Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman
Um
Kaj je um? Z jogijskega zornega kota je um le individualizirana zavest, njena celota, celota vaše
zavesti, ki vključuje vaša delovanja, ki jih zahodni psiholog postavlja izven uma. Joga je mogoča le na podlagi vzhodne psihologije. Kako naj opišemo to individualizirano zavest? Prvič, ona se zaveda stvari. Ko se jih začenja zavedati, si jih želi. Ko si jih želi, jih skuša pridobiti. Tako imamo tri aspekte zavesti - inteligenco, željo in delovanje. Na fizični ravni prevladuje delovanje, čeprav sta prisotni tudi želja in mišljenje. Na astralni ravni prevladuje želja, mišljenje in delovanje pa sta podrejena želji. Na mentalni ravni prevladuje inteligenca, želja in delovanje pa sta podrejena. Ko greste na buddhično raven prevladuje spoznavanje kot čisti razum, in tako naprej. Vsak od teh vidikov je stalno prisoten, vendar pa eden prevladuje. Isto je z materijo, ki jim pripada. Tako imate v materiji ritmične, dejavne in stabilne kombinacije; in v skladu s kombinacijami materije v vaših telesih bodo pogoji delovanja celote teh zavesti. V praksi Joge morate vgraditi v vaša telesa ritmične kombinacije, z manj prisotnima dejavnostjo in inertnostjo. Jogi namreč hoče, da se njegovo telo prilagaja njegovemu umu.
Stopnje uma
Patanjali nam pravi, da ima um pet stopenj; Vyasa pa dodaja, da se nahajajo “te stopnje uma na vsaki ravni”. Prva stopnja je stopnja, na kateri um blodi naokoli, stopnja Kshipta; to je metuljast um, zgodnja stopnja človeštva, ali, pri človeku, um otroka, ki neprestano tava od predmeta do predmeta. Ustreza delovanju na fizični ravni. Naslednja stopnja je stopnja zmedenosti, Mudha, enakovredna stopnji mladosti, ko s človekom upravljajo čustva, ga begajo, ko začenja čutiti, da je neveden - stanje onstran otroške muhavosti - značilno stanje, ki ustreza delovanju v astralnem svetu. Nato pride stanje zamišljenosti ali zaslepljenosti, Vikshipta, stanje človeka, ki ga je prevzela neka zamisel - ljubezen, stremljenje, kaj vse ne. On ni več zmeden mladostnik, ampak človek z jasnim ciljem, z neko zamislijo, ki ga je prevzela. To je lahko fiksna ideja blazneža ali fiksna ideja, ki iz njega naredi heroja ali svetnika; vendar pa je v vsakem primeru prevzet z neko idejo. Kakovost ideje, njena resničnost ali lažnost, ustvarja razliko med manijakom in mučenikom. Najsi je človek manijak ali mučenik, nahaja se pod urokom fiksne ideje. Proti njen ne pomaga nobeno umovanje. Če se je prepričal, da je iz stekla, ga ne bo noben argument prepričal v nasprotno. On bo vedno gledal na sebe tako, kot da je krhek kot steklo. To je lažna fiksna ideja. Obstaja pa fiksna ideja, ki ustvarja iz človeka heroja ali mučenika. Kajti če je človeku dražja neka velika resnica kot življenje, potem odvrže vse ostalo. Ideja ga poseduje, ga obvladuje, in človek gre zaradi nje z veseljem v smrt. Rečeno je, da se to stanje približuje Jogi, kajti takšen človek postaja koncentriran, pa četudi ga poseduje le ena ideja. To stanje ustreza delovanju na nižji mentalni ravni.
Če pa je človek tisti, ki poseduje idejo, ne pa ideja njega, potem se to osredotočeno stanje uma v
sanskrtu imenuje Ekagrata in predstavlja četrto stopnjo. To je stopnja zrelega človeka, pripravljenega na resnično življenje. Če je šel človek skozi življenje pod nadvlado ene same ideje, potem se približuje Jogi; osvobaja se prijema sveta in je onstran vseh zapeljevanj. Ko on poseduje tisto, kar je prej posedovalo njega, je pripravljen na Jogo in začne z urjenjem, ki pospeši njegovo napredovanje. Ta stopnja ustreza delovanju na višji mentalni ravni.
Iz te četrte stopnje ali Ekagrata se porodi peta stopnja, Niruddha ali samo-nadzor. Ko človek, ne le poseduje neko idejo, ampak se dvigne nad vse ideje, ko izbira, kar želi, ko prevzema ali ne prevzema nekaj, v skladu z razsvetljeno voljo, potem je samo-nadzorovan in lahko učinkovito prakticira Jogo. Ta stopnja ustreza delovanju na buddhični ravni.
Na tretji stopnji, Vikshipta, ko ga ima v posesti neka ideja, se človek uči viveke ali razlikovanja med notranjim in zunanjim, med realnim in nerealnim. Ko se nauči lekcije viveke, naredi korak naprej in v Ekagrati izbere eno samo idejo, idejo notranjega življenja; z osredotočanjem uma na to idejo se uči vairagyje ali brezstrastnosti. Vzdigne se nad željo, da bi posedoval predmete ugodja, najsi ti pripadajo temu ali kateremu koli drugemu svetu. Nato napreduje proti peti stopnji, samo-nadzoru. Da bi to dosegel mora prakticirati šest kreposti, shatsamapatti. Teh šest kreposti je povezanih z aspektom volje zavesti, medtem ko sta viveka in vairagya povezani z njenima aspektoma spoznavanja in delovanja.
S študijem vašega uma lahko odkrijete do kolikšne mere ste pripravljeni na začetek določne prakse Joge. Preiščite vaš um, da bi v sebi prepoznali te stopnje. Če se nahajate na eni ali drugi od prvih dveh stopenj, potem še niste pripravljeni na Jogo. Otrok in mladenič nista pripravljena na to, da bi postala jogi, kar velja tudi za zamišljenega človeka. Če pa vas obvladuje ena sama ideja, ste skoraj pripravljeni na Jogo, ker to vodi v osredotočenost, ko lahko izberete svojo idejo in se je po volji držite. Od tega do popolnega nadzora, ki lahko ohromi vsa gibanja uma, je le kratek korak. Ko dosežete to stopnjo, je sorazmerno lahko preiti v Samadhi.
Navzven in navznoter obrnjena zavest
Imamo dve vrsti Samadhija: eden je obrnjen navzven in drugi navznoter. Zavest, ki je obrnjena
navzven, se vedno pojavi prva. Nahajate se na stopnji Samadhija, ki pripada navzven usmerjeni budni zavesti, ko lahko preidete onstran predmetov, do principov, ki jih ti predmeti objavljajo, tako da preko oblik ujamete preblisk življenja. Darwin se je nahajal na tej stopnji, ko je razkril resnico o evoluciji. To je navzven usmerjen Samadhi fizičnega telesa.
Tehnično je to Samprajnata Samadhi, “Samadhi z zavestjo”, na katerega bi bilo po mojem mnenju, bolje gledati kot na Samadhi z navzven obrnjeno zavestjo, to je, ki se zaveda predmetov. Ko pa predmet izgine, to je, ko se zavest umakne iz ovoja, s pomočjo katerega vidi te predmete, nastopi Asamprajnata Samadhi, ki se imenuje “Samadhi brez zavesti”. Jaz ga raje imenujem navznoter obrnjena zavest, kajti ta stopnja se doseže z odvračanjem od zunanjega.
Ti dve stopnji Samadhija si sledita na vsaki ravni; siloviti koncentraciji na predmete na prvi stopnji in vstopu preko zunanje oblike do principa, ki se nahaja za njo, sledi umikanje zavesti iz ovoja, ki je služil njenemu namenu, njen umik v samo sebe, to je, v nek ovoj, ki še ni prepoznan kot ovoj. Takrat se zavest začasno zaveda le same sebe in ne zunanjega sveta. Tedaj nastopi “oblak”, začetek ponovnega občutenja zunanjega, nek medel občutek “nečesa”, kar je nekaj drugega od nje same; temu nato spet sledi delovanje v višjem ovoju in prepoznavanje predmetov na naslednji, višji ravni, ki ustreza temu ovoju. Tako popoln cikel poteka tako: Samprajnata Samadhi, Asamprajnata Samadhi, Megha (oblak), in nato Samprajnata Samadhi naslednje ravni, in tako naprej.
Oblak
Ta izraz - v svoji popolni obliki Dharma-megha, oblak pravičnosti ali religije - je eden tistih, ki so ga komentatorji precej pičlo pojasnili. Dejansko je edino pojasnilo, ki so ga dali, le to, da se nad
človekom zbere vsa pretekla dobra karma in nanj izliva dež blagoslova. Poglejmo, ali lahko najdemo kaj več od tega mršavega tolmačenja.
Izraz “oblak” se v zahodni mistični literaturi pojavlja kar pogosto; “Oblak nad goro”, “Oblak nad
svetiščem”, “Oblak nad božjim-prestolom”, so za študenta precej domači izrazi. Tudi izkušnja, ki jo nakazujejo, je v svojih nižjih fazah precej znana vsem mistikom, nekaterim pa tudi v vsej svoji
polnosti. V njenih nižjih fazah gre za pravkar omenjeno izkušnjo, ko umiku zavesti v ovoj, ki še ni
prepoznan kot ovoj, sledi začetek delovanja tega ovoja, katerega prvo znamenje je medlo čutenje
zunanjega. Počutite se tako, kot da bi vas obdajala gosta megla, se zavedate, da niste sami, vendar pa tega niste sposobni videti.
Bodite mirni; bodite potrpežljivi, čakajte. Naj vaša zavest prevzame držo pričakovanja. Kmalu se bo oblak stanjšal in prvi prebliski, videnje višje ravni, bo v vsej svoji lepoti ožarilo vaš očaran pogled. Ta vstop na višjo raven se bo ponavljal vedno znova in znova, dokler se vaša zavest, potem ko je bila osredotočena na buddhični ravni in potem ko bo izpred nje izginil celo njen sijaj, ne bo umaknila tudi iz tega odličnega ovoja in se boste znašli v resničnem oblaku, oblaku svetišča, oblaku, ki zastira Najsvetejše, ki prekriva videnje Jaza.
Tedaj nastopi to, kar se zdi kot izginjanje življenja samega, odpuščanje zadnjega oprijema ob otipljivo, visenje v praznini, groza velike teme, neizrekljiva osamljenost. Vztrajajte, vztrajajte. Vse mora oditi.
“Pomagati vam ne more nič, kar je izven Večnosti.” Bog sije le v mirovanju; ali kakor pravi Hebrejec: “Bodi miren, in vedi, da sem Bog.” V tej tišini se bo zaslišal Glas, glas Jaza. V tej tišini bo mogoče začutiti Življenje, življenje Jaza. V tej praznini se bo razodela Polnost, polnost Jaza. V tej temi bo mogoče videti Luč, veličastje Jaza. Oblak bo izginil in objavil se bo sijaj Jaza. To, kar je bilo preblisk oddaljenega veličastja, bo postalo stalno uresničenje, in poznavajoč Jaz in vašo združenost z njim, boste vstopili v Mir, ki pripada le Jazu.
ponedeljek, 4. julij 2011
NARAVA JOGE, 3. del
Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman
Literatura o Jogi
Na nesrečo ljudi, ki ne poznajo sanskrta, literatura o Jogi ni splošno dostopna. Splošna učenja o Jogi sicer lahko najdemo v Upanishadah in Bhagavad Giti, in ta so vam preko mnogih prevodov dostopna, vendar pa so to splošna učenja; nudijo vam glavna načela, vendar pa vam ne povedo nič podrobnega o metodah. Celo v Bhagavad-Giti, ki vam govori o žrtvovanjih, da morate postati ravnodušni in tako naprej, je to v smislu moralnih pravil, dejansko popolnoma nujnih, ki pa vam vseeno ne povedo, kako doseči stanja, ki vam jih predstavijo. Posebno literaturo o Jogi predstavljajo predvsem manjše Upanishade, “sto-in-osem”, kakor se imenujejo. Nato imamo obsežno literaturo, ki se imenuje Tantre. Te knjige imajo za običajno uho bralca zal pomen, vendar pa ne v celoti upravičeno. Tantre so zelo koristne knjige, zelo dragocene in poučne; v njih lahko najdemo vso okultno znanost. Vendar pa se delijo v tri razrede: tiste, ki obravnavajo belo magijo, tiste, ki obravnavajo črno magijo, in tiste, ki obravnavajo to, kar bi lahko imenovali siva magija, mešanico predhodnih dveh. Magija je beseda, ki zajema metode premišljenega vzpostavljanja nad-normalnih stanj z delovanjem volje. Visoka živčna napetost, ki jo povzročita zaskrbljenost ali bolezen, vodi v navadno histerijo, čustveno in neumno. Podobno visoka napetost, ki izhaja iz delovanja volje, pa človeka naredi občutljivega za nad-fizične vibracije. Vstopiti v sen ni nič posebnega, vstopiti v Samadhi pa je neprecenljiva moč.
Proces je v glavnem enak, vendar pa je v prvem primeru posledica običajnih pogojev, v drugem pa delovanja izurjene volje. Jogi je človek, ki se je poučil o moči volje in jo zna uporabiti, da bi dosegel predvidene in vnaprej določene rezultate. To znanje so vedno imenovali magija; to je ime za Veliko Znanost preteklosti, edino znanost, kateri so v preteklosti dali ime “velika”. Tantre vsebujejo njeno celoto; okultno stran človeka in narave, sredstva, s katerimi jo je mogoče raziskovati, načela, s katerimi se lahko človek prerodi; vse to je Tantrah. Težava je v tem, da so brez učitelja zelo nevarne, tako da človek, ki poskuša s prakso tantričnih metod brez učitelja zelo pogosto hudo zboli. Zato so Tantre dobile slabo ime, tako na zahodu kot v Indiji. Številne ameriške “okultne” knjige, ki se sedaj prodajajo, so prevedeni odlomki iz Tanter. Ena od težav je v tem, da ta tantrična dela pogosto uporabljajo ime telesnega organa za predstavitev astralnega ali mentalnega centra. Za to obstaja določen razlog, saj so vsi centri v različnih telesih medsebojno povezani; vendar pa ne bi noben zanesljiv učitelj dovolil učencu, da dela na organih telesa, dokler si ni pridobil nadzora nad višjimi centri in skrbno prečistil fizično telo. Poznavanje ene vam pomaga spoznati drugo, in učitelj, ki je šel skozi vse, lahko usmeri svojega učenca na pravo pot; če pa berete te besede, ki so vse fizične, in ne veste, na kaj se nanašajo, potem boste postali zelo zmedeni in se lahko poškodujete. Na primer, v eni izmed Suter piše, da boste, če boste meditirali o določenem delu jezika, dosegli astralni vid. To pomeni, da se, če meditirate o hipofizi preko tega dela jezika, odpre astralni vid. Posebna beseda, ki
je bila uporabljena za določen center, ima ustreznost v fizičnem telesu, tako da se pogosto uporabi za fizični organ, medtem ko je mišljeno povsem nekaj drugega. To je to, kar se imenuje “slepilo” in je namenjeno temu, da ljudi odvrača od nevarnih praks v objavljenih knjigah; ljudje lahko meditirajo o tistem delu svojega jezika celotno svoje življenje, ne da bi se kdaj koli dosegli; če pa razmišljajo o ustreznem centru v telesu, si lahko povzročijo veliko škodo. Rečeno je tudi: “Meditirajte o popku”. To pomeni o solarnem pleksusu, kajti med njima obstaja tesna zveza. Toda meditiranje o njem pomeni izpostavljati se nevarnosti resne živčne motnje, ki jo je praktično nemogoče pozdraviti. Vsi, ki vedo, kako številni ljudje v Indiji trpijo zaradi teh napačno razumljenih praks, vedo, da se ni pametno spuščati v njih brez nekoga, ki vam bo povedal, kaj pomenijo, kaj je mogoče varno prakticirati in kaj ne.
Drugi del literature o Jogi predstavlja drobna knjižica, ki se imenuje Patanjalijeve Sutre. Ta je sicer dostopna, vendar pa se bojim, da lahko koristi le redkim. Prvič, Sutre, ki so le naslovi, osvetljuje obsežen komentar v sanskrtu, ki pa je preveden le delno. In celo komentarji imajo to posebnost, da so v njih vse najtežje besede zgolj ponovljene in ne razložene, tako da študentu ne osvetlijo kaj dosti.
Nekatere definicije
Obstajajo nekatere besede, ki se nenehno ponavljajo in jih moramo zato na kratko opredeliti, da bi se izognili zmedi; te so: razvoj, evolucija, duhovnost, psihizem, joga in misticizem.
“Razvoj” se vedno nanaša na zavest, “evolucija” na oblike. Evolucija je proces, v katerem nekaj
homogenega postaja heterogeno, nekaj preprostega postaja zapleteno. Vendar pa v njej ni nobene rasti in nobenega izpopolnjevanja duha, zavesti; je vedno in v celoti prisotna, in vse, kar se ji lahko zgodi, je to, da se usmeri navzven, namesto da ostaja usmerjena navznoter. Bog v vas se ne more razviti, vendar pa lahko izrazi svoje moči skozi materijo, ki si jo je prilastil za ta namen, in materija se razvija, da bi mu služila. On sam zgolj objavlja to, kar On je. In v zvezi s tem vam lahko pridejo na um številni reki velikih mistikov: “Postani,” pravi sv. Ambrozij, “to, kar si” - protislovna fraza, toda fraza, ki povzema veliko resnico: postani v zunanji manifestaciji to, kar si v notranji realnosti. To je cilj celotnega procesa Joge.
“Duhovnost” je uresničevanje Enosti. “Psihizem” je objavljanje inteligence preko nekega
materialnega nosilca. (Glej London Lectures of 1907, Spirituality and Psychism.)
“Joga” je iskanje združitve preko razuma, znanost; “misticizem” je iskanje iste združitve preko čustva. (Beseda joga se seveda lahko pravilno uporablja za vse združitve z jazom po kateri koli poti. Jaz jo tu uporabljam v ožjem smislu, posebej povezanem z inteligenco, kot znanost, in s tem sledim Patanjaliju.)
Poglejte mistika. On osredotoča svoj um na predmet predanosti; izgubi samo-zavedanje in preide v zamaknjenost ljubezni in občudovanja ter opusti vse zunanje predstave. Potopi se v predmet svoje ljubezni, velik val čustva pa ga ponese k Bogu. On ne ve, kako je dosegel to vzvišeno stanje. Zaveda se le Boga in svoje ljubezni do Njega. To je zamaknjenost mistika, zmagoslavje svetnika.
Jogi ne deluje na ta način. Korak za korakom spoznava, kaj počne. On deluje z znanostjo in ne s
čustvom, zato vsak, ki mu znanost ni mar, ker misli, da je suhoparna in dolgočasna, ne razvija tisti del svoje narave, v katerem bo našel največjo pomoč pri praksi Joge. Jogi lahko uporabi čustvo kot sredstvo. To Patanjali jasno poudarja. Podal je veliko sredstev, s katerimi je mogoče slediti Jogi, in zanimivo, eno od številnih sredstev je “predanost Ishvari”. Pri njem se izrazi duh znanstvenega misleca. Predanost Ishvari zanj ni cilj sama po sebi, ampak sredstvo za doseganje nekega cilja, koncentracije uma. Takoj lahko vidite razliko v duhu. Predanost Ishvari je pot mistika. Preko nje doseže združitev. Predanost Ishvari kot sredstvo za koncentracijo uma pa je znanstven način, na katerega jogi gleda na predanost. Nobene druge besede ne bi tako dobro osvetlile razliko v duhu med Misticizmom in Jogo. Prvi gleda na predanost Ishvari kot na način doseganja Ljubljenega; druga gleda nanjo kot na sredstvo za doseganje koncentracije. Za mistika je predmet iskanja Bog sam po sebi, navdušenje v Njem je razlog za približevanje Njemu, cilj je združitev z Njim v zavesti. Za jogija pa je osredotočanje pozornosti na boga zgolj učinkovit način koncentriranja uma. Pri drugem se predanost uporabi za dosego cilja; pri prvem se na boga gleda kot na cilj in se ga doseže neposredno z zamaknjenostjo.
Spremembe zavesti in vibracije materije
Nujno je, da nekaj razumete o tej zavesti, ki je vaš Jaz, in o materiji, ki je ovoj zavesti, s katerim jaz tako pogosto istoveti samega sebe. Velika značilnost zavesti je sprememba, razen temeljne gotovosti, da obstaja. Zavest o obstoju se nikoli ne spreminja, onstran te pa se spreminja vse, in le preko sprememb postane zavest samo-zavest. Zavest je stalno spreminjajoča se stvar, ki kroži okoli ene ideje, ki se nikoli ne spreminja - ideje o samo-obstoju. Zavest se sama po sebi ne spreminja s kakršno koli spremembo položaja ali kraja. Ona zgolj spreminja svoja stanja znotraj same sebe. V materiji pa vsako spremembo stanja povzroči sprememba kraja. Sprememba zavesti je sprememba stanja; sprememba materije je sprememba kraja. Še več, vsaka sprememba stanja v zavesti je povezana z vibracijami materije v njenem nosilcu. Ko preučujemo materijo, odkrijemo tri temeljna svojstva: ritem, gibljivost, stabilnost - sattva, rajas, tamas. Sattva je ritem, vibracija. Ta je več kot rajas ali gibljivost. Je urejeno gibanje, je nihanje z ene strani na drugo na določeni razdalji, valovni dolžini,
vibraciji.
Pogosto se postavlja vprašanje: “Kako lahko stvari v tako različnih kategorijah kot sta materija in duh vplivajo ena na drugo? Ali lahko premostimo ta prepad, za katerega nekateri pravijo, da ga ni mogoče nikoli premostiti?” Da, Indijci so ga premostili, ali bolje, pokazali so, da prepada ni. Za Indijca materija in duh nista le dve fazi enosti, ampak poleg tega on s skrbno analizo odnosa med zavestjo in materijo odkriva, da v vsakem vesolju LOGOS vsili materiji prav določen odnos ritmov, pri čemer vsaka vibracija materije ustreza določeni spremembi v zavesti. V zavesti ni spremembe, kakor koli subtilne, ki si ne bi prilastila vibracije v materiji; v materiji ni vibracije, kakor koli hitre ali občutljive, s katero ne bi bila povezana določena sprememba v zavesti. To je prvo veliko delo LOGOSA, ki ga indijski spisi zasledijo pri izgradnji atoma, Tanmatre, “meri Tega”, meri zavesti. Tisti, ki je zavest, vsili svojemu materialu odziv na vsako spremembo v zavesti, kar pa pomeni neskončno število vibracij. Tako med Jazom in njegovimi ovoji obstaja nespremenljiv odnos: sprememba v zavesti in vibracija materije in
vice versa. Na ta način lahko Jaz spozna Ne-jaz.
Te ustreznosti uporabljata Raja in Hatha Joga, Kraljevska Joga in Joga Vztrajnosti. Raja Joga skuša nadzirati spremembe v zavesti in s tem nadzorom vladati materialnim nosilcem. Hatha Joga skuša nadzirati vibracije materije in s tem nadzorom priklicati želene spremembe v zavesti. Slaba točka Hatha Joge je, da delovanje v tej smeri ne more seči onstran astralne ravni in da velik napor, ki se vsili sorazmerno neukrotljivi materiji fizične ravni, včasih vodi do atrofije samih organov, katerih dejavnost je nujna za povzročanje tistih sprememb v zavesti, ki bi bile koristne. Hatha Joga pridobiva nadzor nad telesnimi organi, s katerim se budna zavest ne ukvarja več, ker ga je prenesla na svoj nižji del, na “podzavest”. To je pogosto koristno, ko gre za preprečevanje bolezni, vendar pa ne služi višjemu namenu. Ko začenja delovati na možganske centre, ki so povezani z običajno zavestjo, in še bolj, ko se začenja dotikati tistih, ki so povezani z nad-zavestjo, pa vstopi v nevarno področje, pri čemer je bolj verjetno, da jih bo ohromila kot pa razvila.
Ta odnos je edini, ki omogoča spoznavnost materije; sprememba v mislecu sproži zunanjo
spremembo, in njegov odgovor nanjo in sprememba v materiji, ki jo on sproži s svojim odgovorom, znova preuredita materijo telesa, ki je njegov ovoj. Zato so ritmične spremembe v materiji pravilno poimenovane njena spoznavnost. Zavest lahko spozna materijo zaradi tega nespremenljivega odnosa med dvema stranema manifestiranega LOGOSA, ki je eno, Jaz pa se začenja zavedati sprememb znotraj sebe in s tem tistih v zunanjih svetovih, s katerimi so te spremembe povezane.
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman
Literatura o Jogi
Na nesrečo ljudi, ki ne poznajo sanskrta, literatura o Jogi ni splošno dostopna. Splošna učenja o Jogi sicer lahko najdemo v Upanishadah in Bhagavad Giti, in ta so vam preko mnogih prevodov dostopna, vendar pa so to splošna učenja; nudijo vam glavna načela, vendar pa vam ne povedo nič podrobnega o metodah. Celo v Bhagavad-Giti, ki vam govori o žrtvovanjih, da morate postati ravnodušni in tako naprej, je to v smislu moralnih pravil, dejansko popolnoma nujnih, ki pa vam vseeno ne povedo, kako doseči stanja, ki vam jih predstavijo. Posebno literaturo o Jogi predstavljajo predvsem manjše Upanishade, “sto-in-osem”, kakor se imenujejo. Nato imamo obsežno literaturo, ki se imenuje Tantre. Te knjige imajo za običajno uho bralca zal pomen, vendar pa ne v celoti upravičeno. Tantre so zelo koristne knjige, zelo dragocene in poučne; v njih lahko najdemo vso okultno znanost. Vendar pa se delijo v tri razrede: tiste, ki obravnavajo belo magijo, tiste, ki obravnavajo črno magijo, in tiste, ki obravnavajo to, kar bi lahko imenovali siva magija, mešanico predhodnih dveh. Magija je beseda, ki zajema metode premišljenega vzpostavljanja nad-normalnih stanj z delovanjem volje. Visoka živčna napetost, ki jo povzročita zaskrbljenost ali bolezen, vodi v navadno histerijo, čustveno in neumno. Podobno visoka napetost, ki izhaja iz delovanja volje, pa človeka naredi občutljivega za nad-fizične vibracije. Vstopiti v sen ni nič posebnega, vstopiti v Samadhi pa je neprecenljiva moč.
Proces je v glavnem enak, vendar pa je v prvem primeru posledica običajnih pogojev, v drugem pa delovanja izurjene volje. Jogi je človek, ki se je poučil o moči volje in jo zna uporabiti, da bi dosegel predvidene in vnaprej določene rezultate. To znanje so vedno imenovali magija; to je ime za Veliko Znanost preteklosti, edino znanost, kateri so v preteklosti dali ime “velika”. Tantre vsebujejo njeno celoto; okultno stran človeka in narave, sredstva, s katerimi jo je mogoče raziskovati, načela, s katerimi se lahko človek prerodi; vse to je Tantrah. Težava je v tem, da so brez učitelja zelo nevarne, tako da človek, ki poskuša s prakso tantričnih metod brez učitelja zelo pogosto hudo zboli. Zato so Tantre dobile slabo ime, tako na zahodu kot v Indiji. Številne ameriške “okultne” knjige, ki se sedaj prodajajo, so prevedeni odlomki iz Tanter. Ena od težav je v tem, da ta tantrična dela pogosto uporabljajo ime telesnega organa za predstavitev astralnega ali mentalnega centra. Za to obstaja določen razlog, saj so vsi centri v različnih telesih medsebojno povezani; vendar pa ne bi noben zanesljiv učitelj dovolil učencu, da dela na organih telesa, dokler si ni pridobil nadzora nad višjimi centri in skrbno prečistil fizično telo. Poznavanje ene vam pomaga spoznati drugo, in učitelj, ki je šel skozi vse, lahko usmeri svojega učenca na pravo pot; če pa berete te besede, ki so vse fizične, in ne veste, na kaj se nanašajo, potem boste postali zelo zmedeni in se lahko poškodujete. Na primer, v eni izmed Suter piše, da boste, če boste meditirali o določenem delu jezika, dosegli astralni vid. To pomeni, da se, če meditirate o hipofizi preko tega dela jezika, odpre astralni vid. Posebna beseda, ki
je bila uporabljena za določen center, ima ustreznost v fizičnem telesu, tako da se pogosto uporabi za fizični organ, medtem ko je mišljeno povsem nekaj drugega. To je to, kar se imenuje “slepilo” in je namenjeno temu, da ljudi odvrača od nevarnih praks v objavljenih knjigah; ljudje lahko meditirajo o tistem delu svojega jezika celotno svoje življenje, ne da bi se kdaj koli dosegli; če pa razmišljajo o ustreznem centru v telesu, si lahko povzročijo veliko škodo. Rečeno je tudi: “Meditirajte o popku”. To pomeni o solarnem pleksusu, kajti med njima obstaja tesna zveza. Toda meditiranje o njem pomeni izpostavljati se nevarnosti resne živčne motnje, ki jo je praktično nemogoče pozdraviti. Vsi, ki vedo, kako številni ljudje v Indiji trpijo zaradi teh napačno razumljenih praks, vedo, da se ni pametno spuščati v njih brez nekoga, ki vam bo povedal, kaj pomenijo, kaj je mogoče varno prakticirati in kaj ne.
Drugi del literature o Jogi predstavlja drobna knjižica, ki se imenuje Patanjalijeve Sutre. Ta je sicer dostopna, vendar pa se bojim, da lahko koristi le redkim. Prvič, Sutre, ki so le naslovi, osvetljuje obsežen komentar v sanskrtu, ki pa je preveden le delno. In celo komentarji imajo to posebnost, da so v njih vse najtežje besede zgolj ponovljene in ne razložene, tako da študentu ne osvetlijo kaj dosti.
Nekatere definicije
Obstajajo nekatere besede, ki se nenehno ponavljajo in jih moramo zato na kratko opredeliti, da bi se izognili zmedi; te so: razvoj, evolucija, duhovnost, psihizem, joga in misticizem.
“Razvoj” se vedno nanaša na zavest, “evolucija” na oblike. Evolucija je proces, v katerem nekaj
homogenega postaja heterogeno, nekaj preprostega postaja zapleteno. Vendar pa v njej ni nobene rasti in nobenega izpopolnjevanja duha, zavesti; je vedno in v celoti prisotna, in vse, kar se ji lahko zgodi, je to, da se usmeri navzven, namesto da ostaja usmerjena navznoter. Bog v vas se ne more razviti, vendar pa lahko izrazi svoje moči skozi materijo, ki si jo je prilastil za ta namen, in materija se razvija, da bi mu služila. On sam zgolj objavlja to, kar On je. In v zvezi s tem vam lahko pridejo na um številni reki velikih mistikov: “Postani,” pravi sv. Ambrozij, “to, kar si” - protislovna fraza, toda fraza, ki povzema veliko resnico: postani v zunanji manifestaciji to, kar si v notranji realnosti. To je cilj celotnega procesa Joge.
“Duhovnost” je uresničevanje Enosti. “Psihizem” je objavljanje inteligence preko nekega
materialnega nosilca. (Glej London Lectures of 1907, Spirituality and Psychism.)
“Joga” je iskanje združitve preko razuma, znanost; “misticizem” je iskanje iste združitve preko čustva. (Beseda joga se seveda lahko pravilno uporablja za vse združitve z jazom po kateri koli poti. Jaz jo tu uporabljam v ožjem smislu, posebej povezanem z inteligenco, kot znanost, in s tem sledim Patanjaliju.)
Poglejte mistika. On osredotoča svoj um na predmet predanosti; izgubi samo-zavedanje in preide v zamaknjenost ljubezni in občudovanja ter opusti vse zunanje predstave. Potopi se v predmet svoje ljubezni, velik val čustva pa ga ponese k Bogu. On ne ve, kako je dosegel to vzvišeno stanje. Zaveda se le Boga in svoje ljubezni do Njega. To je zamaknjenost mistika, zmagoslavje svetnika.
Jogi ne deluje na ta način. Korak za korakom spoznava, kaj počne. On deluje z znanostjo in ne s
čustvom, zato vsak, ki mu znanost ni mar, ker misli, da je suhoparna in dolgočasna, ne razvija tisti del svoje narave, v katerem bo našel največjo pomoč pri praksi Joge. Jogi lahko uporabi čustvo kot sredstvo. To Patanjali jasno poudarja. Podal je veliko sredstev, s katerimi je mogoče slediti Jogi, in zanimivo, eno od številnih sredstev je “predanost Ishvari”. Pri njem se izrazi duh znanstvenega misleca. Predanost Ishvari zanj ni cilj sama po sebi, ampak sredstvo za doseganje nekega cilja, koncentracije uma. Takoj lahko vidite razliko v duhu. Predanost Ishvari je pot mistika. Preko nje doseže združitev. Predanost Ishvari kot sredstvo za koncentracijo uma pa je znanstven način, na katerega jogi gleda na predanost. Nobene druge besede ne bi tako dobro osvetlile razliko v duhu med Misticizmom in Jogo. Prvi gleda na predanost Ishvari kot na način doseganja Ljubljenega; druga gleda nanjo kot na sredstvo za doseganje koncentracije. Za mistika je predmet iskanja Bog sam po sebi, navdušenje v Njem je razlog za približevanje Njemu, cilj je združitev z Njim v zavesti. Za jogija pa je osredotočanje pozornosti na boga zgolj učinkovit način koncentriranja uma. Pri drugem se predanost uporabi za dosego cilja; pri prvem se na boga gleda kot na cilj in se ga doseže neposredno z zamaknjenostjo.
Spremembe zavesti in vibracije materije
Nujno je, da nekaj razumete o tej zavesti, ki je vaš Jaz, in o materiji, ki je ovoj zavesti, s katerim jaz tako pogosto istoveti samega sebe. Velika značilnost zavesti je sprememba, razen temeljne gotovosti, da obstaja. Zavest o obstoju se nikoli ne spreminja, onstran te pa se spreminja vse, in le preko sprememb postane zavest samo-zavest. Zavest je stalno spreminjajoča se stvar, ki kroži okoli ene ideje, ki se nikoli ne spreminja - ideje o samo-obstoju. Zavest se sama po sebi ne spreminja s kakršno koli spremembo položaja ali kraja. Ona zgolj spreminja svoja stanja znotraj same sebe. V materiji pa vsako spremembo stanja povzroči sprememba kraja. Sprememba zavesti je sprememba stanja; sprememba materije je sprememba kraja. Še več, vsaka sprememba stanja v zavesti je povezana z vibracijami materije v njenem nosilcu. Ko preučujemo materijo, odkrijemo tri temeljna svojstva: ritem, gibljivost, stabilnost - sattva, rajas, tamas. Sattva je ritem, vibracija. Ta je več kot rajas ali gibljivost. Je urejeno gibanje, je nihanje z ene strani na drugo na določeni razdalji, valovni dolžini,
vibraciji.
Pogosto se postavlja vprašanje: “Kako lahko stvari v tako različnih kategorijah kot sta materija in duh vplivajo ena na drugo? Ali lahko premostimo ta prepad, za katerega nekateri pravijo, da ga ni mogoče nikoli premostiti?” Da, Indijci so ga premostili, ali bolje, pokazali so, da prepada ni. Za Indijca materija in duh nista le dve fazi enosti, ampak poleg tega on s skrbno analizo odnosa med zavestjo in materijo odkriva, da v vsakem vesolju LOGOS vsili materiji prav določen odnos ritmov, pri čemer vsaka vibracija materije ustreza določeni spremembi v zavesti. V zavesti ni spremembe, kakor koli subtilne, ki si ne bi prilastila vibracije v materiji; v materiji ni vibracije, kakor koli hitre ali občutljive, s katero ne bi bila povezana določena sprememba v zavesti. To je prvo veliko delo LOGOSA, ki ga indijski spisi zasledijo pri izgradnji atoma, Tanmatre, “meri Tega”, meri zavesti. Tisti, ki je zavest, vsili svojemu materialu odziv na vsako spremembo v zavesti, kar pa pomeni neskončno število vibracij. Tako med Jazom in njegovimi ovoji obstaja nespremenljiv odnos: sprememba v zavesti in vibracija materije in
vice versa. Na ta način lahko Jaz spozna Ne-jaz.
Te ustreznosti uporabljata Raja in Hatha Joga, Kraljevska Joga in Joga Vztrajnosti. Raja Joga skuša nadzirati spremembe v zavesti in s tem nadzorom vladati materialnim nosilcem. Hatha Joga skuša nadzirati vibracije materije in s tem nadzorom priklicati želene spremembe v zavesti. Slaba točka Hatha Joge je, da delovanje v tej smeri ne more seči onstran astralne ravni in da velik napor, ki se vsili sorazmerno neukrotljivi materiji fizične ravni, včasih vodi do atrofije samih organov, katerih dejavnost je nujna za povzročanje tistih sprememb v zavesti, ki bi bile koristne. Hatha Joga pridobiva nadzor nad telesnimi organi, s katerim se budna zavest ne ukvarja več, ker ga je prenesla na svoj nižji del, na “podzavest”. To je pogosto koristno, ko gre za preprečevanje bolezni, vendar pa ne služi višjemu namenu. Ko začenja delovati na možganske centre, ki so povezani z običajno zavestjo, in še bolj, ko se začenja dotikati tistih, ki so povezani z nad-zavestjo, pa vstopi v nevarno področje, pri čemer je bolj verjetno, da jih bo ohromila kot pa razvila.
Ta odnos je edini, ki omogoča spoznavnost materije; sprememba v mislecu sproži zunanjo
spremembo, in njegov odgovor nanjo in sprememba v materiji, ki jo on sproži s svojim odgovorom, znova preuredita materijo telesa, ki je njegov ovoj. Zato so ritmične spremembe v materiji pravilno poimenovane njena spoznavnost. Zavest lahko spozna materijo zaradi tega nespremenljivega odnosa med dvema stranema manifestiranega LOGOSA, ki je eno, Jaz pa se začenja zavedati sprememb znotraj sebe in s tem tistih v zunanjih svetovih, s katerimi so te spremembe povezane.
NARAVA JOGE, 2. del
Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman
Stanja uma
Preglejmo do podrobnosti to vprašanje. Med nami govorimo o štirih stanjih zavesti: o “budnem” ali Jagrat; o “sanjskem” ali Svapna; o zavesti “globokega sna” ali Sushupti; in o stanju onkraj tega, ki ga imenujemo Turiya. (Uporabi teh tehničnih izrazov se ne moremo izogniti, celo ne pri uvodu v Jogo. Zahodni jeziki nimajo enakovrednih izrazov, poleg tega pa z njih učenjem nimamo nič večje težave kot z učenjem katerih koli drugih psiholoških izrazov.) V kakšnem odnosu so ta stanja do telesa?
Jagrat je običajna budna zavest, ki jo vi in jaz uporabljamo sedaj. Če naša zavest deluje v subtilnem ali astralnem telesu in je sposobna vtisniti svoje izkušnje na možgane, potem se imenuje Svapna, ali sanjska zavest, ki je bolj živa in realna kot stanje Jagrat. Ko deluje v še bolj subtilni obliki - mentalnem telesu - in ni sposobna vtisniti svoje izkušnje na možgane, se imenuje Sushupti ali zavest globokega sna; takrat um deluje na svojih lastnih vsebinah, ne pa na zunanjih predmetih. Če pa je zavest do te mere ločila samo sebe od povezave z možgani, da je ni mogoče takoj priklicati z zunanjimi sredstvi, potem se imenuje Turiya, vzvišeno stanje transa. Ta štiri stanja predstavljajo, ko jih povežemo s štirimi ravnmi, precej razvito zavest. Jagrat je povezana s fizično, Svapna z astralno, Sushupti z mentalno in Turiya z buddhično ravnjo. Ko prehajamo z enega sveta na drugega, bi morali uporabljati te besede za označbo zavesti, ki deluje v pogojih določenega sveta. Vendar pa se v knjigah o Jogi te besede ponavljajo v različnem kontekstu. Tedaj se, če nismo dojeli njihove relativne narave, pojavi težava. Svapna ni isto za vse, niti Sushupti ni isto za vsakogar. Še posebej beseda Samadhi, ki jo bomo razložili v kratkem, se uporablja na različne načine in v različnih smislih. Kako naj torej najdemo pot skozi to navidezno zmedo? S poznavanjem izhodiščnega stanja, zaporedje pa bo nato vedno enako. Vsem vam je znana budna zavest v fizičnem telesu. Štiri stanja lahko najdete celo v njej, če jo analizirate, in podobno zaporedje stanj uma boste našli na vsaki ravni.
Kako naj jih torej ločimo? Vzemimo budno zavest in skušajmo odkriti štiri stanja v njej. Recimo, da sem vzela v roke knjigo in jo berem. Berem besede, moje oči so v odnosu z zunanjo fizično zavestjo. To je stanje Jagrat. Od besed prehajam k pomenu besed. Prešla sem z budnega stanja fizične ravni v Svapna stanje budne zavesti, ki vidi skozi zunanjo obliko, ki išče notranje življenje. S te preidem v um pisatelja; tu se um dotika uma; to je budna zavest v svojem Sushupti stanju. Če preidem iz tega stika in vstopim v sam um pisatelja ter živim v umu tega človeka, takrat dosežem Turiya stanje budne zavesti.
Poglejmo drugo ponazoritev. Gledam na uro; sem v stanju Jagrat. Zaprem oči in oblikujem podobo ure; sem v stanju Svapna. Prikličem predstavo o različnih urah in dosežem abstraktno idejo o uri; sem v stanju Sushupti. Nato preidem v abstraktno idejo o času; sem v stanju Turiya. Vendar pa so to le stopnje v zavesti fizične ravni; nisem zapustila svojega telesa.
Na ta način postanejo stanja uma razumljiva in realna in ne le prazne besede.
Samadhi
Razumeti moramo še nekatere druge pomembne besede, ki se tu pa tam pojavijo v Sutrah o Jogi, pa čeprav nimamo natančnih enakovrednih izrazov. Ker jih moramo uporabiti, zato da bi se izognili dolgim opisnim stavkom, jih moramo tudi pojasniti. Rečeno je: “Joga je Samadhi”. Samadhi je stanje, v katerem je zavest tako ločena od telesa, da je slednje neobčutljivo.
Samadhi je stanje transa, v katerem je um polno samo-zavesten, čeprav je telo neobčutljivo, in iz
katerega se um vrača v telo z izkušnjami, ki jih je imel v nadfizičnem stanju in katerih se spominja, ko se znova potopi v fizične možgane. Samadhi je za vsako osebo relativen glede na njeno budno zavest, vendar pa vključuje neobčutljivost telesa. Če običajna oseba vstopi v trans in je dejavna na astralni ravni, je njen Samadhi v astralu. Če njena zavest deluje na mentalni ravni, je Samadhi tam. Človek, ki se lahko do te mere umakne iz telesa, da to postane neobčutljivo, medtem ko je njegov um polno samo-zavesten, lahko prakticira Samadhi.
Fraza “Joga je Samadhi” zajema dejstva najvišjega pomena in največji poduk. Recimo, da ste sposobni doseči astralni svet le ko spite, potem je vaša zavest tam, kakor smo videli, v Svapna stanju. Toda, ko počasi razvijete svoje moči, astralne oblike začenjajo vstopati v vašo budno fizično zavest, dokler se ne pojavljajo enako določno kot fizične oblike in tako postanejo predmeti vaše budne zavesti. Potem astralni svet za vas ne pripada več Svapna zavesti, ampak Jagrat; vi ste zajeli v obseg Jagrat zavesti dva svetova - fizičnega in astralnega - mentalni svet pa se nahaja v vaši Svapna zavesti. “Vaše telo” je potem fizično in astralno telo skupaj. Ko napredujete, se začne na podoben način vključevati mentalna raven, tako vaša budna zavest zajema fizično, astralno in mentalno; vse te potem tvorijo vaš Jagrat svet. Ti trije svetovi za vas tvorijo le en svet; njihova ustrezna telesa le eno telo, ki zaznava in deluje. Tri telesa običajnega človeka so postala eno telo jogija. Če želite pod temi pogoji videti sočasno le en svet, morate nanj usmeriti svojo pozornost in ga tako spraviti v gorišče. V tem stanju razširjene budnosti vi lahko osredotočite svojo pozornost na fizično in ga vidite; astralno in mentalno pa bosta meglena. Tako lahko osredotočite svojo pozornost na astralno in ga vidite; takrat bosta meglena fizično in mentalno, ker bosta izven gorišča. Spomnite se, da je vse, kar lahko odvržete kot
ne pripadajoče vam, telo jogija, in zato, ko se vzpenjate, nižja telesa tvorijo le eno telo in človek
postane zavest v tistem ovoju materije, ki ga še ne morete zavreči.
“Joga je Samadhi”. To je moč umakniti se iz vsega, kar poznate kot telo, in se koncentrirati v svoji notranjosti. To je Samadhi. Nobeno od običajnih sredstev vas potem ne bo moglo priklicati nazaj v svet, ki ste ga zapustili. To vam bo pojasnil tudi stavek v The Secret Doctrine (Tajnem Nauku), da Adept “začenja s svojim samadhijem na atmični ravni”. Ko Jivan-mukta vstopi v Samadhi, ga začenja na atmični ravni. Vse ravni pod atmično so zanj le ena raven. On začenja s svojim Samadhijem na ravni, na katero se navadni človek ne more vzpeti. Začne ga na atmični ravni in se nato stopnjo za stopnjo dviguje na višje kozmične ravni. Ista beseda, samadhi, se uporablja za opis stanj zavesti, najsi se ta dviguje iz fizične v astralno kot pri samo-vpeljanem transu običajnega človeka ali kot v primeru Jivan-mukte, ko se zavest, ki je že osredotočena na peti ali atmični ravni, dviguje na višje ravni širšega sveta.
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman
Stanja uma
Preglejmo do podrobnosti to vprašanje. Med nami govorimo o štirih stanjih zavesti: o “budnem” ali Jagrat; o “sanjskem” ali Svapna; o zavesti “globokega sna” ali Sushupti; in o stanju onkraj tega, ki ga imenujemo Turiya. (Uporabi teh tehničnih izrazov se ne moremo izogniti, celo ne pri uvodu v Jogo. Zahodni jeziki nimajo enakovrednih izrazov, poleg tega pa z njih učenjem nimamo nič večje težave kot z učenjem katerih koli drugih psiholoških izrazov.) V kakšnem odnosu so ta stanja do telesa?
Jagrat je običajna budna zavest, ki jo vi in jaz uporabljamo sedaj. Če naša zavest deluje v subtilnem ali astralnem telesu in je sposobna vtisniti svoje izkušnje na možgane, potem se imenuje Svapna, ali sanjska zavest, ki je bolj živa in realna kot stanje Jagrat. Ko deluje v še bolj subtilni obliki - mentalnem telesu - in ni sposobna vtisniti svoje izkušnje na možgane, se imenuje Sushupti ali zavest globokega sna; takrat um deluje na svojih lastnih vsebinah, ne pa na zunanjih predmetih. Če pa je zavest do te mere ločila samo sebe od povezave z možgani, da je ni mogoče takoj priklicati z zunanjimi sredstvi, potem se imenuje Turiya, vzvišeno stanje transa. Ta štiri stanja predstavljajo, ko jih povežemo s štirimi ravnmi, precej razvito zavest. Jagrat je povezana s fizično, Svapna z astralno, Sushupti z mentalno in Turiya z buddhično ravnjo. Ko prehajamo z enega sveta na drugega, bi morali uporabljati te besede za označbo zavesti, ki deluje v pogojih določenega sveta. Vendar pa se v knjigah o Jogi te besede ponavljajo v različnem kontekstu. Tedaj se, če nismo dojeli njihove relativne narave, pojavi težava. Svapna ni isto za vse, niti Sushupti ni isto za vsakogar. Še posebej beseda Samadhi, ki jo bomo razložili v kratkem, se uporablja na različne načine in v različnih smislih. Kako naj torej najdemo pot skozi to navidezno zmedo? S poznavanjem izhodiščnega stanja, zaporedje pa bo nato vedno enako. Vsem vam je znana budna zavest v fizičnem telesu. Štiri stanja lahko najdete celo v njej, če jo analizirate, in podobno zaporedje stanj uma boste našli na vsaki ravni.
Kako naj jih torej ločimo? Vzemimo budno zavest in skušajmo odkriti štiri stanja v njej. Recimo, da sem vzela v roke knjigo in jo berem. Berem besede, moje oči so v odnosu z zunanjo fizično zavestjo. To je stanje Jagrat. Od besed prehajam k pomenu besed. Prešla sem z budnega stanja fizične ravni v Svapna stanje budne zavesti, ki vidi skozi zunanjo obliko, ki išče notranje življenje. S te preidem v um pisatelja; tu se um dotika uma; to je budna zavest v svojem Sushupti stanju. Če preidem iz tega stika in vstopim v sam um pisatelja ter živim v umu tega človeka, takrat dosežem Turiya stanje budne zavesti.
Poglejmo drugo ponazoritev. Gledam na uro; sem v stanju Jagrat. Zaprem oči in oblikujem podobo ure; sem v stanju Svapna. Prikličem predstavo o različnih urah in dosežem abstraktno idejo o uri; sem v stanju Sushupti. Nato preidem v abstraktno idejo o času; sem v stanju Turiya. Vendar pa so to le stopnje v zavesti fizične ravni; nisem zapustila svojega telesa.
Na ta način postanejo stanja uma razumljiva in realna in ne le prazne besede.
Samadhi
Razumeti moramo še nekatere druge pomembne besede, ki se tu pa tam pojavijo v Sutrah o Jogi, pa čeprav nimamo natančnih enakovrednih izrazov. Ker jih moramo uporabiti, zato da bi se izognili dolgim opisnim stavkom, jih moramo tudi pojasniti. Rečeno je: “Joga je Samadhi”. Samadhi je stanje, v katerem je zavest tako ločena od telesa, da je slednje neobčutljivo.
Samadhi je stanje transa, v katerem je um polno samo-zavesten, čeprav je telo neobčutljivo, in iz
katerega se um vrača v telo z izkušnjami, ki jih je imel v nadfizičnem stanju in katerih se spominja, ko se znova potopi v fizične možgane. Samadhi je za vsako osebo relativen glede na njeno budno zavest, vendar pa vključuje neobčutljivost telesa. Če običajna oseba vstopi v trans in je dejavna na astralni ravni, je njen Samadhi v astralu. Če njena zavest deluje na mentalni ravni, je Samadhi tam. Človek, ki se lahko do te mere umakne iz telesa, da to postane neobčutljivo, medtem ko je njegov um polno samo-zavesten, lahko prakticira Samadhi.
Fraza “Joga je Samadhi” zajema dejstva najvišjega pomena in največji poduk. Recimo, da ste sposobni doseči astralni svet le ko spite, potem je vaša zavest tam, kakor smo videli, v Svapna stanju. Toda, ko počasi razvijete svoje moči, astralne oblike začenjajo vstopati v vašo budno fizično zavest, dokler se ne pojavljajo enako določno kot fizične oblike in tako postanejo predmeti vaše budne zavesti. Potem astralni svet za vas ne pripada več Svapna zavesti, ampak Jagrat; vi ste zajeli v obseg Jagrat zavesti dva svetova - fizičnega in astralnega - mentalni svet pa se nahaja v vaši Svapna zavesti. “Vaše telo” je potem fizično in astralno telo skupaj. Ko napredujete, se začne na podoben način vključevati mentalna raven, tako vaša budna zavest zajema fizično, astralno in mentalno; vse te potem tvorijo vaš Jagrat svet. Ti trije svetovi za vas tvorijo le en svet; njihova ustrezna telesa le eno telo, ki zaznava in deluje. Tri telesa običajnega človeka so postala eno telo jogija. Če želite pod temi pogoji videti sočasno le en svet, morate nanj usmeriti svojo pozornost in ga tako spraviti v gorišče. V tem stanju razširjene budnosti vi lahko osredotočite svojo pozornost na fizično in ga vidite; astralno in mentalno pa bosta meglena. Tako lahko osredotočite svojo pozornost na astralno in ga vidite; takrat bosta meglena fizično in mentalno, ker bosta izven gorišča. Spomnite se, da je vse, kar lahko odvržete kot
ne pripadajoče vam, telo jogija, in zato, ko se vzpenjate, nižja telesa tvorijo le eno telo in človek
postane zavest v tistem ovoju materije, ki ga še ne morete zavreči.
“Joga je Samadhi”. To je moč umakniti se iz vsega, kar poznate kot telo, in se koncentrirati v svoji notranjosti. To je Samadhi. Nobeno od običajnih sredstev vas potem ne bo moglo priklicati nazaj v svet, ki ste ga zapustili. To vam bo pojasnil tudi stavek v The Secret Doctrine (Tajnem Nauku), da Adept “začenja s svojim samadhijem na atmični ravni”. Ko Jivan-mukta vstopi v Samadhi, ga začenja na atmični ravni. Vse ravni pod atmično so zanj le ena raven. On začenja s svojim Samadhijem na ravni, na katero se navadni človek ne more vzpeti. Začne ga na atmični ravni in se nato stopnjo za stopnjo dviguje na višje kozmične ravni. Ista beseda, samadhi, se uporablja za opis stanj zavesti, najsi se ta dviguje iz fizične v astralno kot pri samo-vpeljanem transu običajnega človeka ali kot v primeru Jivan-mukte, ko se zavest, ki je že osredotočena na peti ali atmični ravni, dviguje na višje ravni širšega sveta.
NARAVA JOGE
Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman
Ta kratek oris Joge, ki vsebuje štiri predavanja, ki sem jih imela decembra leta 1907 v Benaresu ob 32. obletnici Teozofskega društva, je namenjen pripravi študenta na razumevanje Patanjalijevih Suter, najbolj pomembne razprave o Jogi. S sodelavcem Bhagavan Dasom imava pri roki prevod teh Suter z Vyasinim komentarjem in nadaljnji komentar in osvetlitev, ki sta zapisana v luči teozofije. Zato bodo ta predavanja služila temu, da običajnemu bralcu omogočijo neko predstavo o znanosti vseh znanosti ter morda nekatere pritegnila k nje nadaljnjemu preučevanju.
Annie Besant
Narava Joge
Razvoj zavesti
Ena od najbolj globokih in pomembnih teozofskih idej je tudi ta, da se v večjih ali manjših ciklih vedno znova in znova ponavlja ista mera, isto zaporedje dogodkov. Če razumete en cikel, potem razumete celoto. Isti zakoni, ki določajo izgradnjo sončnega sistema, določajo tudi izgradnjo človeka. Zakoni, s katerimi Samost razvija svoje moči v vesolju, od ognjene meglice do LOGOSA, so tudi zakoni zavesti, ki se ponavljajo v vesolju človeka. Če jih razumete v prvem, jih lahko razumete tudi v drugem.
Dojemite jih v majhnem in razodelo se vam bo večje. Dojemite jih v večjem, pa vam bo postalo
razumljivo manjše. Veliki razvoj od kamna do boga se odvija preko milijonov let, preko eonov časa. Toda dolg razvoj, ki se odvija v vesolju, se v krajšem časovnem ciklu odvija v mejah človeštva. V še krajšem ciklu se odvija podoben razvoj v posamezniku, hitro, bežno, z vso silo njegove preteklosti za njim. Te sile, ki se objavljajo in razkrivajo v evoluciji, so v svoji moči zbirne. Utelešene v kamnu, v mineralnem svetu, rastejo in izražajo le malo sile ter v mineralnem svetu dovršijo svoj razvoj. Nato postanejo za mineral premočne in silijo naprej v rastlinski svet. Tu razvijejo vse več in več svoje božanskosti, dokler ne postanejo preveč mogočne za rastlino in postanejo žival. Z notranjim širjenjem in pridobivanjem izkušenj od živali nato presežejo meje živali in se pojavijo kot človek. V človeškem bitju nadalje rastejo in kopičijo stalno rastočo silo ter izražajo še večji pritisk na oviro; in nato iz človeka silijo v nadčloveka.
Ta zadnji proces evolucije se imenuje “Joga”.
Preden je postal posameznik, je imel človek za sabo dolgo evolucijo, isto evolucijo skozi mineral do rastline, skozi rastlino do živali, skozi žival do človeka. Naša evolucija tukaj vsebuje vso silo zadnje evolucije, zato ima človek, ko pride do tega najkrajšega cikla evolucije, ki se imenuje Joga, za sabo celoto nakopičenih sil svoje človeške evolucije. In prav nakopičenje teh sil ga usposablja za hiter prehod. Mi moramo povezati našo Jogo z evolucijo zavesti, sicer je sploh ne bomo razumeli, kajti zakoni evolucije zavesti v vesolju so povsem isti kot zakoni Joge, in principi, po katerih razvija zavest samo sebe v veliki evoluciji človeštva, so isti kot principi, ki jih prevzamemo v Jogi in jih premišljeno uporabimo za hitrejši razvoj naše lastne zavesti. Zato Joga, ko določno začnemo z njo, ni neka nova stvar, kakor si domišljajo nekateri ljudje.
Celotna evolucija je v bistvu ena. Niz je isti, zaporedja istovetna. Najsi razmišljate o razvoju zavesti v vesolju ali v človeški rasi ali v posamezniku, lahko preučujete zakone kot celoto, in v Jogi se učite razumno in določno uporabiti iste zakone na vaši lastni zavesti. Vsi zakoni so eno, kakor koli drugačni na svoji stopnji objavljanja.
Če gledate na Jogo na ta način, potem bo ta Joga, ki se je zdela tako tuja in oddaljena, začela kazati znan obraz ter ne bo prišla k vam v neznanem plašču. Ko preučujete razvoj zavesti in njemu ustrezno evolucijo oblike, se ne bo zdelo tako nenavadno, da morate s človeka preiti na nadčloveka, preseči mejo človeštva, da bi se znašli v področju, kjer se božanskost objavi bolj celovito.
Pospeševanje procesa samo-razvoja
Vi ste že izobraženi in razmišljajoči moški in ženske; vi ste se že povzpeli po tej dolgi lestvi, ki ločuje sedanjo zunanjo obliko božanstva v vas od njegove oblike v prahu. Objavljeno božanstvo spi v mineralu in kamnu, se bolj in bolj razvije v rastlinah in živalih, in v človeku končno doseže to, kar se zdi za navadnega človeka njegov vrh. Če ste opravili vse to, ali ne boste nič več? Ali se zdi tako nemogoče, da se bo zavest, potem ko se je razvila do te mere, v prihodnosti razvila v božansko?
Ko se boste prepričali, da so zakoni evolucije oblike in razvoja zavesti isti v vesolju in v človeku in da s temi zakoni jogi pozunanji svoje skrite moči, boste razumeli tudi to, da ni potrebno oditi na goro ali v puščavo, se skriti v votlino ali v pragozd, da bi dosegli združenost s Samostjo - z Njim, ki je znotraj in zunaj vas. Včasih je zaradi kakšnega posebnega namena osamitev lahko koristna. Včasih je dobro, če se začasno umaknemo pred pehajočimi se množicami ljudi. Toda vesolje, ki ga je Ishvara načrtoval zato, da bi se lahko izrazile moči Jaza, je vaše najboljše polje za Jogo, načrtovano z božansko modrostjo in bistroumnostjo. Svet je mišljen za razvoj Jaza; zakaj naj bi torej hoteli zbežati pred njim?
Poglejte Shri Krishno v tisti veliki Upanishadi joge, v Bhagavad Giti. On je o njej govoril na bojnem polju in ne na gorskem vrhu. O njej je govoril kshattriyu, ki je bil pripravljen na boj, in ne brahmanu, mirno odmaknjenem iz sveta.
Kurukshetra sveta je polje Joge. Tisti, ki se ne more soočiti s svetom, nima moči, da bi se soočil s
težavami prakse Joge. Če zunanji svet presega vaše moči, kako lahko pričakujete, da boste premagali težave notranjega življenja? Če ne morete premagati drobnih nevšečnosti sveta, kako lahko upate, da boste premagali težave, ki jih mora premagati jogi? Motijo se tisti ljudje, ki mislijo, da je pobeg iz sveta pot, ki vodi do zmage, in da je mir mogoče najti le na določenem mestu.
Dejansko ste vi nezavedno prakticirali Jogo že v preteklosti, celo še preden se je ločila vaša samozavest, se zavedla same sebe. Drobec peska je vedel, da je drugačen, vsaj v začasni materiji, od vseh ostalih okoli njega. In to je prva zamisel, ki bi jo morali prevzeti in se je trdno oprijeti: da je Joga le pospešeni proces običajnega razvoja zavesti.
Jogo torej lahko opredelimo kot “razumno uporabo zakonov razvoja zavesti v posameznem primeru”. To je tisto, kar pomenijo metode Joge; da preučujete zakone razvoja zavesti v vesolju in jih nato uporabite v nekem posebnem primeru, in ta poseben primer je vaš lasten. Ne morete jih uporabiti na nekom drugem. Morate jih samo-uporabiti. To je določno načelo, ki ga morate dojeti. Zato moramo naši definiciji dodati še eno besedo: “Joga je razumna uporaba zakonov razvoja zavesti, samouporabljena v nekem posameznem primeru”.
Joga je znanost
Nadalje, Joga je znanost. To je druga stvar, ki jo je potrebno dojeti. Joga je znanost in ne neko medlo, sanjavo kopičenje ali domišljanje. Je uporabna znanost, sistematiziran izbor zakonov, uporabljenih zato, da bi se dosegel določen cilj. Prevzema zakone psihologije, ki so uporabni za razvijanje celotne človekove zavesti na vsaki ravni, v vsakem svetu, in le-te uporablja razumno v nekem določenem primeru. Ta razumna uporaba zakonov razvijajoče se zavesti deluje točno po istih načelih kot se uporabljajo vsak dan na drugih področjih znanosti.
Vi veste, na podlagi opazovanja sveta okoli vas, kako zelo lahko človekova inteligenca, ko sodeluje z naravo, pospeši “naravne” procese; in delovanje inteligence je enako “naravno” kot delovanje česar koli drugega. Mi delamo razliko, in praktično gre res za neko dejansko razliko, med “razumsko” in “naravno” rastjo, zato ker človeška inteligenca lahko vodi delovanje naravnih zakonov. In ko začnemo obravnavati Jogo, se znajdemo v istem oddelku uporabne znanosti kot recimo v primeru znanstvenega kmetovalca ali vrtnarja, ko ta uporablja naravne zakone za selekcijo pri gojenju rastlin. Kmetovalec ali vrtnar ne more preseči zakonov narave, niti ne more delovati proti njim. Nima na voljo nekih drugih naravnih zakonov kot le tiste univerzalne zakone, s katerimi narava razvija oblike okoli nas; pa vendar mu uspe v nekaj letih narediti to, za kar bi narava morda potrebovala stotine ali tisoče let. Kako to? Z uporabo človeške inteligence, ki izbira tiste zakone, ki ji služijo, in onemogoča tiste, ki jo ovirajo. On uporablja svojo božansko inteligenco v človeku, da bi izkoristil božanske moči v naravi, ki sicer delujejo bolj v smeri splošnih kot pa posebnih ciljev.
Tako je tudi z uporabo psiholoških zakonov, ki jo imenujemo Joga. Joga je sistematizirano poznavanje razvoja zavesti, uporabljeno pri individualizirani Samosti. Kot sem ravnokar omenila, se je zavest razvijala preko sveta, ki ga je za ta razvoj zavesti občudujoče načrtoval LOGOS; zato z izbiranjem svojih ciljev in uporabo njegovih zakonov najde tisti, ki želi postati jogi, v svetu vse stvari, ki jih potrebuje, da bi postala njegova praksa Joge realna, živa stvar, pospešeni proces spoznavanja Samosti. Obstajajo mnogi zakoni; lahko izberete tiste, ki jih potrebujete, se izognete tistim, ki jih ne potrebujete. Na ta način lahko dosežete rezultate, ki jih narava brez uporabe človeške inteligence ne more doseči tako hitro.
Verjemite zatorej, da je Joga v vašem dosegu, v dosegu vaših moči, in da vam bodo v tem, kakor tudi v vseh drugih svetovih, koristile celo nekatere od nižjih praks Joge, nekatere od preprostejših uporab zakonov razvoja zavesti. Kajti vi boste dejansko le pospešili vašo rast, vaš razvoj, izkoristili moči narave, ki so položene v vaše roke, in premišljeno izključili pogoje, ki vam pri vašem delu niso v pomoč, ampak prej ovirajo vašo hojo naprej. Če jo vidite v tej luči, potem se mi zdi, da bo za vas Joga veliko bolj realna, praktična stvar, kot je takrat, ko zgolj preberete nekaj odlomkov o njej iz sanskrtskih knjig, ki so pogosto napačno prevedeni; in začeli boste čutiti, da biti jogi ni nujno stvar nekega oddaljenega življenja, neke inkarnacije, precej oddaljene od sedanje.
Človek - dvojnost
Nekatere izraze, ki se uporabljajo v Jogi, je nujno potrebno poznati. Kajti Joga obravnava človeka zaradi nekega posebnega namena in ga preučuje zaradi nekega posebnega cilja, in se zatorej v zvezi s človekom ubada le z dvemi veliki dejstvi, z umom in telesom. Prvič, človek je enota, enota zavesti. To točko je potrebno določno dojeti. V vsakem nizu ovojev je le ena enota, in zato mora teozof včasih preveriti svoje predstave o človeku, ko se želi posvetiti praktičnemu delovanju. Teozofija zaradi razumevanja človeškega ustroja dokaj koristno in upravičeno deli človeka na mnoge dele in koščke. Mi govorimo o fizičnem, astralnem, mentalnem, itd. Ali pa govorimo o Sthula-sariri, Sukshma-sariri, Karana-sariri, in tako naprej. Človeka delimo v tako številne koščke zato, da bi ga celovito preučili, nazadnje pa zaradi teh koščkov težko najdemo človeka.
Toda Joga je praktična in psihološka. Joga obravnava človeka zaradi praktičnih namenov preprosto kot dvojnost, kot um in telo, kot enoto zavesti in niz ovojev. To ni dvojnost Jaz in Ne-Jaz. Kajti v Jogi “Jaz” vključuje zavest in takšno materijo, ki je ne more ločevati od samega sebe, Ne-jaz pa je le materija, ki jo lahko odloži.
Človek ni čisti Jaz, čista zavest, Samvid. Ta je abstrakcija. V konkretnem vesolju vedno obstaja Jaz in Njegovi ovoji, kakor koli tanki so ti lahko, tako da je enota zavesti neločljiva od materije, in Jivatma, Monada, je nespremenljivo zavest in materija.
Zato, da bi to jasno razumeli, se v Jogi uporabljata dva izraza, ki predstavljata človeka: Prana in
Pradhana, življenjski-dih in materija. Prana ni le življenjski-dih telesa, ampak popolnost življenjskih sil vesolja ali, z drugimi besedami, življenjska-stran vesolja.
“Jaz sem Prana,” pravi Indra. Prana tu pomeni popolnost življenjskih-sil. Obravnavana je kot zavest, um. Pradhana je izraz, ki se uporablja za materijo. Telo, ali nasprotje uma, pomeni v praksi za jogija toliko prilaščene materije iz zunanjega sveta, kolikor je je sposoben odložiti od sebe, jo ločiti od svoje lastne zavesti.
Ta delitev je zelo pomenljiva in koristna, če lahko jasno dojamete izvorno idejo. Seveda, ko boste na stvar gledali od začetka do konca, bo za vas Prana, veliko Življenje, veliki Jaz, vedno prisotna v vsem, medtem ko bodo ovoji, telesa, školjke, prisotne na različnih stopnjah, prevzemajoč različne oblike;
vendar pa je z zornega kota jogijske prakse to, kar se imenuje Prana, ali Jaz, tisto, s čemer se v
določenem trenutku istoveti človek, vključno z vsakim ovojem materije, od katerega človek ni
sposoben v zavesti ločiti samega sebe. Ta enota je za jogija Jaz, tako da je to spremenljiva količina. Ko odlaga s sebe en ovoj za drugim in pravi: “To nisem jaz,” prihaja vse bližje in bližje najvišji točki, do zavesti v eni sami plasti, do enega samega atoma materije, do Monade.
Zaradi vseh praktičnih namenov Joge je človek, delujoči, zavestni človek, vse to, kar ne zmore ločevati od materije, ki ga obdaja, ali s katero je povezan. Telo je le tisto, kar je sposoben odložiti in reči: “To nisem jaz, je pa moje.” Tako vidimo, da imamo v Jogi cel niz izrazov, ki se lahko vedno znova in znova ponavljajo. Na vsaki ravni obstajajo vsa stanja uma, pravi Vyasa, in ta način obravnave človeka omogoča rabo istih pomembnih besed, kar bomo kmalu videli, vedno znova in znova, a z vedno bolj subtilnim pomenom; vsi postanejo relativni in so enako resnični na vsaki stopnji evolucije.
Sedaj je povsem jasno, vsaj večini od nas, da je fizično telo edina stvar, za katero lahko rečemo: “To nisem jaz”; tako bodo za vas v praksi Joge na začetku vse besede, ki se bodo uporabljale za opis stanj zavesti, stanj uma, obravnavale budno zavest v telesu kot najnižje stanje, nato pa bodo, ko se boste vzpenjali, vse besede postale relativni izrazi, ki bodo opisovale določno in prepoznavno stanje uma v odnosu do tega, kar je najnižje. Da bi vedeli, kako bi morali začeti uporabljati za vas same različne izraze, ki se uporabljajo za opis stanj uma, morate skrbno analizirati vašo lastno zavest in odkriti, koliko nje je dejansko zavest in koliko materija, ki je tako tesno povezana, da je ne morete ločevati od samega sebe.
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman
Ta kratek oris Joge, ki vsebuje štiri predavanja, ki sem jih imela decembra leta 1907 v Benaresu ob 32. obletnici Teozofskega društva, je namenjen pripravi študenta na razumevanje Patanjalijevih Suter, najbolj pomembne razprave o Jogi. S sodelavcem Bhagavan Dasom imava pri roki prevod teh Suter z Vyasinim komentarjem in nadaljnji komentar in osvetlitev, ki sta zapisana v luči teozofije. Zato bodo ta predavanja služila temu, da običajnemu bralcu omogočijo neko predstavo o znanosti vseh znanosti ter morda nekatere pritegnila k nje nadaljnjemu preučevanju.
Annie Besant
Narava Joge
Razvoj zavesti
Ena od najbolj globokih in pomembnih teozofskih idej je tudi ta, da se v večjih ali manjših ciklih vedno znova in znova ponavlja ista mera, isto zaporedje dogodkov. Če razumete en cikel, potem razumete celoto. Isti zakoni, ki določajo izgradnjo sončnega sistema, določajo tudi izgradnjo človeka. Zakoni, s katerimi Samost razvija svoje moči v vesolju, od ognjene meglice do LOGOSA, so tudi zakoni zavesti, ki se ponavljajo v vesolju človeka. Če jih razumete v prvem, jih lahko razumete tudi v drugem.
Dojemite jih v majhnem in razodelo se vam bo večje. Dojemite jih v večjem, pa vam bo postalo
razumljivo manjše. Veliki razvoj od kamna do boga se odvija preko milijonov let, preko eonov časa. Toda dolg razvoj, ki se odvija v vesolju, se v krajšem časovnem ciklu odvija v mejah človeštva. V še krajšem ciklu se odvija podoben razvoj v posamezniku, hitro, bežno, z vso silo njegove preteklosti za njim. Te sile, ki se objavljajo in razkrivajo v evoluciji, so v svoji moči zbirne. Utelešene v kamnu, v mineralnem svetu, rastejo in izražajo le malo sile ter v mineralnem svetu dovršijo svoj razvoj. Nato postanejo za mineral premočne in silijo naprej v rastlinski svet. Tu razvijejo vse več in več svoje božanskosti, dokler ne postanejo preveč mogočne za rastlino in postanejo žival. Z notranjim širjenjem in pridobivanjem izkušenj od živali nato presežejo meje živali in se pojavijo kot človek. V človeškem bitju nadalje rastejo in kopičijo stalno rastočo silo ter izražajo še večji pritisk na oviro; in nato iz človeka silijo v nadčloveka.
Ta zadnji proces evolucije se imenuje “Joga”.
Preden je postal posameznik, je imel človek za sabo dolgo evolucijo, isto evolucijo skozi mineral do rastline, skozi rastlino do živali, skozi žival do človeka. Naša evolucija tukaj vsebuje vso silo zadnje evolucije, zato ima človek, ko pride do tega najkrajšega cikla evolucije, ki se imenuje Joga, za sabo celoto nakopičenih sil svoje človeške evolucije. In prav nakopičenje teh sil ga usposablja za hiter prehod. Mi moramo povezati našo Jogo z evolucijo zavesti, sicer je sploh ne bomo razumeli, kajti zakoni evolucije zavesti v vesolju so povsem isti kot zakoni Joge, in principi, po katerih razvija zavest samo sebe v veliki evoluciji človeštva, so isti kot principi, ki jih prevzamemo v Jogi in jih premišljeno uporabimo za hitrejši razvoj naše lastne zavesti. Zato Joga, ko določno začnemo z njo, ni neka nova stvar, kakor si domišljajo nekateri ljudje.
Celotna evolucija je v bistvu ena. Niz je isti, zaporedja istovetna. Najsi razmišljate o razvoju zavesti v vesolju ali v človeški rasi ali v posamezniku, lahko preučujete zakone kot celoto, in v Jogi se učite razumno in določno uporabiti iste zakone na vaši lastni zavesti. Vsi zakoni so eno, kakor koli drugačni na svoji stopnji objavljanja.
Če gledate na Jogo na ta način, potem bo ta Joga, ki se je zdela tako tuja in oddaljena, začela kazati znan obraz ter ne bo prišla k vam v neznanem plašču. Ko preučujete razvoj zavesti in njemu ustrezno evolucijo oblike, se ne bo zdelo tako nenavadno, da morate s človeka preiti na nadčloveka, preseči mejo človeštva, da bi se znašli v področju, kjer se božanskost objavi bolj celovito.
Pospeševanje procesa samo-razvoja
Vi ste že izobraženi in razmišljajoči moški in ženske; vi ste se že povzpeli po tej dolgi lestvi, ki ločuje sedanjo zunanjo obliko božanstva v vas od njegove oblike v prahu. Objavljeno božanstvo spi v mineralu in kamnu, se bolj in bolj razvije v rastlinah in živalih, in v človeku končno doseže to, kar se zdi za navadnega človeka njegov vrh. Če ste opravili vse to, ali ne boste nič več? Ali se zdi tako nemogoče, da se bo zavest, potem ko se je razvila do te mere, v prihodnosti razvila v božansko?
Ko se boste prepričali, da so zakoni evolucije oblike in razvoja zavesti isti v vesolju in v človeku in da s temi zakoni jogi pozunanji svoje skrite moči, boste razumeli tudi to, da ni potrebno oditi na goro ali v puščavo, se skriti v votlino ali v pragozd, da bi dosegli združenost s Samostjo - z Njim, ki je znotraj in zunaj vas. Včasih je zaradi kakšnega posebnega namena osamitev lahko koristna. Včasih je dobro, če se začasno umaknemo pred pehajočimi se množicami ljudi. Toda vesolje, ki ga je Ishvara načrtoval zato, da bi se lahko izrazile moči Jaza, je vaše najboljše polje za Jogo, načrtovano z božansko modrostjo in bistroumnostjo. Svet je mišljen za razvoj Jaza; zakaj naj bi torej hoteli zbežati pred njim?
Poglejte Shri Krishno v tisti veliki Upanishadi joge, v Bhagavad Giti. On je o njej govoril na bojnem polju in ne na gorskem vrhu. O njej je govoril kshattriyu, ki je bil pripravljen na boj, in ne brahmanu, mirno odmaknjenem iz sveta.
Kurukshetra sveta je polje Joge. Tisti, ki se ne more soočiti s svetom, nima moči, da bi se soočil s
težavami prakse Joge. Če zunanji svet presega vaše moči, kako lahko pričakujete, da boste premagali težave notranjega življenja? Če ne morete premagati drobnih nevšečnosti sveta, kako lahko upate, da boste premagali težave, ki jih mora premagati jogi? Motijo se tisti ljudje, ki mislijo, da je pobeg iz sveta pot, ki vodi do zmage, in da je mir mogoče najti le na določenem mestu.
Dejansko ste vi nezavedno prakticirali Jogo že v preteklosti, celo še preden se je ločila vaša samozavest, se zavedla same sebe. Drobec peska je vedel, da je drugačen, vsaj v začasni materiji, od vseh ostalih okoli njega. In to je prva zamisel, ki bi jo morali prevzeti in se je trdno oprijeti: da je Joga le pospešeni proces običajnega razvoja zavesti.
Jogo torej lahko opredelimo kot “razumno uporabo zakonov razvoja zavesti v posameznem primeru”. To je tisto, kar pomenijo metode Joge; da preučujete zakone razvoja zavesti v vesolju in jih nato uporabite v nekem posebnem primeru, in ta poseben primer je vaš lasten. Ne morete jih uporabiti na nekom drugem. Morate jih samo-uporabiti. To je določno načelo, ki ga morate dojeti. Zato moramo naši definiciji dodati še eno besedo: “Joga je razumna uporaba zakonov razvoja zavesti, samouporabljena v nekem posameznem primeru”.
Joga je znanost
Nadalje, Joga je znanost. To je druga stvar, ki jo je potrebno dojeti. Joga je znanost in ne neko medlo, sanjavo kopičenje ali domišljanje. Je uporabna znanost, sistematiziran izbor zakonov, uporabljenih zato, da bi se dosegel določen cilj. Prevzema zakone psihologije, ki so uporabni za razvijanje celotne človekove zavesti na vsaki ravni, v vsakem svetu, in le-te uporablja razumno v nekem določenem primeru. Ta razumna uporaba zakonov razvijajoče se zavesti deluje točno po istih načelih kot se uporabljajo vsak dan na drugih področjih znanosti.
Vi veste, na podlagi opazovanja sveta okoli vas, kako zelo lahko človekova inteligenca, ko sodeluje z naravo, pospeši “naravne” procese; in delovanje inteligence je enako “naravno” kot delovanje česar koli drugega. Mi delamo razliko, in praktično gre res za neko dejansko razliko, med “razumsko” in “naravno” rastjo, zato ker človeška inteligenca lahko vodi delovanje naravnih zakonov. In ko začnemo obravnavati Jogo, se znajdemo v istem oddelku uporabne znanosti kot recimo v primeru znanstvenega kmetovalca ali vrtnarja, ko ta uporablja naravne zakone za selekcijo pri gojenju rastlin. Kmetovalec ali vrtnar ne more preseči zakonov narave, niti ne more delovati proti njim. Nima na voljo nekih drugih naravnih zakonov kot le tiste univerzalne zakone, s katerimi narava razvija oblike okoli nas; pa vendar mu uspe v nekaj letih narediti to, za kar bi narava morda potrebovala stotine ali tisoče let. Kako to? Z uporabo človeške inteligence, ki izbira tiste zakone, ki ji služijo, in onemogoča tiste, ki jo ovirajo. On uporablja svojo božansko inteligenco v človeku, da bi izkoristil božanske moči v naravi, ki sicer delujejo bolj v smeri splošnih kot pa posebnih ciljev.
Tako je tudi z uporabo psiholoških zakonov, ki jo imenujemo Joga. Joga je sistematizirano poznavanje razvoja zavesti, uporabljeno pri individualizirani Samosti. Kot sem ravnokar omenila, se je zavest razvijala preko sveta, ki ga je za ta razvoj zavesti občudujoče načrtoval LOGOS; zato z izbiranjem svojih ciljev in uporabo njegovih zakonov najde tisti, ki želi postati jogi, v svetu vse stvari, ki jih potrebuje, da bi postala njegova praksa Joge realna, živa stvar, pospešeni proces spoznavanja Samosti. Obstajajo mnogi zakoni; lahko izberete tiste, ki jih potrebujete, se izognete tistim, ki jih ne potrebujete. Na ta način lahko dosežete rezultate, ki jih narava brez uporabe človeške inteligence ne more doseči tako hitro.
Verjemite zatorej, da je Joga v vašem dosegu, v dosegu vaših moči, in da vam bodo v tem, kakor tudi v vseh drugih svetovih, koristile celo nekatere od nižjih praks Joge, nekatere od preprostejših uporab zakonov razvoja zavesti. Kajti vi boste dejansko le pospešili vašo rast, vaš razvoj, izkoristili moči narave, ki so položene v vaše roke, in premišljeno izključili pogoje, ki vam pri vašem delu niso v pomoč, ampak prej ovirajo vašo hojo naprej. Če jo vidite v tej luči, potem se mi zdi, da bo za vas Joga veliko bolj realna, praktična stvar, kot je takrat, ko zgolj preberete nekaj odlomkov o njej iz sanskrtskih knjig, ki so pogosto napačno prevedeni; in začeli boste čutiti, da biti jogi ni nujno stvar nekega oddaljenega življenja, neke inkarnacije, precej oddaljene od sedanje.
Človek - dvojnost
Nekatere izraze, ki se uporabljajo v Jogi, je nujno potrebno poznati. Kajti Joga obravnava človeka zaradi nekega posebnega namena in ga preučuje zaradi nekega posebnega cilja, in se zatorej v zvezi s človekom ubada le z dvemi veliki dejstvi, z umom in telesom. Prvič, človek je enota, enota zavesti. To točko je potrebno določno dojeti. V vsakem nizu ovojev je le ena enota, in zato mora teozof včasih preveriti svoje predstave o človeku, ko se želi posvetiti praktičnemu delovanju. Teozofija zaradi razumevanja človeškega ustroja dokaj koristno in upravičeno deli človeka na mnoge dele in koščke. Mi govorimo o fizičnem, astralnem, mentalnem, itd. Ali pa govorimo o Sthula-sariri, Sukshma-sariri, Karana-sariri, in tako naprej. Človeka delimo v tako številne koščke zato, da bi ga celovito preučili, nazadnje pa zaradi teh koščkov težko najdemo človeka.
Toda Joga je praktična in psihološka. Joga obravnava človeka zaradi praktičnih namenov preprosto kot dvojnost, kot um in telo, kot enoto zavesti in niz ovojev. To ni dvojnost Jaz in Ne-Jaz. Kajti v Jogi “Jaz” vključuje zavest in takšno materijo, ki je ne more ločevati od samega sebe, Ne-jaz pa je le materija, ki jo lahko odloži.
Človek ni čisti Jaz, čista zavest, Samvid. Ta je abstrakcija. V konkretnem vesolju vedno obstaja Jaz in Njegovi ovoji, kakor koli tanki so ti lahko, tako da je enota zavesti neločljiva od materije, in Jivatma, Monada, je nespremenljivo zavest in materija.
Zato, da bi to jasno razumeli, se v Jogi uporabljata dva izraza, ki predstavljata človeka: Prana in
Pradhana, življenjski-dih in materija. Prana ni le življenjski-dih telesa, ampak popolnost življenjskih sil vesolja ali, z drugimi besedami, življenjska-stran vesolja.
“Jaz sem Prana,” pravi Indra. Prana tu pomeni popolnost življenjskih-sil. Obravnavana je kot zavest, um. Pradhana je izraz, ki se uporablja za materijo. Telo, ali nasprotje uma, pomeni v praksi za jogija toliko prilaščene materije iz zunanjega sveta, kolikor je je sposoben odložiti od sebe, jo ločiti od svoje lastne zavesti.
Ta delitev je zelo pomenljiva in koristna, če lahko jasno dojamete izvorno idejo. Seveda, ko boste na stvar gledali od začetka do konca, bo za vas Prana, veliko Življenje, veliki Jaz, vedno prisotna v vsem, medtem ko bodo ovoji, telesa, školjke, prisotne na različnih stopnjah, prevzemajoč različne oblike;
vendar pa je z zornega kota jogijske prakse to, kar se imenuje Prana, ali Jaz, tisto, s čemer se v
določenem trenutku istoveti človek, vključno z vsakim ovojem materije, od katerega človek ni
sposoben v zavesti ločiti samega sebe. Ta enota je za jogija Jaz, tako da je to spremenljiva količina. Ko odlaga s sebe en ovoj za drugim in pravi: “To nisem jaz,” prihaja vse bližje in bližje najvišji točki, do zavesti v eni sami plasti, do enega samega atoma materije, do Monade.
Zaradi vseh praktičnih namenov Joge je človek, delujoči, zavestni človek, vse to, kar ne zmore ločevati od materije, ki ga obdaja, ali s katero je povezan. Telo je le tisto, kar je sposoben odložiti in reči: “To nisem jaz, je pa moje.” Tako vidimo, da imamo v Jogi cel niz izrazov, ki se lahko vedno znova in znova ponavljajo. Na vsaki ravni obstajajo vsa stanja uma, pravi Vyasa, in ta način obravnave človeka omogoča rabo istih pomembnih besed, kar bomo kmalu videli, vedno znova in znova, a z vedno bolj subtilnim pomenom; vsi postanejo relativni in so enako resnični na vsaki stopnji evolucije.
Sedaj je povsem jasno, vsaj večini od nas, da je fizično telo edina stvar, za katero lahko rečemo: “To nisem jaz”; tako bodo za vas v praksi Joge na začetku vse besede, ki se bodo uporabljale za opis stanj zavesti, stanj uma, obravnavale budno zavest v telesu kot najnižje stanje, nato pa bodo, ko se boste vzpenjali, vse besede postale relativni izrazi, ki bodo opisovale določno in prepoznavno stanje uma v odnosu do tega, kar je najnižje. Da bi vedeli, kako bi morali začeti uporabljati za vas same različne izraze, ki se uporabljajo za opis stanj uma, morate skrbno analizirati vašo lastno zavest in odkriti, koliko nje je dejansko zavest in koliko materija, ki je tako tesno povezana, da je ne morete ločevati od samega sebe.
Naročite se na:
Objave (Atom)
