Zemlja. Stabilnost v prostoru, 1. DEL

»Bog je mrtev« Nietzsche.

»Nietzsche je mrtev« Bog.
Grafit na ljubljanskih ulicah je več kot le zabaven. Če si pustimo, v nas sproži premišljevanje o temi, ki že leta, kaj leta, tisočletja buri duhove nas malih smrtnikov, ki se nekako prebijamo iz dneva v dan. Ali bog obstaja? Ali obstaja življenje po smrti? Ali smo ljudje kaj več od nekaj kosti, mišičja, sala, žil in notranjih organov, ali je naše doživljanje realnosti le iluzija kemičnih procesov, ki se odvijajo v naših možganih?

»Ti si totalno neprizemljen!« mu je jezno zakričala v obraz in odvihrala ven iz stanovanja. Ostal je sam. Misli so mu skakale iz enega dogodka do drugega, spominjal se je lepih, ko sta bila še sveže zaljubljena in tistih manj lepih, ki so na koncu njune zveze vedno bolj postajali vsakdanjik.

»Ommmm«, je odmevalo po dvorani joga studia. Končala se je praksa joge. Pogovor v garderobi: »Bila sem pri svojem terapevtu in mi je dejal, da imam totalno zabasano drugo čakro, prvo tudi in da sem popolnoma neprizemljena, a si predstavljaš?« je razlagala svoji prijateljici medtem, ko je lezla iz modnih hlač za jogo. Pogovor se je nadaljeval o tem, da je pa danes učitelj joge res dobro izgledal in da ima tako hud glas…

Zemlja. Stabilnost v prostoru

Uvod v tale članek predstavi tri različne zgodbe, ki v vsakem od nas sprožijo različne asociacije. Zakaj je tako in kaj ima to skupnega z elementom zemlje, o katerem tale zapis pravzaprav govori, si bomo pogledali v nadaljevanju.
Verjetno vsi med bralci poznamo osebo, na katero se težko zanesemo. Če smo dogovorjeni z njo ob enajstih, zlahka pride tudi ure kasneje, morda lahko na naš zmenek preprosto pozabi. In ko jo spomnimo, da smo dogovorjeni, je presenečena, kajti toliko stvari se ji dogaja… Zakaj je ta oseba taka kot je, bi verjetno po nekaj pogovorih psihoanalitiki postavili teorijo ali dve. Za potrebe našega članka pa ji bomo rekli oseba A.
Verjetno tudi vsi v krogu svojih prijateljev poznamo osebo, ki je vedno točna, in se lahko na njo popolnoma zanesemo. To bo naša oseba Z.

Da bi bilo govoriti o elementih smiselno in da bi se vse zgodbice iz uvoda našega članka postavile v zaokroženo celoto, stopimo najprej korak nazaj in zavzemimo gledišče, iz katerega bomo lahko dovolj široko zrli v svet. Človek se rodi, njegova osebnost je pogojena s tem, kar je prinesel s seboj (recimo temu geni, DNK, stara karma, vasana…uporabite jezik, ki je vam blizu) in seveda okoliščinami, v katerih se bo razvijal in rasel. Popolnoma enake okoliščine ne bodo ustvarile dveh enakih osebnosti in isti človek bi v drugačnih okoliščinah razvil v popolnoma drugo osebnost.
Kaj je tisto, kar oblikuje posameznika? Zakaj se nekateri med nami lažje srečamo s stvarmi, ki so bolj otipljive, spet drugi se nagibamo k zaznavi vsakdanjika skozi energetski spekter, nekateri morda radi filozofiramo o življenju. A vse skupaj je morda bolj preprosto, kot je videti na prvi pogled.
Če gledamo človeka kot celoto, je ta ustvarjen za preživetje. Različni refleksi v njem poskrbijo, da se kar najbolje odziva na okoliščine, v katerih se je dani trenutek znašel. Stikala, ki povezujejo naše mentalne, čustvene in telesne zaznave kakor tudi reakcije so čakre. Čakre niso nekaj ezoteričnega, orodje šarlatanov, ki želijo iz vas izvleči težko prislužen denar, niti niso nekaj, kar bi nam bilo moč operacijsko odstraniti. Kot sem omenil, čakre so stikala, ki povezujejo naše bolj grobe oblike tega, kar razumemo kot jaz, s tistimi bolj subtilnimi, manj oprijemljivimi komponentami. Da ne bomo ostali pri filozofiranju, si poglejmo kar se da praktičen primer:
Hodimo po gozdu in pred nami se iznenada pojavi kača. V trenutku, ko jo bodo naši možgani s pomočjo organa vida prepoznali kot potencialno nevarnost, se bo naš hormonski koktelj spremenil do te mere, da bomo pripravljeni na beg ali na boj. Lahko bi rekli, da so se naše misli, refleksi in telo praktično v trenutku odločili, da je nesmiselno energijo trošiti za kakršnekoli misli, za preživetje je ključna odločitev za beg ali za boj. Večji del energije telesa, misli, čustev se takrat usmeri proti prvi, korenski čakri, ki pripada elementu zemlje.

Če naše življenje v tem trenutku ni ogroženo, se lahko naš hormonski koktelj spet poljubno spremeni. Nanj vplivamo tako s telesom, kakor seveda tudi s čustvi ali mislijo. In verjetnost, da bomo opazili nam privlačnega osebka je neverjetno večja, kot takrat, ko je naše življenje ogroženo...in energija se preko vseh pomembnih energetskih centrov telesa takrat usmeri proti drugi čakri, ki je močno aktivna, ko smo spolno vzburjeni. Ker pa čakre dejansko povezujejo vse komponente našega jaza, je energija v drugi čakri pogosto bolj aktivna, če iščemo spolnega partnerja, če smo v razmerju, ki nas spolno ne zadovoljuje kakor če smo v zadovoljujočem odnosu ali prostovoljno v spolni abstinenci. Ta čakra pripada elementu vode.
Čakre neposredno delujejo na endokrini sistem človeka, lahko bi celo rekli, da so endokrine žleze stikala, kjer se srečajo fizično telo, energetsko, miselno in zaznavno telo človeka.

Znanost se je postopoma razvijala, periodni sistem elementov se ves čas dopolnjuje že od leta 1789 naprej. Še mnogo pred tem pa smo ljudje prišli do zaključka, da je večina stvari, ki jih zaznavamo okrog sebe, sestavljena iz manjših. Tako bi lahko delitev materije na pet elementov razumeli kot prvi poskus človeka, da bi pojasnil sestavo stvari. S časom se je razumevanje kvalitet posameznega elementa zrcalilo tudi na miselne ali čustvene sfere posameznika in tako lahko pet elementov razumemo kot preprost opis vsega, kar nas obdaja, našega vrednotenja le tega, kakor tudi vsega tega, kar smo.
Kako bi lahko razmišljali o zgradbi človeka z zidaki petih elementov zemlje, vode, ognja, zraka in etra? Če elemente razvrstimo od grobega proti finemu, od trdega proti mehkemu in potegnemo vzporednice s svojim telesom, lahko rečemo, da je naše fizično telo vsekakor element zemlje. Dih, ki telo ohranja pri življenju, je element vode. Prebava hrane in absorbcija energije iz zraka in okolice je element ognja. Element zraka je izražen v občutku širine sebe, ki ga imamo (zaprite oči in nekajkrat globoko izdihnite. Umirite dih. Opazujte, kje se občutek tega, kar razumete kot jaz konča…opazili boste, da se vaša zaznava sebe le redko konča na fizični meji telesa) in element etra je subtilnost komunikacije, ki jo s prostorom, ki nas obdaja, imamo.
Element zemlje v naši celostni podobi predstavlja najbolj trde, grobe komponente. Ne gre torej le za telo, tudi naša sposobnost ob dogovorjenem času biti na dogovorjenem mestu je del elementa zemlje. Seveda naše bivanje ni odvisno le od enega elementa, gre za dinamično razmerje, ki se med seboj neprestano prepleta. Naša točnost je seveda pogojena tudi z prilagajanjem trenutnim situacijam, v katerih smo (element vode), naši volji, ki smo jo pripravljeni vložiti v to, da bomo točni na dogovorjenem kraju (element ognja), naši orientaciji v prostoru, ko bomo potovali proti kraju zmenka (element zraka) in našo sposobnostjo predvidevanja okoliščin (element etra). Vsekakor pa lahko trdimo, da element zemlje predstavlja tiste bolj stabilne komponente našega življenja.

Kako torej vzpodbuditi element zemlje? Kako postati bolj stabilen v prostoru, kako postati bolj stabilen v nevihtah življenja?
Pred vami je zaporedje petih asan, položajev, ki jih pri praksi joge uporabljamo kot eno izmed možnih orodij umiritve odvečnih miselnih vrtincev. Položaji seveda delujejo večplastno, tako na naš motorični sistem, krvno žilni sistem, respiratorni in endokrini sistem, tako na vsebino naših misli kakor seveda tudi na naše emocije. Pripravljeno zaporedje torej ni le nekaj, s čimer bi lahko okrepili le kvaliteto elementa zemlje. Če boste sledili navodilom, lahko dokaj preprosto uskladite sestavine tega, čemur rečete jaz.

ZAPOREDJE POLOŽAJEV:
GORA

DREVO

GORA

DREVO

GORA

BOJEVNIK 3

GORA 

BOJEVNIK 3

GORA

STOL

GORA

Zapremo oči. Stopimo v širino kolčnega sklepa in umirimo svoj dih.  Opazujemo stik s podlago. Poskrbimo, da naša teža ni niti levo, niti desno. Poskrbimo, da je teža enakomerno spredaj in zadaj v stopalih. Poskrbimo, da v vsakem stopalu zaznamo tri točke, ki jih enakomerno obremenimo s težo: sredina pete, blazinica pri palcu noge in blazinica pri mezincu noge.
Vrh glave ohranjamo nad točko težišča. Poskrbimo, da je medenica poravnana s tlemi, odpremo prsni koš.
V položaju gore vztrajamo 1-5 minut. Ves čas ohranjamo enakomerno zavedanje na iztegnjenosti hrbtenice in stiku s podlago.
Počasi pripremo oči in pogled usmerimo v eno točko. Težo prenesemo na levo nogo, desno pokrčimo in jo s stopalom odložimo na notranji del levega stegna. Odpremo roke v položaj drevesa. Poskrbimo, da je teža zadnjice usmerjena v stopalu, ki je v stiku s podlago, prsni koš ostaja odprt, dih naj bo umirjen. V položaju vztrajamo po občutku do 1 minute, ga z izdihom zapustimo in se umirimo v položaju gore . Opazujemo spremembe, ki jih zaznamo med levo in desno. Po približno eni minuti položaj ponovimo na desni nogi. V njem vztrajamo podobno časa, kot prej na levi. Ko položaj zapustimo, zaprtih oči umirjenega diha opazujemo občutek sebe.
Odpremo oči in z levo nogo stopimo naprej. Trup nagnemo v črti, ki jo oriše naša desna noga (tista, ki je ostala zadaj) in iztegnemo roke v isti smeri. V položaju umirjenega diha vztrajamo do ene minute, nakar dlani sklenemo pred prsni koš in težo prenesemo naprej, tako da stojimo na levi nogi.  Pogled je usmerjen pod našo glavo, vztrajamo, dokler je položaj prijeten. Odložimo desno nogo na tla in se osredotočimo na svoje občutke in stik s podlago v položaju gore. Po minuti ali dveh položaja s slik 3 in 4 ponovimo še na drugo stran. Ko zaključimo, umirimo telo, poiščemo svoj stik s podlago v položaju gore. V samo- opazovanju vztrajamo po občutku. Ko zaznamo, da  naša osredotočenost popušča, sklenemo gležnja in koleni skupaj in se spustimo v položaj stola. V položaju vztrajamo do 1 minute in svojo prakso zaključimo v položaju gore.


Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

ko tečeš, teci!

CITAT ŠT 1.
»A bo današnja ura ful spiritualna?« me je vprašala punca, ki pri meni obiskuje tečaj za učitelja joge. Vprašanje se mi je zdelo odlično izhodišče in seveda je bila to osnovna tema cele prakse.
Kaj je duhovno?
Kaj je telesno?
Kaj je miselno in kaj je čustveno?
Kje se nahaja ločnica med tistim, kar doživljamo na telesni ravni v obliki občutka in tistim, ko si to izkušnjo prevedemo v jezik besed?
Lahko tečemo, pomivamo posodo, se gremo Hatha jogo ali funkcionalne oblike vadb.
Ni pomembno. Verjetno je izkušnja našega početja lahko definirana le glede na naše gledišče, ki smo ga do svojega početja izbrali…

Pustimo zdaj ob strani jogo in pomivanje posode in se osredotočimo na tek (a po želji besedo tek kadarkoli nadomesti z katerokoli aktivnostjo). Tečemo lahko zaradi užitka, zaradi izboljšanja lastnega rezultata, zaradi zdravja, zaradi priprave na neko drugo aktivnost, kjer bomo potrebovali določeno mero kondicije. Tečemo lahko zaradi drugih ali zaradi sebe. Tečemo lahko, ker so spet tisti meseci v letu, ko se je potrebno pripravit na sezono kopalk ali ker smo se tako pač odločili. Verjetno bi razlogov za tek lahko našteli kar nekaj.

CITAT ŠT 2.
»Tole me gloda že vse od prejšnje smučarske sezone... In nista me prepričali niti dve zlati olimpijski medalji, da bi si v mojih očeh zaslužila besedo z velikim 'š' ... Šampionka?

V medijih je dala izjavo, da ima spoštovanje do športa. Ji verjamete? Povejte mi, kako naj svojim otrokom razložim, da drugo mesto ni dovolj dobro? Povejte mi, kaj si mislijo otroci, katerih pouk se ustavi, ker navijajo zanjo, ona pa bi se tisti dan najraje ustavila sredi proge in šla v hotel? Tole ni 'role model' za moje otroke ... Jaz jih učim, da je šport narejen tako, da enkrat zmaga en, drugič drug. Da se tekmece spoštuje, se jim da roko, ko so boljši in da se naj iz poraza razvije dodatna trma, zagnanost in motivacija ... V mojih očeh je Šampion nekdo, ki s pokončno glavo prizna poraz, te pogleda v oči, se nasmehne in ti/si obljubi, da se bo še naprej boril in v borbi neskončno užival. Ker šport je igra ... Tudi igra emocij in odgovornosti.

Očitno več kot pribito drži, da je sreča resnično pot in ne cilj! In če so vsi cilji doseženi, je mogoče res čas, da najde novo pot, na kateri se bo spet smejala ...«
Tina Pustovrh Puc, specialistka za kondicijski trening, vir FB

IN KJE SE CITATA SREČATA?
Tisto, o čemer bi danes želel razpredati, je vsem dobro znan rek: »Zdrav duh v zdravem telesu.« Osebno verjamem, da je početje smiselno toliko časa, dokler v njem rastem ali uživam. Ne vidim namreč razloga, da bi z določeno aktivnostjo nadaljeval, če mi nadaljevanje početja ne ponuja možnosti izboljšati svojo tehniko ali pa mi, preprosto povedano, ne izvabi nasmeha na obraz in v meni sproži tisti čudovit občutek, ko celo telo kriči: »Šeee!!!«
Dokler ostajam v temu okvirju, ki sem si ga določil sam (spet drug si morda lahko zada popolnoma drugačne razloge za početje in to je potrebno spoštovati), bi preprosto rekli, da v dejanju uživam. Menim, da je to osnovna sestavina tega, kar naj bi šport bil. Dokler tečem radosten, bom vedno neobremenjen, če danes ne bo padel moj osebni rekord ali pa me bo morda prehitel moj večni rival. Zmaga je pač ena od plati medalje, ki jo prinese šport in poraz je druga.

Žalosten sem, ko opazujem rekreativne tekače, kolesarje in druge kvazi športnike, ki v želji po polnjenju ega vase mečejo cel kup stvari, ki bi jih na kakršnekoli srednje resnem tekmovanju takoj izločilo z etiketo dopingiran.
Ne razumem, kje je smisel metati svoje zdravje skozi okno zato, da se bom lahko pohvalil otrokom, da sem bil sedmi na tem in tem maratonu? Nesprejemljivo, a vendar razumljivo je, ko nek profesionalni športnik, ki živi od svojih dosežkov, poseže po substancah, ki bi mu dale presežek. Sponzorje sedmo mesto neprimerno manj zanima od kolajne…in bronasta pač ni tako dobra kot zlata. Razumem, da si tak dopingiran športnik kupuje svojo delovno dobo in logično je, če seveda ne bo padel na doping testu, da bo s ščepec boljšim rezultatom od sponzorjev prejel za kakšno leto več penzije. Ponavljam, da v neki sprijeni logiki preživetja takega profesionalca razumem, a njegovega početja iz več razlogov nikakor ne odobravam.
Sedaj pa se vrnimo k nam, navadnim smrtnikom. K meni, ki nisem nikdar v življenju posegel po nekem rezultatu, ki bi se zapisal na svetovni ravni, k tebi, ki tečeš deset let, a se na maratonu še vedno nisi prebil pod 2 uri in pol (kar je, mimogrede, noro dober rezultat!!!), k tvojemu znancu, ki teče, da bi svoje neizživete sanje po biti dober izrazil vsaj v zmagi na maratonu, kjer ni veliko udeležencev, ki bi mu predstavljali resnejšo konkurenco, k njej, ki je začela tekati, da bi zadnjica malo zlezla skupaj, blablabla, blablabla.
Zakaj bi kdorkoli med nami našel le en kolikor toliko smiseln razlog, da bi s pomočjo dopinga lovil rezultat na nekem maratonu nekih src ali salame zmletih piščancev? Ali smo res postali družba, ki je do te mere degenerirana, da rekreacijo, ki naj bi bila v prvi meri zabava, spreminjamo v še eno področje, ki postaja vir naših frustracij? Ali se ne odloča ogromno ljudi za tek zato, da bi svojo dnevno dozo stresa zmanjšali in ne povečali?

Ali bo torej današnja ura spiritualna?

Mogoče. Če se bos ti tako odločil.

Ali bo danes moj tek poskrbel poleg mojega telesa tudi za tiste bolj subtilne elemente mene, ki jih ne morem prijeti v roko? Ali se bom zaradi teka počutil zadovoljno ali pa bo ta isti tek povečal nivo stresa, ki sem ga tekom dneva verjetno že nekaj skonzumiral?

V tej točki se oba citata čudovito zlijeta v isto točko. Joga je disciplina, ki se predvsem ukvarja s kvalitetami miselnih vsebin z osnovno predpostavko, da točno te miselne vsebine nase dojemanje realnosti popačijo po svoji podobi. Zato je moja realnost vrednosti osvojene zlate medalje na nekem tekmovanju nekega osebka popolnoma druga od realnosti zagretega navijača tega istega osebka.

V raziskovanju miselnih vrtincev, ki torej zastirajo našo resničnost, je pomembno orodje samozadovoljstvo. S to besedo ne mislim zadovoljstvo mojega ega, da nekaj zmorem, ne. To orodje skozi oči praktikanta joge predstavlja zadovoljstvo s tem, kar je. Ce sem torej na maratonu tristo enajsti, a sem od sebe dal vse, kar je v dani situaciji bilo mogoče, je to to. Samozadovoljstvo ne pomeni, da se ne bom trudil biti boljši, hitrejši, močnejši, če sem to prepoznal kot smiselno v svojem udejstvovanju. Ne, nasprotno. Praksa joge vzpodbuja najboljše delovanje, ki je v danem trenutku mogoče brez prilepljenosti na potencialen izid delovanja. Ko bom torej treniral za maraton, bom vložil maksimum sebe. Na maratonu bom vložil maksimum sebe. Rezultat bom sprejel z zadovoljstvom saj razumem, da je ta le posledica mojega maksimalnega udejstvovanja.

In ko v sebi razumem to kvaliteto samozadovoljstva, se lahko najdem tudi v citatu Pucove, ki pravi, da je sreča pot in ne cilj. In vsaka praksa joge, vsak trening teka je lahko spiritualno ali le telesno doživetje.

Kje je torej smisel?

Ko tečes, teci. Ko ješ, jej. Ko se ljubiš, se ljubi. Ko meditiraš, meditiraj.

In tako naprej.

In če bos v svoje početje vključil še samozadovoljstvo, si našel pot, ki je sama po sebi cilj.