Joga je le ENA...

Joga za ženske, joga za suhe, joga za debele, joga v vročem prostoru, joga za bolečine v hrbtu, joga za sprostitev, joga za kuharice, joga za plesalce, joga za športnike…Se vam zdi znano?
Zdi se, da je v današnjem času v Zahodnem svetu joga postala odgovor na številne težave. Zdi se, da je joga veščina, s pomočjo katere lahko izgubite odvečno težo, svoje telo bolje pripravite na telesne izzive, se z njo učinkovito sprostite, igrate, zabavate in še in še...
Vse to je res. Do neke mere. Večina podobnih oglasov pa je le poskus približati potencialnemu kupcu storitev, ki jo nekdo pač prodaja. Pred leti bi me kakšen od podobnih oglasov verjetno močno pritegnil, kajti ko sem v svojem spoznavanju joge potoval od tiste grobe substance sebe k mehkejšim, sem bil na začetku svoje poti predvsem navdušen nad telesom, njegovo sposobnostjo giba, močjo in skladnostjo. Podobno jogo razume marsikateri zahodnjak, saj se je joga v svojem razvoju in širitvi po svetu v zadnjih trideset do petdeset letih iz templjev, ashramov in intimnosti posameznika prešla v telovadnice, fitnese in wellness centre. Ampak tisto, kar sporočilo joge vsebuje, je mnogo več od tega, da lahko nekaj trenutkov vztrajate z nogo za vratom…
Telesni položaji, ki sem jih res z veseljem izvajal in filozofija, ki je govorila o resničnosti, o življenju, o odnosih, so počasi našli svoje mesto v moji praksi joge. Počasi sem videl, da je moj odnos do telesa na podlagi za jogo med prakso asan zgolj slika tega, kar sem vsak dan, vsak trenutek. Ko sem na blazino stopil agresiven, je bila taka tudi moja praksa. Ko sem bil brez volje, se je to poznalo na moji praksi. Ko sem bil vesel, je bila moja praksa drugačna od tiste, ko sem bil potrt. Z dovolj veliko mero samo opazovanja sem bil s časom sposoben precediti neko esenco sebe v prakso, vsi občutki, ki sem jih s seboj prinesel na blazino, pa so nekako izpuhteli. Občutek je postal čist. Slika se je postopoma jasnila in kmalu sem prakso joge razumel kot način, da se distanciram od različnih občutkov dvojnosti, ki so tu zaradi mojega vrednotenja stvari. A moje življenje se v resnici ni kaj dosti spremenilo. S takim načinom prakticiranja sem uril določene kvalitete zaznave, nisem pa prišel niti blizu vzroka tega, da stvari še vedno doživljam in vrednotim glede na trenuten občutek sebe. Joga je lahko vsaka tehnika, ki jo vztrajno in zbrano gojimo in s katero napredujemo v višja stanja zavesti, ki ustreza stanju joge. Zaradi tega lahko govorimo o različnih jogah, pri tem pa moramo kljub vsemu jogo razumeti kot strogo in natančno disciplino, ne glede na poudarke njenih posameznih poti. Te poti posamezniku omogočajo slediti tistim poudarkom, ki so najbližje njegovi osebnosti. Pravzaprav lahko rečemo, da so različne poti joge nastale zaradi razlik posameznih osebnostnih značilnosti oz. temperamentov. Vsaka joga ima svoje različice, kar je posledica tudi tega, da vsak učitelj joge svojo prakso, ali pot joge v tem primeru, uči na svoj način, ki je običajno najbližji ali enak njegovi samostojni praksi. A dejstvo je sledeče: končni cilj joge naj bi ostal isti.

Osebno mi je bil princip telesa, ki sem ga z veseljem uporabljal na take in drugačne načine le pripomoček, ki mi je dajal otipljiv dokaz bivanja. Vedno, ko sem bil zaradi telesne aktivnosti zadihan, ko se mi je kdaj na kakšnem kolesarjenju mogoče zdelo, da ne morem več, je bil občutek, da sem živ, še kako resničen. Neprimerno bolj kot takrat, ko je moj dan mineval ob stvareh, ki jih nisem pretirano cenil in me je v mislih že vleklo drugam. Zato sem iskal močne impulze, ki so mi potrjevali stik z živim, iskal sem vse oblike adrenalina, ki so me lahko premaknile iz občutka povprečne nezavednosti. Zato je logično, da sem se z jogo srečal preko telesnega aspekta. In čeprav je bila moja joga na začetku bolj v stilu: »Kaj zdaj? Aha, lahko bi naredil trikotnik! Kako že? A, takole se nagneš…Ok, zdaj sem v položaju. Koliko časa še? Hmmm, v knjigi je pisalo nekaj o dihanju. Bom štel vdihe! Ena, dva…«, je čas naredil svoje in med vsemi trikotniki, bojevniki, predkloni in zakloni je občutek sebe, medtem ko počnem nekaj, kar mi morda niti ne jemlje diha, počasi priplaval v prvi plan opazovanja.

Vsi odrazi joge, ki v svoji praksi uporabljajo telo, bi jih na grobo lahko uvrstili v prakso Hatha joge, ta pa med štirimi glavnimi smermi joge, kot jih opisujemo danes, tvori tudi prvih pet krakov Radža joge. To je skladna kombinacija vseh obstoječih poti joge, njen osrednji poudarek pa je meditacija. Osmim »krakom« Radža joge (pogosteje v slovenskem jeziku beremo o osmih »korakih«, vendar ta termin prehitro napačno razumemo v smislu doseganja določenih stopenj in napredovanja po korakih) bi lahko rekli tudi praksa Aštanga joge, kot jo je v Yoga Sutrah opredelil Patanjali. Še natančneje: gre za klasifikacijo osmih »stopenj«, skozi katere se poda posameznik na svoji poti do samorealizacije. Ta klasifikacija posamezniku služi kot zemljevid poti, obenem pa je tudi priročnik, ki ponuja navodila o tem, kaj vse je potrebno opraviti, da bi dosegel stanje joge.

Karma joga je pot nesebičnega delovanja. Drugi pomemben vidik karma joge je razumevanje svojih dejanj, kot posledico nekega vzroka. Da Karma joga ne predstavlja popolnoma ločene poti, dokazuje njena vsebina, saj skozi čistost telesa in uma preko nesebičnega delovanja išče stik z ultimativno resničnostjo. Ta ideja mi je, ko sem se seznanil z njo, bila blizu glede samega delovanja. Tisto nesebično pa…uhhh, pa saj se ti ja ne da neprestano delati zato, ker bi to koristilo drugim! Moj takratni okvir, skozi katerega sem vrednotil svet, je bil pač bolj sebičen. Še vedno znam biti pravi egoist. Ampak se tega pogosto zavedam že med samim dejanjem egoizma. In mogoče ga bo s časom vedno manj in manj. Vem da bo moja joga bolj iskrena, bolj resnična takrat, ko ga bo manj.

Jogo modrosti in intelektualnega raziskovanja, ki gre onstran običajnih umskih meja imenujemo Gjana joga (zapisano tudi kot Jnana). Skozi prakso Gnjana joge posameznik poskuša videti stvari, »takšne, kot so«, torej poskuša razločevati med resničnostjo in tem, kar »se kaže njegovim očem« v neki zunanji obliki. Osebno sem Gnjana jogo razumel kot kopičenje teorije, da bi se ščasoma moja praksa spremenila. A gre za več kot le prebiranje starih spisov. Gnjana joga je ponotranjenje teorije. Do tega pa pridemo s prakso.

Za ponotranjenje znanja je potrebna še ena kvaliteta, ki mi je, ko sem v svojem raziskovanju joge napredoval, predstavljala morda največji problem. To je predanost. Bhakti joga je joga spontanega delovanja, storjenega bolj ali manj neposredno za predajo osebnemu idealu. Praksa Bhakti joge med drugim vključuje petje, ponavljanje manter in molitev. Vsako dejanje je tu le z namenom daritve osebnemu idealu, brahmanu, bogu.

Odraščal sem v ateističnem okolju, Cerkev se mi je, s svojimi škandali, svetimi vojnami, ubijanjem v imenu križa od malega zdela izredno svetohlinska organizacija, zato je bilo za mene ključno razumevanje koncepta energije. Preko jezika znanosti, preko fizike in matematike sem spoznal tisto, kar nekateri odprtega srca sprejemajo kot del svoje resničnosti od malega. Sedaj lahko spoštujem religije, kajti razumem da je njihovo osnovno sporočilo samorealizacija posameznika. In nobena religija, nobena sveta knjiga ni slaba. Samo njihove interpretacije, institucije, ki stoje za njimi so tiste, ki to sporočilo prepogosto umažejo. Tako s prakso joge ateist najde učinkovito orodje za samo uresničitev svojih potencialov, vsak vernik, ne glede na veroizpoved, pa lahko s pomočjo joge močno okrepi svoj notranji dialog z bogom. Ker sem bil v času svojega srečanja z jogo obseden s telesom, z akcijo, z dinamiko, seveda nisem srečal vidikov joge, kot so predaja, nesebično delovanje v skupnosti, razumevanje. Moj odnos je skozi oči joge potreboval dolgo pot, da je bil pripravljen razumeti, da nihče od nas ni le dober. Vsi smo celota, ki vsebuje take in drugačne reakcije. Kdaj smo iskreni, drugič se lahko obnašamo kot navadne riti…Zato se je moja joga začela z osvajanjem stoje na glavi. Druge kvalitete joge so počasi sledile in sčasoma morda prerasle tisto, kar sem na svojem vrtičku gojil na začetku. In mogoče je novi vrt dobil celo lepšo podobo kot prej. V bistvu je delitev joge na štiri smeri tu le zato, da lahko zaslišimo tisti del sporočila, ki nam je trenutno bližje. Ko pustimo, da joga vstopi skozi naša vrata, ko ne izbiramo več, kaj bi od joge vzeli in česa ne, delitev na štiri poti izgine. Je le joga, kjer se vse poti združijo v eno.

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA). Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com
Članek je bil objavljen v reviji POLET. Ponatisi, prepisi in kopije prepovedani.

kako sva se spoznala?

Kupil sem kolo. Navdušenje, ki je raslo od trenutka odločitve do realizacije želje v otipljivo obliko, je bilo kot val, ki me je počasi preplavljal. Tako sem ga,  oblečen v kolesarsko opremo, prevzel v trgovini in poln adrenalina sem se odpravil na prvo turo. Veselje je bilo vrteti pedala! A žal ni trajalo dolgo. Prevozil sem manj kot pet kilometrov, ko se je voznik avtomobila, ki me je tik pred križiščem prehitel, odločil, da bo zavil desno. Na mojo veliko smolo pa je pozabil, da se v križišče peljem tudi jaz. In tako se je moja adrenalinska vročica navdušenja sprostila ob stiku s pločevino in kosom zadnje luči avtomobila, zapičenim v moje prsi. Jeza ob razbitem biciklu je bila večja od bolečine, to sem začutil šele tedaj, ko je popustil šok.

Zdaj se zavedam relativnosti našega vrednotenja dogodkov. V trenutku, ko se je zgodila nesreča, je bilo v meni cel kup jeze, žalosti, bolečine. Ko sem nekaj mesecev kasneje moral na operacijo ramena, kajti v nezgodi se mi je kos hrustanca v ramenskem sklepu odkrušil in je natrgal ramensko manšeto, je obdobje rehabilitacije prineslo v moje življenje veščino, katere veličino sem spoznal šele mnogo kasneje. In še jo spoznavam. Danes sem vesel, da se mi je ta nezgoda pripetila. Brez nje bi bilo moje življenje drugačno.

Ko sem po operaciji obiskoval različne fizioterapije, sem spoznal tudi nekoga, ki mi je nekaj razlagal o jogi, in mi pokazal nekaj položajev. Vse skupaj se mi je zdelo simpatično privlačno z mističnim pridihom Orienta. Tako so jogijski položaji, asane postale del mojega procesa rehabilitacije, kasneje pa del mojega treninga v fitnesu ali pripomoček, ki me je po daljšem sedenju na kolesu malenkost sprostil in raztegnil še kako napihnjene mišice. Ker v tistem času ni bilo ne duha ne sluha o internetu, sem postopoma začel prebirati knjige o jogi. Seveda so mi bile na začetku privlačne predvsem »slikanice« o jogi, knjige, ki imajo maksimalno slikic in opisov položajev, pa malo manj teksta. Moj um je takrat deloval po principu »Zakaj izgubljati čas?« in zdelo se mi je, da seveda s tem, ko raziskujem in izvajam položaje, udarim naravnost v črno. Tako je moja joga prvih nekaj let prakticiranja bila svojevrsten streching. Le da se tega takrat seveda nisem zavedal. Bil sem prepričan, da prakticiram jogo. Nekaj malega o filozofiji joge sem sicer prebral, a glede na to, da sem informacije črpal predvsem iz slikanic o jogi, kaj globljega od tega, da je joga združitev uma in telesa, pa nekega blebetanja o čakrah, ki so se mi zdele sicer zanimiv, a mojemu umu takrat nedojemljiv koncept, pa ne. Ali pa sem morda celo prebral, a so moji možgani to preprosto označili kot nevredno nadaljnje obravnave. Moje zanimanje za prakso joge je raslo in udeležil sem se nekaj delavnic, kjer se je moj napihnjeni ego primerjal z ostalimi v tem, koliko je prožnosti v telesu. Kako zahtevno asano lahko naredim? O poglej, ta pa dalj časa stoji na glavi kot jaz, ta je pa res hud!

In tako bi se verjetno godilo še danes, če mi nekega dne slučajno ne bi prišla v roke knjiga The Science of Yoga. Prebral sem jo v enem mahu. Večkrat. Knjiga ni imela niti ene fotografije. In kar nekajkrat sto strani je štela…Ko sem jo bral, se mi je zdelo, da se različni kamenčki mozaika mojega življenja postavljajo na svoje mesto. Dobil sem odgovore, na večino vprašanj, ki so mi rojila po glavi. S tem ne mislim le vprašanj, ki pokrivajo tisto neopisljivo stran življenja. V mislih imam čisto konkretna vprašanja, ki se porajajo sleherniku, razumevanje svojih odnos z ljudmi, ki me obkrožajo, ocenjevanje njihovih odzivov na moja dejanja in podobno.

Seveda ne želim reči, da sem ob tej knjigi doživel razsvetljenje! Stik s to knjigo mi je bil kot vstop na novo platformo obstoja. Na začetku, se je spremenila moja praksa. Sprememba se niti približno ni zgodila preko noči. Bral sem o osem stopenjski jogi, bral sem o vrlinah. Bral sem o nenasilju, resnicoljubju in o tem, da je asana udoben in stabilen položaj. Bral sem o predanosti svojemu idealu, o čistosti in samo nadzoru. Bral sem…Ni in ni bilo konca. Več teorije, ki sem jo osvajal preko jezika besed, logičnega argumentiranja neopisljivega, mi je dalo širše polje eksperimentiranja v lastni praksi. In seveda sem tudi kdaj pa kdaj zavil v slepo ulico, napačno izvajal različne tehnike, položaje, napačno interpretiral vsebino besed, ki sem jih bral v knjigah, ki niso bile le slikanice o jogi. A vse to je bil še kako uporaben del učenja, kajti učenje iz napak ima to vrednost, da res razumeš, da se določene stvari pač tako ne počne…

Število delavnic joge, ki sem jih obiskal, se je namnožilo, opravil sem tudi izobraževanje za učitelja joge, a vedno bolj mislim, da je vsa teorija o jogi popolnoma brez vrednosti, če je ne preliješ v prakso. In ko sedaj rečem praksa, v mojih misli ni izvajanje telesnih položajev. Čeprav so ti lahko del prakse, nikakor niso nujno potrebni za to, da bi nekdo prakticiral jogo. Bistvo joge, ki ga lahko pokažemo ljudem okrog nas, je v delovanju. V osredotočenosti v trenutno početje. Osebno poznam ljudi, ki so o jogi morda kdaj spregovorili, morda kaj slišali, a se konkretno za njo niso zanimali. A vendarle je v njih več joge kot v meni, ki se trudim jogo prakticirati skoraj dve desetletji. Joga je stanje in je proces. Joga je stanje popolne predanosti v svojem delovanju, joga je proces, ki nas postopoma usmerja k temu, da bi bila naša pozornost lahko dalj časa osredotočena le na en predmet opazovanja ali početja. Ko se občutek tega, kar imenujem jaz, sreča s popolno osredotočenostjo, se lahko s predajo približamo trenutku, ko na nek način postanemo svoje početje. Enostavno izgine potreba po osredotočanju, ves napor, vložen v koncentracijo se postopoma umakne doživljanju. Joga je preseganje omejitev lastnega uma, je način, ki lahko posamezniku odstre vpogled v to, kar dnevno doživlja. Vrednotenja dogodkov, lestvica ocenjevanja različnih stvari ali oseb začne postopoma razpadati. Joga je gibalo evolucije posameznika na poti k čistemu človeku, z osnovno predpostavko, da je nezadovoljstvo posledica identifikacije z lastnim telesom ali mislijo.

Newageovska gibanja so tudi iz sporočila joge povzela različne ideje moderne spiritualnosti in tako se je morda sporočilo joge v svoji močno okrnjeni verziji približalo širšemu krogu ljudi. Zdi se mi, da je osnovna razlika v tem, da ti joga dejansko ponuja različna orodja na poti do bolj doživete realnosti, ostale »v sedmih korakih do…« tehnike pa navržejo ogromno balasta. Je pa res, da smo ljudje močno različni in vžigalna vrvica dobrega počutja nekaterih se mogoče prižge z največjo puhlico povprečne zgoraj omenjene knjige. Zato novodobna spiritualnost ni slaba, najde pač svoj krog ljudi. In če jih s svojim sporočilom malenkost premakne iz tečaja, je moč reči, da je to pozitiven korak v razvoju posameznika, kajti vztrajanje na mestu je edino nazadovanje, ki ga ljudje lahko doživimo.

Osebno sem vesel, ko vidim, da se spreminjam. Nekaj sprememb je posledica časa, nekatere spremembe pa so posledica moje prakse. Zdaj mi je mnogo bolj jasno, da so vse neprijetnosti, ki jih eventualno doživljam le zrcalo mene samega, kajti izkušnja, ko se dejansko tvoje okoliščine spremenijo, ko se spremeniš sam, je najboljši učitelj. Spremembe ki nastanejo spontano, so resnične spremembe. Verjamem, da je moč preko noči zamenjati cel kup svojih navad in zaživeti drugače. A na ta način ne bom prerasel svoje odvisnosti, svoje nagnjenosti k določenemu dejanju, misli. Rekel bi, da je sprememba končana šele takrat, ko se ti v možganih ne pojavi več želja po določenem predmetu ali dejanju, čeprav si v tistem trenutku v priložnosti, da ta predmet uporabiš ali dejanje izvršiš. Zanimivo se mi zdi, ker še vedno počnem stvari, za katere sem prepričan, da niso v redu. Še vedno me kakšen dogodek vrže iz tira. Še vedno sem kdaj jezen, slabe volje in še vedno bi kdaj najraje koga nekam poslal. Razlika med danes in menoj pred 18 leti je le v tem, da se zdaj zavedam, kako se stanje v meni spreminja. Razumem, kaj je bilo v resnici tisto, kar me je pripeljalo do občutka, ki nikakor ni jogijsko. In krivec nikoli ni nekdo drug. Vedno sem sam tisti, ki izberem, kakšen odnos imam do dogodka ali osebe. Le sam definiram svoj svet.

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com
Članek je bil objavljen v reviji POLET. Ponatisi, prepisi in kopije prepovedani.

 

 

Kaj ni joga, intervju

Kaj ni joga?

 

SENSA:

Če torej to, kar smo lahko videli na predstavitvi z naslovom »Kaj ni joga?« ni joga…Kaj potem joga je?

ROBERT:

Joga je metoda, disciplina, ki s pomočjo različnih orodij kot so telo, dih in predvsem naša pozornost sledi ideji umiritve nepotrebnih miselnih vrtincev. Sliši se morda abstraktno, vendar je potrebno razumeti, da ne gre za obliko telesne vadbe. Gre za razumevanje vseh komponent, ki jim rečem Jaz. Razum je pač tista komponenta, ki največkrat preglasi ostale in hitro pridemo do tega, da se identificiramo s svojo mislijo, predsodkom ali željo. Pogosto se identificiramo z občutki ali izgledom svojega telesa. A dejstvo je, da verjetno nisem svoja noga, roka, glava…in verjetno nisem svoja misel. Vsi se od rojstva naprej vzpenjamo po lestvici lastne evolucije in to kar smo mislili da smo, se je s časom spreminjalo. Le pomislite…spomnite se, v kaj ste verjeli, ko ste bili stari, recimo petnajst let manj kot danes?

Vsem se zdi normalno, da z leti dozorimo. In to je edina logična pot, oziroma naj bi bila. Jogo lahko torej razumemo kot način, ki naš lasten razvoj predvsem na podlagi samo- opazovanja in poglobljenega zavedanja pospeši. V šali bi morda rekli, da smo prej plezali po evolucijski lestvi, ob pravilni praksi joge pa se sedaj v smeri evolucije premikamo z dvigalom.

SENSA:

Aha. Torej s prakso joge ne bomo postali bolj gibčni? Vse slike jogijev v različnih telesnih položajev namreč močno krepijo mišljenje, da je joga neka oblika telovadbe. Kot nasprotje pa vsi pod jogo kaj hitro razumemo tudi sliko sedečega asketa, ki išče Resnico. Je torej joga nekje vmes, je bolj telovadba ali je bolj meditacijska praksa?

ROBERT:

Hmmm…Poglejmo. Če se boste zaposlili kot zidar, bo vaša osnovna naloga opravila na gradbišču. Ukvarjali se boste s prenašanjem zidakov, mešanjem malte in podobnimi zadevami. Posledica vašega dela pa bo to, da boste verjetno s časom opravljanja svojega dela postali močnejši, kot če bi v enakih okoliščinah, ob enaki prehrani in življenjskemu stilu opravljali poklic računovodje in bi večina vašega dneva minila sede v stolu pred računalnikom.

Veste kaj želim povedati? Za prakso joge ni potrebno izvajati telesnih položajev, ki jim rečemo asane. Lahko pa jih izvajamo.

Za prakso joge ni potrebno izvajati različnih dihalnih tehnik. Lahko pa jih izvajamo.

In tako bi lahko našteval še in še. Nekateri se s prakso joge srečajo v popolni predanosti svojemu idealu, spet drugi najdejo svojo prakso joge v nesebični pomoči drugim, nekateri prakso joge izvajajo izključno sede, v meditativnem položaju, spet drugi si joge ne morejo predstavljati brez potovanja skozi asane. Ne gre za to, kateri način je boljši od drugega. Obstaja le tisti način, ki je pravi za mene in tisti, ki za mene ni pravi.

In naj še odgovorim na prvo vprašanje. Ali boste s prakso joge postali bolj gibčni? Če bo vaša praksa joge uporabljala telo kot inštrument raziskovanja, se bo verjetno telo prilagodilo novim okoliščinam. Velja enako kot na kateremkoli področju. Praksa, praksa, praksa,…in rezultat bo viden. Če bo torej vaša joga iskala telesne ekstremitete, jih boste verjetno našli. Ampak to potem ni joga temveč trening. Če bo vaša joga iskala sozvočje z vašim telesom pa morda ne boste pridobili toliko gibljivosti, se boste pa morda naučili slišati. To pa je mnogo bližje temu, kar joga je.

SENSA:

Veliko se ukvarjate z individualnimi pripravami posameznikov, redno sodelujete tudi v pripravah tekačev. Kje se joga in tek srečata? Zakaj bi nekdo, ki ga zanima le to, ali bo pretekel maraton ali morda izboljšal svoj rezultat, potreboval prakso joge?

ROBERT:

Vsi lahko s prakso joge pridobimo. Prvi rezultati se ponavadi pokažejo v bolj sproščenem telesu. Naslednje kar opazimo, je bolj sproščen odnos do okolice. In ko rečem sproščen ne mislim brezbrižen. Ne gre za to, da zapademo v neko megleno stanje, kjer resničnost beži mimo nas. S prakso joge bi morali postati bolj živi, morali bi se bolj intenzivno zavedati okolice in predvsem opažati, kakšen odnos razvijamo do vsega, kar je okrog nas. Tu je pravzaprav začetek naše joge…

In če potegnem vzporednico s tekom. Če je torej stopnja mojega zavedanja višja, bolje zaznam spremembe v telesu, dihu in predvsem hitreje opazim, v kakšnem mentalnem stanju sem pred tekom, med treningom, pred tekmo, na tekmi. Izkaže se, da je predvsem naša sposobnost, da v cilj ne teče le naše telo, temveč skupaj z njim tečejo še naše misli, pričakovanja, strahovi, želje…Če boste dvomili v svoje sposobnosti se boste odrezali slabše, kot če si boste zaupali. In tu je točka, kjer se joga in tek prelijeta v eno raven opazovanja. Ko se tekač nauči slediti trenutku teka in ne skače v svoja pričakovanja ali strahove, ko se tekač nauči osredotočiti in vso svojo pozornost usmerja tja, kamor v resnici gre, ko tekač zaupa telesu, da ga bo to prineslo na cilj in mu misli ne bežijo naokrog, takrat se sreča z svojim trenutnim maksimalnim rezultatom. Gre preprosto zato, da vse komponente tekača dejansko tečejo v cilj in ne skačejo naokrog.

S prakso joge naj bi tekači pridobili zmožnost povečane osredotočenosti na trenutno delovanje. Boljši rezultat pa je le posledica. Ne gre torej zato, da bi različni telesni položaji, ali nadzor diha do te mere spremenili vaše telo, da bi maraton pretekli hitreje (morda tudi s časom a nikakor ne na kratek rok!).. Lahko pa se s pomočjo telesa, diha in še česa naučite slišati komponente sebe. Lahko se naučite osredotočiti, kar preprosto povedano pomeni, da maksimum sebe usmerite le v eno točko…Tu se prične joga.

SENSA:

Še enkrat bi se vrnili na vašo atraktivno demonstracijo. Ljudem ste torej želeli sporočiti predvsem to, da spretnost vašega telesa nima nič opraviti z jogo, ne glede da ste učitelj joge?Ali se v vaši demonstraciji leži še kakšno drugo sporočilo?

ROBERT:

Prakso joge razumem kot intimno doživetje, ki s prostorom okrog nima prav veliko skupnih točk. Kar ne pomeni, da se odmikam od sveta, ki je zunaj, temveč gre za intimno doživljanje na podoben način kot ljubezen do partnerja, otroka, prijateljev. Je nekaj , kar doživljam le jaz (saj je občutek moj…J). Zato ne potrebujem stoje na glavi. Čeprav jo rad prakticiram. Ampak je ne potrebujem.

Skozi moje oči je bilo doživljanje v trenutku, ko sem se med ljudmi usedel na svojo blazino, seveda polno zunanjih vtisov, spraševal sem se, zakaj potrebujem to nastopaško burlesko, medtem ko bi lahko počel kaj drugega in podobno. Ko sem le malenkost umiril svoj dih in so se moja čutila manj ukvarjala z okolico, sem se v notranjosti osvobodil še prej intenzivnih občutkov in misli. Seveda v glavi nisem imel nek v naprej dodelane koreografije, nekje v ozadju sem vedel le to, da če želim ljudem povedati, da pri jogi ne gre za tekmovanje in stoj na glavi, je morda smiselno, da jim pokažem prav to. Medtem ko sem potoval skozi položaje, se je v nekaterih trenutkih celo pojavil tisti občutek, ki me ponavadi spremlja med osebno prakso (občutek o katerem govorim, se lahko pojavi tudi v mirovanju. Ne gre torej za to, da občutek joge najdeš v gibanju in položajih. Joga je odnos. Do sebe in okolice. Do dejanj in predmetov…). Pa sem potem spet podlegel čutilom in se ukvarjal s tem, kaj naj še pokažem ljudem. In tako nekako do konca demonstracije. Ko se je zaključila, sem bil zadovoljen. Ne zato, ker bi izgledalo dobro ali slabo. Bil sem poln zadovoljstva, ker sem tisto, kar sem se namenil narediti, opravil najboljše, kot sem v danem trenutku lahko. Ta trenutek je bil moja joga. Vse tisto prej pa je bila predstava. Oči opazovalcev so ujele le mojo predstavo. Občutka zadovoljstva oči opazovalcev niso mogle registrirati. Občutek je bil v meni…

Pred nami je Ljubljanski maraton. Za nekatere bo to trenutek sreče radosti, spet drugi bodo domov prinesli razočaranje, jezo, obup,…Tisti, ki se ukvarjate le s tem, da morate prekositi svoj najboljši dosežek, ste bližje potencialnim občutkom sreče ali obupa, ko bo ura na cilj povedala svoje. Vsi, ki tek razumete kot uporabo telesa na način, ki v vas sprosti določene mentalne in telesne napetosti, pa imate priložnost, da v sebi odprete ventil tistemu občutku zadovoljstva, o katerem sem govoril, da me je prelil, ko je bila moja demonstracija joge končana. IN če ga srečate. SE BOSTE IMELI ČUDOVITO. In zdi se mi, da le to šteje.

 

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

kvaliteta

V minulih dneh sem bil prica zanimivemu pomenku. Navdusen tekac je prepriceval navdusenega ne- tekaca, da je "laufanje zakon!". Prepriceval ga je na tisoc in en nacin, a volja ne- tekaca ni popustila pritisku. Na vsak argument tekaca je ne- tekac nasel vsaj enega nasprotnega.

Lahko bi rekli, da se podoben dialog neprestano odvija v nasi notranjosti. Nekaj nas vzpodbuja k gibanju, nasprotni pol nase identifikacije s svetom pa k mirovanju.
Kako prepricati vse tisto,kar smo,da bo sledilo namenu,ki smo ga v sebi zacrtali? Oziroma postavimo vprasanje drugace. Zakaj razvijemo do treninga,tekme in ostalih dogodkov stalisce, ki je naslonjeno na sistem vrednotenja rezultatov in presoje vrednosti dosezkov posameznika?

Joga opisuje pojavni svet in s tem tudi nas kot razmerje treh kvalitet,ki jh imenujemo Gune. Tamas je Guna, ki opisuje inercijo, malovoljo,temacnost, vlaznost...Seveda se ne gre prevec prilepit na moje besede,namen je le postaviti sirso sliko,v kateri ne dvomim,da bo vecina lahko uzrla svoje odseve.
Rayas je Guna, ki je poudarjena strast, zelja po gibanju ali delovanju. Satva pa je tista kvaliteta (guna),ki jo razumemo kot umirjeno,harmonicno.
Da ne bi vse skupaj ostalo le kup nesmiselnega besedicenja, poglej kaj za vraga imajo Gune za opravit z nasim tekom?!

Vse kar dozivljamo, se hkrati ustvarja in odseva v sprejemniku/oddajniku nasega razuma. Filter,skozi katerega opazujemo svet ga obarva podobno,kot soncna ocala "spremenijo" barve sveta,ki nas obkroza. Nas odnos do teka,hrane,ljubezni ali na koncu koncev politike je edini mozen odziv,ki je pogojen z razmerjem gun. To razmerje je tisto,kar okolica prepozna kot specificne kvalitete vas in skozi ta isti filter sprejemate informacije iz zunanjega sveta in jih ovrednotite.
Ne glede na to,ali ste impulzivne narave in ne najdete miru v dnevu vse do takrat, ko je vas danasnji trening opravljen (mocneje izrazena kvaliteta Rayas), ali sodite med tiste, ki sicer bi tekli, a voljo za to le stezka najdete (mocneje izrazena kvaliteta Tamas), ali pa ste eden od tistih, ki obveznosti in kratkocasne dejavnosti prepletate brez vecjega truda (mocneje izrazena kvaliteta Satva), za vse velja le to, da boste svoj rezultat oplemenitili takrat, ko bodo v cilj pritekli vase telo, zelje, razum, pricakovanja, strahovi...HKRATI. Ce torej iscemo napredovanje, ko smo telesu in razumu ze namenili dovolj kvalitetnega treninga, hrane in casa za regeneracijo, je smiselno poskusii razumeti tudi vse osebnostne kvalitete, ki v veliki meri vplivajo ne le na rezultat, temvec predvsem na nase vrednotenje dosezenega rezultata.

Skozi opazovanje praktikantov joge in spremljanju njihovega napredka sem prisel do preprostega zakljucka. Vecja mera kvalitete Rayas praktikanta velikokrat oddaljuje od njegovega cilja, saj se zaradi svojega vrednostnega sistema ni pripravljen sprijazniti in pogledati rezultat kot posledico njegovega najboljsega delovanja. In zal je ravno ta nezmoznost tista, ki velikokrat s seboj nosi breme neizpolnjenih pricakovanj.
Osebe z mocneje izrazeno kvaliteto Tamas pogosto ne opravijo svojega pocetja po najboljsih moceh. Tako med treningom kot na sami tekmi (in med vsakdanjimi opravili) ne potrebujejo velikega izgovora in hitro odstopijo od svojega pocetja. Relativno hitro se zadovoljijo s trenutnim rezultatom in ne cutijo najmanjse zelje po tem, da bi razultat kakorkoli izboljsali.
Ljudje, v katerih prevladuje kvaliteta Satva,so organizirani in k treningu pristopajo z zdravo mero samoopazovanja. Sledijo svojemu programu a brez problemov od niega odstopijo,ko zaznajo potrebo po tem. Naredijo vse,da bi bil njihov rezultat kar najboljsi in hkrati niso obremenjeni z njim.

V dnevih, ko se maraton nevzdrzno priblizuje, ni smiselno pricakovati, da boste s treningom lahko pridobili kaj veliko končnem rezultatu. Ta bo predvsem logična posledica vasih treningov, psihicne stabilnosti, volje in osredotocenosti. Mogoce pa boste s poskusom avtorefleksije odkrili kaj o sebi.
Maraton je trenutek, pravzaprav zaporedje trenutkov, ki vam bo povedal, kaksen je nivo vase telesne pripravljenosti. Izvedeli boste, s kaksno koncno brzino boste premagali zadano razdaljo. In ce si dopustite, je ta isti maraton cudovita priloznost, da opazujete tistega, ki tece in odkrijete,kaksni so obcutki ko ugotovite, da ne tecete z ritmom,ki bi vas najboljsi rezultat na izbrano razdaljo izboljsal. Vas to spravi v nejevoljo, al imate s samim tekom toliko dela,da nimate casa spremljat svojega ritma,ali stremite le k temu,da bi vas tek glede na dane okoliscine bil optimalen? Z samoopazovanjem boste hitro ugotovili,kaksna kvaliteta prevladuje v vas.

Ne gre za tri tipe osebnosti. Vsi gledamo na svet skozi ocala in Gune so filter. Osebnostno se med seboj razlikujemo glede na razmerje, ki ga imamo s trem kvalitetami. Razmerje je spremenljivo in nobeden od nas ni vedno enak. Ko se vam zdi,da ste polni moci, elana je kvaliteta rayas v odnosu do preostalih mocneje izrazena. In tako bi lahko nastevali v nedogled.

Smisel danasnjega clanka ni v tem, da bi vam dal orodje, s pomocjo katerega se boste lazje in hitreje zapodili ciljni crti nasproti.
Smisel je v vprasanju,za katerega upam,da si ga boste zastavili. Smisel je v tem,da se zazrete v svoj nacin treninga,teka in vsega,kar pocnete.

Kako pocnete tisto, kar pocnete, pa vam v veliki meri pove,kdo ste.

 

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

 

kakšen avto vozite?

Nekateri ljudje se vozijo v res hitrih avtomobilih. Število konjev, ki se skriva pod pokrovom agregata, v veliki meri močno presega sposobnosti, ki so jih sposobni vozniki uporabiti v realnosti. Kakšen bi bil vaš rezultat, če bi se usedli v tekmovalni bolid formule 1 in odpeljali en krog po dirkališču? Če niste naraven talent, če ni v vas tiste esence dirkača, bi bil najverjetneje vaš rezultat krepko pod časom, ki bi ga z istim vozilom prepeljal profesionalen dirkač. Pa tudi če ste naraven talent, vaš čas  ne bi dosegel tega, kar iz enakega dirkalnega stroja iztisnejo tisti, ki v njem presedijo ure in ure in preskušajo odzive nabrite mašine, v kateri sedijo.

In kaj ima klepetanje o dirkalnikih skupnega s tekom?

Prvič. Trdimo lahko, da bo isti dirkač dosegel boljši rezultat v bolje pripravljenem in sposobnem vozilu. Tu lahko potegnemo čudovito vzporednico z našim treningom. Neizpodbitno dejstvo je, da bomo dosegli boljši rezultat, ko bo naše telo bolj pripravljeno. Vsaka ura, vsaka minuta, ki smo jo namenili telesni pripravi, je košček rezultata, ki smo ga namerili na cilju.

Drugič. Trdimo lahko, da bodo različni vozniki dosegli različen rezultat z enakim vozilom. Tudi ta trditev ponuja vzporednico z rezultati našega treninga. V telesu, ki ga imate ta trenutek na voljo in je v njem izkušnja vseh vaših dosedanjih treningov, bo rezultat v veliki meri pogojen z nivojem vaše mentalne pripravljenosti.

Tretjič. Trdimo lahko, da posamezen voznik napreduje, če ima na voljo več časa, da spozna odzive dirkalnika, s katerim tekmuje. Kot na dlani se nam ponuja še ena vzporednica s tekom. Rezultat je odvisen od kvalitete treningov telesa, kvalitete treninga osredotočenosti (ko smo osredotočeni, ne izgubljamo po nepotrebnem svojega potenciala, vse tisto kar smo, je usmerjeno v en cilj) in pa predvsem povezave telesa in tistih bolj subtilnih elementov, ki jih pogosto razumemo kot JAZ.

Zato se v tem prispevku ne bomo neposredno ukvarjali z različnimi telesnimi gibi, ne bomo se neposredno ukvarjali s sposobnostjo koncentracije in ohranjanjem pozornosti na trenutnem početju. Vprašali se bomo, kakšno vlogo ima komponenta zraka pri našem rezultatu in pogledali, kako lahko na preprost način telesu ponudite referenčno točko, s pomočjo katere bo med kakršnimkoli početjem nekje izza razumskih procesov, nekje na občutkovnem nivoju razumel, kako sveže vstopa, in postano izstopa iz telesa med dihom.

Nesmiselno bi bilo, da bi poskušali v tako kratkem času, kot nas loči do Ljubljanskega maratona, razviti nek drugačen obrazec dihanja med tekom, kot ga poznamo. Učinek bi bil verjetno celo nasproten od željenega. Lahko rečemo, da je med treningi telo razvilo neko lastno obliko diha, ki mu v tem trenutku deluje optimalno glede na intenzivnost teka, močjo mišic in sposobnostjo srčno žilnega sistema, da svež kisik dostavi tja, kjer je to potrebno. Poskusili bomo opazovati dih, medtem ko bomo mirovali. Namen naj bi bil v tem, da bi dejansko poiskali polno zmogljivost svojega diha. In rezultati so seveda odvisni od prakse, prakse, prakse. Zato predlagam, da sledeč način diha vključite v svoj trening. Čas, ki si ga boste zato vzeli je čas, ko boste legli k počitku.

Ideja je v tem, da telesu omogočimo vedeti, koliko kapacitete se skriva v njegovih pljučih. Ker je vsaka ponovitev našega početja le priložnost, da se določena izkušnja usidra v nas kot znanje, ki ga telo ali razum kasneje uporabljata kot samoumevno, instinktivno, bo telo, ki bo razumelo svoj dihalni aparat, v istih okoliščinah morda ubralo drugačen vzorec dihanja. Morda boste našli nekaj rezerve, ko bo težko, mogoče boste iz sebe lahko potegnili več, kot ste pričakovali.

Uležete se na hrbet, naredite nekaj globokih izdihov in sprostite telo. Po nekaj minutah opazovanja predaje mišičja teži naredite res dolg, globok izdih. Vdih razdelite na tri enote.

Prvi del vdiha vodite v telo toliko časa, dokler se vaš trebuh dviguje oziroma zaznavate občutek, da se polnite v trebuh in ledveni del. Naredite kratek premor, največ 1 sekundo, nato nadaljujte z vdihom v levi in desni del reber. Opazujte, kako se širi rebrni koš in vdihujte do tiste mere, da dobite občutek, da vdih v stranski del reber ni več mogoč. Spet naredite kratek premor, največ 1 sekundo, nato nadaljujte s tretjim vdihom. Pustite, da zrak privzdigne prsnico, in pustite, da zrak vstopi vse do grla. Spet naredite kratek premor, sledi dolg, počasen izdih.

Vdih v trebuh.

Premor.

Vdih v rebra.

Premor.

Vdih v zgornji del pljuč.

Premor.

Dolg počasen izdih.

 

Za lažjo predstavo predlagam ogled video zapisa.

 

 

S trojnim vdihom in enojnim izdihom ne boste tekli bolje, hitreje. Z redno prakso pa boste pridobili košček vedenja, ki bo verjetno spremenil vaš način teka. In mogoče se bomo s tekom naučili spremeniti svoj odnos. Odnos do sebe. In odnos do drugih.

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

ravnotežje?

Ravnotežje telesa

 

Joga se torej ukvarja s tem, da se vse komponente tega, kar smo, na nek način izolirajo in tako naše zavedanje, naša osredotočena pozornost dobi priložnost, da lažje ostane le na enem predmetu opazovanja.

Rekli smo že, da ko tečemo, ne teče le naše telo (ena izmed zgoraj omenjenih komponent), temveč tudi naše misli, občutki, želje, pričakovanja…Danes se bomo ukvarjali s tisto najbolj materialno komponento, našim telesom.

Določeni ponavljajoči se gibi so tisti, ki oblikujejo naše telo, ga naredijo močnega, prožnega, hitrega,…ali pač ne. Načini, kako bomo pristopili k treningu česarkoli že so tisti, ki določajo raven naše uspešnosti v našem početju.

Ker je tek tako kot ostale aktivnosti v svojem gibalnem vzorcu specifičen, se posledično z prakticiranjem teka krepijo le določene mišične strukture. Telo tekača je pogosto slabše gibljivo v predklonih (upogib trupa v kolčnem sklepu) in velikokrat je tek povzročitelj napetosti, ki jih kopičimo med lopaticami, v vratu, v ledvenem delu telesa. Ne smemo pozabiti, da so napetosti pogojene tudi z ostalimi našimi aktivnostmi in ne le tekom. Nekdo, ki na primer pogosto sedi za računalnikom, je zaradi specifike tega početja bolj nagnjeno k temu, da se bodo pri teku kreirale napetosti v zgornjem delu hrbta. Če se ukvarjate z delom, ki je telesno zahtevno, in le redko sedite, bodo vaši gibalni vzorci skupaj s tekom kreirali napetosti drugje, spet odvisno od narave vašega dela in načina gibanja, ki ga pri njem uporabljate.

Joga uporablja telo kot enega izmed inštrumentov, namenjenih umiritvi odvečnih miselnih vsebin. Danes si bomo pogledali preprost vzorec gibanja, katerega namen je v tem, da se bo vaše telo po treningu teka ne le raztegnilo, temveč da boste angažirali tudi mišičje, ki ga med tekom niste kaj pretirano uporabljali. Rezultat se nedvomno spremeni, ko je telo bolj celovito pripravljeno in mogoče boste presenečeni, ko boste odkrili ne le, da je vaše počutje po tekaškem treningu, ki ste mu na zaključku dodali set položajev, povezanih z dihom, odlično, odkrili boste tudi, da je vaš tek postal drugačen. Ne boljši, ne slabši…preprosto drugačen.

Ko se telo uravnoteži in na njem nesorazmerja v mišičju postanejo manj opazna, se posledično spremenijo tudi druge kvalitete našega obstoja. Ampak o tem kdaj drugič…

 

Predlagam, da z zaporedjem štirih položajev, ki naj tekoče tečejo v ritmu vašega diha, zaključite svoj trening. Mogoče to storite zunaj, mogoče doma v kopalnici, preden skočite pod osvežujoč tuš. Lokacija naj ne vpliva na kvaliteto vaše osredotočenosti in čvrst namen, da bo vaše gibanje res skladno z dihom. Vsekakor je priporočljivo, da je telo še ogreto, ko se lotite zaporedja, ki ga bomo poimenovali Vinjasa.

Začnemo v položaju deske (SLIKA 1). Močno raztegnemo svoje telo, poiščemo občutek, da z vrhom glave bežimo od svojih pet. Roki iztegnemo in ramena vlečemo nazaj k svoji medenici. Poiščemo občutek, da grodnico (kost na sredini prsnega koša) dvigujemo proti grlu. Napnemo trebušne mišice. V tem položaju globoko vdihnemo in se z izdihom spustimo v položaj sklece (SLIKA 2). Bodite pozorni, da boste telo ohranili celo angažirano, ne gre le za gib, kjer ste osredotočeni na prsa, ramena ali triceps. Med spuščanjem v skleco se zavedajte zavestne napetosti celega telesa, trupa, zadnjice in stegen. Poiščite občutek, da se CELO telo spušča v skleco in ne le zgornji del. Ko je izdih končan in telo v spodnjem položaju sklece dopustite, da z vdihom potisnete glavo naprej in navzgor v položaj psa (SLIKA 3). Napnite stegna, zadnjco, raztegnite trebušno steno, potisnite rameni nazaj in roki v podlago. Ne visite v položaju temveč bodite prijetno enakomerno napeti kot struna! Roki se pri tem gibu iztegneta. Prehod med spodnjim položajem sklece v položaj psa je pot, kjer pete pričnejo gib in kakor domine, ki jih položite v kačo, frcnete in opazujete, kako se kača ruši od impulza vašega prsta proti koncu in pete so tiste, ki posledično premikajo naprej vaša kolena, kolke, medenico, hrbtenico, ramenski obroč in vašo glavo.

Kdaj stegnete roki? V trenutku, ko je komolec v spodnjem položaju sklece nad zapestjem, se roki pričneta stegovati in s tem poskrbita, da se težišče telesa ne prenese preveč naprej in hkrati s stegovanjem povzročimo to, da se zapestje ne premakne v položaj, kjer bi v njem povzročili bolečino.

Iz položaja psa se z izdihom premaknete v položaj strešice (SLIKA 4). Če težko zadržite iztegnjen trup, predlagam, da pokrčite koleni do te mere, da boste z lahkoto poiskali občutek, da poglabljate podlago pod svojimi rokami in posledica tega naj bo, da se vaša zadnjica čimbolj odmika od dlani.

 

Da bo izvajanje zaporedja bolj preprosto, si oglejte, kako se ga je na video posnetku lotil naš Mito.:-)

Celotno zaporedje ponovite vsaj šestkrat, po želji tudi večkrat. Predvsem pa sledite svojemu dihu. Ta je namreč kot popkovina, ki nas veže na življenje…

 

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

 

 

ravnotežje

Ne glede na to, kako se naša tehnika spreminja sorazmerno s časom našega prakticiranja teka, je stabilen korak vsekakor osnova, je čvrst temelj, ki bo našemu telesu omogočil, da bo dejansko prišlo tja, kamor se je namenilo.

Kaj je stabilnost?

Lahko bi preprosto rekli, da je stabilen položaj tisti, ki nas ohranja v željeni obliki, strukturi in pri tem ne izgubimo ravnotežja. Ali v gibanju: Stabilno gibanje je gibanje, pri katerem ne padamo nekontrolirano po tleh in ohranjamo želeno smer in hitrost gibanja.

Če podrobneje pogledamo strukturo človeškega telesa, kaj hitro ugotovimo, da je stabilnost verjetno moč ohranjati v položaju vsaj na dva načina. Prvi je maksimalna uporaba mišičja, zato da težišče telesa ohranjamo nad nogami (poskusite se npr. v stoječem položaju nagniti naprej kot skakalci na smučeh, ko v zraku jadrajo! Hitro boste ugotovili, da je potrebno mišice telesa toliko bolj angažirati, da telo ostane s stopali na tleh, bolj kot je telo nagnjeno). Drug način iskanja ravnotežja v posameznem mirujočem položaju pa sledi ideji, da se telo postavi v tako obliko, kjer sam s svojo lego ohranja položaj, kjer je potrebna majhna sila, da težišče ostane nad stopali.

 

Pogledali si bomo nekaj preprostih položajev, katerih namen je, da jih občasno vključite v svojo prakso. Če se boste ravnotežnih položajev lotili pred prakso, lahko ta pristop uporabite ne le za zavedanje telesnega ravnotežja, temveč je ravnotežje, stabilnost tudi posledica naše osredotočenosti. Ko se razum umiri do te mere, da se dejansko zavedamo položaja v katerem smo in se ne napenjamo, da bi v njem vztrajali, ko si dopustimo, da zaupamo svojemu pogledu in mu prepustimo vajeti, ki ohranjajo naše telo stabilno, se raven naše osredotočenosti na dejansko početje poveča preprosto zato, ker nas razum ne vleče stran od trenutnega početja…

V vsakem položaju poskušajte ravnotežje loviti s pogledom. Točka, v katero usmerite svoj pogled, naj bo sidro, pogled vrv in vaše telo čoln, ki ga po gladini premikate tako, da se potegnete za vrv, ki je pripeta na sidro in ne tako, da napenjate čoln. V telesnem položaju se naravnajte tako, da bi položaj definirali kot udoben in stabilen. Da bomo zadostili ideji udobnega je smiselno, da se telo okrog težiščne točke teles oblikuje na način, kjer hkrati angažiramo maksimalno število mišic z namenom, da nobena od njih ni pretirano obremenjena in bi tako našo pozornost vlekla iz točke, v katero smo usmerili svoj pogled.

Če se boste odločili, da izbrane položaje vsake toliko časa vključite v svojo prakso po teku, boste z ravnijo svoje stabilnosti dobili tudi odgovor na vprašanje, kakšna je mera vaše osredotočenosti. Večina ljudi lažje lovi ravnotežje po teku kot pred njim.

 

1./ Položaj GORE

 

Stopimo v širino kolčnega sklepa, rahlo pokrčimo koleni, stopali sta vzporedno. Zapremo oči. Umirimo svoj dih, pustimo, da postane dolg in umirjen. Poskrbimo da je teža enakomerno na obeh stopalih. Vrh glave naj bo čim višje, ne da bi pri tem telo napenjali. Opazujemo občutek in poiščemo idejo, da je telo sproščeno, medtem ko je vsebina telesa živa v svojem namenu biti dolg. Če ugotovite, da se v položaju zibljete, to preprosto pomeni, da je takrat razum aktiven brez potrebe. Preusmerite svojo pozornost v občutenje stika stopal s podlago… Opazujemo občutek, dokler nam ustreza. V položaju gore vztrajamo cca 1-2 minuti.

(SLIKA 1).

 

2./ Položaj DREVO

Iz položaja gore težo prenesete na eno nogo, odprete oči in svoj pogled osredotočite na točko na podlagi nekaj metrov pred vami. Pokrčite drugo nogo in stopalo odložite na notranjo stran stegna iztegnjene noge. Ko umirite telo, sklenite roki pred seboj, sprostite dih in poskrbite, da bo vaše vztrajanje v položaju prihajalo iz umirjene notranjosti in fiksiranega pogleda, ne iz moči vaše stegenske mišice. Sprostite prste na nogi, na kateri stojite, sprostite mogoče napetosti med rameni. Ledveni del naj bo poravnan, trtica usmerjena v tla (to »po domače« pomeni, da stojite tako, da zadnjice ne potiskate pretirano nazaj in popka naprej- pogosta hiba ženske populacije). Vztrajajte cca10 dihov, nato razprite roki in umirite telo za dodatnih 10 dihov. Po želji čas vztrajanja v položaju podaljšate po občutku…Ko položaj zaključite, stopite v položaj gore in opazujte razliko med levo in desno nogo, med levo in desno polovico telesa. Sprostite dih, ponovite na drugo stran.

 

3./ Položaj iztegnjene noge in BOJEVNIK 3

V položaju gore se primite za svojo medenico, iztegnite vrh glave k nebu in hkrati usmerjajte težo v stopali. Z izdihom vzdignite eno nogo in pri tem poskrbite, da rameni ostajata nad vašimi kolki. Umirite dih, vztrajajte do deset dihov, nato pokrčite nogo in jo potisnite nazaj, hkrati spustite trup naprej. Če gre, vztrajajte v položaju vzporedno s tlemi deset dihov. Ko želite položaj bojevnika zapustiti, se z vdihom vrnite v goro. Zaprite oči, opazujte občutek tega, čemur pravite jaz. Ko vam ustreza, oba položaja ponovite še na drugo stran.

 

Če potrebujete večji telesni izziv, da bi vaša pozornost ostala na vašem dejanskem početju predlagam, da prejšnjo vaju v ritmu svojega diha ponovite do desetkrat z vsako nogo. Na ta način boste poskrbeli za drugačen stimulus vašega mišičja kot v statičnih položajih, kjer je edina naloga centralnega živčnega sistema vzpostavljati ravnotežje na stabilni podlagi.

Potek dinamičnega zaporedja:

Iz položaja gore z izdihom dvignete nogo spredaj, celo telo z vdihom spustite v položaj bojevnika 3. Z izdihom se ponovno vrnete v položaj iztegnjene noge, z vdihom potujete nazaj v položaj bojevnika 3. Ponovite desetkrat.

 

4. / Položaj STOLa na eni nogi

V položaju gore težo prenesete na eno nogo, drugo pa pokrčite na način, kjer gleženj noge prinesete nad koleno iztegnjene noge, na kateri stojite. Prste pokrčene noge usmerite nazaj proti kolenu, in spustite zadnjico k tlom, kakor da boste sedli na imaginaren stol za vami. Ko je vaša zadnjica malenkost višje kot koleno pokrčene noge, na kateri stojite ali najgloblje v isti višini, roki iztegnite, kakor da bi se z njima želeli oprijeti nečesa nad seboj. Rameni potegnite proti kolkom. Vztrajajte v položaju cca eno minuto, nato ponovite na drugo stran.

 

Joga niso telesni položaji. Ti so le majhen del prakse tega, kar joga je. Uporabnost telesnih položajev je moč vključiti v priprave  kateregakoli športnika, igralca, poslovneža, delavca za tekočim trakom, …Četudi joga morda ni nekaj, kar bi bilo blizu vaši poti, je uporabnost različnih komponent prakse joge lahko odličen pripomoček na poti vsakomur.

In ko tečete z veseljem…

Ko tečete najbolje, kot veste in znate…

In ko si dopustite, da rezultat morda za trenutek ni najbolj pomemben…Ste bližje jogi, kot si morda mislite.

 

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

Kdo je tisti, ki teče?

 

Kot smo že omenili, ko tečemo, ne tečejo le naše noge, trup in telo. Skupaj s telesom tečejo vse naše mentalne vsebine, projekcije prihodnjih dogodkov in interpretacije preteklih dogodkov. Skupaj z njim tečejo naša pričakovanja, želje strahovi in vse tisto, kar mislimo da smo. Da bi iz svojega tekaškega treninga dobili kar največ, ne glede na to, ali se s tekom ukvarjate na ravni, ko stremite k boljšemu rezultatu, ali preprosto le zato, ker vas tek sprošča določenih napetosti, ki jih v vsakdanjem življenju doživljamo na vseh ravneh tega, kar smo, se je smiselno globlje zazreti v to, kar doživljamo kot jaz.

Nogometna tekma. Na tribunah je polno navijačev. Eni od njih so privrženci ekipe A, drugi navijajo za ekipo B. Med samo tekmo se v navijačih sprožajo različni občutki in ko je tekma končana (ob predpostavki, da rezultat ni bil neodločen), se navijači zmagovite ekipe počutijo vzhičeni, navdušeni, veseli, medtem ko navijači nasprotne ekipa doživljajo celo paleto nasprotnih občutkov.

Zakaj vam govorim o tekmi in navijačih, medtem ko naj bi bil govor o teku?

Moj namen je bil s prispodobo nogometne tekme pokazati, da eden dogodek v različnih ljudeh ne sproži nujno enakega občutka, temveč lahko ta isti dogodek posledično povzroči maksimalen spekter občutkov, ki jih je vsak posameznik doživlja skozi svojo predstavo o tem, kdo pravzaprav je.

In ko govorimo o teku…

Ko smo si zastavili cilj, pa naj bo to prvič preteči 21 kilometrov ali pa izboljšati svoj rezultat, je dosega cilja v veliki meri odvisna od vseh komponent tega, kar smo. In da bi naš trening dejansko bil učinkovit, je smiselno, da uspemo maksimum svoje pozornosti usmeriti v dejansko delovanje.

Lahko bi rekli, da je vse tisto kar smo, cel kup različnih množic, narisanih na belem papirju. Ena od množic je naše telo, druga razumska komponenta, tretja množica so naša čustva. Ne smemo pozabiti na vse tisto, kar so nam starši povedali o svetu okrog nas in smo jim pri tem verjeli. Ne smemo pozabiti na vse tisto, kar so nam starši povedali o svetu okrog nas in jim pri tem nismo verjeli. Ne gre zanemarit lastne identifikacije z ponavljajočimi se obredi, ki nas vodijo skozi vsakdanjik. (npr.:jaz sem učitelj joge, zato se moram obnašati tako in tako. Ali jaz sem marljiv uslužbenec in zato se obnašam tako in tako.) Teh množic tega, kar pravzaprav smo, je kar nekaj. A naš namen ni, da bi se v tem trenutku usmerjali v globlje razumevanje, temveč govorimo o teku.

Če poenostavimo:

Takrat, ko je maksimum naše pozornosti usmerjen v eno točko, en cilj, smo bolj učinkoviti kot takrat, ko nam med tekom misli bežijo naokrog in je početje našega telesa ločeno od aktivnosti razuma. Da bi torej tekaški trening postal učinkovit, se je smiselno vprašati, kako našo pozornost usmeriti le na eno ali morda dve množici, o katerih sem govoril in ne ostati razpršen med enormnim številom nalog, zahtev okolice od mene in možnimi dogodki, ki se bodo morda zgodili. Ali pač ne.

 

Sprostitev celega telesa ni le sprostitev mišic telesa. Če bi bilo tako, bi se popolnoma sprostili že s preprosto masažo. A verjetno poznate občutek, ko imate nekaj v glavi in vam to preprečuje, da bi se dejansko sprostili. Sprostitev, za katero menim, da lahko učinkovito spremeni naše rezultate, je brisanje množic s tistega belega papirja, o katerem sem prej rekel, da so množice komponent tega, kar smo, narisane nanj. Sproščeni smo takrat, ko smo sposobni čutiti, ne da bi zaznali potrebo, da je občutek potrebno ubesediti ali analizirati.

Ko razumemo, za kakšno obliko sproščenosti ge, imamo čudovito orodje, s katerim se dejansko uspešno pripravimo ne le na trening, temveč na katerokoli dejavnost, za katero se odločimo. 

 

Da bi razumeli, kakšne v resnici so napetosti, ki nam jih povzroča ne le tek temveč aktivnosti našega vsakdanjika, moramo razviti svoj mehanizem samo- opazovanja do te mere, da bomo dejansko zaznali spremembe, ki bodo povzročile ali novo napetost ali sprostitev kakšne že obstoječe. Gre za preprost način, ki ga večina najlažje razvija v ležečem položaju. Ležemo na hrbet, nogi in roki razmaknemo do te mere, da občutek definiramo kot prijeten. Vdihnemo,  zavestno napnemo celo telo, stisnemo pesti, zobe, potiskamo rameni pete in zadnjico proti podlagi, poiščemo občutek, da od napenjanja celega telesa v svoji notranjosti nekako zavibriramo… in z izdihom bliskovito sprostimo. Vse skupaj ponovimo pet ali večkrat (prisluhnimo svojemu občutku). Telo se na ta način impulzno aktivira in sprosti. Z vsakim novim izdihom, ko sprostimo napetosti, je telo bolj pripravljeno ugasniti delovanje v mišičju in posledica so manjše napetosti. Vsako napenjanje celega telesa ustvari silo, in sprostitev je le njeno nasprotje. Preprosto dejstvo je, da mišica bolje deluje, ko se poveča obseg njenega delovanja. Ponavljajoči se gibi teki krepijo določene mišice in posledično te postajajo bolj in bolj togi, trdi, napeti. Ker mišice našega telesa delujejo v paru (mišica na sprednji strani stegna s svojim krčenjem poskrbi za to, da se noga v kolenu iztegne, medtem ko jo pokrčimo s krčenjem mišice na zadnjem delu stegna), se z aktivacijo nasprotnih mišic sproščajo mišice, ki se posledično raztezajo.

Po nekaj ponovitvah napenjanja in sproščanja celega telesa ostanite v ležečem položaju še sedem do petnajst minut. Govoriti o tem, koliko časa naj bi opazovali svoje telo je pravzaprav jalovo delo. Gre za to, da razvijemo svoj občutek in le ta je tisti, ki naj bi definiral, koliko časa bomo počeli to, kar počnemo. Ker pa tega občutka večini ljudi ne uspe razviti brez redne vaje, je za začetek morda smotrno, da si nastavimo alarm in se sproščeno usmerimo v opazovanje občutka celega telesa. Sproščenost namreč ni le stanje naših napetih ali sproščenih mišic. Če bo naš um, medtem, ko bomo poskušali opazovati svoje telo, neprestano projeciral vprašanje koliko je ura, koliko časa še, da ne bom zamudil in podobno na ekran našega zavedanja, bomo daleč od tistega, kar sproščenost je. Vedenje, da nas bo alarm vrnil v svet okrog nas, je za večino pomirjujoče, saj se le na ta način lahko sprostijo, da vedo, da zaradi svoje sproščenosti ne bodo česa zamudili. Zato po potrebi nastavite alarm ali pač ne! Vsekakor je smiselno ustvariti okolje, ki v nas ne vzbuja nemira, če želimo sprostiti odvečne napetosti.

Opazujemo svoj dih. Z globokim izdihom popolnoma izpraznimo telo, in s počasnimi vdihi ga popolnoma napolnimo. Poiščemo ritem, ki je umirjen, kjer sta vdih in izdih približno enako dolga. Ideja je v tem, da dih teče in ne v tem, da ga umetno podaljšujemo. Ne gre za to, da dosežemo rezultat temveč preprosto za to, da poiščemo sproščen način, pri katerem se naše telo v celoti napolni in izprazni. Opazujemo, kakšna je sveža, hladna kvaliteta diha, ki vstopa, opazujemo, kakšna je topla, postana kvaliteta diha, ki izstopa.

Ko opazimo, da je naše opazovanje diha edino, kar naš ume se počne, se preusmerimo na opazovanje občutkov celega telesa. Se kje zadržujejo odvečne napetosti? Opazujemo telo, opazujemo tiste predele, ki so napeti, ki so morda kdaj utrpeli poškodbo in jih primerjamo z občutki drugje. Sprostimo jih enako, kot spustimo žogo iz rok na tla. Ne vržemo je, pustimo le, da privlačnost zemlje sama poskrbi za to, da se žoga oddalji od naših dlani in se približa zemlji. Napetosti sprostimo preprosto tako, da v notranjosti poiščemo način, da postanemo mehki…

Če ne zaznamo napetosti brez naglice preprosto opazujemo občutek, ki se nam ponudi, ko se telesne in mentalne vsebine postopoma sproščajo. Če zaznamo, da nas razum vodi naokrog, če opazimo da je naša pozornost kjerkoli drugje, kot tam, kjer naj bi bila, v zaznavanju občutkov ta trenutek, se preprosto vrnemo nazaj na opazovanje diha. Ko vse druge vsebine razen toka diha izginejo, ponovno opustimo opazovanje diha in se osredotočimo na občutek.

Ker vaja dela mojstra, bo opis sproščanja v ležečem položaju našel svoj smisel šele takrat, ko ga bomo spremenili v prakso. Če bo sproščanje napetosti postalo del tega, kar počnete, boste hitro presenečeno ugotovili, da je vaša osredotočenost boljša, da v sebi zadržujete neprimerno manj napetosti, kar se bo odrazilo tudi v družabnem življenju in ne le v rezultatih vašega tekaškega treninga. Predlagam, da v svoj dan vključite do 15 minut prakse sproščanja dnevno. Največji efekt bo sproščanje imelo takoj po službi, treningu ali tik pred spanjem. Presenečeni boste, kako hitro se bodo pokazali prvi rezultati…

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

 

 

 

 

Sproščenost...

Tek in joga…Marsikdo bi na prvi pogled ocenil, da gre za dve popolnoma različni kategoriji. Zdi se, da je tek predvsem telesna disciplina, medtem ko je joga usmerjena v umiritev miselnih procesov. Ker pa stvari nikoli niso le črne ali bele, kaj hitro lahko ugotovimo, da se praksa joge in tek med seboj še kako prekrivata.

Nikoli ne teče le naše telo. Redna vadba nam vzpostavi določen nivo kondicije, tečemo lahko hitreje in večje razdalje. Ker pa smo sestavljeni še iz kvalitet, kot je razum, občutki, misli, pričakovanja, strahovi in pričakovanja, slej kot prej ugotovimo, da na naš tek vpliva ne le telesna pripravljenost, temveč tudi stanje vseh prej naštetih kvalitet.

Kakšen bo rezultat teka torej ni odvisno le od treniranega telesa. Dejstvo je, da bo rezultat najboljši, ko bomo tekli »skupaj« s svojim telesom, ko bo v cilj usmerjen naša razum, volja in ne le noge.

Pogledali si bomo vpliv različnih komponent tega, kar smo in poskusili poiskati še manjkajoče koščke v mozaiku naše tekaške izkušnje.

 

Med samim tekom se v gibanju vloga različnih mišic telesa neprestano spreminja. Med prenašanjem teže iz ene noge na drugo se mišice izmenično krčijo vzdolž celega telesa z namenom, da bi telo zadržalo svoje težišče stabilno v smeri gibanja. Ponavljajoči gibi tekačev  specifično oblikujejo telo tako, da se na telesu okrepijo predvsem tiste mišice, ki so med treningom opravile več dela, zato se telo tekača maratona razlikuje od tekača krosa ali gorskega tekača.

 

Posledice nesimetričnega razvoja mišičja telesa se odražajo v posameznikovi drži, ki lahko ustvari določen tip napetosti v različnih predelih telesa. Za večino tekačev so značilne napetosti, ki se odražajo v zadnjem delu nog, spodnjem delu hrbta, med lopaticami in prehodu med rameni in vratom. Določene obremenitve, ki so del posameznikovega vsakdanjega življenja te napetosti poudarijo. Zato tekač, ki svoj delavnik preživi za računalnikom nosi več napetosti med lopaticami in rameni, kot nekdo, ki recimo med svojim delom veliko čepi in opravlja neko drugo delo.

 

Da bi se v prihodnje lažje poglobili v celotno sprostitev in se posledično bolje naučili usmerjati svojo pozornost v dejansko početje, v našem primeru torej tek, je smiselno takoj po treningu poskrbeti za razteg mišičja, ki je opravilo največ dela. Naslednje vaje so prilagojeni položaji, ki jih v jogi imenujemo asane. Naš namen je torej uporaba orodja (telo) za odstranitev nepotrebnih napetosti, ki so morebitna posledica teka (težke noge, »musklfibr«,…).

Da bi iz uporabe položajev iztržili kar največ, je smiselno pozornost usmeriti na dejansko početje. Sprostitev mišic je celovit proces, ki ne zahteva le fizičnega raztega skrčene mišice, temveč tudi mentalno usmerjenost v isti namen. Lahko bi rekli, da je tisto, kar smo, ekipa, ki je najbolj uspešna, ko so vsi igralci usmerjeni k istemu cilju. Trener naše ekipe je naša volja, ki želi sprostiti napete mišice. Igralci naše ekipe so telo, razumska komponenta, čustvene vsebine, želje, strahovi, pričakovanja…Ko je naša pozornost usmerjena v kateregakoli od igralcev posamezno, izgubimo povezanost ekipe. Kar preprosto pomeni, da smo v svojem početju manj uspešni.

Položaji, ki so pred vami, naj torej ne bodo le nekaj mehanskega. Opazujte zaprtih oči občutek, ki se v telesu razvija, ko vztrajate v položaju. Opazujte, kako je občutek odvisen od načina dihanja, ki ga trenutno imate. Umirite svoj dih in se usmerite v spremembe, ki jih vaš gib sproža v notranjosti…

 

1./ Razteg stegenske mišice

Stopimo v širino kolčnega sklepa, rahlo pokrčimo koleni, stopali sta vzporedno. Zapremo oči. Umirimo svoj dih, pustimo, da postane dolg in umirjen. Poskrbimo da je teža enakomerno na obeh stopalih. Vrh glave naj bo čim višje, ne da bi pri tem telo napenjali. Opazujemo občutek in poiščemo idejo, da je telo sproščeno, medtem ko je vsebina telesa živa v svojem namenu biti dolg. Opazujemo občutek, dokler nam ustreza. V položaju gore vztrajamo cca 1-2 minuti. (SLIKA 1)

Roke položimo na svoje boke, pokrčimo koleni (pazimo, da koleno ostaja na črti med kolkom in gležnjem, in da ne gre preko prstov na nogi), iztegnemo hrbtenico in poskušamo vrh glave kar se da oddaljiti od trtice. V predklon potujemo do aktivne faze, do tja, kjer naša hrbtenica še ostaja dolga in iztegnjena. Kolena krčimo do te mere, da telo pripeljemo vzporedno s tlemi, če je to mogoče.(SLIKA 2)

Ne pretiravamo, skrbimo da položaj zadržujemo na ta način, da naš dih lahko umirjeno teče v istem ritmu ves čas. V položaju vztrajamo 5-10 dihov. Počasi se zravnamo v začetni stoječi položaj in zaprtih oči opazujemo svoj občutek.

 

Odpremo oči in pogled usmerimo v točko. Pokrčimo levo nogo in jo za zadnjico primemo z isto roko za gleženj. Poskrbimo, da je medenica vzporedno s tlemi, obe koleni sta v isti višini.

Ramena potegnemo nazaj in dol, dvignemo prsni koš.

 Vdihnemo, trebuh potegnemo noter, stisnemo mišice presredka in zadržimo stisk medenične in dvig trebušne prepone 5- 10 dihov. (SLIKA 3)

 

Z izdihom spustimo nogo in se vrnemo v položaj gore. Nekaj trenutkov opazujemo razliko med levo in desno polovico telesa. Odpremo oči, pogled usmerimo v točko in ponovimo na drugo stran.

 

2./ Razteg celotnega zadnjega dela telesa

Kolena spustimo na tla. Pustimo, da vdihi navidezno polnijo naš trebuh, rebra vse do grla, pustimo, da izdihi mehko praznijo telo od zgoraj navzdol, od grla proti trebuhu. Težo enakomerno razporedimo med dlani in koleni. Po nekaj vdihih in izdihih, dlani prestavimo naprej za eno dolžino. Pokrčimo koleni in z rokami potisnemo zadnjico daleč nazaj, stran od dlani. (SLIKA 4)

Kolena zadržimo pokrčena do te mere, da je hrbet maksimalno iztegnjen. V položaju vztrajamo nekje do ene minute. V primeru neudobja seveda položaj zapustimo v trenutku, ko zaznamo svoje napetosti.

 

Sprostitev odvečnih napetosti je ključna za kvaliteto našega treninga in vsakdanjika. Sproščeno telo in um sta tista, ki poskrbita, da je med treningom ali tekmo naše delovanje lahko osredotočeno le na to, kar v resnici počnemo. Vsak presežek našega rezultata je le rezultat tega, da je naša sposobnost koncentracije na trenutno delovanje boljša. A o tem kdaj drugič.

 Z razumevanjem, kako napetosti nastanejo, razvijamo mehanizme, ki služijo prepoznavi le teh. In s sproščenostjo ni drugače kot z rezultati naših treningov. Veliko truda je potrebnega za to, da pretečemo maraton, ogromno treninga in celotne psiho fizične priprave. Ko se odločimo, in elemente sproščanja vključimo v naš osebni trening, je potrebno nekaj časa, da pravzaprav telo na instinktivni ravni dojame, kaj počnemo. In ko sprostitev odvečnih napetosti postane del našega vsakdana, bomo presenečeni, kako se bodo spremenili naši rezultati in še pomembnejše, kako se bo spremenil naš odnos do samega treninga.

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

Joga in škodljivost njene prakse?

Pred kratkim je bil v The New York Times objavljen sledeč članek, ki je predvsem govoril o nevarnosti prakse joge, o številnih poškodbah, ki jih ta praksa prinaša.

http://www.nytimes.com/2012/01/08/magazine/how-yoga-can-wreck-your-body.html?_r=1

Odzivi različnih učiteljev joge širom sveta so bili...hitri. V roku tedna je po medmrežju in tudi po tiskanih publikacijah izšlo kar nekaj člankov, ki nam govorijo nasprotno.

http://nicoledeavillayoga.net/ResponsetoNYTArticle.aspx

http://www.youtube.com/watch?v=iDggk8MB39I&feature=youtu.be

http://ayny.org/how-the-nyt-can-wreck-yoga.html

http://www.thedailybeast.com/articles/2012/01/10/yoga-instructors-push-back-at-new-york-times-article-on-injury-risk.html

Kaj naj si torej nekdo, ki z jogo nima nobenega stika, o vsem skupaj misli?
Kaj naj si misli ogromno ljudi, ki obiskuje tečaje joge, ali jo prakticira doma?

Osebno menim, da je razumevanje tega, kar joga v resnici je, zelo široko. Nekateri pod prakso joge razumejo prakso asan, nekateri meditacijo, spet drugi sprostitev...
Joga je v svojem bistvu stanje in hkrati metoda, ki nas temu stanju približa. O jogi je bilo govora mnogo pred tem, ko so se pojavili zapisi o telesnih položajih. Vrednost in uporaba asan (telesni položaji) se je močno razširila na zahodu v zadnjih 50 letih. To je čas, ki je prakso joge iz votlin, ashramov, templjev ali tišine domov prenesel v telovadnice, studie in večnamenske dvorane.

Sprašujem se, kaj je avtentična joga?

Ko je disciplina nekoč v času našla svoj odgovor na zastavljeno vprašanje, se je njen način začel širiti od ust do ust. Praksa se je v začetku svoje zgodovine prenašala ustno, v razmerju Učitelj - Učenec. Sama praksa joge je obstajala že mnogo pred prvimi zapisi o njej.
Treba je razumeti, da praksa izhaja iz okolja, ki je mnogo bolj cenil izrečeno besedo kot napisano. Še danes v Indiji za nekoga, ki veliko ve, pravijo da je "naslišan", (SRUTI), medtem ko na zahodu uporabljamo za isto osebo izraz načitan.
Joga se je tako razvijala. Praksa je bila na svojem začetku metoda transcendence, metoda, ki je usmerjena v preseganje običajnega stanja, ko smo razpeti med procesi razuma, informacijami čutil...


Vse klasifikacije joge (pa naj bo govor o štirih poteh joge, naj bo govor o tradicionalni hatha jogi ali modernimi dinamičnimi stili hatha joge) so tu le zato, da služijo želji po predalčkanju zahodnega uma. To, kar je joga v Sloveniji, Evropi, Zahodu...je predvsem oblika skupinskih vadb, ki imajo več ali manj komponent tega, kar joga je v svoji osnovi. In pri vsaki aktivnosti seveda obstaja možnost poškodbe, pa naj bo to tek ali hoja po stopnicah...

Ali danes obstaja avtentična joga?
Ali imajo šole z dolgoletnimi tradicijami in slavnimi imeni v svoji verigi več "avtentičnosti" od mlajših?
Ali je lahko dober učitelj nekdo, ki ni vezan na linijo Guruja?

Verjetno bi okrog tega lahko močno filozofiral. Zdi se mi, da je vrednost sporočila, ki se je tako dolgo prenašalo, v svojih predajah kaj hitro lahko doživelo komunikacijski šum. In zdi se mi, da je posledično kaj hitro prišlo do mutacij izvirnega sporočila. Mislim, da je danes vprašljiva vsa avtentičnost, kajti prenos informacij v zadnjih letih (v smislu joge zadnjih 1000 - 2000 let) je močno zaznamovan z vsemi sporočili, ki v um prenašalca sporočila pridejo nezavedno (teh sporočil je seveda na število informacij, ki tečejo naokrog sedaj seveda mnogo več kot nekoč...). Tako da je avtentičnost joge verjetno smisel iskati v širokem okvirju učiteljevih besed, raziskovanju prakse joge skozi lastno izkušnjo in prebiranju tekstov, od tostih najstarejših, pa vse do tega, kar nastaja v današnji dobi.

Zato naj velja osnovno pravilo. Tisto, kar počneš, počni s polnim zavedanjem in osredotočenostjo le na to, kar v resnici počneš. Na ta način in ob upoštevanju, da je bolečina sporočilo telesa, da nekaj NI v redu, boš najverjetneje ostal v mejah tega, kar je tebi primerno.
Učitelji smo različni, eni dajejo več poudarka na samo gibanje med prakso asan, drugi manj.
Tudi učenci smo v skupini različni. Eni so pripravljeni prisluhniti telesu in besedam učitelja, spet drugi ne.


Tako pod črto lahko glede članka, ki je vzdignil nekaj prahu na "jogijski" sceni, rečem le to.


- Verjetnost poškodbe na praksi joge (asan) seveda obstaja.
- Ta verjetnost se povečuje, če ste izrazito tekmovalni in vas predvsem zanima, da boste najbolj gibljivi, najmočnejši, najlepši... v skupini.
- Ta verjetnost se še poveča, če pred vami stoji vase zagledan učitelj, ki je po možnosti malenkost bolj gibljiv, močnejši ali lepši...od vas.
- Ta verjetnost se še poveča, če ta isti učitelj skrbi za to, da vam bo vsako uro dokazal, da je bolj gibljiv, močnejši in lepši...od vas.
- In če je ta isti učitelj "prišel do joge skozi fitness industrijo", in bo joga kot skupinska ura bolj spominjala na Body Pump, attack,...ali kaj podobnega in vas bo navduševal z medklici v stilu: "No pain, no gain!" in podobno...
je verjetnost poškodbe na uri joge še večja.


A ne trdim, da je tak učitelj joge (skupinske vadbe bi bil boljši izraz) slab.
Menim, da je tam le zato, ker ga VI potrebujete.