ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU

Vsi smo že neštetokrat slišali te besede, vsem so nam zapisane nekje v glavi. Ker so dojemanja kakršnihkoli sporočil seveda povsem osebne narave, si najprej poglejmo, kaj naj bi zdrav duh v zdravem telesu pravzaprav pomenil. Ali govori izrek o tem, da bomo s pridno telesno vadbo dosegli tudi zdravje duha? Ali morda ravno obratno, da bomo z raznimi meditacijami in drugimi mentalnimi tehnikami dosegli zdravo telo?
Kaj pričakujemo od zdravega telesa? Ali je merilo zdravja izgled, morda odstotek telesne maščobe, mogoče aerobna vzdržljivost? Postavlja se nam obilo meril, preko katerih bi lahko ocenjevali zdravje našega telesa. Poizkusimo zaobiti vsa prej navedena in si ogledati naše telo nekoliko kompleksneje. Biti fit je pojem, ki vsebuje vsa prej omenjena merila. Zdravo telo je gibko telo, je prožno in se pripravljeno soočiti s najrazličnejšimi opravili. Je relativno močno, a na račun moči ne izgublja na eksplozivnosti. Če telo ne uporablja mišic določene mišične skupine, je le-ta popolnoma sproščena. Telo ima redne uravnotežene obroke, kar se refleksira v redni prebavi. Odstotek telesne maščobe je nizek, saj redna in urejena prehrana s časom telo izuri, da zahteva toliko energije v obliki hrane, kot jo v resnici potrebuje. Med bolj pomembne vrline zdravega telesa pa vsekakor sodi sproščenost, mirnost. Duh in telo…prepletena sta in počutje enega vpliva na stanje drugega. Lahko smo s telesno vadbo dosegli zavidanja vredno gibko telo, ampak naš duh, naša esenca nam zaradi kateregakoli že razloga ni sledila. Lahko je naš Bit na visoki ravni dojemanja, pa nas mučijo telesne težave. Tako naj bo naš namen razviti zdravo telo in miren um. Fizična aktivnost na svojstven način vedno vpliva tudi na vrline duha. Z redno vadbo se v nas povečuje vztrajnost, razvija se naša samodisciplina. Ampak to še ne bo umirilo našega uma. Sprostitev je nekaj naravnega. Skozi veke socialnega, družbenega razvoja, z znanostjo in tehnološkimi dosežki pa se je človeška storilnost razvila do take mere, da so naši možgani neprestano oblegani s celim kupom informacij. Z načrtno vadbo uma, da si vzame čas za sebe in pozabi na vse motnje, ki ga okupirajo večji del dneva, srečamo občutek sproščenosti, občutek enosti telesa in duha. Isto telo na ta način lahko dosega tudi boljše rezultate.
Kult lepote telesa, ki so ga gojili v Antiki, fitnes-manija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, aerobika z Jane Fondo…vse to je le odraz družbe tistega časa do telesa in duha. Lepotni ideali so se z različnimi obdobji spreminjali. Kaj je lepo telo, je nemogoče odgovoriti. Body building je današnja oblika čaščenja lepega telesa, je na en način umetnost, ustvariti iz telesa očem všečen kip. Nekaterim so taka telesa všeč, drugim ne. Vse to so seveda osebni vidiki, so rezultati zaznave vidnega dražljaja v naših možganih. In katero telo bo našim očem privlačno, je odvisno le od meril, ki jih je postavil naš um. Če opazujemo body builderje na tekmovanju, opazujemo njihove slike v revijah, jih res ocenjujemo kakor kipe, opazujemo njihovo skladnost, estetiko v različnih telesnih položajih. Ne razmišljamo o njih kot osebah, ne moremo si miselno ustvariti podobe o posamezniku-osebi, saj nam primanjkuje informacij. Te prazne podobe imajo umetniško vrednost, so športen dosežek, rezultat. Do njega pa na žalost mnogi pridejo na način, ki telesu ni najbolj prijazen. Z uporabo nedovoljenih poživil. S tem načinom ne pridemo niti do zdravega telesa, kaj šele duha. Body building pa niso samo doping in prepovedane substance. Če nam treningi predstavljajo način vadbe telesa, če niso tu le zaradi dosege cilja-postati velik in močan, ne glede na pomagala in posledice, potem smo na dobri poti. In če si bomo še vsak dan vzeli še nekaj časa za sebe in aktivno počeli NIČ ter se sprostili, se bomo naslovnemu izreku pošteno približali.

Zdrav duh v zdravem telesu je misel, ki je tako ustvarjena iz več komponent. Če je vodilo vašega vsakdana, ali če želite, da to postane, bo potrebno vložiti nekaj dela. Redna vadba, tako telesna kakor tudi mentalna je neizbežna, prav tako tudi zdrava, uravnotežena prehrana, zmernost, urejeni odnosi z okolico in še bi lahko naštevali. Leta prakse zdravega življenja
pa nam ponudijo kvaliteto bivanja. To je vse, kar bi želeli. Ne več in ne manj.

Robert Honn
RYT
www.jogado.com

Neuspehi? Ja, prosim!

Vsi zelo dobro poznamo občutek, ko imamo v glavi jasno začrtano pot do našega cilja, pa se stvari nikakor ne odvijajo tako, kakor bi si sami želeli. Včasih so za naše neuspehe krivi drugi, včasih slabo vreme, včasih imamo enostavno slab dan. Posledica tega je, da se nam v glavi slej kot prej postavi vprašanje:
»Ali bom sploh kdaj izpolnil svoja pričakovanja? Kaj je narobe z menoj?«
Večkrat tako tudi podvomimo o samem sebi, pa tudi o smiselnosti našega početja. To so tako rekoč prelomni trenutki, trenutki, ko je naša volja postavljena pred težko preizkušnjo. Nadaljevati z začetim ali pa odnehati? Zakaj bi silil z glavo skozi zid, če lahko enostavno odneham, saj moje početje tako ali tako nima pravega pomena, če pa že ima pomen, potem pa ni videti nikakršnih rezultatov. To in še veliko podobnih misli obstreljuje okope naše volje, tako da je le-ta postavljena pred težko izbiro.

Zanimivo pri vsem skupaj je, da ljudje zelo različno dojemamo pravzaprav enake življenjske situacije. Kar je za nekoga težka psihična obremenitev, drugemu predstavlja le dodaten izziv, ki ga je treba pač premagati na poti k želenemu cilju. Da je to tista glavna razlika, ki loči zmagovalca od poraženca, smo že ugotovili. Ampak kako se pripraviti, da bomo tudi mi z večjo lahkoto sprejemali vsakodnevne napore in prepreke, ki nas ovirajo na poti do naših ciljev?

PRVIČ : Za naše neuspehe NIKOLI, ampak res nikoli niso krivi drugi, temveč vedno le mi sami. To je dejstvo, ki ga bo pač potrebno sprejeti, če želimo v življenju stopiti še korak naprej in prebroditi težave, katere so se ta trenutek ovile okoli nas. Za vsak odnos sta vedno potrebna vsaj dva, tako da je nesmiselno kriviti samo drugega za karkoli, kar se nam že neprijetnega dogaja. Če ste s svojim trening-partnerjem dogovorjeni, da boste odšli na trening ob petih, pa vas v zadnjem trenutku pokliče in pove, da res nima časa, je samo vaš problem, če boste tudi vi ostali doma in tako izpustili svoj trening.Včasih se ljudje res obnašamo kakor idioti, ampak zaradi enega idiota se vaš svet res ne sme zamajati. Vsi imamo svoje življenje in neumno bi bilo pričakovati, da se bo cel svet vrtel okoli nas. Skozi naše oči se svet res vrti okoli nas, prav tako pa, skozi oči koga drugega, se vse vrti izključno okoli njega. Svetov je namreč toliko, kolikor je ljudi. Minimalno. Tako da je nesmiselno v drugih iskati vzroke našega neuspeha.
DRUGIČ : Za vsakim vzponom pride padec, za vsakim hribom dolina. Stara resnica, ki jo verjetno že vrabci čivkajo. Vzponi in dosežki nas polnijo s pozitivnimi občutki, medtem ko nam padci in neuspehi jemljejo energijo in voljo do nadaljevanja začetega. Pa mora res biti tako? Vse je močno odvisno le od kota, s katerega gledamo na celotno situacijo. S spreminjanjem gledišča se tako spremeni tudi stvar našega opazovanja. Uspehi nas vse polnijo z veseljem, tako da tu niti ni potrebno razmišljati o kakšnem drugem zornem kotu, ampak si le dajmo duška in jih začutimo čim bolj polno. Kaj pa padci?
Če bi živeli v naravnem okolju s takšno klimo, da nas nikoli v življenju ne bi zeblo, niti ne bi poznali pojma mraz, potem nam v danem okolju tudi vroče ne bi bilo. Lahko bi se znojili, ampak to ni pomembno, ker bi nam to predstavljalo vsakodnevno rutino in naši možgani ne bi vsega skupaj dojemali kot informacijo »vroče«, saj bi bilo to za njih stanje brez spremembe. Kakorkoli že, povedati želim le, da ima vsaka stvar svojo negacijo, saj jo ravno ta materializira. Vsak dan ima svojo noč, vroče mrzlo, suho mokro…Ja, lahko bi naštevali v nedogled. Tako imajo tudi vzponi svoje padce in so tako eni kakor drugi vsem nam neizbežni. Padci sami po sebi niso prav nič slabega. Lahko jih razumemo kakor opozorilo, da nekaj ne počnemo prav. In če bomo vedno izbrali pravo pot, še ne pomeni, da se ne bomo srečevali z neuspehi. Imamo vse možnosti, da spremenimo naša dejanja in na ta način storimo korak proti svojemu cilju. Vsi neuspehi imajo močan izobraževalni naboj in nam ponujajo vse odgovore na pladnju, če smo jih le pripravljeni pogledati brez predsodkov in čim bolj objektivno. Padci seveda nimajo le negativne narave, saj je v vsaki stvari identična količina plusa in minusa, jina in janga…Tako, da je trenutek, ko pademo v luknjo in smo res globoko v njej, pa ne vidimo izhoda na nek način tudi katarzičen. Posebno še občutek, ko se zavemo, da ne glede na to, kaj se bo še zgodilo, luknja ne more postati globlja kakor je in nas vsak korak vodi le še navzgor. In to je vedno dobro vedeti.
Vsak trenutek se zavedajmo, da padci niso nič negativnega. Enostavno so. Treba jih je le sprejeti take, kot se ponujajo in iz njih potegniti najboljše. Tako da vsem skupaj želim še mnogo padcev in vzponov. Da bo življenje vredno živeti.

Robert Honn
RYT
www.jogado.com

Kje so meje?

Veliko govorimo o omejitvah. Vse ima svoje meje. Tako naša mala državica s sosednjimi, kakor tudi človeško telo. Telo je omejeno s tem, da je materialno in tako podvrženo določenim naravnim zakonom, gravitaciji na primer, bolečini in še marsičemu. Pa je res tako?
Z razmišljanjem o svojih omejitvah lahko dosežemo dva popolnoma nasprotna učinka. Če verjamemo v končno mejo svojih sposobnosti, smo si s tem postavili mejnik, mimo katerega bo naša pot nemogoča. Moč naše volje nam v temu primeru nikakor ne bo pomagala prestopiti magične meje. Seveda, saj smo si jo sami določili. Trdna vera v lastno omejitev je v bistvu enaka kot miselna naravnanost »ne morem«. In če vem, da nekaj ni mogoče, bo to držalo, kajne?
Mogoče ni najpametneje verjeti v meje, kakršnekoli že. Vsak športnik mora čimbolj spoznati svoje telo. Z neprestanim raziskovanjem svojega telesa se bo približal svojim maksimalnim sposobnostim, ne samo to, spoznal bo tudi svoje TRENUTNE meje. Poudaril sem besedo trenutne, kajti vse naše omejitve nikoli niso trajnega značaja. Edina stalnica v celem univerzumu je sprememba. Pet let star otrok in misel, da bi brez vzvodov premagal breme stotih kilogramov… precej absurdno. Ko sem pri dvajsetih letih prvič srečal trening.z utežmi, je bil maksimum mojega telesa popolnoma drugje kakor danes, skoraj dve desetletji pozneje. Pa ne le na fizični ravni. Vsak dan se lahko naučimo kaj novega, spoznamo kakšen nov detalj našega bivanja. Z raziskovanjem naše notranjosti tako napredujemo na vseh področjih.



Omejevati se v bistvu ne pomeni nič drugega kakor kratiti si svobodo. Nikoli mi ne bo uspelo je misel, ki ne sodi v glavo niti uspešnega športnika, niti kogarkoli drugega ne. Vsaj naj ne bi. Na žalost pa vse preveč ljudi prehitro obupa, prehitro vrže utež v koruzo…Ali pa celo tako malo verjamejo vase, da se izziva niti ne lotijo, saj ga že v začetku obravnavajo kakor nerešljiv problem. Zavest zmagovalca, prvaka, ne pozna problemov. Obstajajo samo izzivi, s katerimi se je potrebno soočiti. Podrobno poznavanje samega sebe nam olajša premagovanje različnih situacij, Kajti vse, kar se nam v določenem trenutku zazdi problem, je naša takratna omejitev. Problem v bistvu niti ne obstaja, problem smo kvečjemu mi sami.
Z vztrajnostjo, neprestano pozornostjo na tisto, kar počnemo, pa če gre za trening ali pa zgolj druženje ob kavici, bomo bolje spoznali to čudovito bitje, ki ga nosimo v svojem telesu. In to bitje je pripravljeno z našim zavednim delom deliti raznovrstne občutke. Tako da je vse skupaj siloma preprosto.Le voljo potrebujemo in omejitve bodo iz trenutka v trenutek manjše, dokler ne bodo enkrat popolnoma izginile. Če je napad pravi, je vsaka trdnjava lahko osvojena. In če si bomo pripravljeni vsak dan vzeti nekaj časa, da se bomo samo opazovali, da bomo kakor gledalec v gledališču opazovali nas same na odru življenja, bomo bolje spoznali svoje meje. S tem pa bomo dobili moč, da jih tudi presežemo. Kajti le če poznamo svoje omejitve, jih lahko premagamo, le s popolnim poznavanjem in sprejemanjem sebe lahko ustvarimo zmagovalca iz sebe. Niso pomembni trenerji, pogoji treninga ali vremenske razmere. Ko se poenotimo s seboj, ko vemo kaj iščemo in kam gremo, bomo vedno dosegli vrhunski rezultat, uspeli bomo iztržiti sto procentov iz dane situacije. In če bo naši miselni naravnanosti stala ob strani še trdna volja do treningov, vztrajnostno ponavljanje določenih gibov in nam morda tudi kdaj neljubih vaj, zdrava prehrana, dovolj počitka, zadovoljstvo v vsem, kar pač počnemo…potem ni nič nemogoče in kdo ve, morda boste prav vi svetovni prvak v vaši priljubljeni disciplini.
Vse je odvisno od nas. Vse ostalo pa so le izgovori.

PRIORITETA IZBIR

Karkoli že počnemo v življenju, na kateremkoli področju, ne glede na to ali govorimo o športu, poslu, zabavi, je motivacija ključnega pomena za naš uspeh. Če v glavi nimamo začetnega in jasnega cilja o tem, kaj želimo doseči, je verjetnost, da bomo izgubili zagon, veliko večja kot sicer. Naši uspehi so predvsem rezultat volje, manj naše nadarjenosti, razen v res izjemnih primerih. Ljudje se med seboj razlikujemo, vsak človek je individum, vendar pa so te razlike relativno majhne. Res je, da brez določene mere agresivnosti, močne samozavesti, ne bomo dosegli vidnejših rezultatov, vendar samozavest ni vrlina, ki bi bila nekaterim genetsko dana, drugim pa ne. Samozavest je stanje zavesti, poznavanje samega sebe v taki meri, da lahko kadarkoli stojimo za svojimi dejanji. Ne glede, ali je človek kolerik, melanholik, flegmatik ali sangvinik, je moč odločitve vsak trenutek v naših rokah. To je svobodna volja izbire, ki se je vsi zmagovalci dobro zavedajo. Naša odločitev je, ali bomo vse življenje zavistno opazovali ljudi, ki so uspešni na najrazličnejših področjih, ali pa bomo tudi sami takšni. In v trenutku, ko izberemo pot zmage, se naša samozavest okrepi premosorazmerno z doseženimi rezultati. Problem nastopi, če počnemo stvari, ki so oddaljene od našega Bistva, Jaza. Če delujemo v neskladju s seboj in počnemo stvari iz nepravih vzrokov, je verjetnost pozitivnega rezultata mnogo manjša.

Kaj pa motivacija? Matematika zahteva določeno količino vaj, da se naučimo računati in tudi stara modrost pravi, da je gram prakse vrednejši od kilograma teorije. Tako si je na začetku vedno pametno izbrati cilje, ki jih lahko relativno hitro dosežemo. Več osvojenih manjših ciljev pa nas, če se ne oddaljimo od začrtane poti, pripelje k želenemu rezultatu. Če želite postati vrhunski športnik, je pred vami dolga pot napornih treningov, pravilne prehrane in še marsikakšnega odrekanja zabavam, saj mora telo športnika imeti tudi dovolj počitka za dosego vrhunskih rezultatov. A večini bi na tej poti zmanjkalo motivacije. Postopno osvajanje manjših ciljev v naši glavi projicira sliko zmage, uspeha in naslednji korak, ki nas vodi proti končnemu cilju je mnogo bližje, kakor če neprestano razmišljamo o še nedoseženem. Pozitivno razmišljanje je ključnega pomena za uspeh. Pomembna je tudi izbira prioritet. » Živel bom zdravo«, je sicer lepa ideja, vendar kaj ko vas zvečer ob pijači in v družbi zamika prižgati cigareto? Če ste se torej odločili in veste, kaj je najpomembnejša stvar v vašem življenju, izbirajte vse ostale cilje v okviru le – tega. Cilj A je pomembnejši od cilja B. Če nas realizacija cilja B odnese stran od začrtane poti k cilju A, moramo cilj B enostavno opustiti. Vsega pač ne moremo imeti, kajne? S tem ne mislim, da imamo kakšne omejitve, sploh ne. Ampak če boste postali vrhunski športnik se boste za to odrekli marsičemu, saj bo to od vas zahtevalo toliko in toliko časa, kar pomeni, da tega časa ne boste mogli izrabiti na drugih področjih. Kaj bomo in česa ne bomo, je odločitev nas samih. Pot dolga tisoč korakov se začne s prvim. In na vas je, da stopite svojim ciljem, željam in sanjam naproti.


Robert Honn
RYT
www.jogado.com