četrtek, 16. december 2010

UČITELJ


Kdo je učitelj?
Ali opravljen tečaj, doma ali v tujini, naredi dobrega učitelja?
Učitelj joge se mi zdi preveč zlorabljena besedna zveza. Vsekakor je papir o opravljenem tečaju za učitelja(meni osebno je vaditelj joge mnogo bolj resničen in oprijemljiv izraz)nekaj, kar vam o dotični osebi pove le to, da si je vzela nekaj časa(beri 1 mesec), odštela nekaj denarja in se podala v novo izkušnjo. Ne želim razvrednotiti učitaljskih tečajev, seveda ti veliko dajo, predvsem če je tvoja osebna pot že dolgo joga ali morda kaj sorodnega...
Beseda učitelj meni pomeni mnogo več kot oseba, ki jogo vodi v neki obliki skupinske ali celo individualne vadbe. Učitelj je oseba, od katere se ne učiš le v dvorani, je oseba, ki te napolni na avtobusni postaji, tržnici ali kjerkoli že. Predvsem pa je učitelj tisti, ki sam uspešno presodi, kaj je tisto, kar mora posamezniku tisti trenutek dati.
Sebe ne bi poimenoval Učitelja, čeprav to piše na mojem certifikatu.
Sem le tisti, ki ponudi lastno izkušnjo na ogled in za tem poskušam tudi stati. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Vsi se težko izognemo temu, da kdaj svetu prodamo kaksen fake, ponaredek. In dokler se mi to še zgodi, seveda nisem učitelj.
Če pustim situaciji, da me prelije in se zato oddaljim iz svojega centra, sem še daleč od učitelja.

In tako bi lahko našteval v nedogled.
Razumete? Učitelj joge presega vse zgoraj napisano.
Smešno mi je podajati svetu tisto, kar sem prebral v knjigah. Ljudem lahko ponudiš le tisto, kar si sam izkusil. Pa še to je včasih zgrešeno.
Joga in aikido sta meni zelo vzporedni veščini. Za obe je značilno, da se njuna definicija v očeh posameznika, ki ju (eno ali drugo) prakticira, spreminja nekako linearno glede na čas, ki ga ta isti posameznik nameni praksi.
Za obe je značilno, da ju lahko definiramo kot Pot. Pot, kjer sam cilj ni pomemben, kajti v vsakem trenutku, ki ga preživim na poti, sem hkrati na cilju.
In kdaj se vadba aikida, joge, tai chija in še česa podobnega spremeni v prakso?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo večkrat?
Verjetno bi si podobna vprašanja lahko zastavljal v nedogled. Ta trenutek v času se mi zdi še najboljši odgovor silno preprost.
Vadba postane praksa takrat, ko tvoja Pot postane Pot joge...(ali kakšne druge veščine, ki raziskuje zavedanje preko gibanja, ali zavedanje preko lasTne izkušnje, pridobljene v meditaciji).In čeprav bi nam radi prodali jogo kot celostno doživetje, je naša vadba, četudi nam uspe strniti 100 odstotkov lastne pozornosti v času, ki smo ga ta trenutek namenili naši vadbi, ves čas na nivoju vadbe...Vsaj dokler nam ne uspe izkušnje zaznave, zavedanja v trenutku nositi s seboj ves čas.
In takrat časa ni, ampak to je že tema, ki jo bom obdeloval in grizel ob kakšni drugi priložnost...

HATHA FLOW

1. Zgodovina

Joga se je s časom spreminjala in še se bo, kajti sprememba je edina stalnica življenja. V različnih obdobjih in krajih se je razvijala kot orodje, ki vodi k cilju, umiritvi miselnega toka. Tako so se iz prvih, meditativnih asan v času razvijale tudi druge, z namenom očistiti telo in um nečistoč, z željo po povečani pretočnosti energije, prane po telesu.Jedro Astanga vinjase kot sekvenca položajev je opisan v tekstu Yoga kurunta. O tem tekstu je malo znanega. Avtor teksta, rishi Vamana je bil morda le praktikant, morda idejni oče tega stila. Tekst je znan zaradi Krishnamacharje, ki se je učil pri Shri Ramamohan Brahmachariju nekje v dvajsetih letih prejšnega stoletja (okoli 1920-tih). Yoga kurunta opiše tri serije položajev.
- Joga Chikitsa (joga terapija), danes poimenovana primary series ali prva serija,
- Nadi Shodana (čiščenje kanalov), danes intermediate, druga serija in
- Sthira Bhaga (božanska stabilnost), danes advance ali tretja serija.
Položaji so povezani z vinjaso, setom nasprotujočih se položajev povezanih z gibom. Prva serija je variacija različnih predklonov, druga serija zaklonov. Tretja serija je vsebuje težje variacije obeh prejšnih serij in zahtevne ravnotežnostne asane. Poleg položajev Yoga kurunta opiše še dva ključna dejavnika prakse. To sta ujaji dih in energetske zapore, bandhe. Astanga vinjasa se je po ZDA razširila v 1970-tih, ko so se zahodnjaki učili stila pri Shri Patthabi Joisu. Nekateri od njih so zadržali osnoven stil Astanga vadbe, nekateri so ga po lastnih izkušnjah modificirali in nastali so različni stili vinjas, flow in power vadb joge. Shri Patthabi Jois je pri 12. letih prisostvoval uri joge in to je v njem pustilo močan vtis. Tako se je začela njegova študijska pot s profesorjem Krishnamacharjem in dve leti je vadil pod njegovim mentorstvom. Njuna pota so se razšla in zopet sklenila nekaj let kasneje v Mysore. Nadaljni dve desetletji je Patthabi nadaljeval prakso pod budnim očesom Krishnamacharije. Kasneje je postal tudi profesor sanskrta in Advaita Vedante. Prvi zahodnjak, ki se je učil pri Patthabiju, je bil Andre van Lysebeth, avtor knjige Pranajama, v kateri je omenil Patthabijevo ime in naslov The astanga yoga research institute. To je hitro pritegnilo tisoče učencev celega sveta in stil Astanga vinjase se je razcvetel.
Krishnamacharija se je začel učiti joge in sanskrta že pri petih letih. Med študijem na univerzi je slišal za Shri Ramamohan Brahmacharija, velikega jogija iz Tibeta in po preizkušnji, ki jo je prestal, je sledečih sedem let izpopolnjeval svojo prakso joge. Ob razhodu mu je učitelj dejal, naj se odpove posvetnemu življenju in širi sporočilo joge po svetu.Krishnamacharija se je vrnil v južno Indijo, študiral ajurvedo in poučeval jogo v Mysore. Njegovi učenci, ki so imeli največji vpliv, da se je joga prenesla na zahod so bili Indra Devi (Latvijka, ki jo je poučeval in je bila ena prvih žensk, ki je znanje širila naprej), BKS Iyengar, TKV Desikachar in Patthabi Jois.

2 .Zgradba Astanga vinjase

Če se omejimo zgolj na asane, je Astanga vinjasa sestavljena kakor sendvič. Imamo dva kosa kruha in nekaj vmes. Ne glede na to, ali vadimo prvo, drugo ali tretjo serijo, je začetni del Surya Namaskar A in B, serija stoječih položajev vedno enak. Tudi zaključni del sedečih in inverznih položajev je vedno enak. Tisto, kar se nahaja med obema rezinama kruha, je prva, druga ali tretja serija. Ves čas prakse dihamo ujaji dih. Dristhi je srepeč pogled, ko je naš vid ali popolnoma sfokusiran (konica nosu, točka tretjega očesa, ko so oči zaprte) ali pa periferen pogled, kjer zaznavamo celotno sliko vidnega polja in ne posameznih predmetov. Mula bandha in udhijana bandha sta aktivirani ves čas prakse, s posebnim poudarkom v zadrževanjih asan. Prakso zaključimo s sprostitvijo, opcijsko sledi pranajama in meditacija.

3. Ideja Hatha flow-a

Stil kombinira vse tri serije. Struktura ure je enaka Astanga vinjasi (Začnemo s Surja Namaskar, nadaljujemo s stoječimi položaji, sledijo položaji sede ali leže, zaključimo z inverznimi položaji), zaradi raznolikosti se sami položaji občasno nadomeste z drugimi ali modificirajo na individualno raven praktikanta. Vinjasa je tista, ki našo pozornost ves čas usmerja na tok diha in povezavo le tega z gibom. Tako se čutila že med samo prakso obračajo navznoter in z dinamičnim načinom um pripeljemo do stanja miru po obvoznici. Ne ukvarjamo se z samo idejo umiritve miselnega toka. Ta se umiri zaradi pozornosti, zahtevnosti vadbe, ki um ves čas drži v sedanjosti, aktivnega ujaji diha, kjer se tisto znotraj naših meja sreča s tistim zunaj. Po končani praksi se telo sprosti v položaju trupla. Vadba se zaključi s pranajamo in meditacijo.

4.Kaj je cilj Hatha flowa?

Ljudje imamo različne potrebe, različne poti. Nobena ni boljša od druge, prava je tista, ki omogoča posamezniku napredek. S potovanjem k izviru v svoji notranjosti se vsi lahko realiziramo in postanemo to, kar je naš namen. Aktivni ljudje današnjega časa težko zadržijo pozornost dalj časa na enem objektu, misli neprestano begajo, zahteve okolice se stopnjujejo. Fizično zahtevna vadba izprazni še tako aktiven um, ko se telo segreje, dih pospeši, aeroben proces v telesu aktivira z večjo močjo, možgani preprosto nimajo časa ukvarjati se z nepotrebnimi mislimi. In tu zgrabimo bika za roge. Preko telesa vplivamo na um, odvržemo breme vsakdana in se potopimo v sedanjost. Ko se zavemo trenutka, postavimo odlične temelje potovanju navznoter. Skozi zahtevno vadbo na posreden način spoznamo Jame in Nijame, se z dihom oklepamo trenutka, obračamo čutila v naš subtilni del. Intuitivna narava po končani praksi pranajame preglasi umsko komponento. Postanemo svoj občutek in samo to. Nič več.

Obstaja torej nešteto možnih izrazov joge. Hatha flow sadhana je eden od mojih pogledov na pot k umirjenemu umu. In nenavezanost se mi zdi ključnega pomena tudi pri lastni praksi joge. Naj ta ne bo vedno enaka! Prisluhni temu, kar je v tebi. Kakšen dan bo tvoje telo morda presrečno, da mu dovoliš počitek in bo meditacija, mogoče pranajama vse, kar boste potrebovali.

Ko pomagamo starki čez cesto je to večje vrednosti kot če vsak dan stojimo na glavi...

Praksa joge na blazini nam skozi raziskovanje osmih členov Ashtaga joge (kot je opisano v Patanjalijevih Joga sutrah) ponuja rast na vseh področjih našega življenja. Naj jih naštejem:
1. Jama
2. Nijama
3. Asana
4. Pranajama
5. Pratjahara
6. Dharana
7. Dijana
8. Samadhi


5.Kaj so Jame in Nijame



Jama definira odnos praktikanta joge do okolice. Vse Jame in Nijame lahko prakticiramo na telesni, besedni in umski ravni. V trenutku, ko ne izvajamo nasilja nad okoljem smo telesno v skladu z Ahimso(1. Jama, ne- nasilje). Če naše besede še vedno posegajo v zasebnost drugih, če žalimo soljudi, potem Ahimse na besednem nivoju ne prakticiramo. S kultivacijo samega sebe praktikanti postopoma razvijamo bolj umirjen, spoštljiv način komunikacije. Sama evolucija pa posameznika lahko pripelje do te mere, da se tudi miselni procesi ne odvijajo več. Tako Ahimsa postane del vsakdana tistega, ki jo je izmojstril:-)
JAME:
- ne nasilje, AHIMSA
- resnicoljubje, SATJA
- ne pohlep, ASTEJA
- celibat oz nadzor čutil in strasti, BRAHMAČARJA
- ne kraja, APARIGRAHA

Nijama opisuje priporočljiv odnos jogija do sebe. Enako kot Jame tudi Nijame prakticiramo hkrati na treh ravne, telesni, besedni in mentalni.
NIJAME:
- čistoča, ŠAUČA
- zadovoljstvo, ŠANTOŠA
- samo nadzor, askeza, TAPAS
- samo študij, SVADHJAJA
- predanost (božanskemu), IŠVARA PRANIDHANA

Pa še kratek opis za okus preostalih šestih členov... :-)

AsanaNa začetku so služile kot orodje, da je jogi lahko bolj udobno sedel.
PranajamaKo je miren dih, se umiri tudi um...
PratjaharaNadzor nad čutili. Informacije ostajajo, a niso pomembne...
DharanaKoncentracija uma na objekt. (opazovalec, opazovanec, opazovanje)
DijanaOpazovanje spontano izgine, ostane občutek predmeta, ki je predmet sam...
SamadhiSvet je kot na dlani...

petek, 10. december 2010

Mladi živijo le ponoči.

Umberto Galimberti, filozof
Mladi živijo le ponoči. Podnevi jih nihče ne potrebuje.


Umberto Galimberti je pomemben italijanski filozof, psihoanalitik in kritik sodobnosti, ki je za svoja dela prejel številne znanstvene nagrade. Je univerzitetni profesor antropologije in zgodovine filozofije v Milanu. Pred kratkim je založba Modrijan izdala odmevno knjigo Grozljivi gost – nihilizem in mladi, njegovo prvo delo v slovenščini. Po njegovem mnenju niso bili mladi še nikoli tako problematični kot zdaj. Ukvarja se z vprašanjem, zakaj njihovo srce tava v depresivnem niču in eksistencialni praznini, ki jo lahko za hipec omilijo kvečjemu droge, alkohol in seks. To so tujci v svojem anonimnem življenju, pravi, obsojeni na plehko
životarjenje v puščavi vrednot, ki iščejo zabavo, ker ne znajo uživati. Letos je prišel v Slovenijo kot gost festivala Vilenica. Zanimivo je, da je bila žena, s katero je bil poročen 40 let in mu je lani umrla, Slovenka.

Kdo danes razume mlade?
Oglaševalske agencije in tržniki, in to veliko bolje kot njihovi starši in učitelji!
Če pogledamo revije za mlade, se vse vrti okoli spolnosti in zapeljevanja. Pristna čustva so
postala nepotrebna, moteča. Vse je hlastanje za srečo in zabavo. Zakaj se je to zgodilo?
Mladi so se znašli v takšnem položaju, ker prihodnost zanje ni več obljuba, ampak grožnja.
Ko prihodnost na sedanjost ne deluje več kot motivacija, starši izgubijo avtoriteto, saj se
spremenijo v otrokove pogodbene stranke: »Če boš izdelal razred, ti bom kupil motor. Če boš
diplomiral, ti bom kupil avto.« Ko starši izgubijo avtoriteto in postanejo otrokovi
prijatelji, je katastrofa neizogibna, kajti mladi si želijo avtoritete, čeprav tega
ne pokažejo. Živijo v absolutni sedanjosti. S prihodnostjo se nočejo obremenjevati.

Mar to pomeni, da mora biti vse instant?
Da. Vse je sedanjost in prav v tem pomenu govorim o nihilizmu. Nietzsche ga je opredelil kot
odsotnost namena in vzroka. Če tega ni, se vrednote izpraznijo. Mladi od 15. do 30. leta imajo
največjo biološko, spolno in umsko moč, a jih naša zahodna družba zanemarja, ne uporabi jih.

Jih sploh potrebuje?
Ne. Pozornosti sta deležni le dve generaciji. Generacija dedkov, ki imajo zdaj oblast in so
stari približno 70 let, in generacija njihovih sinov, ki pogledujejo k staršem in si želijo njihove
oblasti. Tretja generacija ne zanima nikogar. Če mladih nihče ne pokliče, če jih nihče ne
povabi, če imajo samo honorarno delo od danes do jutri, potem bodo živeli samo ponoči, kajti
podnevi jih nihče ne potrebuje. Ali pa se bodo drogirali, ker so mamila zanje nekakšna
anestezija, v pomenu »nočem biti del tega sveta, ki me ne želi«.

Kako bi se lotili problema mamil?
Delim jih v dve skupini. Prvo sem poimenoval anestetiki. Človeka potegnejo iz tega sveta in
ga osvobodijo čutenja. Sem sodita hašiš in heroin. V drugo skupino pa spadajo droge, ki nam
dajo več energije in moči, da lahko dosežemo čedalje višje in zahtevnejše cilje, ki si jih
zastavljamo v naši družbi, v kateri je vse podrejeno učinkovitosti. Sem sodi na primer kokain.
Jaz bi vse droge legaliziral, če bi lahko s tem ukrepom pristrigli peruti mafiji.
O kulturnem vplivu Amerike nimate dobrega mnenja. Zakaj se vam zdi tako nevaren?
Mislim, da je ameriški model skvaril evropsko kulturo. Temelji na potrošništvu, potrošništvo
pa je ena od oblik nihilizma. Vse se mora končati v niču. Čeprav avto še dobro vozi, ga je
treba zamenjati in kupiti novega. Če se vam pokvari hladilnik, ugotovite, da nadomestni del
stane več kot ves hladilnik. Roka uporabnosti nimajo samo živila, ampak vsi izdelki. Tako
izgubljamo odnos do stvari, ne navežemo se nanje. Vse postane nepomembno, saj je vse ena
sama konfekcija.

In še sami postanemo stvar.
Seveda. Ameriška kultura je kultura potrošništva, in ker sami Američani nimajo veliko
zgodovine, izkoreninijo zgodovino vseh drugih. Tudi vojn v Iraku in Afganistanu so se lotili
brez občutka za zgodovino obeh držav. Če bi si malo prebrali zgodovinske knjige, bi
ugotovili, da se je tudi Aleksander Veliki v Afganistanu opekel. Ne razumejo, da patriarhalna
družba muslimanov razpade, če jim uvozijo svoje navade in osvobodijo žensko, kajti
muslimani se bolj bojijo spolnosti kot politike.

Zakaj mislite, da Američanom Evropa pri tem pomaga?
Ker je za nas Zahodnjake denar postal simbolni generator vseh vrednot. Ne vemo več, kaj je
lepo, dobro, sveto, pravično, resnično, vemo samo, kaj je uporabno, koristno.

Toda z lepoto smo vendar obsedeni, gojimo kult lepote.
Da, ampak plastične. Imeli smo lepoto, imeli, toda zdaj je tudi ta podlegla ekonomiji.
Umetniško delo postane umetniško delo samo, če se pojavi na tržišču. To je zame konec
Evrope in zaradi tega sem žalosten. Zdaj si na primer ne moremo več zamisliti, da bi se v
takšni kulturi lahko rodili Kant, Beethoven, Goethe. Rojevajo se lahko samo lovci in lepa
dekleta. Komercialna televizija ima pač posledice.

V knjigi ste zapisali: »Inteligenca in učenje ne delujeta, če ju ne žene srce.« In da je čustvena vzgoja nujna kot preventiva. Kako si to predstavljate?
Vzgojo razlikujem od izobraževanja. Pri izobraževanju gre za podajanje intelektualnih vsebin,
pri vzgoji pa za vzgojo čustvenega aparata. Učenje se dogaja prek erotičnosti, kot je trdil že
Platon, prek očaranosti. Vsi smo se veliko bolje učili pri tistih predmetih, pri katerih so nas
znali učitelji pritegniti, fascinirati. Um se odpre, samo če je srce očarano. Pri čustvenem
razvoju so tri stopnje. Na začetku je impulz. Z vzgojo ga preoblikujemo v čustvo, čustvo pa z
vzgojo preoblikujemo v občutek. Občutek je čustvo plus zavest o tem čustvu. Tisti, ki se
imajo radi, lahko v hipu vedo, kaj drugi doživlja, ker se imajo radi. Naši mladi pa so obtičali
na stopnji impulza. Izraža se z gibom. Če želijo mladi priti do čustev, potrebujejo ekstazi,
sicer se do njih sploh ne morejo dokopati. Občutek ni biološka danost, treba ga je vzgojiti.
Tega se naučimo tudi tako, da beremo literaturo. V književnosti lahko namreč spoznavamo,
kaj so bolečina, ljubezen, dolgčas, obup, tragedija, žalovanje. In ko beremo o teh občutkih, jih
lahko prepoznavamo v sebi. Zdaj mladi doživljajo občutenja, ki jih ne znajo poimenovati. Če
jih vprašate, kako se počutijo, znajo odgovoriti kvečjemu, da slabo. Čustva pa je treba poznati
in vedeti, kako se razvijajo, kajti če poznam žalost in vem, kako nastane in se razvija, ne bom
obupal. Če pa niti ne vem, kaj se dogaja v meni, potonem v brezup. Mladi izgubljajo
jezikovno sposobnost poimenovanja občutkov. V Italiji so opravili statistično raziskavo o
tem. Pokazala je, da je leta 1976 gimnazijec v povprečju poznal 1500 besed, leta 1996 pa
samo še 600. Manj ko imate besed, manj lahko razmišljate in teže ubesedite, kar čutite.

Pa saj so čustveni invalidi.
Da, čustveno so nepismeni. Mislim, da je to tudi posledica tega, da je spolnost tako dosegljiva
in lahkotna. Če je med željo in izpolnitvijo želje časovni interval, se lahko razvijajo
domišljija, idealizacija, simbolni jezik, fantazija in konec koncev duša. Pri takojšnji
zadovoljitvi želje pa spolnost ni več nič drugega kot hidravlika, praznjenje.

Če bi bili ravnatelj, po kakšnem merilu bi izbirali učitelje?
Naročil bi jim, naj opravijo teste osebnosti, kajti ne zadostuje, da učitelj obvlada svojo snov.
Znati mora tudi komunicirati in učence fascinirati. Učimo se na podlagi posnemanja
vzornikov, ki nas očarajo. Kdor pa ne zna komunicirati, ne zna fascinirati in torej ne more biti
učitelj. Kdor želi poučevati, mora imeti posluh za čustveno plat učencev. In če mu pri tem
spodleti, mu ne bo uspelo niti podati določenega znanja. Mladi do dvajsetega leta še bolj malo
uporabljajo možgansko skorjo, pri njih je dejavnejši srednji del možganov, ki skrbi za
čustvenost. Šele čustva omogočajo izobraževanje.

Nihilizem, ta grozljivi gost, kot ga imenujete, je strašanski strup. Kako se bojevati proti njemu?
Ne moremo se! Mladi so samo eden od primerov nihilizma. Drži, da nimajo eksistencialnih
problemov, a imajo zato kulturne. Ne smemo namreč pozabiti zelo pomembne stvari:
krščanstvo je v našo zahodno kulturo vneslo neizmeren optimizem. Človeku je razodelo, da
ne bo nikoli umrl. Stari Grki so, nasprotno, trdili, da je človek smrtnik. Zaradi krščanstva smo
na prihodnost vedno zrli optimistično.

Ne samo zaradi krščanstva, tudi socializem je bil takšen.
Res je. Krščanstvo pravi: preteklost je bila izvirni greh, sedanjost je odrešitev, prihodnost bo
zveličanje. Tudi znanost deluje enako: preteklost je bila nevednost, sedanjost je raziskovanje,
prihodnost bo napredek. Marx je mislil podobno: preteklost je bila krivičnost, sedanjost je
revolucija, prihodnost bo pravičnost na Zemlji. Celo psihoanaliza je krščanska: preteklost je
travma, sedanjost je analiza, prihodnost bo ozdravitev. Vsa zahodna kultura je prežeta s
krščanstvom. Ratzinger hoče poudariti krščanske korenine Evrope in jaz, čeprav nisem
kristjan, mu dam povsem prav. Krščanske niso samo korenine, ampak tudi deblo, veje,
plodovi in listje. Na Zahodu je vse krščansko. Nietzsche je rekel, da je Bog mrtev. Ampak kaj
to pomeni? Pomeni, da je prej živel. Vzemimo srednji vek. V književnosti so takrat opisovali
pekel, vice in raj, likovna umetnost je bila v znamenju svete umetnosti (arte sacra), ženska je
bila angel, Bog je obstajal. Če iz srednjega veka iztrgam Boga, ničesar več ne morem
razumeti o tem obdobju. Če pa iz sodobnega sveta iztrgam besedo Bog, lahko ta svet še vedno
odlično razumem. Ne razumem pa ga več, če odmislim besedo denar ali besedo tehnika. Bog
je torej res umrl. S tem pa se je sesul ves krščanski optimizem.

To je po eni strani morda dobro.
Zelo dobro, vendar pa nismo iznašli ničesar, kar bi nam dajalo upanje v prihodnost. Tehnika
omogoča razvoj, ne pa napredka. Razvoj je kvantitativno povečanje možnosti, napredek pa je
kvalitativno izboljšanje življenja in komunikacije med ljudmi.
Čeprav so mladi zdaj dobro omreženi in oboroženi z mobiji, živijo v komunikacijski puščavi.

Razumete njihovo nasilje kot sredstvo komunikacije?
Da, toda to sredstvo je nizkotno, elementarno. Nasilje je tudi posledica pomanjkanje besed in
pomeni kolaps komunikacije. Če nimam besed, mi preostanejo samo gibi. Človeštvo se je
razvilo od gibov do besed, zdaj pa se od besed vračamo h gibom.
Če mladi doma niso deležni razumevanja in imajo v šoli učitelje, ki ne znajo komunicirati,
njihovi vrstniki pa so enako izgubljeni, kaj jim preostane? Droge? Samomor?
In lokali, v katerih lahko popivajo. Pa internet in televizija. Mladi človek se nima več kje
socializirati. Včasih so se dobivali v cerkvi pri kakšnih veroučnih skupinah, pri tabornikih ali
skavtih ali celo v organizacijah, ki so bile podmladki političnih strank. Tam so se učili
socializacije in komunikacije, zdaj pa tega ni več, ostala je samo še televizija.

Ko človek prebere vašo knjigo, ugotovi, da so mladi, ki normalno odrastejo, pravzaprav nenormalno redki.
Res je. Ko sem se na Vilenici v Gorici pogovarjal z nekim mladeničem, mi je potožil, da se s
svojimi vrstniki ne more več o ničemer pogovarjati, ker ga nogomet ne zanima in se mu ne da
ves čas govoriti o lepih dekletih, zato je postal za tovariše popolnoma nezanimiv.

Toliko potenciala gre v nič.
Naši mladi bi se morali zavedati, da njihova konkurenca niso sošolci, ki so najboljši v
razredu, kot je bilo včasih. Njihova najhujša konkurenca so zdaj mladi Kitajci in Indijci. Na
harvardski univerzi so lani razpisali 60 štipendij in 48 so jih dobili Kitajci s Kitajske. Tudi v
Indiji so mladi strašni, informatika je tam na zelo visoki ravni.

Še dobro, da obstaja alternativa.
Da, toda po drugi strani to pomeni, da je kultura, ki jo imenujemo zahodna, v zatonu. Morda
se bo naša civilizacija tako končala. Na jok mi gre, ko pomislim na to. Toda krivi niso mladi,
krivi so odrasli, ki ne vlagajo vanje.

Kje vidite glavni vzrok?
Ker je denar postal edina simbolna vrednota med vsemi vrednotami. Tudi nekdaj je bil, toda
za protiutež je imel še druge, na primer čast, družbeni položaj, dostojanstvo, celo razredni boj.
Zdaj je kot edina pomembna vrednota ostal samo denar. In tako smo sprejeli brutalni
kapitalizem po ameriško. Danes vidim veliko zalogo človeškosti, kakršno smo poznali nekoč,
v slovanskih deželah.

Tudi v Sloveniji?
Onkraj Slovenije. Do Urala. Problem je v tem, da je ameriška kultura že pojedla Španijo,
Anglijo, Francijo, Nemčijo. Nekaj možnosti humanizma in človeškosti zato vidim v
slovanskih državah.

Na primer v Srbiji?
V srbsko-hrvaški vojni sem navijal za Srbe, ne za Hrvate. Ne smemo gledati komunizma,
zanimati nas mora antropologija slovanskih narodov. Stopnje solidarnosti, ki še obstaja v
slovanskih državah, v zahodnoevropskih državah ne najdemo več.

Vzhodna Evropa kot rešiteljica Evrope?
Prihodnost Evrope bo odvisna od Vzhodne Evrope, če se seveda ne bo medtem
amerikanizirala tudi ona. Prav zato je treba širiti »našo« kulturo, ne pa ameriške.

Pa smo prišli do žarka optimizma.
Optimizem in pesimizem sta značilnosti ljudi, ki niso prodane duše. Ljudi, ki imajo še druge
vrednote, ki kompenzirajo vrednoto denarja. Če pa ima človek kakršno koli pobudo in je prvo
vprašanje, ki mu ga postavijo, kakšen bo donos, smo že v Ameriki.