavljeno iz ponavljajočih se vzorcev. Gibanje po znanem terenu ustvarja navidezen občutek varnosti in udobja. Nepredvidene situacije spremenijo našo notranjo naravnanost, razum se iz oči v oči sreča z nepričakovanim. Vse situacije, kjer ne delujemo le na mehanski ravni, ustvarjajo v nas možnost, da na svet pogledamo nekoliko drugače. Ko se um znajde v situaciji, ki je zanj drugačna od utečenih nastopi možnost, da za trenutek odloži uzde, s katerimi nas vodi skozi utrip vsakdana in prisluhne...

Program:
- Večerna joga
- Nočni pohod okrog Ljubljane po Poti spominov in tovarištva (PST)
- Jutranja meditacija

Začetek : Petek, 30.10. 009 ob 18.45
Lokacija : Joga studio Sadhana
Zaključek : Sobota, 31.10.009, predvidoma ob 6.00

Celotna dolžina pohoda je približno 35 kilometrov. Ideja nočnega potepanja je v postopnem poglabljanju v resnično naravo posameznika. Tempo pohoda bo umirjen, trasa večinoma poteka po ravnini, tako da se delavnice lahko udeležite vsi, ki vam hoja ne predstavlja večjih težav. Med samim pohodom bodo kratki premori, kjer se bomo napolnili s pranajamo ali zgolj raztegnili svoje telo...

Priporočena oprema:
- udobna obutev (treking ali hiking, športni copati, primerne nogavice)
- rezervne nogavice
- minimalno 1,5 litra pijače (voda, čaj...)
- primerna oblačila (pohod bo v vsakem vremenu)
- svetilka
- mobitel (le za nujne primere)
- prigrizek (suho sadje, oreščki, sadje..)

Delavnico vodi Robert Honn.

Prispevek za udeležbo je 20 EUR, za člane Joga studia Sadhana 10 EUR.
Prijave na recepciji Joga studia Sadhana do 29.10.009.

Informacije: 040 90 91 92, Joga studio Sadhana
Delavnica bo v vsakem vremenu!

ljudje, taki in DRUGAČNI

2009-08-10T06:52:00.001-07:00

dRUGAČNI. dRUGAČNI SO TISTI, KI NISO TAKI. tAKI KOT MI. kOT NAŠA BLIŽINA,NAŠE OKOLJE.
dRUGAČNI. dRUGAČNI SO TISTI, KI NISO TAKI. tAKI KOT MI. kOT NAŠA BLIŽINA,NAŠE OKOLJE. ljubijo. spijo. hodijo in tekajo. molijo. se držijo pravil.
ljubijo. spijo. hodijo in tekajo. molijo. se držijo pravil.
ljubijo. spijo. hodijo in tekajo. molijo. se držijo pravil.

dRUGAČNI. dRUGAČNI SO TISTI, KI NISO TAKI. tAKI KOT MI. kOT NAŠA BLIŽINA,NAŠE OKOLJE. ljubijo. spijo. hodijo in tekajo. molijo. se držijo pravil.

Ona sredi pristanišča v Albaniji. Sedi, naslonjena in gleda plavalce. Kaj misli? Kje je njen um?

Druga gre. Po svojih opravkih. Ki so približno toliko pomembni, kakor moji. Opravki. In tvoji.

In stric? Na klopci je sedel in minilo je nekaj ur. Še vedno je sedel. Verjetno je našel tisto, česar ne moreš plačati z zlatom. Mir.

Morda pa tule najdem, česar nisem dva koraka vstran? Kdo ve?

Jutro je. In ona gre. Po svojih opravkih. In kaj že? Aja, njeni opravki niso nič manj pomembni kot moji. In tvoji.

ljudje, TAKI in drugačni

2009-08-10T06:31:00.000-07:00

Predsodki so nekaj, kar radi prenašamo s seboj. In mislimo, da vemo. Da nam je jasno, kako živimo v civilizirani in omikani družbi. Drugi so mogoče iz tretjega sveta. Včasih se predsodki sesujejo in ugledamo svet, kakršen je. Brez maske, ki mu jo nadeva naša zaverovanost vase.
A kje je razlika? Kaj dela tretji svet tretji? In kje je drugi? Kdo je Drugi? Mogoče nam drugi svet lahko ponudi odgovore, ki jih prvi svet ne najde in tretji svet ne išče?
Albanki se plažita. Ena lista Modno revijo, ena ne. Obe sta. Na plaži. In sta lepi. Pika. In s tem ni nič narobe. In s tem je vse prav. Potegnil je dim po sapniku in njegova pljuča so zaigrala sonato v e molu. Ob debati bomo rešili svet. Načrti, ki se pregrevajo ob posedanju v senci lahko prinesejo nepričakovano.
Tudi ona je v družbi. Družbi dveh fantov. Mogoče je eden njena simpatija. Mogoče ne. Mogoče bosta živela skupaj? Mogoče ne. A je važno?

Če je barka tvoje življenje, tvoja duša, tvoje Ti...poskrbi zanjo.

Ljudje, taki in drugačni

2009-08-10T06:13:00.000-07:00

Kaj je tisto, kar naredi človeka nekaj posebnega? Je to obraz, telo izgled? Je to narava, ki se kaže v posameznikovih dejanjih? Ali je vsa različnost sploh resnična, ali pa je le plod naše osebne zaznave?
Igra ogledala v Makedoniji, možakarja na jutranji kavici in obveznem pomenku, Igra svetlobe v steklu vrat, ki ga prodajalka čisti, da bi bilo le to čim bolj privlačno potencialnim kupcem...

Dekleta v narodni noši, ki so del predstave o Aleksandru makedonskem, obdane s turisti. So res zamegljene, ali pa se ti to samo dozdeva?

Deček v Albaniji stoji pred tržnico in njegov dan je drugačen, saj ga v tem ujetem trenutku v času fotografira nekdo z motorja s tujo registracijo na kateri piše LJ in še neke številke. Kdo je popotnik? Tisti, ki fotografira ali tisti, ki je fotografiran?

LJUDJE, taki in drugačni

2009-08-10T05:46:00.000-07:00

Smo prečudovita bitja v vsej svoji različnosti. Čas pusti pečat na našem telesu, obraz je pričujoč zemljevid našega bivanja...Iskre v očeh in sence na obrazu,
gubice, ki govorijo zgodbe veselja in žalosti,...Vse je ogledalo resničnosti, ki zrcali zgodbe, ki jih piše življenje.

Utrujen od vročine sredi Skopja najde svoj počitek na cizi, s katero si služi kruh. Prevoz naj služi namenu, zako da je mopedino s primerno prikolico to, kar mora biti. Zadeto jutro z lepilom je zanimiva perspektiva. Francoski deklič srka svojo pijačo sredi Beograda .
Varaždin poskrbi za turista s pristnim lajnarjem. Veliko obrazov, veliko zgodb.

To je to.

V SPOMIN

2009-05-20T13:52:00.000-07:00

Zdi se, da smo tu.

In da nekega lepega dne zapustimo ta svet.

Pattabhi Jois je vstopil v mahasamadhi.

Vse stvari so kot na dlani...

In nam se še vedno dozdeva, da smo tu. Naša praksa nam odpira vrata v svet, kjer razumemo. In smo. Veliki učitelji so nam v pomoč.

Pattabhi Jois je odprl veliko vrat... Ponudil veliko odgovorov... Zasadil mnogo vprašanj...

OM shanti

HATHA FLOW

2009-03-09T07:36:00.000-07:00

ideje in cilji dinamične vadbe joge

V zadnjem času je zahoden svet preplavil dinamičen stil joge, Astanga vinjasa. A kaj vemo o sami dinamični zvrsti joge? Kje in kaj je zgodovinsko ozadje prakse? Odgovore bomo poskušali poiskati v nadaljevanju.

1. Zgodovina

Joga se je s časom spreminjala in še se bo, kajti sprememba je edina stalnica življenja. V različnih obdobjih in krajih se je razvijala kot orodje, ki vodi k cilju, umiritvi miselnega toka. Tako so se iz prvih, meditativnih asan v času razvijale tudi druge, z namenom očistiti telo in um nečistoč, z željo po povečani pretočnosti energije, prane po telesu.
Jedro Astanga vinjase kot sekvenca položajev je opisan v tekstu Yoga kurunta. O tem tekstu je malo znanega. Avtor teksta, rishi Vamana je bil morda le praktikant, morda idejni oče tega stila. Tekst je znan zaradi Krishnamacharje, ki se je učil pri Shri Ramamohan Brahmachariju nekje v dvajsetih letih prejšnega stoletja (okoli 1920-tih).
Yoga kurunta opiše tri serije položajev.
- Joga Chikitsa (joga terapija), danes poimenovana primary series ali prva serija,
- Nadi Shodana (čiščenje kanalov), danes intermediate, druga serija in
- Sthira Bhaga (božanska stabilnost), danes advance ali tretja serija.
Položaji so povezani z vinjaso, setom nasprotujočih se položajev povezanih z gibom. Prva serija je variacija različnih predklonov, druga serija zaklonov. Tretja serija je vsebuje težje variacije obeh prejšnih serij in zahtevne ravnotežnostne asane.
Poleg položajev Yoga kurunta opiše še dva ključna dejavnika prakse. To sta ujaji dih in energetske zapore, bandhe.
Astanga vinjasa se je po ZDA razširila v 1970-tih, ko so se zahodnjaki učili stila pri Shri Patthabi Joisu. Nekateri od njih so zadržali osnoven stil Astanga vadbe, nekateri so ga po lastnih izkušnjah modificirali in nastali so različni stili vinjas, flow in power vadb joge.
Shri Patthabi Jois je pri 12. letih prisostvoval uri joge in to je v njem pustilo močan vtis. Tako se je začela njegova študijska pot s profesorjem Krishnamacharjem in dve leti je vadil pod njegovim mentorstvom. Njuna pota so se razšla in zopet sklenila nekaj let kasneje v Mysore. Nadaljni dve desetletji je Patthabi nadaljeval prakso pod budnim očesom Krishnamacharije. Kasneje je postal tudi profesor sanskrta in Advaita Vedante.
Prvi zahodnjak, ki se je učil pri Patthabiju, je bil Andre van Lysebeth, avtor knjige Pranajama, v kateri je omenil Patthabijevo ime in naslov The astanga yoga research institute. To je hitro pritegnilo tisoče učencev celega sveta in stil Astanga vinjase se je razcvetel.
Krishnamacharija se je začel učiti joge in sanskrta že pri petih letih. Med študijem na univerzi je slišal za Shri Ramamohan Brahmacharija, velikega jogija iz Tibeta in po preizkušnji, ki jo je prestal, je sledečih sedem let izpopolnjeval svojo prakso joge. Ob razhodu mu je učitelj dejal, naj se odpove posvetnemu življenju in širi sporočilo joge po svetu.
Krishnamacharija se je vrnil v južno Indijo, študiral ajurvedo in poučeval jogo v Mysore. Njegovi učenci, ki so imeli največji vpliv, da se je joga prenesla na zahod so bili Indra Devi (Latvijka, ki jo je poučeval in je bila ena prvih žensk, ki je znanje širila naprej), BKS Iyengar, TKV Desikachar in Patthabi Jois.

2.Zgradba Astanga vinjase

Če se omejimo zgolj na asane, je Astanga vinjasa sestavljena kakor sendvič. Imamo dva kosa kruha in nekaj vmes. Ne glede na to, ali vadimo prvo, drugo ali tretjo serijo, je začetni del Surya Namaskar A in B, serija stoječih položajev vedno enak. Tudi zaključni del sedečih in inverznih položajev je vedno enak. Tisto, kar se nahaja med obema rezinama kruha, je prva, druga ali tretja serija. Ves čas prakse dihamo ujaji dih. Dristhi je srepeč pogled, ko je naš vid ali popolnoma sfokusiran (konica nosu, točka tretjega očesa, ko so oči zaprte) ali pa periferen pogled, kjer zaznavamo celotno sliko vidnega polja in ne posameznih predmetov. Mula bandha in udhijana bandha sta aktivirani ves čas prakse, s posebnim poudarkom v zadrževanjih asan. Prakso zaključimo s sprostitvijo, opcijsko sledi pranajama in meditacija.

3. Ideja in cilj Hatha flow-a

Stil kombinira vse tri serije. Struktura ure je enaka Astanga vinjasi (Začnemo s Surja Namaskar, nadaljujemo s stoječimi položaji, sledijo položaji sede ali leže, zaključimo z inverznimi položaji), zaradi raznolikosti se sami položaji občasno nadomeste z drugimi ali modificirajo na individualno raven praktikanta. Vinjasa je tista, ki našo pozornost ves čas usmerja na tok diha in povezavo le tega z gibom. Tako se čutila že med samo prakso obračajo navznoter in z dinamičnim načinom um pripeljemo do stanja miru po obvoznici. Ne ukvarjamo se z samo idejo umiritve miselnega toka. Ta se umiri zaradi pozornosti, zahtevnosti vadbe, ki um ves čas drži v sedanjosti, aktivnega ujaji diha, kjer se tisto znotraj naših meja sreča s tistim zunaj. Po končani praksi se telo sprosti v položaju trupla. Vadba se zaključi s pranajamo in meditacijo.

Kaj je cilj Hatha flowa?

Ljudje imamo različne potrebe, različne poti. Nobena ni boljša od druge, prava je tista, ki omogoča posamezniku napredek. S potovanjem k izviru v svoji notranjosti se vsi lahko realiziramo in postanemo to, kar je naš namen. Aktivni ljudje današnjega časa težko zadržijo pozornost dalj časa na enem objektu, misli neprestano begajo, zahteve okolice se stopnjujejo. Fizično zahtevna vadba izprazni še tako aktiven um, ko se telo segreje, dih pospeši, aeroben proces v telesu aktivira z večjo močjo, možgani preprosto nimajo časa ukvarjati se z nepotrebnimi mislimi. In tu zgrabimo bika za roge. Preko telesa vplivamo na um, odvržemo breme vsakdana in se potopimo v sedanjost. Ko se zavemo trenutka, postavimo odlične temelje potovanju navznoter. Skozi zahtevno vadbo na posreden način spoznamo Jame in Nijame, se z dihom oklepamo trenutka, obračamo čutila v naš subtilni del. Intuitivna narava po končani praksi pranajame preglasi umsko komponento. Postanemo svoj občutek in samo to. Nič več.

Čas teče

2009-01-30T10:57:00.000-08:00

minevajo dnevi...
Ljudje obiskujejo različne učitelje, vaditelje, šarlatane, umetnike brez umetnij...Raziskujejo, odstirajo zavese, tipajo, se kdaj znajdejo v slepi ulici...za trenutek ne vedo, kje so, kam grejo...pa se spet najdejo...

Ni slabih učiteljev...so taki, kakršne potrebujemo...in sebi primernega najdemo...

a čas teče...

kupimo nov avtomobil, motor, jahto...
majico, knjigo, konzervo pregrešno drage hrane...
staramo se ...

imamo družino, partnerja, otroke, vnuke, starše...
prijatelje...

kaj je res naše? In kdo smo mi?

Čas pa še vedno teče...

Zavedanje in čas...
Če čas teče...ali ga zavedanje lahko ujame?

Šteje le tisti trenutek, ki ti vzame dih...takrat res živiš...in se zavedaš...
in mogoče je to edino, kar je res tvoje...

NE DOVOLI SI POČASNEGA UMIRANJA...

2008-09-29T04:19:00.000-07:00

Pablo Neruda

Počasi umira,

kdor postane suženj navad,

ki si vsak dan postavlja iste omejitve,

kdor ne zamenja rutine,

kdor si ne upa zamenjati barv,

kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna...

Počasi umira,

kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami,

zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca...

Počasi umira,

kdor ne zamenja življenja,

ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,

kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,

kdor ne sledi svojim sanjam,

kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom...

Počasi umira,

kdor ne potuje,

kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe,

kdor ne najde miline v sebi.

Počasi umira,

kdor uničuje lastno ljubezen,

kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,

kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem...

Počasi umira,

kdor opusti načrt, še preden ga poskusi izvesti,

kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,

kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve...

Ne dovoli si počasnega umiranja!

POTOVANJE K IZVIRU

2008-09-18T04:18:00.002-07:00

DIHAM, TOREJ SEM...

2008-09-18T04:18:00.001-07:00

Brez hrane lahko človeško telo preživi štirideset in več dni, brez vode kakšen teden. A brez zraka postanemo preteklost že v nekaj minutah...

Kaj je dihanje?
Dihanje se ves čas dogaja v našem telesu. Pri omembi besede dihanje najprej pomislimo na vdih in izdih. Seveda je to ena od komponent našega dihanja. A dihanje je mnogo več kot to.
Celo naše telo diha. Celično dihanje je izmenjava plinov v vseh kotičkih našega telesa, vsak atom našega bitja diha skupaj z nami. Brez kisika, ki se v pljučih naloži na našo kri in tako oskrbi celoten organizem s potrebno energijo, ni življenja. Lahko bi rekli, da je zrak in tisto kar je v njem, naša najmočnejša vez z življenjem.
Dihanje je proces, ki hkrati poteka na zavedni in nezavedni ravni. Če o dihanju ne razmišljamo, sam proces vdihov in izdihov še vedno teče in dihalni aparat poskrbi za to, da je naše telo oskrbljeno s potrebnimi količinami kisika za naše življenje. Kadarkoli pa se zavemo samega diha, ki nas polni, imamo moč ta trenuten ritem vdihov in izdihov spremeniti. Lahko zadržimo dih, globoko vdihnemo ali izdihnemo, žačnemo dihati hitro in sunkovito...

Ritem življenja
Zakaj bi želeli spremeniti tok diha, ki ga je telo ubral sam od sebe? Telo deluje na način, kjer neprestano skrbi za to, da vse funkcije organizma delujejo. Naravnan je predvsem samoohranitveno in tako vsi procesi, ki se dogajajo znotraj našega materialnega telesa, iščejo neko razmerje, ki je najmanj obremenjujoče. Vsi vemo, da je rekreacija in športna aktivnost zdrava. A vendar je ničkolikokrat potrebno telo prisiliti, da se premakne iz mirujočega položaja na kavču in se odpravi na kratek sprehod. Um je tisti, ki izda povelje po gibanju in telo mu sledi. Dognanja raziskav pokažejo, da je gibanje ključnega pomena za zdravo življenje in kvalitetno staranje, a vendar se naše telo nagiba k ne-delu. V gibanje ga moramo skoraj prisiliti.
Z dihanjem je podobno. Ko naše misli potujejo naokrog in se ukvarjajo z raznimi izzivi, je tok diha plitek. Podobno kakor pri gibanju se telo tudi pri dihu naravna na funkcijo počitka, samoohranitve. Dihamo le toliko, kolikor je potrebno za naš obstoj. Samo naša volja je tista, ki lahko ritem diha spremeni, vdih in izdih se poglobita, telo tako bolje oskrbimo s kisikom in aktivnosti, ki so pred nami, niso več tako zahtevne. Utrujenost čudežno izgine, ko si privoščimo nekaj globokih ritmov diha in pripravljeni smo na novo delovanje.
Dihanje je neposredno povezano s srčnim utripom. Človek, ki na minuto vdihne približno osemnajskrat(18) ima srčni utrip okoli dvainsedemdeset(72) udarcev na minuto. Raziskave so pokazale da srce udari štirikrat v času ritma enega vdiha in izdiha. S kontrolo diha lahko posredno vplivamo tudi na srčni ritem. Živali, ki imajo počasnejši ritem utripanja srca, živijo dlje kakor tiste, ki jim srce bije hitreje in enako velja tudi za človeka. Stresne situacije, kjer dih postane plitek, hiter in neenakomeren, pospešijo tudi naš utrip srca. Ko smo mirni, je tak tudi naš dih.
Miren dih je umirjen um.
V času, ko nas okolica neprestano obstreljuje s svežimi informacijami, potrošimo ogromno energije že za to, da ločimo koristne od nepotrebnih. Neprestano smo izpostavljeni dražljajem, ki našo pozornost obračajo navzven. Stres je danes reden spremljevalec večine ljudi, ki nenehoma hite iz enega opravila na drugega, tudi sprostitvene dejavnost so postale obveza, nekaj, kar mora biti prisotno v našem življenju, da zadostimo zahtevam družbe po »zdravem« posamezniku, ki le kot tak sodi vanjo. Vse, kar se v šablono ne vklaplja, družba postavlja na stran. A vse to zahteva davek. Zdrav je le tisti posameznik, ki mu uspe poiskati primerno ravnotežje med delom, zabavo, rekreacijo, hobiji in vsem, kar tako ali drugače vklopi v svoje življenje. Prevelika stremenja nas vodijo k depresijam, stalni utrujenosti, nejevolji in razdražljivosti. A dih je tisti, ki lahko v naše življenje ponovno vnese mir.

Naslednje tehnike diha so preproste in primerne za vsakogar. Nekatere nas bodo umirile, nekatere nam pomagajo vzdrževati večjo mero koncentracije, z dihom se lahko v vročih dneh tudi hladimo in v mrzlih grejemo... Preponsko dihanje naj bo osnova, na kateri gradimo. Ko ga osvojite, se lotite še ostalih tehnik. Vadite minimalno tri minute, lahko pa tudi dalj, zgornje omejitve ni. Tehnike lahko uporabljate kjerkoli, med sestankom, pred izpitom, pred spanjem ali zjutraj. Preverite njihov učinek in prednosti nadzora diha se vam bodo razkrile praktično takoj.
Pomemben element dihanja je tudi naša pozornost. Č e ugotovimo, da le ta skače v preteklost ali prihodnost in se ne ukvarja z našim trenutnim početjem, dihanjem, bo rezultat manj celovit. Sledimo toku zraka, ki nas polni s svojo zavestjo in vedimo, da nas vsak vdih napolne s svežo energijo. Vsak izdih odnese napetosti telesa in uma stran od nas. Predajmo se ritmu, ki nas povezuje z življenjem!
Preponsko dihanje
Kako torej pravilno dihati?
Poskrbimo, da je hrbtenica vzravnana. Idealno vadimo sede, lahko pa tudi stoje ali celo leže. Dihamo skozi nos. Vdih se začne tako, da se v telesu sprosti trebušna prepona, kar bi po domače pomenilo, da sprostimo trebuh in poizkusimo vdihniti čimbolj vanj. Ko začutimo, da je zrak napolnil trebuh, nadaljujemo z vdihom v srednji del pljuč, kar se na našem telesu odrazi tako, da se nam začne širiti prsni koš. Vdih potem končamo z vdihom v zgornji del pljuč, kar na telesu opazimo kot dvig ključnice.
Izdih pa naj poteka v obratnem teku. Najprej iztisnemo zrak iz zgornjega, potem srednjega in na koncu iz spodnjega dela pljuč. Če bi med izdihom opazovali naše telo, bi se najprej spustila ključnica, potem bi začele upadati prsi in nazadnje bi se trebuh začel krčiti navznoter. Dih naj poteka mirno in brez napetosti! Krčevitost, ki se pojavi, če ne spoštujemo lastnih omejitev, je signal, da preveč stremimo k počasnemu dihu. Vdih in izdih naj tečeta enakomerno, začutiti moramo, kako se telo postopoma polni od spodaj navzgor, med izdihom smo pozorni, da zrak brez napetosti zapušča naše telo od zgoraj navzdol.
Lunin dih
Razum je preko celega dne izpostavljen različnim dražljajem. Ko želimo umiriti in uravnati procese v telesu, je lunin dih izredno učinkovit.
Sedemo vzravnano in desno roko s kazalcem in sredincem nastavimo na točko med obrvmi. Naredimo dolg, globok izdih skozi obe nosnici. Zamašimo desno nosnico s palcem in opazujemo, kako vdih polni naše telo skozi levo. Opazujemo, kako se najprej napolni spodnji del pljuč(trebuh izstopi), potem srednji in na kocu se ključnici privzdigneta.. Ko se naša pljuča popolnoma napolnejo, za trenutek zamašimo obe nosnici, sprostimo drugo in sledi izdih skozi desno nosnico. Opazujemo praznjenje pljuč od zgoraj navzdol skozi desno nosnico. Na koncu izdiha se trebuh pomakne navznoter, proti hrbtenici. Dihamo mirno in sproščeno, krčevitost ne sodi v umirjeno telo. Vsi vdihi potekajo skozi levo nosnico noter, izdihi skozi desno ven. Ponovimo vsaj devet ciklov.
Sončev dih
Lunin dih je naš um in telo umiril, sončev dih pa pospeši celično dihanje, nas poživi in pripravi na nove izzive, ki so pred nami.
Sedemo v zravnan položaj, telo naj bo sproščeno. Desno roko s kazalcem in sredincem nastavimo na točko med obrvmi. Naredimo dolg, globok izdih skozi obe nosnici. Sledi poln vdih (trebuh, rebra, ključnice) skozi desno nosnico. Ko se pljuča popolnoma napolnjejo, za trenutek zamašimo obe nosnici in sledi izdih skozi levo. Tok zraka naj bo enakomiren, ko je izdih končan, za trenutek zamašimo obe nosnici in sprostimo desno. Sledi vdih na desni. Ne pozabimo na miren tok diha in sproščeno telo, iščemo občutek brez napetosti. Vsi vdihi tečejo po desni nosnici navznoter, po levi izdihujemo.
Dih energije
Ko imamo veliko potrebo po energiji, med samo aktivnostjo ali tik pred njo, je preprosta tehnika diha, ki nas napolni le v nekaj trenutkih, še kako dobrodošla.
Silovito vdihnemo skozi obe nosnici z dvema vdihoma, drugi je malenkost daljši od prvega. Poskrbimo, da smo vdihnili toliko zraka, kot ga lahko. Sledi močan dvojni izdih skozi usta. Vdih in izdih sta glasna, pri izdihu ustvarimo zvok, kot bi izdihnili HA- HA. Ponovimo šestkrat, po želji tudi večkrat.

Avtor članka:
Robert Honn, RYT,
http://www.jogado.com/

ELEKTRIKA V ČLOVEKU?

2008-09-18T04:18:00.000-07:00

Če bi človek deloval kakor robot z organskimi deli, bi s pomočjo medicine in rednimi servisi ljudje lahko živeli praktično neomejeno. A ne glede na čudovite dosežke medicine je življenjska doba ljudi pogojena s časom. Kaj je torej tisto, kar poganja človeka?

Si predstavljate bivanje brez električne napetosti? V stanovanju, v katerem je razpeljanih kar nekaj metrov kablov, po katerih teče električni tok, ki oskrbuje naš dom z toploto, svetlobo, zabavo v obliki različnih glasbenih predvajalnikov in televizije, hišnega računalnika in mogoče še česa, bi se življenje močno spremenilo brez elektrike. Pomislite na kuhinjo brez hladilnika, pomivalnega stroja, pečice...
Ne, ta članek ne bo govoril o energetskih virih, čeprav je marsikdo morda pomislil na to. Elektrika je le dobra primerjava in na njo se bomo še večkrat vrnili, medtem ko se bomo spustili v analizo človekovega bivanja na našem planetu.
Kaj poganja človeka?
Človek je sestavljen iz kosti, mišičja, maščobe, organov, ki skrbijo za to, da kri kroži po našem telesu, prebavnega trakta, kože in še bi lahko naštevali. Vendar pa je človeško bitje mnogo več kot le fizični mehanizem, sestavljen iz toliko in toliko delov, je mnogo več kot aparat. Vemo, da današnja medicina zmore presaditi srce, zamenjati žile, narediti zapletene operacije. Če bi človek deloval kakor robot z organskimi deli, bi s pomočjo medicine in rednimi servisi ljudje lahko živeli praktično neomejeno dolgo. A ne glede na čudovite dosežke medicine je življenjska doba ljudi precej omejena. Kaj je torej tisto, kar poganja človeka?
Ugotovili smo, da je človek brez nekega goriva, ki ga poganja in mu omogoča obstoj, podoben radiu brez električne napetosti. Enostavno ne dela. Ko električna naprava zaradi izpada napajanja ne deluje, je rešitev dokaj preprosta. Priključimo jo na alternativen vir napajanja in naprava zopet deluje. Kako zadostiti potrebi človeka po viru energije, kaj je tisto, kar kroži po človeku in skrbi, da le ta lahko opravlja vse svoje mehanske in umske naloge, kje je tista energija, ki nam omogoča sanjarjenja, ljubljenje, uživanje v teku?
Človek je energetsko bitje, brez energije ne deluje, je le kup organskih rezervnih delov, ki pa so brez energije hitro podvrženi razkrajanju. Energijo lahko preprosto imenujemo energija, kitajska tradicionalna medicina nam ponudi izraz chi (či), ajurveda in joga govorita o Prani kot osnovnem gibalu ne le posameznika, temveč celotnega univerzuma. Sama beseda niti ni pomembna, izberemo si tisto, ki nam je bližja zaradi našega kulturnega okolja, iz katerega izviramo.
Prana je torej za naše telo enako, kot za električno napravo elektrika. Brez nje ne delujemo. Kako si razložiti pojem Prane?
Prana je neopredeljena oblika energije vesolja, kozmična energija. Magnetizem je oblika Prane, gravitacija in elektrika tudi. Vse, kar se v vesolju giblje, je odraz Prane. Zaradi Prane piha veter, eksplodira zvezda, čaj je vroč in matematik misli. Živimo v morju Prane, ki nas obdaja v najrazličnejših oblikah, tudi vsako živo bitje je vrtinec Prane. Prana je v hrani, vodi, sončni svetlobi, vendar ni vitamin, ni mineral in ni toplota. Zrak, voda, živila, sončna svetloba prenašajo Prano, od katere je odvisno vse živalsko in rastlinsko življenje. Prana je naše gorivo.
Prana v okolju
Atmosfera vibrira od subtilne energije. Na količine Prane v ozračju vplivajo sezonske in zemljepisne razlike. Področja goste naseljenosti, velike onesnaženosti vsebujejo malo Prane. Veste kakšno je počutje v klimatiziranem prostoru? Res vam ni vroče, ste pa po osmih urah službe izčrpani, ker je telo v ozračju brez negativnih ionov v stanju črpanja zalog Prane, ki jo imate. Po drugi strani se pa vsi dobro zavedamo počutja, ki nas prelije ob morski obali, na vrhu gore, v iglastem gozdu...Gre za okolja, ki imajo različen potencial Prane.
Zemlja je skupaj z ozračjem naelektrena krogla, njena napetost pa se z višino precej spreminja. Koncentracija negativnih ionov (ion je atom z električnim nabojem) je v onesnaženih in gosto naseljenih predelih manjša kakor v naravi, na njo pa vpliva tudi električni potencial zemlje. Glede na razlike v potencialu lahko podnebje razdelimo na štiri poglavitne vrste.
1. Področje velike klime(velikost električnega poteciala nad 100 voltov na meter) so razsežne planote, kjer veter brije preko njih in kjer uspevajo v glavnem iglavci. Isto področje je v gorah.
2. Področja srednje klime(30-100V/m) so bolje zaščitena pred vetrom, ob skalnih gorah, dolinah, blizu gozdov, v zalivih obal.
3. Področja male klime(pod 30 V/m) so globoke doline, področja zajezenih rek, veliko je resja in grmičevja, rastlinje je bogato...
4. Področja brez klime ni potrebno pretirano opisovati, saj nam je vsem dobro poznano. Podnebje stanovanjskih prostorov je skoraj brez električnega potenciala. Za človeka, ki prebiva v področju brez klime (beri meščan), bi bilo idealno, da bi se večkrat odpravil na področja, kjer je velika klima in tako pomagal napolniti svoje baterije.
Prana, ki je torej gibalo vsega, je različno močno skoncentrirana na različnih predelih. Vendar ni le naša mikro lokacija tista, ki skrbi za nivo Prane v organizmu. Vsi poznate ljudi, ki kipijo od energije in njihovo popolno nasprotje, ljudi, ki se tekom dneva prekladajo iz enega konca na drugega ne vedoč, kaj bi s seboj. Tako različne ljudi lahko srečamo na istih klimatskih področjih, tako da očitno ni le Prana okolja tista, ki vpliva na naš oseben potencial Prane. Prano absorbiramo skozi različne organe našega telesa. Poglavitnejši so nos, jezik, pljuča in koža. Obleka iz naravnih materialov, ki diha (ali še bolje- čim manj obleke), naše telo polni s prano iz ozračja, sončni žarki so prav tako vir energije (izogibajte se opeklin), ki nas polni.
Moč hrane
Hrana vsebuje Prano in dokler v naših ustih še zaznamo ukus, se telo preko jezika polni z njo. Hrana, ki jo zmečemo vase sicer oskrbi naše telo z nekaj malega energije, veste pa, da hiter način prehranjevanja brez zvečenja in preveliki odmerki hrane povzročijo utrujenost celotnega organizma. Prebava je naslednjih nekaj ur močno obremenjena z razkrajanjem neprežvečenih kosov hrane in ker je človek seštevek več pojavnih oblik Prane, je logično, da je med povečano prebavo celoten energetski potencial manjši. Ko pojemo manjši zalogaj hrane, se skoraj v trenutku počutimo prerojene (pomislite na občutek lakote in prvega grižljaja, s katerim se potešite), čeprav bi se s fiziološkega vidika nivo energije dvignil šele čez nekaj ur, ko bi se hrana prebavila.
Zrak je naša poglavitna hrana. Brez hrane preživimo štirideset dni in več, brez vode kakšen teden, a brez zraka smo že v nekaj minutah preteklost. Nos nam preko prijetnih vonjav sporoča, da je primerno globoko zadihati, ker se bomo tako napolnili s kvalitetno Prano (vonj umetnih dišav, parfumov in podobno je tu izvzet), nasprotno pa nam neprijetne vonjave v telesu sprožajo različne mehanizme Vonjave so poglaviten element rastlinskega življenja (opraševanje).
Kaj je torej tisto, ki določa naš pranični potencial? Človek kot energetsko bitje je seštevek različnih oblik energije. Videli smo, kako okolje in hrana različno vplivata na naš potencial, ki ga lahko merimo s počutjem. Smo seštevek nekega praničnega potenciala, ki nam je bil naklonjen ob rojstvu, prane, ki jo pridobimo iz hrane, zraka in okolice. Tudi medsebojni odnosi so tisti, ki vplivajo na naš energetski potencial.
Energija, ki nas je prežela ob rojstvu je omejena in z različnimi stili življenja jo hitreje ali počasneje izgubljamo. Droge, alkohol, premalo spanja, neaktivnost nam kradejo energijo in s tem znižujejo nivo Prane, ki nekako določa čas našega bivanja. Če skrbimo za to, da se naš energetski potencial neprestano obnavlja in polni s svežo Prano, bo naše življenje kvalitetnejše z gledišča, kaj in koliko časa bomo lahko dejavni na tistih področjih, ki nas veselijo. Vse, kar počnemo z ljubeznijo, z veseljem, tudi polni naše rezervoarje Prane.

Viri:
Andre Van Lysebeth, Pranajama- dinamika dihanja
Richard Rosen, Pranayama beyond the fundamentals
http://www.jogado.com/

Avtor članka:
Robert Honn, RYT,
http://www.jogado.com/

MISLIM, TOREJ SEM...

2008-06-05T07:35:00.000-07:00

Mislim, torej sem...
če si izjavo podrobneje ogledam, se težko izognem vprašanju: "kdo je tisti, ki misli?"
Ker Tisti misli, očitno ni misel, kajti misel je njegova in si jo tudi lasti, kar je razvidno iz trditve da je, zato ker misli. Se pravi se enoti z mislijo, bolje z procesom, ki kreira misli.
A od kje se rodi misel?
In kam gre?
Ste kdaj opazovali svojo notranjost in opazili, da se misli kar od nekje pojavijo in kar nekam tudi izginejo?
Kam?

"Kraljestvo za konja" je ponujal morda Hamlet, morda kdo drug.
"Ko brez miru okrog divjam, prijatli vprašajo me:"kam?""

Če govorimo o svobodni volji...in če je svobodna volja tista, ki nam ponudi možnost izbire...in je rezultat naše odločitve...ki je vsekakor naša misel...ki pa od nekje pride...in nekam gre...
se še vedno poraja vprašanje:"kam?"

Kam?

Kaj je prav in kaj narobe?

2008-04-21T11:58:00.000-07:00

Kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in slabo? Poet bi zapel, da odgovor pozna le veter...

Nekoč, že dolgo je tega, je živel močan in pogumen bojevnik. In ostali v plemenu so rekli, da je to dobro.
Bojevnik je odvrnil:"Mogoče."
Imel je dva sinova, ki sta v igri prekašala ostale. In ljudje so rekli:"To je dobro."
"mogoče," je odvrnil bojevnik.
Sinova sta rasla in postala pogumna bojevnika. In ljudje so rekli:"To je dobro."
"Mogoče..."
Prišel je čas velike bitke. In sinova sta z očetom odšla v boj.
"To je slabo," so rekli ljudje.
Nikogar ni bilo, da bi jim odvrnil, a v zraku je viselo:"Mogoče..."
Bitka se je končala, bojevnik se je vrnil le z enim sinom. Drugi je bil pogrešan.
Ljudje so rekli:"To je slabo..."
"Mogoče," je odvrnil bojevnik in se posvetil vsakdanjim opravkom.
Trpel je ob izgubi sina, a zavedal se je, da življenje teče naprej in da nihče ne ubeži svoji usodi. Vedel je, da ga bo težka preizkušnja še ojačala.
Minilo je nekaj let in v vas je prijezdil glasnik sosednjega plemena. S seboj je pripeljal dva čudovita vranca.
"Kaj je to?" so se čudili ljudje.
Sel je naznanil, da je drugi bojevnikov sin živ. Njegovo pleme ga je zajelo. Ker je bil pogumen v boju, si je pridobil njihovo spoštovanje in ponudili so mu mesto med njimi, poglavarjevo hči in kup daril.
Vranca sta darilo njegovemu bratu in očetu za trpljenje ob njegovem enoletnem izginotju.
"TO JE DOBRO," so rekli ljudje.
"Mogoče," je odvrnil bojevnik.

Kdo je tisti, ki lahko preceni realno vrednost dogodka?
Ali se vam ne zdi, da se vrednost doživetega, pridobljenega s časom spremeni?

Nič ni dobro. In nič ni slabo.
Vse je le interpretacija mojega trenutnega fizičnega počutja, energije, ki je v meni, stanja uma, čustvene slike in intuitivne narave. To danemu dogodku ali stvari pripiše predznak.
Pozitiven ali negativen.

Zadihaj...To je res.

CIKLIČNO DOJEMANJE ČASA

2008-04-08T01:32:00.000-07:00

Vede, ki so najstarejši ohranjeni zapisani viri človeške rase, čas dojemajo ciklično. Vse je ponavljajoče, to, čemur znanstveniki pravijo Veliki pok, je po Vedah začetek Brahmanovega dne. Kdo in kaj je Brahman, o tem kdaj drugič. Ljudje čas večinoma dojemamo linearno, kakor daljico z začetkom in koncem. Ta predstava je značilna za zahodni, tako imenovan "razvit" svet.

Ciklično dojemanje časa lahko spremeni naše osnovne nastavitve, katere definirajo naše dojemanje okolja in časa, v katerem se nahajamo. Lažje se zavemo edine vrednosti trenutka, v katerem smo. Kar ne pomeni, da se zato odrečemo in odpovemo vsem načrtom, ki nam jih prihodnost prinaša. Ozavestimo lahko realno vrednost trenutka. Ogromno časa preživimo ob projeciranju naših misli v preteklost in prihodnost, le redki zmorejo dan preživeti v resnični sedanjosti.

Vedno so me privlačila odkritja znanosti. Po eni strani poskušam zadržati zdravo mero skepticizma do odkritij, ki nam jih le ta prinaša, saj se je še za vsako znanstveno trditev slej ali prej ugotovilo, da ne drži. Z drugimi besedami, kar je bila neizpodbitna resnica včeraj, je danes zmota. Če se sprehodimo po zgodovini in na hitro postavimo nekaj resnic na plan, lahko zapišemo:

Zemlja je velika plošča, ki stoji na hrbtu želve velikanke...

Zemlja je okrogla, sonce se vrti okrog nje...

Sonce je srediče vesolja...

Do Einstaina so bili Newtonovi zakoni resnica...Pa jih je bilo potrebno malenkost modificirati....

in še in še bi lahko našteval.

Članek v Sobotni prilogi Dela z dne 5.4.08 me je vzpodbudil k zapisu tega članka. Fizik Neil Turok je postavil teorijo, ki govori o vzroku velikega poka. Do sedaj je za "Big Bang" veljalo pravilo singularnosti (po domače bi temu rekli nekaj nedefiniranega), Turok pa je postavil teorijo, ki predvideva cikličen model vesolja...Živimo v deset dimenzionalnem svetu, naš razum nekako najlažje sprejme tri, oz štiri dimenzije, vse ostale so čista abstrakcija. Veliki pok naj bi bil rezultat trka dveh svetov, ki po Turoku soobstajata "zamaknjena" drug od drugega za 10 do 30 metrov. Temna snov(zakaj je nebo črno) se odrazi v našem dojemanju kot temna snov zaradi gravitacijske povezanosti našega sveta z vzporednim svetom. Cikličen model vesolja govori o tem, da se dogodek Velikega poka lahko zgodi v teoriji neštetokrat in ne le enkrat, govori o tem, da je čas obstajal tudi pred Velikim pokom.

In o tem nekako govore že Vede. Za uvod v obširno literaturo bi morda priporočil knjigo

"Prerokbe iz ved", ki se kar se da poljubno in za bralca izredno zanimivo sprehodi skozi nekaj napovedi, ki so bile v Vedah podane za prihajajoč čas, se sreča z Budo, Jezusom, Mohamedom, Čajtanjo in še s kom, osvetli nekaj zgodovinskih dejstev skozi nam manj znane oči...

Veliko užitka ob branju...

Avtor članka: Robert Honn

UČITELJ

2008-03-15T05:34:00.000-07:00

Kdo je učitelj?
Ali opravljen tečaj, doma ali v tujini, naredi dobrega učitelja?
Učitelj joge se mi zdi preveč zlorabljena besedna zveza. Vsekakor je papir o opravljenem tečaju za učitelja(meni osebno je vaditelj joge mnogo bolj resničen in oprijemljiv izraz)nekaj, kar vam o dotični osebi pove le to, da si je vzela nekaj časa(beri 1 mesec), odštela nekaj denarja in se podala v novo izkušnjo. Ne želim razvrednotiti učitaljskih tečajev, seveda ti veliko dajo, predvsem če je tvoja osebna pot že dolgo joga ali morda kaj sorodnega...
Beseda učitelj meni pomeni mnogo več kot oseba, ki jogo vodi v neki obliki skupinske ali celo individualne vadbe. Učitelj je oseba, od katere se ne učiš le v dvorani, je oseba, ki te napolni na avtobusni postaji, tržnici ali kjerkoli že. Predvsem pa je učitelj tisti, ki sam uspešno presodi, kaj je tisto, kar mora posamezniku tisti trenutek dati.
Sebe ne bi poimenoval Učitelja, čeprav to piše na mojem certifikatu.
Sem le tisti, ki ponudi lastno izkušnjo na ogled in za tem poskušam tudi stati. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Vsi se težko izognemo temu, da kdaj svetu prodamo kaksen fake, ponaredek. In dokler se mi to še zgodi, seveda nisem učitelj.
Če pustim situaciji, da me prelije in se zato oddaljim iz svojega centra, sem še daleč od učitelja.

In tako bi lahko našteval v nedogled.
Razumete? Učitelj joge presega vse zgoraj napisano.
Smešno mi je podajati svetu tisto, kar sem prebral v knjigah. Ljudem lahko ponudiš le tisto, kar si sam izkusil. Pa še to je včasih zgrešeno.
Joga in aikido sta meni zelo vzporedni veščini. Za obe je značilno, da se njuna definicija v očeh posameznika, ki ju (eno ali drugo) prakticira, spreminja nekako linearno glede na čas, ki ga ta isti posameznik nameni praksi.
Za obe je značilno, da ju lahko definiramo kot Pot. Pot, kjer sam cilj ni pomemben, kajti v vsakem trenutku, ki ga preživim na poti, sem hkrati na cilju.
In kdaj se vadba aikida, joge, tai chija in še česa podobnega spremeni v prakso?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo večkrat?
Verjetno bi si podobna vprašanja lahko zastavljal v nedogled. Ta trenutek v času se mi zdi še najboljši odgovor silno preprost.
Vadba postane praksa takrat, ko tvoja Pot postane Pot joge...(ali kakšne druge veščine, ki raziskuje zavedanje preko gibanja, ali zavedanje preko lasne izkušnje, pridobljene v meditaciji).In čeprav bi nam radi prodali jogo kot celostno doživetje, je naša vadba, četudi nam uspe strniti 100 odstotkov lastne pozornosti v času, ki smo ga ta trenutek namenili naši vadbi, ves čas na nivoju vadbe...Vsaj dokler nam ne uspe izkušnje zaznave, zavedanja v trenutku nositi s seboj ves čas.
In takrat časa ni, ampak to je že tema, ki jo bom obdeloval in grizel ob kakšni drugi priložnost...

Avtor članka: Robert Honn

Darilo...

2008-03-14T05:44:00.000-07:00

Vsi imamo kupe stvari, ki jih sploh ne uporabljamo. Mogoce pa obstaja nekdo, ki mu lahko te stvari pridejo prav.Na spletni strani podarimo.si..lahko oddate cel kup stvari, ki jih ne potrebujete več.

morda boste z njimi komu podarili lepo darilo...

Biti ALI iMETI

2008-03-05T10:54:00.000-08:00

Eden tistih dni, ko se je sonce že pokazalo...zjutraj, ko sem buden spremljal nastanek dneva...sicer sonca ni, smo pa vsaj zadnje dni pokasirali veselje v obliki sončnih žarkov...prav neverjetno, kako se ljudje spremenijo, ko se megla umakne in sonce poboža naravo...sicer bi se bilo res pametno preselit nekam, kjer megla ni stalnica 4 mesece na leto...danes me je spet našla ena knjiga...z Evo sva šla v knjigarno, ona je nekaj iskala, jaz naceloma niti ne...pa brskam naokrog, prijetno trošim čas in zagledam knjigo...spet nekaj o jogi...držim jo v roki...plačam...in že je moja...pa se vprasam:
biti ali imeti?

biTI ali imeTI...
biti

Avtor članka: Robert Honn

Animacija...

2008-02-24T03:54:00.000-08:00

Vsi, ki obiskujete dinamične oblike prakse joge, bo morda tale animacija prve serije Ashtanga vinyase zanimiva za ogled. Pri vsakem položaju je napisano, kam obračamo svojo pozornost, katere bande so aktivirane...
Za ljubitelje dinamične joge je ogled filmčka skoraj "MUST DO"...http://video.google.com/videoplay?docid=7803126741241131268

Lepa misel...

2008-02-24T02:59:00.000-08:00

Pes, ki je stopil v sobo, polno ogledal, je v njej zagledal ogromno psov. Ker se je ustrašil, je zarenčal in zalajal. Vsi psi so mu odgovorili z renčanjem.

Pes, ki je tako kot tisti maloprej stopil v enako sobo, se ob pogledu na veliko število drugih psov v ogledalih razveselil in pomahal z repom, je v odgovor dobil mahanje z repi vseh tistih psov, ki so bili njegov odsev v ogledalih...

Zveni domače?

Avtor: Robert Honn

Tistega jutra, ko se zbudiš...

2008-02-24T02:51:00.000-08:00

Naredil se je krasen dan. Upam, da ste skočili v naravo in se prepustili svežemu zraku...Če se želite napolniti z negativnimi ioni, se odpravite v gozd ali na obalo. In ko se vrnete domov...

Vzemite si čas zase in se le opazujte. Preverite, kako se vaše telo počuti drugače...

Avtor: Robert Honn