ljudje, taki in DRUGAČNI

dRUGAČNI. dRUGAČNI SO TISTI, KI NISO TAKI. tAKI KOT MI. kOT NAŠA BLIŽINA,NAŠE OKOLJE.
dRUGAČNI. dRUGAČNI SO TISTI, KI NISO TAKI. tAKI KOT MI. kOT NAŠA BLIŽINA,NAŠE OKOLJE. ljubijo. spijo. hodijo in tekajo. molijo. se držijo pravil.
ljubijo. spijo. hodijo in tekajo. molijo. se držijo pravil.
ljubijo. spijo. hodijo in tekajo. molijo. se držijo pravil.

dRUGAČNI. dRUGAČNI SO TISTI, KI NISO TAKI. tAKI KOT MI. kOT NAŠA BLIŽINA,NAŠE OKOLJE. ljubijo. spijo. hodijo in tekajo. molijo. se držijo pravil.




Ona sredi pristanišča v Albaniji. Sedi, naslonjena in gleda plavalce. Kaj misli? Kje je njen um?

Druga gre. Po svojih opravkih. Ki so približno toliko pomembni, kakor moji. Opravki. In tvoji.

In stric? Na klopci je sedel in minilo je nekaj ur. Še vedno je sedel. Verjetno je našel tisto, česar ne moreš plačati z zlatom. Mir.

Morda pa tule najdem, česar nisem dva koraka vstran? Kdo ve?

Jutro je. In ona gre. Po svojih opravkih. In kaj že? Aja, njeni opravki niso nič manj pomembni kot moji. In tvoji.

ljudje, TAKI in drugačni

Predsodki so nekaj, kar radi prenašamo s seboj. In mislimo, da vemo. Da nam je jasno, kako živimo v civilizirani in omikani družbi. Drugi so mogoče iz tretjega sveta. Včasih se predsodki sesujejo in ugledamo svet, kakršen je. Brez maske, ki mu jo nadeva naša zaverovanost vase.
A kje je razlika? Kaj dela tretji svet tretji? In kje je drugi? Kdo je Drugi? Mogoče nam drugi svet lahko ponudi odgovore, ki jih prvi svet ne najde in tretji svet ne išče?
Albanki se plažita. Ena lista Modno revijo, ena ne. Obe sta. Na plaži. In sta lepi. Pika. In s tem ni nič narobe. In s tem je vse prav. Potegnil je dim po sapniku in njegova pljuča so zaigrala sonato v e molu. Ob debati bomo rešili svet. Načrti, ki se pregrevajo ob posedanju v senci lahko prinesejo nepričakovano.
Tudi ona je v družbi. Družbi dveh fantov. Mogoče je eden njena simpatija. Mogoče ne. Mogoče bosta živela skupaj? Mogoče ne. A je važno?








Če je barka tvoje življenje, tvoja duša, tvoje Ti...poskrbi zanjo.

Ljudje, taki in drugačni

Kaj je tisto, kar naredi človeka nekaj posebnega? Je to obraz, telo izgled? Je to narava, ki se kaže v posameznikovih dejanjih? Ali je vsa različnost sploh resnična, ali pa je le plod naše osebne zaznave?
Igra ogledala v Makedoniji, možakarja na jutranji kavici in obveznem pomenku, Igra svetlobe v steklu vrat, ki ga prodajalka čisti, da bi bilo le to čim bolj privlačno potencialnim kupcem...



Dekleta v narodni noši, ki so del predstave o Aleksandru makedonskem, obdane s turisti. So res zamegljene, ali pa se ti to samo dozdeva?






Deček v Albaniji stoji pred tržnico in njegov dan je drugačen, saj ga v tem ujetem trenutku v času fotografira nekdo z motorja s tujo registracijo na kateri piše LJ in še neke številke. Kdo je popotnik? Tisti, ki fotografira ali tisti, ki je fotografiran?

LJUDJE, taki in drugačni

Smo prečudovita bitja v vsej svoji različnosti. Čas pusti pečat na našem telesu, obraz je pričujoč zemljevid našega bivanja...Iskre v očeh in sence na obrazu,
gubice, ki govorijo zgodbe veselja in žalosti,...Vse je ogledalo resničnosti, ki zrcali zgodbe, ki jih piše življenje.


Utrujen od vročine sredi Skopja najde svoj počitek na cizi, s katero si služi kruh. Prevoz naj služi namenu, zako da je mopedino s primerno prikolico to, kar mora biti. Zadeto jutro z lepilom je zanimiva perspektiva. Francoski deklič srka svojo pijačo sredi Beograda .
Varaždin poskrbi za turista s pristnim lajnarjem. Veliko obrazov, veliko zgodb.


To je to.