NE DOVOLI SI POČASNEGA UMIRANJA...

Pablo Neruda

Počasi umira,

kdor postane suženj navad,

ki si vsak dan postavlja iste omejitve,

kdor ne zamenja rutine,

kdor si ne upa zamenjati barv,

kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna...

Počasi umira,

kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami,

zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca...

Počasi umira,

kdor ne zamenja življenja,

ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,

kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,

kdor ne sledi svojim sanjam,

kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom...

Počasi umira,

kdor ne potuje,

kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe,

kdor ne najde miline v sebi.

Počasi umira,

kdor uničuje lastno ljubezen,

kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,

kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem...

Počasi umira,

kdor opusti načrt, še preden ga poskusi izvesti,

kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,

kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve...

Ne dovoli si počasnega umiranja!

POTOVANJE K IZVIRU

Če nisem svoja misel, če sem več kot le fizično telo, kdo potem sem?

kdo sem?
Že stari filozofi različnih šol so se neprestano vračali k temeljnemu vprašanju: »Kdo sem?«. Odkar smo ljudje kot razumna bitja evolucijsko napredovali do stopnje, kjer se zavedamo, da se lahko zavedamo, je v različnih kulturah, krajih in času iskanje resničnosti dobilo polet. Kakor mladič ptiča, ki prvič razpre krila in poleti, se je človek zavedel, da obstaja še nekaj, kar presega našo navidezno realnost. Z opazovanjem sveta so se razvile znanosti, ki podrobno opisujejo naravo planeta, ustroj človeka in drugih živalskih vrst, njihovo delovanje. Vemo, da se nekatera naša dejanja zgodijo impulzivno, nagonsko, nekatera pa so plod idej, načrtovanj in same realizacije. Človek kot psihosomatsko bitje je skupek misli, občutkov, telesa, lahko bi rekli, da nekako vibrira na različnih ravneh hkrati.

zakaj meditacija?
Vsi smo podvrženi vplivom okolice, nekateri se odzivamo tako, drugi drugače. Obveznosti vsakdana se prepletajo z našimi načrti, enkrat smo polni elana, spet drugič smo na tleh. Zaradi obilice dražljajev, ki jih prejemamo iz svoje neposredne okolice, je naš um neprestano poplavljen z močnim miselnim tokom, ki ponavadi skače z enega predmeta na drugega. Ko je naš um prilepljen na predmet pozornosti, ki nas osrečuje, smo zadovoljni, ko se miselno zadržujemo na objektu, ki v nas ustvarja nelagodje, se počutimo neprijetno. Tako občutki, ki se nam porajajo, kakor tudi telesno počutje so rezultat miselne energije, ki se sprošča v nas. Isti prizor v naravi lahko vzbudi v nas vzhičenost ali pa nas pusti popolnoma hladne. Ker je slika narave ista, je očitno, da je naša naravnanost tista, ki dražljaje čutil obarva s pozitivnim oziroma negativnim predznakom. Ne glede na to, ali je predmet, ki okupira naše misli prijeten ali ne, smo ujetniki svojega miselnega toka. Občutek sreče, zadovoljstva je vsakemu posamezniku svojstven. Z aktivnim potovanjem v svojo notranjost lahko vsi odkrijemo izvir vseh naših občutij, se srečamo z rojstvom svojih misli. Globoko v nas ležijo odgovori na vsa vprašanja. Mir naše notranjosti je tisti, ki lahko preseže nihanja vsakodnevnih občutenj. Meditacija služi kot orodje, je metoda neposrednega uvida v dani trenutek. Z različnimi meditacijskimi tehnikami lahko potujemo različnim ciljem naproti. Povečana pozornost, polnejša zavest, usmerjenost na le en predmet, blaženost ali zavest Boga (Alaha, Krišne,Višje kozmične energije,... izbira imena Vseprežemajoče energije je prepuščena bralcu), so najbolj pogosti cilji meditacij. Meditacija nam ne glede na izbran cilj ponudi drugačen, bolj stvaren vpogled v svoje življenje.

Kaj je res?
Meditacija se močno razlikuje od relaksacije. Sproščanje je stanje, kjer se telo in um predata teži, se uskladita z dihom in dopustita, da napetosti zapuščajo telo. Globoka sprostitev ima veliko vrednost v regenerativni fazi, ko telo in um potrebujeta sveže gorivo za svoje delovanje. Meditacija pa je stanje, kjer je um v začetni fazi skoncentriran na en predmet opazovanja in tako ves čas aktiven, telo pa sproščeno iztegnjeno. Ko je naša koncentracija popolna, se aktivnost uma počasi preda občutku, ki nas polni. Ta intuitivna zaznava čutenja je iskrica, ki rojeva naše misli, vzrokuje dejanja. Dražljaji, ki prihajajo preko čutil do uma, sprožijo v nas miselno reakcijo, ki je pogojena z našimi preteklimi izkušnjami, z izkušnjami naših staršev ali skrbnikov, ki so nam določen vzorec delovanja nekako privzgojili in tako programirali našo podzavest.. Naš zavestni del skupaj z podzavestnimi izkušnjami presodi, kakšna reakcija je v danem trenutku prava. Saj poznate tisto o dveh možakih, ki sta vstopila v isto sobo, kjer je bil pes. Prvi je imel za seboj izkušnjo ugriza in se je psa prestašil, drugi pa je imel od malega predstavo, da so psi naši prijatelji in se ga je zato razveselil.
Z meditacijo presegamo svoje miselne omejitve podobno, kot z redno vadbo dvigujemo svoje telesne meje. Zavedanje postane bolj prisotno v naših vsakodnevnih življenjih. Ko prebudimo zavedanje, se naša vrednostna lestvica morda tudi spremeni, saj močneje čutimo, kaj je za nas resnično pomembno. Odkrijemo, da sreče ne moremo ne iskati ne najti izven sebe, saj je ključ vseh občutenj skrit v nas. Naš notranji svet je edino, kar je resnično naše.

Kako meditirati?
-Meditiramo vedno v položaju, kjer je hrbtenica iztegnjena pravokotno na tla. Bolj gibki ali izkušeni praktikanti joge boste morda sedli v položaj lotusa ali popolnega položaja. Tisti, ki imate kakršnekoli telesne omejitve, težave z nogami, lahko sedete na rob stola, tako da je hrbtenica pokončna in iztegnjena proti stropu brez opore naslonjala. Če vam tudi ta položaj predstavlja preglavice, si med naslon stola in hrbet položite blazino.
-Ko tako poiščemo položaj, ki nam ustreza, zapremo oči in nekajkrat globoko izdihnemo in počasi vdihnemo. Postopoma umirimo ritem diha in pustimo telesu da diha, kakor si želi. Plitko, hitro, globoko...ni pomebno kako, le pozornost opazovanja ves čas zadržujemo na toku diha skozi nosnici ven in noter brez nadzora. Medtem, ko se misli pojavljajo na ekranu našega zavedanja, jih poskušamo preseči z neprestanim opazovanjem zraka, ki potuje v nas in iz nas. Če ugotovimo, da nas je odneslo, da misli begajo naokrog, se brez občutka krivde ali nezadovoljstva vrnemo na opazovanje toka diha.
-Hrbtenica naj bo res iztegnjena, prsni koš odprt, vrh glave nad anusom, sicer se bodo pojavljale bolečine v hrbtu. Prisotnost bolečine našo pozornost odvrača od našega predmeta opazovanja – dihanja, in nas s tem ovira na prvem koraku k meditaciji. Če bolečino zaznate, se nežno popravite (iztegnete hrbtenico v zrak, kakor da bi želeli z glavo podpreti strop, ne usločite preveč ledvenega dela hrbtenice), naredite globji izdih in se vrnite na opazovanje diha. Vse naj poteka kar se da umirjeno, delujte čim bolj skladno z občutkom, ki se z ritmičnim dihom že prebuja v vas.
-Pozornost zaprtih oči naj bo usmerjena v točko med obrvmi, kakor da bi gledali v oddaljene vrhove gora. Če se v očeh pojavi napetost, zrete previsoko. Tudi tu velja pravilo, da je meditativen položaj udoben, a aktiven. Ko so naše zaprte oči obrnjene navzdol, je to signal telesu, da se postopoma ugašamo in slej ko prej se pojavi spanec. Ko je pogled privzdignjen in navkljub zaprtim vekam usmerjen v daljavo, naš um ostaja v aktivni pripravljenosti.
-Tehnika opazovanja diha postopoma obrne naš um navznoter. Čutila sprejemajo vedno manj informacij zunanjega sveta, vsa pozornost je usmerjena v center našega zavedanja. Ko postanemo eno s svojim predmetom opazovanja, ritmom diha in se misli ne pojavljajo več kot moteč element, lahko odvržemo še zadnjo misel, ki nas preplavlja (tok diha) in se predamo občutku, ki nas polni. Ta občutek zgolj uživamo brez miselnega analiziranja, poskušamo ga razumeti na intuitivni ravni. V trenutku, ko zaznamo, da se je v naši glavi spet pojavila misel, se vrnemo na opazovanje toka diha. Ritem diha uporabimo kot pripomoček do odkrivanja občutka, ki presega našo dvojno naravo(neprestan boj med pozornostjo, obrnjeno navzven in resničnostjo, ki je znotraj).
-Ko želite meditacijo končati, se postopoma vrnete na opazovanje diha, ki ga spet poglobite. Začutite vsak vdih, vsak izdih. Zavedanje počasi obrnete navzven, začutite prostor, ki je okrog vas, zvoke, ki vas obdajajo, vonje, ki vas obkrožajo. Staknite obe roki pred prsnim košem in opazujte pretok energije med dlanema. Izdihnite in odprete oči. Ko se slika zjasni, ste tu in zdaj.

Koliko časa meditirati?
Velik jogi Jogananda je dejal, da je veliko bolj modro meditirati kratek čas v veselem in udobnem stanju uma, kot pa naporno poskušati meditirati celo uro. Če je meditacija naporna, ni meditacija. Čas meditacije postopoma podaljšujte. Ko um začne tavati, se narahlo vrnete na predmet meditacije (v zgoraj opisanem primeru ritem diha) ali pa nežno zaključite z meditacijo. Najdite vsak dan nekaj časa, ga poklonite samemu sebi in si privoščite čudovito popotovanje nazaj k izviru, potovanje domov..

Zlata pravila meditacije:
1. Meditacija je gibanje uma brez napora. Je dejanje, ki ga je potrebno izvesti brez napora telesa in uma.
2. V meditaciji mora biti pozornost usmerjena na um brez napetosti v umu.
3. Ni pomembno, kolikokrat um zatava med meditacijo, temveč kako na rahlo ga pripeljete nazaj na predmet meditacije.
4. Ni pomembno, kako dolgo meditirate, marveč kako globoko.

Avtor članka:
Robert Honn, RYT,
http://www.jogado.com/

DIHAM, TOREJ SEM...

Brez hrane lahko človeško telo preživi štirideset in več dni, brez vode kakšen teden. A brez zraka postanemo preteklost že v nekaj minutah...

Kaj je dihanje?
Dihanje se ves čas dogaja v našem telesu. Pri omembi besede dihanje najprej pomislimo na vdih in izdih. Seveda je to ena od komponent našega dihanja. A dihanje je mnogo več kot to.
Celo naše telo diha. Celično dihanje je izmenjava plinov v vseh kotičkih našega telesa, vsak atom našega bitja diha skupaj z nami. Brez kisika, ki se v pljučih naloži na našo kri in tako oskrbi celoten organizem s potrebno energijo, ni življenja. Lahko bi rekli, da je zrak in tisto kar je v njem, naša najmočnejša vez z življenjem.
Dihanje je proces, ki hkrati poteka na zavedni in nezavedni ravni. Če o dihanju ne razmišljamo, sam proces vdihov in izdihov še vedno teče in dihalni aparat poskrbi za to, da je naše telo oskrbljeno s potrebnimi količinami kisika za naše življenje. Kadarkoli pa se zavemo samega diha, ki nas polni, imamo moč ta trenuten ritem vdihov in izdihov spremeniti. Lahko zadržimo dih, globoko vdihnemo ali izdihnemo, žačnemo dihati hitro in sunkovito...

Ritem življenja
Zakaj bi želeli spremeniti tok diha, ki ga je telo ubral sam od sebe? Telo deluje na način, kjer neprestano skrbi za to, da vse funkcije organizma delujejo. Naravnan je predvsem samoohranitveno in tako vsi procesi, ki se dogajajo znotraj našega materialnega telesa, iščejo neko razmerje, ki je najmanj obremenjujoče. Vsi vemo, da je rekreacija in športna aktivnost zdrava. A vendar je ničkolikokrat potrebno telo prisiliti, da se premakne iz mirujočega položaja na kavču in se odpravi na kratek sprehod. Um je tisti, ki izda povelje po gibanju in telo mu sledi. Dognanja raziskav pokažejo, da je gibanje ključnega pomena za zdravo življenje in kvalitetno staranje, a vendar se naše telo nagiba k ne-delu. V gibanje ga moramo skoraj prisiliti.
Z dihanjem je podobno. Ko naše misli potujejo naokrog in se ukvarjajo z raznimi izzivi, je tok diha plitek. Podobno kakor pri gibanju se telo tudi pri dihu naravna na funkcijo počitka, samoohranitve. Dihamo le toliko, kolikor je potrebno za naš obstoj. Samo naša volja je tista, ki lahko ritem diha spremeni, vdih in izdih se poglobita, telo tako bolje oskrbimo s kisikom in aktivnosti, ki so pred nami, niso več tako zahtevne. Utrujenost čudežno izgine, ko si privoščimo nekaj globokih ritmov diha in pripravljeni smo na novo delovanje.
Dihanje je neposredno povezano s srčnim utripom. Človek, ki na minuto vdihne približno osemnajskrat(18) ima srčni utrip okoli dvainsedemdeset(72) udarcev na minuto. Raziskave so pokazale da srce udari štirikrat v času ritma enega vdiha in izdiha. S kontrolo diha lahko posredno vplivamo tudi na srčni ritem. Živali, ki imajo počasnejši ritem utripanja srca, živijo dlje kakor tiste, ki jim srce bije hitreje in enako velja tudi za človeka. Stresne situacije, kjer dih postane plitek, hiter in neenakomeren, pospešijo tudi naš utrip srca. Ko smo mirni, je tak tudi naš dih.
Miren dih je umirjen um.
V času, ko nas okolica neprestano obstreljuje s svežimi informacijami, potrošimo ogromno energije že za to, da ločimo koristne od nepotrebnih. Neprestano smo izpostavljeni dražljajem, ki našo pozornost obračajo navzven. Stres je danes reden spremljevalec večine ljudi, ki nenehoma hite iz enega opravila na drugega, tudi sprostitvene dejavnost so postale obveza, nekaj, kar mora biti prisotno v našem življenju, da zadostimo zahtevam družbe po »zdravem« posamezniku, ki le kot tak sodi vanjo. Vse, kar se v šablono ne vklaplja, družba postavlja na stran. A vse to zahteva davek. Zdrav je le tisti posameznik, ki mu uspe poiskati primerno ravnotežje med delom, zabavo, rekreacijo, hobiji in vsem, kar tako ali drugače vklopi v svoje življenje. Prevelika stremenja nas vodijo k depresijam, stalni utrujenosti, nejevolji in razdražljivosti. A dih je tisti, ki lahko v naše življenje ponovno vnese mir.

Naslednje tehnike diha so preproste in primerne za vsakogar. Nekatere nas bodo umirile, nekatere nam pomagajo vzdrževati večjo mero koncentracije, z dihom se lahko v vročih dneh tudi hladimo in v mrzlih grejemo... Preponsko dihanje naj bo osnova, na kateri gradimo. Ko ga osvojite, se lotite še ostalih tehnik. Vadite minimalno tri minute, lahko pa tudi dalj, zgornje omejitve ni. Tehnike lahko uporabljate kjerkoli, med sestankom, pred izpitom, pred spanjem ali zjutraj. Preverite njihov učinek in prednosti nadzora diha se vam bodo razkrile praktično takoj.
Pomemben element dihanja je tudi naša pozornost. Č e ugotovimo, da le ta skače v preteklost ali prihodnost in se ne ukvarja z našim trenutnim početjem, dihanjem, bo rezultat manj celovit. Sledimo toku zraka, ki nas polni s svojo zavestjo in vedimo, da nas vsak vdih napolne s svežo energijo. Vsak izdih odnese napetosti telesa in uma stran od nas. Predajmo se ritmu, ki nas povezuje z življenjem!
Preponsko dihanje
Kako torej pravilno dihati?
Poskrbimo, da je hrbtenica vzravnana. Idealno vadimo sede, lahko pa tudi stoje ali celo leže. Dihamo skozi nos. Vdih se začne tako, da se v telesu sprosti trebušna prepona, kar bi po domače pomenilo, da sprostimo trebuh in poizkusimo vdihniti čimbolj vanj. Ko začutimo, da je zrak napolnil trebuh, nadaljujemo z vdihom v srednji del pljuč, kar se na našem telesu odrazi tako, da se nam začne širiti prsni koš. Vdih potem končamo z vdihom v zgornji del pljuč, kar na telesu opazimo kot dvig ključnice.
Izdih pa naj poteka v obratnem teku. Najprej iztisnemo zrak iz zgornjega, potem srednjega in na koncu iz spodnjega dela pljuč. Če bi med izdihom opazovali naše telo, bi se najprej spustila ključnica, potem bi začele upadati prsi in nazadnje bi se trebuh začel krčiti navznoter. Dih naj poteka mirno in brez napetosti! Krčevitost, ki se pojavi, če ne spoštujemo lastnih omejitev, je signal, da preveč stremimo k počasnemu dihu. Vdih in izdih naj tečeta enakomerno, začutiti moramo, kako se telo postopoma polni od spodaj navzgor, med izdihom smo pozorni, da zrak brez napetosti zapušča naše telo od zgoraj navzdol.
Lunin dih
Razum je preko celega dne izpostavljen različnim dražljajem. Ko želimo umiriti in uravnati procese v telesu, je lunin dih izredno učinkovit.
Sedemo vzravnano in desno roko s kazalcem in sredincem nastavimo na točko med obrvmi. Naredimo dolg, globok izdih skozi obe nosnici. Zamašimo desno nosnico s palcem in opazujemo, kako vdih polni naše telo skozi levo. Opazujemo, kako se najprej napolni spodnji del pljuč(trebuh izstopi), potem srednji in na kocu se ključnici privzdigneta.. Ko se naša pljuča popolnoma napolnejo, za trenutek zamašimo obe nosnici, sprostimo drugo in sledi izdih skozi desno nosnico. Opazujemo praznjenje pljuč od zgoraj navzdol skozi desno nosnico. Na koncu izdiha se trebuh pomakne navznoter, proti hrbtenici. Dihamo mirno in sproščeno, krčevitost ne sodi v umirjeno telo. Vsi vdihi potekajo skozi levo nosnico noter, izdihi skozi desno ven. Ponovimo vsaj devet ciklov.
Sončev dih
Lunin dih je naš um in telo umiril, sončev dih pa pospeši celično dihanje, nas poživi in pripravi na nove izzive, ki so pred nami.
Sedemo v zravnan položaj, telo naj bo sproščeno. Desno roko s kazalcem in sredincem nastavimo na točko med obrvmi. Naredimo dolg, globok izdih skozi obe nosnici. Sledi poln vdih (trebuh, rebra, ključnice) skozi desno nosnico. Ko se pljuča popolnoma napolnjejo, za trenutek zamašimo obe nosnici in sledi izdih skozi levo. Tok zraka naj bo enakomiren, ko je izdih končan, za trenutek zamašimo obe nosnici in sprostimo desno. Sledi vdih na desni. Ne pozabimo na miren tok diha in sproščeno telo, iščemo občutek brez napetosti. Vsi vdihi tečejo po desni nosnici navznoter, po levi izdihujemo.
Dih energije
Ko imamo veliko potrebo po energiji, med samo aktivnostjo ali tik pred njo, je preprosta tehnika diha, ki nas napolni le v nekaj trenutkih, še kako dobrodošla.
Silovito vdihnemo skozi obe nosnici z dvema vdihoma, drugi je malenkost daljši od prvega. Poskrbimo, da smo vdihnili toliko zraka, kot ga lahko. Sledi močan dvojni izdih skozi usta. Vdih in izdih sta glasna, pri izdihu ustvarimo zvok, kot bi izdihnili HA- HA. Ponovimo šestkrat, po želji tudi večkrat.


Avtor članka:
Robert Honn, RYT,
http://www.jogado.com/

ELEKTRIKA V ČLOVEKU?

Če bi človek deloval kakor robot z organskimi deli, bi s pomočjo medicine in rednimi servisi ljudje lahko živeli praktično neomejeno. A ne glede na čudovite dosežke medicine je življenjska doba ljudi pogojena s časom. Kaj je torej tisto, kar poganja človeka?


Si predstavljate bivanje brez električne napetosti? V stanovanju, v katerem je razpeljanih kar nekaj metrov kablov, po katerih teče električni tok, ki oskrbuje naš dom z toploto, svetlobo, zabavo v obliki različnih glasbenih predvajalnikov in televizije, hišnega računalnika in mogoče še česa, bi se življenje močno spremenilo brez elektrike. Pomislite na kuhinjo brez hladilnika, pomivalnega stroja, pečice...
Ne, ta članek ne bo govoril o energetskih virih, čeprav je marsikdo morda pomislil na to. Elektrika je le dobra primerjava in na njo se bomo še večkrat vrnili, medtem ko se bomo spustili v analizo človekovega bivanja na našem planetu.
Kaj poganja človeka?
Človek je sestavljen iz kosti, mišičja, maščobe, organov, ki skrbijo za to, da kri kroži po našem telesu, prebavnega trakta, kože in še bi lahko naštevali. Vendar pa je človeško bitje mnogo več kot le fizični mehanizem, sestavljen iz toliko in toliko delov, je mnogo več kot aparat. Vemo, da današnja medicina zmore presaditi srce, zamenjati žile, narediti zapletene operacije. Če bi človek deloval kakor robot z organskimi deli, bi s pomočjo medicine in rednimi servisi ljudje lahko živeli praktično neomejeno dolgo. A ne glede na čudovite dosežke medicine je življenjska doba ljudi precej omejena. Kaj je torej tisto, kar poganja človeka?
Ugotovili smo, da je človek brez nekega goriva, ki ga poganja in mu omogoča obstoj, podoben radiu brez električne napetosti. Enostavno ne dela. Ko električna naprava zaradi izpada napajanja ne deluje, je rešitev dokaj preprosta. Priključimo jo na alternativen vir napajanja in naprava zopet deluje. Kako zadostiti potrebi človeka po viru energije, kaj je tisto, kar kroži po človeku in skrbi, da le ta lahko opravlja vse svoje mehanske in umske naloge, kje je tista energija, ki nam omogoča sanjarjenja, ljubljenje, uživanje v teku?
Človek je energetsko bitje, brez energije ne deluje, je le kup organskih rezervnih delov, ki pa so brez energije hitro podvrženi razkrajanju. Energijo lahko preprosto imenujemo energija, kitajska tradicionalna medicina nam ponudi izraz chi (či), ajurveda in joga govorita o Prani kot osnovnem gibalu ne le posameznika, temveč celotnega univerzuma. Sama beseda niti ni pomembna, izberemo si tisto, ki nam je bližja zaradi našega kulturnega okolja, iz katerega izviramo.
Prana je torej za naše telo enako, kot za električno napravo elektrika. Brez nje ne delujemo. Kako si razložiti pojem Prane?
Prana je neopredeljena oblika energije vesolja, kozmična energija. Magnetizem je oblika Prane, gravitacija in elektrika tudi. Vse, kar se v vesolju giblje, je odraz Prane. Zaradi Prane piha veter, eksplodira zvezda, čaj je vroč in matematik misli. Živimo v morju Prane, ki nas obdaja v najrazličnejših oblikah, tudi vsako živo bitje je vrtinec Prane. Prana je v hrani, vodi, sončni svetlobi, vendar ni vitamin, ni mineral in ni toplota. Zrak, voda, živila, sončna svetloba prenašajo Prano, od katere je odvisno vse živalsko in rastlinsko življenje. Prana je naše gorivo.
Prana v okolju
Atmosfera vibrira od subtilne energije. Na količine Prane v ozračju vplivajo sezonske in zemljepisne razlike. Področja goste naseljenosti, velike onesnaženosti vsebujejo malo Prane. Veste kakšno je počutje v klimatiziranem prostoru? Res vam ni vroče, ste pa po osmih urah službe izčrpani, ker je telo v ozračju brez negativnih ionov v stanju črpanja zalog Prane, ki jo imate. Po drugi strani se pa vsi dobro zavedamo počutja, ki nas prelije ob morski obali, na vrhu gore, v iglastem gozdu...Gre za okolja, ki imajo različen potencial Prane.
Zemlja je skupaj z ozračjem naelektrena krogla, njena napetost pa se z višino precej spreminja. Koncentracija negativnih ionov (ion je atom z električnim nabojem) je v onesnaženih in gosto naseljenih predelih manjša kakor v naravi, na njo pa vpliva tudi električni potencial zemlje. Glede na razlike v potencialu lahko podnebje razdelimo na štiri poglavitne vrste.
1. Področje velike klime(velikost električnega poteciala nad 100 voltov na meter) so razsežne planote, kjer veter brije preko njih in kjer uspevajo v glavnem iglavci. Isto področje je v gorah.
2. Področja srednje klime(30-100V/m) so bolje zaščitena pred vetrom, ob skalnih gorah, dolinah, blizu gozdov, v zalivih obal.
3. Področja male klime(pod 30 V/m) so globoke doline, področja zajezenih rek, veliko je resja in grmičevja, rastlinje je bogato...
4. Področja brez klime ni potrebno pretirano opisovati, saj nam je vsem dobro poznano. Podnebje stanovanjskih prostorov je skoraj brez električnega potenciala. Za človeka, ki prebiva v področju brez klime (beri meščan), bi bilo idealno, da bi se večkrat odpravil na področja, kjer je velika klima in tako pomagal napolniti svoje baterije.
Prana, ki je torej gibalo vsega, je različno močno skoncentrirana na različnih predelih. Vendar ni le naša mikro lokacija tista, ki skrbi za nivo Prane v organizmu. Vsi poznate ljudi, ki kipijo od energije in njihovo popolno nasprotje, ljudi, ki se tekom dneva prekladajo iz enega konca na drugega ne vedoč, kaj bi s seboj. Tako različne ljudi lahko srečamo na istih klimatskih področjih, tako da očitno ni le Prana okolja tista, ki vpliva na naš oseben potencial Prane. Prano absorbiramo skozi različne organe našega telesa. Poglavitnejši so nos, jezik, pljuča in koža. Obleka iz naravnih materialov, ki diha (ali še bolje- čim manj obleke), naše telo polni s prano iz ozračja, sončni žarki so prav tako vir energije (izogibajte se opeklin), ki nas polni.
Moč hrane
Hrana vsebuje Prano in dokler v naših ustih še zaznamo ukus, se telo preko jezika polni z njo. Hrana, ki jo zmečemo vase sicer oskrbi naše telo z nekaj malega energije, veste pa, da hiter način prehranjevanja brez zvečenja in preveliki odmerki hrane povzročijo utrujenost celotnega organizma. Prebava je naslednjih nekaj ur močno obremenjena z razkrajanjem neprežvečenih kosov hrane in ker je človek seštevek več pojavnih oblik Prane, je logično, da je med povečano prebavo celoten energetski potencial manjši. Ko pojemo manjši zalogaj hrane, se skoraj v trenutku počutimo prerojene (pomislite na občutek lakote in prvega grižljaja, s katerim se potešite), čeprav bi se s fiziološkega vidika nivo energije dvignil šele čez nekaj ur, ko bi se hrana prebavila.
Zrak je naša poglavitna hrana. Brez hrane preživimo štirideset dni in več, brez vode kakšen teden, a brez zraka smo že v nekaj minutah preteklost. Nos nam preko prijetnih vonjav sporoča, da je primerno globoko zadihati, ker se bomo tako napolnili s kvalitetno Prano (vonj umetnih dišav, parfumov in podobno je tu izvzet), nasprotno pa nam neprijetne vonjave v telesu sprožajo različne mehanizme Vonjave so poglaviten element rastlinskega življenja (opraševanje).
Kaj je torej tisto, ki določa naš pranični potencial? Človek kot energetsko bitje je seštevek različnih oblik energije. Videli smo, kako okolje in hrana različno vplivata na naš potencial, ki ga lahko merimo s počutjem. Smo seštevek nekega praničnega potenciala, ki nam je bil naklonjen ob rojstvu, prane, ki jo pridobimo iz hrane, zraka in okolice. Tudi medsebojni odnosi so tisti, ki vplivajo na naš energetski potencial.
Energija, ki nas je prežela ob rojstvu je omejena in z različnimi stili življenja jo hitreje ali počasneje izgubljamo. Droge, alkohol, premalo spanja, neaktivnost nam kradejo energijo in s tem znižujejo nivo Prane, ki nekako določa čas našega bivanja. Če skrbimo za to, da se naš energetski potencial neprestano obnavlja in polni s svežo Prano, bo naše življenje kvalitetnejše z gledišča, kaj in koliko časa bomo lahko dejavni na tistih področjih, ki nas veselijo. Vse, kar počnemo z ljubeznijo, z veseljem, tudi polni naše rezervoarje Prane.

Viri:
Andre Van Lysebeth, Pranajama- dinamika dihanja
Richard Rosen, Pranayama beyond the fundamentals
http://www.jogado.com/

Avtor članka:
Robert Honn, RYT,
http://www.jogado.com/

MISLIM, TOREJ SEM...

Mislim, torej sem...
če si izjavo podrobneje ogledam, se težko izognem vprašanju: "kdo je tisti, ki misli?"
Ker Tisti misli, očitno ni misel, kajti misel je njegova in si jo tudi lasti, kar je razvidno iz trditve da je, zato ker misli. Se pravi se enoti z mislijo, bolje z procesom, ki kreira misli.
A od kje se rodi misel?
In kam gre?
Ste kdaj opazovali svojo notranjost in opazili, da se misli kar od nekje pojavijo in kar nekam tudi izginejo?
Kam?

"Kraljestvo za konja" je ponujal morda Hamlet, morda kdo drug.
"Ko brez miru okrog divjam, prijatli vprašajo me:"kam?""

Če govorimo o svobodni volji...in če je svobodna volja tista, ki nam ponudi možnost izbire...in je rezultat naše odločitve...ki je vsekakor naša misel...ki pa od nekje pride...in nekam gre...
se še vedno poraja vprašanje:"kam?"

Kam?

Kaj je prav in kaj narobe?

Kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in slabo? Poet bi zapel, da odgovor pozna le veter...




Nekoč, že dolgo je tega, je živel močan in pogumen bojevnik. In ostali v plemenu so rekli, da je to dobro.
Bojevnik je odvrnil:"Mogoče."
Imel je dva sinova, ki sta v igri prekašala ostale. In ljudje so rekli:"To je dobro."
"mogoče," je odvrnil bojevnik.
Sinova sta rasla in postala pogumna bojevnika. In ljudje so rekli:"To je dobro."
"Mogoče..."
Prišel je čas velike bitke. In sinova sta z očetom odšla v boj.
"To je slabo," so rekli ljudje.
Nikogar ni bilo, da bi jim odvrnil, a v zraku je viselo:"Mogoče..."
Bitka se je končala, bojevnik se je vrnil le z enim sinom. Drugi je bil pogrešan.
Ljudje so rekli:"To je slabo..."
"Mogoče," je odvrnil bojevnik in se posvetil vsakdanjim opravkom.
Trpel je ob izgubi sina, a zavedal se je, da življenje teče naprej in da nihče ne ubeži svoji usodi. Vedel je, da ga bo težka preizkušnja še ojačala.
Minilo je nekaj let in v vas je prijezdil glasnik sosednjega plemena. S seboj je pripeljal dva čudovita vranca.
"Kaj je to?" so se čudili ljudje.
Sel je naznanil, da je drugi bojevnikov sin živ. Njegovo pleme ga je zajelo. Ker je bil pogumen v boju, si je pridobil njihovo spoštovanje in ponudili so mu mesto med njimi, poglavarjevo hči in kup daril.
Vranca sta darilo njegovemu bratu in očetu za trpljenje ob njegovem enoletnem izginotju.
"TO JE DOBRO," so rekli ljudje.
"Mogoče," je odvrnil bojevnik.

Kdo je tisti, ki lahko preceni realno vrednost dogodka?
Ali se vam ne zdi, da se vrednost doživetega, pridobljenega s časom spremeni?

Nič ni dobro. In nič ni slabo.
Vse je le interpretacija mojega trenutnega fizičnega počutja, energije, ki je v meni, stanja uma, čustvene slike in intuitivne narave. To danemu dogodku ali stvari pripiše predznak.
Pozitiven ali negativen.


Zadihaj...To je res.

CIKLIČNO DOJEMANJE ČASA

Vede, ki so najstarejši ohranjeni zapisani viri človeške rase, čas dojemajo ciklično. Vse je ponavljajoče, to, čemur znanstveniki pravijo Veliki pok, je po Vedah začetek Brahmanovega dne. Kdo in kaj je Brahman, o tem kdaj drugič. Ljudje čas večinoma dojemamo linearno, kakor daljico z začetkom in koncem. Ta predstava je značilna za zahodni, tako imenovan "razvit" svet.

Ciklično dojemanje časa lahko spremeni naše osnovne nastavitve, katere definirajo naše dojemanje okolja in časa, v katerem se nahajamo. Lažje se zavemo edine vrednosti trenutka, v katerem smo. Kar ne pomeni, da se zato odrečemo in odpovemo vsem načrtom, ki nam jih prihodnost prinaša. Ozavestimo lahko realno vrednost trenutka. Ogromno časa preživimo ob projeciranju naših misli v preteklost in prihodnost, le redki zmorejo dan preživeti v resnični sedanjosti.

Vedno so me privlačila odkritja znanosti. Po eni strani poskušam zadržati zdravo mero skepticizma do odkritij, ki nam jih le ta prinaša, saj se je še za vsako znanstveno trditev slej ali prej ugotovilo, da ne drži. Z drugimi besedami, kar je bila neizpodbitna resnica včeraj, je danes zmota. Če se sprehodimo po zgodovini in na hitro postavimo nekaj resnic na plan, lahko zapišemo:

Zemlja je velika plošča, ki stoji na hrbtu želve velikanke...

Zemlja je okrogla, sonce se vrti okrog nje...

Sonce je srediče vesolja...

Do Einstaina so bili Newtonovi zakoni resnica...Pa jih je bilo potrebno malenkost modificirati....

in še in še bi lahko našteval.

Članek v Sobotni prilogi Dela z dne 5.4.08 me je vzpodbudil k zapisu tega članka. Fizik Neil Turok je postavil teorijo, ki govori o vzroku velikega poka. Do sedaj je za "Big Bang" veljalo pravilo singularnosti (po domače bi temu rekli nekaj nedefiniranega), Turok pa je postavil teorijo, ki predvideva cikličen model vesolja...Živimo v deset dimenzionalnem svetu, naš razum nekako najlažje sprejme tri, oz štiri dimenzije, vse ostale so čista abstrakcija. Veliki pok naj bi bil rezultat trka dveh svetov, ki po Turoku soobstajata "zamaknjena" drug od drugega za 10 do 30 metrov. Temna snov(zakaj je nebo črno) se odrazi v našem dojemanju kot temna snov zaradi gravitacijske povezanosti našega sveta z vzporednim svetom. Cikličen model vesolja govori o tem, da se dogodek Velikega poka lahko zgodi v teoriji neštetokrat in ne le enkrat, govori o tem, da je čas obstajal tudi pred Velikim pokom.

In o tem nekako govore že Vede. Za uvod v obširno literaturo bi morda priporočil knjigo

"Prerokbe iz ved", ki se kar se da poljubno in za bralca izredno zanimivo sprehodi skozi nekaj napovedi, ki so bile v Vedah podane za prihajajoč čas, se sreča z Budo, Jezusom, Mohamedom, Čajtanjo in še s kom, osvetli nekaj zgodovinskih dejstev skozi nam manj znane oči...

Veliko užitka ob branju...

Avtor članka: Robert Honn

UČITELJ

Kdo je učitelj?
Ali opravljen tečaj, doma ali v tujini, naredi dobrega učitelja?
Učitelj joge se mi zdi preveč zlorabljena besedna zveza. Vsekakor je papir o opravljenem tečaju za učitelja(meni osebno je vaditelj joge mnogo bolj resničen in oprijemljiv izraz)nekaj, kar vam o dotični osebi pove le to, da si je vzela nekaj časa(beri 1 mesec), odštela nekaj denarja in se podala v novo izkušnjo. Ne želim razvrednotiti učitaljskih tečajev, seveda ti veliko dajo, predvsem če je tvoja osebna pot že dolgo joga ali morda kaj sorodnega...
Beseda učitelj meni pomeni mnogo več kot oseba, ki jogo vodi v neki obliki skupinske ali celo individualne vadbe. Učitelj je oseba, od katere se ne učiš le v dvorani, je oseba, ki te napolni na avtobusni postaji, tržnici ali kjerkoli že. Predvsem pa je učitelj tisti, ki sam uspešno presodi, kaj je tisto, kar mora posamezniku tisti trenutek dati.
Sebe ne bi poimenoval Učitelja, čeprav to piše na mojem certifikatu.
Sem le tisti, ki ponudi lastno izkušnjo na ogled in za tem poskušam tudi stati. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Vsi se težko izognemo temu, da kdaj svetu prodamo kaksen fake, ponaredek. In dokler se mi to še zgodi, seveda nisem učitelj.
Če pustim situaciji, da me prelije in se zato oddaljim iz svojega centra, sem še daleč od učitelja.

In tako bi lahko našteval v nedogled.
Razumete? Učitelj joge presega vse zgoraj napisano.
Smešno mi je podajati svetu tisto, kar sem prebral v knjigah. Ljudem lahko ponudiš le tisto, kar si sam izkusil. Pa še to je včasih zgrešeno.
Joga in aikido sta meni zelo vzporedni veščini. Za obe je značilno, da se njuna definicija v očeh posameznika, ki ju (eno ali drugo) prakticira, spreminja nekako linearno glede na čas, ki ga ta isti posameznik nameni praksi.
Za obe je značilno, da ju lahko definiramo kot Pot. Pot, kjer sam cilj ni pomemben, kajti v vsakem trenutku, ki ga preživim na poti, sem hkrati na cilju.
In kdaj se vadba aikida, joge, tai chija in še česa podobnega spremeni v prakso?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo večkrat?
Verjetno bi si podobna vprašanja lahko zastavljal v nedogled. Ta trenutek v času se mi zdi še najboljši odgovor silno preprost.
Vadba postane praksa takrat, ko tvoja Pot postane Pot joge...(ali kakšne druge veščine, ki raziskuje zavedanje preko gibanja, ali zavedanje preko lasne izkušnje, pridobljene v meditaciji).In čeprav bi nam radi prodali jogo kot celostno doživetje, je naša vadba, četudi nam uspe strniti 100 odstotkov lastne pozornosti v času, ki smo ga ta trenutek namenili naši vadbi, ves čas na nivoju vadbe...Vsaj dokler nam ne uspe izkušnje zaznave, zavedanja v trenutku nositi s seboj ves čas.
In takrat časa ni, ampak to je že tema, ki jo bom obdeloval in grizel ob kakšni drugi priložnost...


Avtor članka: Robert Honn

Darilo...

Vsi imamo kupe stvari, ki jih sploh ne uporabljamo. Mogoce pa obstaja nekdo, ki mu lahko te stvari pridejo prav.Na spletni strani podarimo.si..lahko oddate cel kup stvari, ki jih ne potrebujete več.

morda boste z njimi komu podarili lepo darilo...

Biti ALI iMETI

Eden tistih dni, ko se je sonce že pokazalo...zjutraj, ko sem buden spremljal nastanek dneva...sicer sonca ni, smo pa vsaj zadnje dni pokasirali veselje v obliki sončnih žarkov...prav neverjetno, kako se ljudje spremenijo, ko se megla umakne in sonce poboža naravo...sicer bi se bilo res pametno preselit nekam, kjer megla ni stalnica 4 mesece na leto...danes me je spet našla ena knjiga...z Evo sva šla v knjigarno, ona je nekaj iskala, jaz naceloma niti ne...pa brskam naokrog, prijetno trošim čas in zagledam knjigo...spet nekaj o jogi...držim jo v roki...plačam...in že je moja...pa se vprasam:
biti ali imeti?

biTI ali imeTI...
biti

Avtor članka: Robert Honn

Animacija...

Vsi, ki obiskujete dinamične oblike prakse joge, bo morda tale animacija prve serije Ashtanga vinyase zanimiva za ogled. Pri vsakem položaju je napisano, kam obračamo svojo pozornost, katere bande so aktivirane...
Za ljubitelje dinamične joge je ogled filmčka skoraj "MUST DO"...http://video.google.com/videoplay?docid=7803126741241131268

Lepa misel...

Pes, ki je stopil v sobo, polno ogledal, je v njej zagledal ogromno psov. Ker se je ustrašil, je zarenčal in zalajal. Vsi psi so mu odgovorili z renčanjem.

Pes, ki je tako kot tisti maloprej stopil v enako sobo, se ob pogledu na veliko število drugih psov v ogledalih razveselil in pomahal z repom, je v odgovor dobil mahanje z repi vseh tistih psov, ki so bili njegov odsev v ogledalih...

Zveni domače?

Avtor: Robert Honn

Tistega jutra, ko se zbudiš...

Naredil se je krasen dan. Upam, da ste skočili v naravo in se prepustili svežemu zraku...Če se želite napolniti z negativnimi ioni, se odpravite v gozd ali na obalo. In ko se vrnete domov...

Vzemite si čas zase in se le opazujte. Preverite, kako se vaše telo počuti drugače...

Avtor: Robert Honn