Veliko govorimo o omejitvah. Vse ima svoje meje. Tako naša mala državica s sosednjimi, kakor tudi človeško telo. Telo je omejeno s tem, da je materialno in tako podvrženo določenim naravnim zakonom, gravitaciji na primer, bolečini in še marsičemu. Pa je res tako?
Z razmišljanjem o svojih omejitvah lahko dosežemo dva popolnoma nasprotna učinka. Če verjamemo v končno mejo svojih sposobnosti, smo si s tem postavili mejnik, mimo katerega bo naša pot nemogoča. Moč naše volje nam v temu primeru nikakor ne bo pomagala prestopiti magične meje. Seveda, saj smo si jo sami določili. Trdna vera v lastno omejitev je v bistvu enaka kot miselna naravnanost »ne morem«. In če vem, da nekaj ni mogoče, bo to držalo, kajne?
Mogoče ni najpametneje verjeti v meje, kakršnekoli že. Vsak športnik mora čimbolj spoznati svoje telo. Z neprestanim raziskovanjem svojega telesa se bo približal svojim maksimalnim sposobnostim, ne samo to, spoznal bo tudi svoje TRENUTNE meje. Poudaril sem besedo trenutne, kajti vse naše omejitve nikoli niso trajnega značaja. Edina stalnica v celem univerzumu je sprememba. Pet let star otrok in misel, da bi brez vzvodov premagal breme stotih kilogramov… precej absurdno. Ko sem pri dvajsetih letih prvič srečal trening.z utežmi, je bil maksimum mojega telesa popolnoma drugje kakor danes, skoraj dve desetletji pozneje. Pa ne le na fizični ravni. Vsak dan se lahko naučimo kaj novega, spoznamo kakšen nov detalj našega bivanja. Z raziskovanjem naše notranjosti tako napredujemo na vseh področjih.
Omejevati se v bistvu ne pomeni nič drugega kakor kratiti si svobodo. Nikoli mi ne bo uspelo je misel, ki ne sodi v glavo niti uspešnega športnika, niti kogarkoli drugega ne. Vsaj naj ne bi. Na žalost pa vse preveč ljudi prehitro obupa, prehitro vrže utež v koruzo…Ali pa celo tako malo verjamejo vase, da se izziva niti ne lotijo, saj ga že v začetku obravnavajo kakor nerešljiv problem. Zavest zmagovalca, prvaka, ne pozna problemov. Obstajajo samo izzivi, s katerimi se je potrebno soočiti. Podrobno poznavanje samega sebe nam olajša premagovanje različnih situacij, Kajti vse, kar se nam v določenem trenutku zazdi problem, je naša takratna omejitev. Problem v bistvu niti ne obstaja, problem smo kvečjemu mi sami.
Z vztrajnostjo, neprestano pozornostjo na tisto, kar počnemo, pa če gre za trening ali pa zgolj druženje ob kavici, bomo bolje spoznali to čudovito bitje, ki ga nosimo v svojem telesu. In to bitje je pripravljeno z našim zavednim delom deliti raznovrstne občutke. Tako da je vse skupaj siloma preprosto.Le voljo potrebujemo in omejitve bodo iz trenutka v trenutek manjše, dokler ne bodo enkrat popolnoma izginile. Če je napad pravi, je vsaka trdnjava lahko osvojena. In če si bomo pripravljeni vsak dan vzeti nekaj časa, da se bomo samo opazovali, da bomo kakor gledalec v gledališču opazovali nas same na odru življenja, bomo bolje spoznali svoje meje. S tem pa bomo dobili moč, da jih tudi presežemo. Kajti le če poznamo svoje omejitve, jih lahko premagamo, le s popolnim poznavanjem in sprejemanjem sebe lahko ustvarimo zmagovalca iz sebe. Niso pomembni trenerji, pogoji treninga ali vremenske razmere. Ko se poenotimo s seboj, ko vemo kaj iščemo in kam gremo, bomo vedno dosegli vrhunski rezultat, uspeli bomo iztržiti sto procentov iz dane situacije. In če bo naši miselni naravnanosti stala ob strani še trdna volja do treningov, vztrajnostno ponavljanje določenih gibov in nam morda tudi kdaj neljubih vaj, zdrava prehrana, dovolj počitka, zadovoljstvo v vsem, kar pač počnemo…potem ni nič nemogoče in kdo ve, morda boste prav vi svetovni prvak v vaši priljubljeni disciplini.
Vse je odvisno od nas. Vse ostalo pa so le izgovori.
sreda, 15. september 2010
sreda, 1. september 2010
PRIORITETA IZBIR
Karkoli že počnemo v življenju, na kateremkoli področju, ne glede na to ali govorimo o športu, poslu, zabavi, je motivacija ključnega pomena za naš uspeh. Če v glavi nimamo začetnega in jasnega cilja o tem, kaj želimo doseči, je verjetnost, da bomo izgubili zagon, veliko večja kot sicer. Naši uspehi so predvsem rezultat volje, manj naše nadarjenosti, razen v res izjemnih primerih. Ljudje se med seboj razlikujemo, vsak človek je individum, vendar pa so te razlike relativno majhne. Res je, da brez določene mere agresivnosti, močne samozavesti, ne bomo dosegli vidnejših rezultatov, vendar samozavest ni vrlina, ki bi bila nekaterim genetsko dana, drugim pa ne. Samozavest je stanje zavesti, poznavanje samega sebe v taki meri, da lahko kadarkoli stojimo za svojimi dejanji. Ne glede, ali je človek kolerik, melanholik, flegmatik ali sangvinik, je moč odločitve vsak trenutek v naših rokah. To je svobodna volja izbire, ki se je vsi zmagovalci dobro zavedajo. Naša odločitev je, ali bomo vse življenje zavistno opazovali ljudi, ki so uspešni na najrazličnejših področjih, ali pa bomo tudi sami takšni. In v trenutku, ko izberemo pot zmage, se naša samozavest okrepi premosorazmerno z doseženimi rezultati. Problem nastopi, če počnemo stvari, ki so oddaljene od našega Bistva, Jaza. Če delujemo v neskladju s seboj in počnemo stvari iz nepravih vzrokov, je verjetnost pozitivnega rezultata mnogo manjša.Kaj pa motivacija? Matematika zahteva določeno količino vaj, da se naučimo računati in tudi stara modrost pravi, da je gram prakse vrednejši od kilograma teorije. Tako si je na začetku vedno pametno izbrati cilje, ki jih lahko relativno hitro dosežemo. Več osvojenih manjših ciljev pa nas, če se ne oddaljimo od začrtane poti, pripelje k želenemu rezultatu. Če želite postati vrhunski športnik, je pred vami dolga pot napornih treningov, pravilne prehrane in še marsikakšnega odrekanja zabavam, saj mora telo športnika imeti tudi dovolj počitka za dosego vrhunskih rezultatov. A večini bi na tej poti zmanjkalo motivacije. Postopno osvajanje manjših ciljev v naši glavi projicira sliko zmage, uspeha in naslednji korak, ki nas vodi proti končnemu cilju je mnogo bližje, kakor če neprestano razmišljamo o še nedoseženem. Pozitivno razmišljanje je ključnega pomena za uspeh. Pomembna je tudi izbira prioritet. » Živel bom zdravo«, je sicer lepa ideja, vendar kaj ko vas zvečer ob pijači in v družbi zamika prižgati cigareto? Če ste se torej odločili in veste, kaj je najpomembnejša stvar v vašem življenju, izbirajte vse ostale cilje v okviru le – tega. Cilj A je pomembnejši od cilja B. Če nas realizacija cilja B odnese stran od začrtane poti k cilju A, moramo cilj B enostavno opustiti. Vsega pač ne moremo imeti, kajne? S tem ne mislim, da imamo kakšne omejitve, sploh ne. Ampak če boste postali vrhunski športnik se boste za to odrekli marsičemu, saj bo to od vas zahtevalo toliko in toliko časa, kar pomeni, da tega časa ne boste mogli izrabiti na drugih področjih. Kaj bomo in česa ne bomo, je odločitev nas samih. Pot dolga tisoč korakov se začne s prvim. In na vas je, da stopite svojim ciljem, željam in sanjam naproti.
Robert Honn
RYT
www.jogado.com
četrtek, 13. maj 2010
a yoga manifesto
Članek je bil objavljen v New York Times. Vreden je branja v celoti in treznega razmisleka o tem, kaj joga sploh je. Morda bi lahko vsi, ki jogo poučujemo tako in drugače, kaj več naredili na tem, da postane bolj dostopna vsem?
April 23, 2010
A Yoga Manifesto
By MARY BILLARDZEN is expensive. The flattering Groove pants, Lululemon’s answer to Spanx, may set Luluheads, the devoted followers of the yoga-apparel brand, back $108. Manduka yoga mats, favored for their slip resistance and thickness, can reach $100 for a limited-edition version. Drop-in classes at yoga studios in New York are edging beyond $20 a session, which quickly adds up, and the high-end Pure Yoga, a chain with two outposts in Manhattan, requires a $40 initiation fee, and costs $125 to $185 a month. You can even combine yoga with a vacation in the Caribbean, but it will cost you: in August, the luxurious Parrot Cay resort in Turks and Caicos has a six-night retreat with classes taught by the “yoga rock stars” (in the words of the press release) Rodney Yee and Colleen Saidman. The cost? A cool $6,077. (In August!) And is it surprising that yoga, like so much else in this age of celebrity, now has something of a star system, with yoga teachers now almost as recognizable as Oscar winners? The flowing locks of Rodney Yee. The do-rag bandanna worn by Baron Baptiste. The hyper perpetual calm exhibited by David Life and Sharon Gannon, who taught Sting, Madonna and Russell Simmons. The contortions (and Rolls-Royces) of Bikram Choudhury. Yoga is definitely big business these days. A 2008 poll, commissioned by Yoga Journal, concluded that the number of people doing yoga had declined from 16.5 million in 2004 to 15.8 million almost four years later. But the poll also estimated that the actual spending on yoga classes and products had almost doubled in that same period, from $2.95 billion to $5.7 billion. “The irony is that yoga, and spiritual ideals for which it stands, have become the ultimate commodity,” Mark Singleton, the author of “Yoga Body: The Origins of Modern Posture Practice,” wrote in an e-mail message this week. “Spirituality is a style, and the ‘rock star’ yoga teachers are the style gurus.” Well, maybe it is the recession, but some yogis are now saying “Peace out” to all that. There’s a brewing resistance to the expense, the cult of personality, the membership fees. At the forefront of the movement is Yoga to the People, which opened its first studio in 2006 in the East Village on St. Marks Place, with a contribution-only, pay-what-you-can fee structure. The manifesto is on the opening page of its Web site, yogatothepeople.com: “There will be no correct clothes, There will be no proper payment, There will be no right answers ... No ego no script no pedestals.” One more thing: There are no “glorified” teachers or star yogis. You can’t even find out who is teaching which class when, or reserve a spot with a specific instructor. And that’s exactly the way that Greg Gumucio wants it. LATE on an overcast Saturday earlier this month, just a little before sundown, Mr. Gumucio, the founder of Yoga to the People, was sitting on the rooftop of his East Village studio, surprisingly refreshed after a birthday party downstairs for his son, who had just turned 5. Propped on the ledge on a round pillow, his wavy, shoulder-length hair framed by the urban jungle backdrop of tar-covered roofs, Mr. Gumucio recounted his biography, and how it was linked with that of Bikram Choudhury, perhaps the most famous name in yoga today. “The idea for Yoga for the People came to me because of Bikram,” Mr. Gumucio said, explaining that he worked for Mr. Choudhury for six years, from 1996 to 2002, sometimes running teacher training for Bikram Yoga in Los Angeles, commuting from Seattle, where he was living. He channels Mr. Choudhury, one suspects not for the first time, talking with a raspy, slightly accented voice: “Boss, do me a favor, take everybody’s class and tell me what you think.” Mr. Gumucio obliged, and when reporting back, mentioned one teacher whom he didn’t like. Mr. Choudhury was not sympathetic. Just the opposite, telling Mr. Gumucio to, in essence, suck it up and go back to the class — that the problem wasn’t with the instructor, but with Mr. Gumucio himself. “You are your own teacher,” Mr. Gumucio said he was told. “You are responsible for your own experience.” It was a revelatory moment for Mr. Gumucio. If the student was more important than the teacher, why was there such an emphasis placed on the individual instructors? Too often, Mr. Gumucio saw students stop doing yoga because they couldn’t practice with a favorite teacher. Why not jettison that system? Why not just assign students to the next available teacher? A second revelation occurred in class when he was struggling to keep his body in a difficult position. “I was sweating, my muscles shaking, in triangle pose, and Bikram was talking about how fast he was as a boy in Calcutta. How he could catch this dog.” The situation was almost more than Mr. Gumucio could bear. “In my mind,” he recalled, “I was thinking ‘What is wrong with you. Stop this stupid story!’ ” Later, Mr. Choudhury again dismissed his complaints, telling Mr. Gumucio that distractions were everywhere: “Candle, incense, music, easy to meditate!” Mr. Gumucio recalls being told. “Try being calm and peaceful in your car when someone cuts you off.” Message learned. Yoga isn’t about a pristine environment — yogis can work downward dog to downward dog, no matter where they are, even if in a crowded, unadorned studio. “Being able to do yoga with a foot in your face, that is a really powerful practice,” Mr. Gumucio said. He would take that no-frills philosophy with him when he left Bikram in 2002, and a few years later (after a stint as a mediator in small claims court), in 2006, moved to New York to open his own studio. “The first few months there were four or five people, but within three months, it really took off,” he said. Today. Mr. Gumucio has three studios in New York (including two hot-yoga studios that charge $8 a class), one in San Francisco, one in Berkeley, Calif., and one to open later this year in Williamsburg, Brooklyn. He has just signed a lease in Chelsea and is considering expanding to Austin, Chicago and Los Angeles. (But his philosophy of keeping a low profile seems to be working: a question to many students about what they think of Mr. Gumucio usually provokes little more than a blank stare and “Who?”) High volume is the key to his business model — he says up to 900 people may go to a Yoga to the People studio in a single day, with perhaps half of them paying at least something in the form of a donation — as well as an important part of his overall philosophy. “I truly believe if more people were doing yoga, the world would be a better place,” he said. LAST Sunday morning, the sun streamed through the windows of the clean airy loft on the second floor as the teacher, Haven Melynn, stood at the buzzer letting in students from the street. On a metal stand sat an empty tissue box. Some students dropped a donation into the box, others didn’t. The students fit in one studio, and at prime times, the teacher will send any overflow up to the studio above, and then the studio above that. Mats are rolled out, a few inches apart, with no one under the illusion that it may be an empty class. The classroom holds about 60 students, and people are socializing, chatting about their late nights, where to get falafels, and upcoming art exhibitions. Music plays quietly in the background. No opening “Oms.” (“I like that there isn’t any chanting, or big spiritual message,” Layan Fuleihan, a college student, said afterward. “I like that you make the class what you want.”) Instead, Ms. Melynn started off with slow movements to warm up, sun salutations, then quickly picked up the pace. Jammed, yes, but the yogis stuck to their own mats, boundaries defined, during a sweat-producing vinyasa class, flowing and moving, as the teacher cajoled people to make cathartic exhales of HAA-sss — all to the sounds of a play list that includes Michael Jackson and the Dave Matthews Band. Yoga to the People isn’t the only entity raging against the yoga machine. In New York, other studios are popping up, offering affordable, if not entirely donation-based, yoga. Do Yoga and Pilates, in TriBeCa, is donation-based; Tara Stiles, who has an iPhone app with Deepak Chopra, has opened Strala Yoga in NoHo, offering multiple class levels for $10 each. Yoga Vida NYC on University Place opened in January. Classes are small and it costs $10 drop in, $5 for students. “Our studio isn’t better or worse, it’s just different,” says Hilaria Thomas, yoga director of Yoga Vida NYC and a former instructor at Yoga to the People. “Different energies.” Better-known rivals in the yoga world don’t seem to take offense at this back-to-basic movement. “I think the donation model is awesome,” says Baron Baptiste. “It’s a balancing act. If someone has the means for what I’ll call ‘high end yoga,’ like going on exotic retreats, they should enjoy it.” He adds, laughing, “I never know what the term rock star yoga teacher means. Someone like Iyengar, one of the most famous teachers in the world, is he a rock star? Is Iyengar the Bono of yoga?” Mr. Gumucio knows his niche — “the ABC’s of yoga” — and that Yoga to the People has its critics. Its detractors say that classes are too big, that there isn’t a lot of advanced alignment breakdowns, that the exclamation HAA-sss isn’t the way you are supposed to breathe. He mimics a naysayer, sniffing: “Oh, that’s not yoga!” He laughs and shrugs, a wordless: Who’s to say what is yoga?
April 23, 2010
A Yoga Manifesto
By MARY BILLARDZEN is expensive. The flattering Groove pants, Lululemon’s answer to Spanx, may set Luluheads, the devoted followers of the yoga-apparel brand, back $108. Manduka yoga mats, favored for their slip resistance and thickness, can reach $100 for a limited-edition version. Drop-in classes at yoga studios in New York are edging beyond $20 a session, which quickly adds up, and the high-end Pure Yoga, a chain with two outposts in Manhattan, requires a $40 initiation fee, and costs $125 to $185 a month. You can even combine yoga with a vacation in the Caribbean, but it will cost you: in August, the luxurious Parrot Cay resort in Turks and Caicos has a six-night retreat with classes taught by the “yoga rock stars” (in the words of the press release) Rodney Yee and Colleen Saidman. The cost? A cool $6,077. (In August!) And is it surprising that yoga, like so much else in this age of celebrity, now has something of a star system, with yoga teachers now almost as recognizable as Oscar winners? The flowing locks of Rodney Yee. The do-rag bandanna worn by Baron Baptiste. The hyper perpetual calm exhibited by David Life and Sharon Gannon, who taught Sting, Madonna and Russell Simmons. The contortions (and Rolls-Royces) of Bikram Choudhury. Yoga is definitely big business these days. A 2008 poll, commissioned by Yoga Journal, concluded that the number of people doing yoga had declined from 16.5 million in 2004 to 15.8 million almost four years later. But the poll also estimated that the actual spending on yoga classes and products had almost doubled in that same period, from $2.95 billion to $5.7 billion. “The irony is that yoga, and spiritual ideals for which it stands, have become the ultimate commodity,” Mark Singleton, the author of “Yoga Body: The Origins of Modern Posture Practice,” wrote in an e-mail message this week. “Spirituality is a style, and the ‘rock star’ yoga teachers are the style gurus.” Well, maybe it is the recession, but some yogis are now saying “Peace out” to all that. There’s a brewing resistance to the expense, the cult of personality, the membership fees. At the forefront of the movement is Yoga to the People, which opened its first studio in 2006 in the East Village on St. Marks Place, with a contribution-only, pay-what-you-can fee structure. The manifesto is on the opening page of its Web site, yogatothepeople.com: “There will be no correct clothes, There will be no proper payment, There will be no right answers ... No ego no script no pedestals.” One more thing: There are no “glorified” teachers or star yogis. You can’t even find out who is teaching which class when, or reserve a spot with a specific instructor. And that’s exactly the way that Greg Gumucio wants it. LATE on an overcast Saturday earlier this month, just a little before sundown, Mr. Gumucio, the founder of Yoga to the People, was sitting on the rooftop of his East Village studio, surprisingly refreshed after a birthday party downstairs for his son, who had just turned 5. Propped on the ledge on a round pillow, his wavy, shoulder-length hair framed by the urban jungle backdrop of tar-covered roofs, Mr. Gumucio recounted his biography, and how it was linked with that of Bikram Choudhury, perhaps the most famous name in yoga today. “The idea for Yoga for the People came to me because of Bikram,” Mr. Gumucio said, explaining that he worked for Mr. Choudhury for six years, from 1996 to 2002, sometimes running teacher training for Bikram Yoga in Los Angeles, commuting from Seattle, where he was living. He channels Mr. Choudhury, one suspects not for the first time, talking with a raspy, slightly accented voice: “Boss, do me a favor, take everybody’s class and tell me what you think.” Mr. Gumucio obliged, and when reporting back, mentioned one teacher whom he didn’t like. Mr. Choudhury was not sympathetic. Just the opposite, telling Mr. Gumucio to, in essence, suck it up and go back to the class — that the problem wasn’t with the instructor, but with Mr. Gumucio himself. “You are your own teacher,” Mr. Gumucio said he was told. “You are responsible for your own experience.” It was a revelatory moment for Mr. Gumucio. If the student was more important than the teacher, why was there such an emphasis placed on the individual instructors? Too often, Mr. Gumucio saw students stop doing yoga because they couldn’t practice with a favorite teacher. Why not jettison that system? Why not just assign students to the next available teacher? A second revelation occurred in class when he was struggling to keep his body in a difficult position. “I was sweating, my muscles shaking, in triangle pose, and Bikram was talking about how fast he was as a boy in Calcutta. How he could catch this dog.” The situation was almost more than Mr. Gumucio could bear. “In my mind,” he recalled, “I was thinking ‘What is wrong with you. Stop this stupid story!’ ” Later, Mr. Choudhury again dismissed his complaints, telling Mr. Gumucio that distractions were everywhere: “Candle, incense, music, easy to meditate!” Mr. Gumucio recalls being told. “Try being calm and peaceful in your car when someone cuts you off.” Message learned. Yoga isn’t about a pristine environment — yogis can work downward dog to downward dog, no matter where they are, even if in a crowded, unadorned studio. “Being able to do yoga with a foot in your face, that is a really powerful practice,” Mr. Gumucio said. He would take that no-frills philosophy with him when he left Bikram in 2002, and a few years later (after a stint as a mediator in small claims court), in 2006, moved to New York to open his own studio. “The first few months there were four or five people, but within three months, it really took off,” he said. Today. Mr. Gumucio has three studios in New York (including two hot-yoga studios that charge $8 a class), one in San Francisco, one in Berkeley, Calif., and one to open later this year in Williamsburg, Brooklyn. He has just signed a lease in Chelsea and is considering expanding to Austin, Chicago and Los Angeles. (But his philosophy of keeping a low profile seems to be working: a question to many students about what they think of Mr. Gumucio usually provokes little more than a blank stare and “Who?”) High volume is the key to his business model — he says up to 900 people may go to a Yoga to the People studio in a single day, with perhaps half of them paying at least something in the form of a donation — as well as an important part of his overall philosophy. “I truly believe if more people were doing yoga, the world would be a better place,” he said. LAST Sunday morning, the sun streamed through the windows of the clean airy loft on the second floor as the teacher, Haven Melynn, stood at the buzzer letting in students from the street. On a metal stand sat an empty tissue box. Some students dropped a donation into the box, others didn’t. The students fit in one studio, and at prime times, the teacher will send any overflow up to the studio above, and then the studio above that. Mats are rolled out, a few inches apart, with no one under the illusion that it may be an empty class. The classroom holds about 60 students, and people are socializing, chatting about their late nights, where to get falafels, and upcoming art exhibitions. Music plays quietly in the background. No opening “Oms.” (“I like that there isn’t any chanting, or big spiritual message,” Layan Fuleihan, a college student, said afterward. “I like that you make the class what you want.”) Instead, Ms. Melynn started off with slow movements to warm up, sun salutations, then quickly picked up the pace. Jammed, yes, but the yogis stuck to their own mats, boundaries defined, during a sweat-producing vinyasa class, flowing and moving, as the teacher cajoled people to make cathartic exhales of HAA-sss — all to the sounds of a play list that includes Michael Jackson and the Dave Matthews Band. Yoga to the People isn’t the only entity raging against the yoga machine. In New York, other studios are popping up, offering affordable, if not entirely donation-based, yoga. Do Yoga and Pilates, in TriBeCa, is donation-based; Tara Stiles, who has an iPhone app with Deepak Chopra, has opened Strala Yoga in NoHo, offering multiple class levels for $10 each. Yoga Vida NYC on University Place opened in January. Classes are small and it costs $10 drop in, $5 for students. “Our studio isn’t better or worse, it’s just different,” says Hilaria Thomas, yoga director of Yoga Vida NYC and a former instructor at Yoga to the People. “Different energies.” Better-known rivals in the yoga world don’t seem to take offense at this back-to-basic movement. “I think the donation model is awesome,” says Baron Baptiste. “It’s a balancing act. If someone has the means for what I’ll call ‘high end yoga,’ like going on exotic retreats, they should enjoy it.” He adds, laughing, “I never know what the term rock star yoga teacher means. Someone like Iyengar, one of the most famous teachers in the world, is he a rock star? Is Iyengar the Bono of yoga?” Mr. Gumucio knows his niche — “the ABC’s of yoga” — and that Yoga to the People has its critics. Its detractors say that classes are too big, that there isn’t a lot of advanced alignment breakdowns, that the exclamation HAA-sss isn’t the way you are supposed to breathe. He mimics a naysayer, sniffing: “Oh, that’s not yoga!” He laughs and shrugs, a wordless: Who’s to say what is yoga?
nedelja, 4. april 2010
Misel...
Pozornost na to, kar se v resnici dogaja, nas zadrži v trenutku. Včasih telo, včasih občutki, včasih so misli tiste, ki prelijejo ekran našega zavedanja, Z zavedanjem prostora okrog sebe in tega, kar leži v področju naše zaznave telesa ustvarjamo neprestan prepletajoč se odnos. Prostor okrog nas brez nas ne obstaja. Mir v bivanju je mogoč le ob neprestanem zavedanju spremembe, ki je posledica odnosa več delujočih sil....
Kaj je prav in kaj narobe? Odgovorov je toliko, kot je tistih ki presojajo. Ni pa prav, če ni narobe in narobe ne obstaja, če ni prav...dvojnost je značilna za svet pojavnosti, ko skočim v zrak se to zdgodi, ker potisnem noge s silo v tla, ko tečem naprej, potiskam nogi nazaj...
Mogoče je neprestano zavedanje resničnosti bolj preprosto, kot se zdi na prvo oko.
Mogoče je treba le zapreti usta in prisluhniti.
Mogoče tišina postane bolj glasna od besed.
Mogoče zadostuje občutek, ki ni obarvan?
Mogoče...
nedelja, 7. februar 2010
Hatha flow sadhana
1. Zgodovina
Joga se je s časom spreminjala in še se bo, kajti sprememba je edina stalnica življenja. V različnih obdobjih in krajih se je razvijala kot orodje, ki vodi k cilju, umiritvi miselnega toka. Tako so se iz prvih, meditativnih asan v času razvijale tudi druge, z namenom očistiti telo in um nečistoč, z željo po povečani pretočnosti energije, prane po telesu.Jedro Astanga vinjase kot sekvenca položajev je opisan v tekstu Yoga kurunta. O tem tekstu je malo znanega. Avtor teksta, rishi Vamana je bil morda le praktikant, morda idejni oče tega stila. Tekst je znan zaradi Krishnamacharje, ki se je učil pri Shri Ramamohan Brahmachariju nekje v dvajsetih letih prejšnega stoletja (okoli 1920-tih). Yoga kurunta opiše tri serije položajev.
- Joga Chikitsa (joga terapija), danes poimenovana primary series ali prva serija,
- Nadi Shodana (čiščenje kanalov), danes intermediate, druga serija in
- Sthira Bhaga (božanska stabilnost), danes advance ali tretja serija.
Položaji so povezani z vinjaso, setom nasprotujočih se položajev povezanih z gibom. Prva serija je variacija različnih predklonov, druga serija zaklonov. Tretja serija je vsebuje težje variacije obeh prejšnih serij in zahtevne ravnotežnostne asane. Poleg položajev Yoga kurunta opiše še dva ključna dejavnika prakse. To sta ujaji dih in energetske zapore, bandhe. Astanga vinjasa se je po ZDA razširila v 1970-tih, ko so se zahodnjaki učili stila pri Shri Patthabi Joisu. Nekateri od njih so zadržali osnoven stil Astanga vadbe, nekateri so ga po lastnih izkušnjah modificirali in nastali so različni stili vinjas, flow in power vadb joge. Shri Patthabi Jois je pri 12. letih prisostvoval uri joge in to je v njem pustilo močan vtis. Tako se je začela njegova študijska pot s profesorjem Krishnamacharjem in dve leti je vadil pod njegovim mentorstvom. Njuna pota so se razšla in zopet sklenila nekaj let kasneje v Mysore. Nadaljni dve desetletji je Patthabi nadaljeval prakso pod budnim očesom Krishnamacharije. Kasneje je postal tudi profesor sanskrta in Advaita Vedante. Prvi zahodnjak, ki se je učil pri Patthabiju, je bil Andre van Lysebeth, avtor knjige Pranajama, v kateri je omenil Patthabijevo ime in naslov The astanga yoga research institute. To je hitro pritegnilo tisoče učencev celega sveta in stil Astanga vinjase se je razcvetel.
Krishnamacharija se je začel učiti joge in sanskrta že pri petih letih. Med študijem na univerzi je slišal za Shri Ramamohan Brahmacharija, velikega jogija iz Tibeta in po preizkušnji, ki jo je prestal, je sledečih sedem let izpopolnjeval svojo prakso joge. Ob razhodu mu je učitelj dejal, naj se odpove posvetnemu življenju in širi sporočilo joge po svetu.Krishnamacharija se je vrnil v južno Indijo, študiral ajurvedo in poučeval jogo v Mysore. Njegovi učenci, ki so imeli največji vpliv, da se je joga prenesla na zahod so bili Indra Devi (Latvijka, ki jo je poučeval in je bila ena prvih žensk, ki je znanje širila naprej), BKS Iyengar, TKV Desikachar in Patthabi Jois.
2 .Zgradba Astanga vinjase
Če se omejimo zgolj na asane, je Astanga vinjasa sestavljena kakor sendvič. Imamo dva kosa kruha in nekaj vmes. Ne glede na to, ali vadimo prvo, drugo ali tretjo serijo, je začetni del Surya Namaskar A in B, serija stoječih položajev vedno enak. Tudi zaključni del sedečih in inverznih položajev je vedno enak. Tisto, kar se nahaja med obema rezinama kruha, je prva, druga ali tretja serija. Ves čas prakse dihamo ujaji dih. Dristhi je srepeč pogled, ko je naš vid ali popolnoma sfokusiran (konica nosu, točka tretjega očesa, ko so oči zaprte) ali pa periferen pogled, kjer zaznavamo celotno sliko vidnega polja in ne posameznih predmetov. Mula bandha in udhijana bandha sta aktivirani ves čas prakse, s posebnim poudarkom v zadrževanjih asan. Prakso zaključimo s sprostitvijo, opcijsko sledi pranajama in meditacija.
3. Ideja Hatha flow-a
Stil kombinira vse tri serije. Struktura ure je enaka Astanga vinjasi (Začnemo s Surja Namaskar, nadaljujemo s stoječimi položaji, sledijo položaji sede ali leže, zaključimo z inverznimi položaji), zaradi raznolikosti se sami položaji občasno nadomeste z drugimi ali modificirajo na individualno raven praktikanta. Vinjasa je tista, ki našo pozornost ves čas usmerja na tok diha in povezavo le tega z gibom. Tako se čutila že med samo prakso obračajo navznoter in z dinamičnim načinom um pripeljemo do stanja miru po obvoznici. Ne ukvarjamo se z samo idejo umiritve miselnega toka. Ta se umiri zaradi pozornosti, zahtevnosti vadbe, ki um ves čas drži v sedanjosti, aktivnega ujaji diha, kjer se tisto znotraj naših meja sreča s tistim zunaj. Po končani praksi se telo sprosti v položaju trupla. Vadba se zaključi s pranajamo in meditacijo.
4.Kaj je cilj Hatha flowa?
Ljudje imamo različne potrebe, različne poti. Nobena ni boljša od druge, prava je tista, ki omogoča posamezniku napredek. S potovanjem k izviru v svoji notranjosti se vsi lahko realiziramo in postanemo to, kar je naš namen. Aktivni ljudje današnjega časa težko zadržijo pozornost dalj časa na enem objektu, misli neprestano begajo, zahteve okolice se stopnjujejo. Fizično zahtevna vadba izprazni še tako aktiven um, ko se telo segreje, dih pospeši, aeroben proces v telesu aktivira z večjo močjo, možgani preprosto nimajo časa ukvarjati se z nepotrebnimi mislimi. In tu zgrabimo bika za roge. Preko telesa vplivamo na um, odvržemo breme vsakdana in se potopimo v sedanjost. Ko se zavemo trenutka, postavimo odlične temelje potovanju navznoter. Skozi zahtevno vadbo na posreden način spoznamo Jame in Nijame, se z dihom oklepamo trenutka, obračamo čutila v naš subtilni del. Intuitivna narava po končani praksi pranajame preglasi umsko komponento. Postanemo svoj občutek in samo to. Nič več.
Obstaja torej nešteto možnih izrazov joge. Hatha flow sadhana je eden od mojih pogledov na pot k umirjenemu umu. In nenavezanost se mi zdi ključnega pomena tudi pri lastni praksi joge. Naj ta ne bo vedno enaka! Prisluhni temu, kar je v tebi. Kakšen dan bo tvoje telo morda presrečno, da mu dovoliš počitek in bo meditacija, mogoče pranajama vse, kar boste potrebovali.
Ko pomagamo starki čez cesto je to večje vrednosti kot če vsak dan stojimo na glavi...
Praksa joge na blazini nam skozi raziskovanje osmih členov Ashtaga joge (kot je opisano v Patanjalijevih Joga sutrah) ponuja rast na vseh področjih našega življenja. Naj jih naštejem:
1. Jama
2. Nijama
3. Asana
4. Pranajama
5. Pratjahara
6. Dharana
7. Dijana
8. Samadhi
5.Kaj so Jame in Nijame
Joga se je s časom spreminjala in še se bo, kajti sprememba je edina stalnica življenja. V različnih obdobjih in krajih se je razvijala kot orodje, ki vodi k cilju, umiritvi miselnega toka. Tako so se iz prvih, meditativnih asan v času razvijale tudi druge, z namenom očistiti telo in um nečistoč, z željo po povečani pretočnosti energije, prane po telesu.Jedro Astanga vinjase kot sekvenca položajev je opisan v tekstu Yoga kurunta. O tem tekstu je malo znanega. Avtor teksta, rishi Vamana je bil morda le praktikant, morda idejni oče tega stila. Tekst je znan zaradi Krishnamacharje, ki se je učil pri Shri Ramamohan Brahmachariju nekje v dvajsetih letih prejšnega stoletja (okoli 1920-tih). Yoga kurunta opiše tri serije položajev.
- Joga Chikitsa (joga terapija), danes poimenovana primary series ali prva serija,
- Nadi Shodana (čiščenje kanalov), danes intermediate, druga serija in
- Sthira Bhaga (božanska stabilnost), danes advance ali tretja serija.
Položaji so povezani z vinjaso, setom nasprotujočih se položajev povezanih z gibom. Prva serija je variacija različnih predklonov, druga serija zaklonov. Tretja serija je vsebuje težje variacije obeh prejšnih serij in zahtevne ravnotežnostne asane. Poleg položajev Yoga kurunta opiše še dva ključna dejavnika prakse. To sta ujaji dih in energetske zapore, bandhe. Astanga vinjasa se je po ZDA razširila v 1970-tih, ko so se zahodnjaki učili stila pri Shri Patthabi Joisu. Nekateri od njih so zadržali osnoven stil Astanga vadbe, nekateri so ga po lastnih izkušnjah modificirali in nastali so različni stili vinjas, flow in power vadb joge. Shri Patthabi Jois je pri 12. letih prisostvoval uri joge in to je v njem pustilo močan vtis. Tako se je začela njegova študijska pot s profesorjem Krishnamacharjem in dve leti je vadil pod njegovim mentorstvom. Njuna pota so se razšla in zopet sklenila nekaj let kasneje v Mysore. Nadaljni dve desetletji je Patthabi nadaljeval prakso pod budnim očesom Krishnamacharije. Kasneje je postal tudi profesor sanskrta in Advaita Vedante. Prvi zahodnjak, ki se je učil pri Patthabiju, je bil Andre van Lysebeth, avtor knjige Pranajama, v kateri je omenil Patthabijevo ime in naslov The astanga yoga research institute. To je hitro pritegnilo tisoče učencev celega sveta in stil Astanga vinjase se je razcvetel.
Krishnamacharija se je začel učiti joge in sanskrta že pri petih letih. Med študijem na univerzi je slišal za Shri Ramamohan Brahmacharija, velikega jogija iz Tibeta in po preizkušnji, ki jo je prestal, je sledečih sedem let izpopolnjeval svojo prakso joge. Ob razhodu mu je učitelj dejal, naj se odpove posvetnemu življenju in širi sporočilo joge po svetu.Krishnamacharija se je vrnil v južno Indijo, študiral ajurvedo in poučeval jogo v Mysore. Njegovi učenci, ki so imeli največji vpliv, da se je joga prenesla na zahod so bili Indra Devi (Latvijka, ki jo je poučeval in je bila ena prvih žensk, ki je znanje širila naprej), BKS Iyengar, TKV Desikachar in Patthabi Jois.
2 .Zgradba Astanga vinjase
Če se omejimo zgolj na asane, je Astanga vinjasa sestavljena kakor sendvič. Imamo dva kosa kruha in nekaj vmes. Ne glede na to, ali vadimo prvo, drugo ali tretjo serijo, je začetni del Surya Namaskar A in B, serija stoječih položajev vedno enak. Tudi zaključni del sedečih in inverznih položajev je vedno enak. Tisto, kar se nahaja med obema rezinama kruha, je prva, druga ali tretja serija. Ves čas prakse dihamo ujaji dih. Dristhi je srepeč pogled, ko je naš vid ali popolnoma sfokusiran (konica nosu, točka tretjega očesa, ko so oči zaprte) ali pa periferen pogled, kjer zaznavamo celotno sliko vidnega polja in ne posameznih predmetov. Mula bandha in udhijana bandha sta aktivirani ves čas prakse, s posebnim poudarkom v zadrževanjih asan. Prakso zaključimo s sprostitvijo, opcijsko sledi pranajama in meditacija.
3. Ideja Hatha flow-a
Stil kombinira vse tri serije. Struktura ure je enaka Astanga vinjasi (Začnemo s Surja Namaskar, nadaljujemo s stoječimi položaji, sledijo položaji sede ali leže, zaključimo z inverznimi položaji), zaradi raznolikosti se sami položaji občasno nadomeste z drugimi ali modificirajo na individualno raven praktikanta. Vinjasa je tista, ki našo pozornost ves čas usmerja na tok diha in povezavo le tega z gibom. Tako se čutila že med samo prakso obračajo navznoter in z dinamičnim načinom um pripeljemo do stanja miru po obvoznici. Ne ukvarjamo se z samo idejo umiritve miselnega toka. Ta se umiri zaradi pozornosti, zahtevnosti vadbe, ki um ves čas drži v sedanjosti, aktivnega ujaji diha, kjer se tisto znotraj naših meja sreča s tistim zunaj. Po končani praksi se telo sprosti v položaju trupla. Vadba se zaključi s pranajamo in meditacijo.
4.Kaj je cilj Hatha flowa?
Ljudje imamo različne potrebe, različne poti. Nobena ni boljša od druge, prava je tista, ki omogoča posamezniku napredek. S potovanjem k izviru v svoji notranjosti se vsi lahko realiziramo in postanemo to, kar je naš namen. Aktivni ljudje današnjega časa težko zadržijo pozornost dalj časa na enem objektu, misli neprestano begajo, zahteve okolice se stopnjujejo. Fizično zahtevna vadba izprazni še tako aktiven um, ko se telo segreje, dih pospeši, aeroben proces v telesu aktivira z večjo močjo, možgani preprosto nimajo časa ukvarjati se z nepotrebnimi mislimi. In tu zgrabimo bika za roge. Preko telesa vplivamo na um, odvržemo breme vsakdana in se potopimo v sedanjost. Ko se zavemo trenutka, postavimo odlične temelje potovanju navznoter. Skozi zahtevno vadbo na posreden način spoznamo Jame in Nijame, se z dihom oklepamo trenutka, obračamo čutila v naš subtilni del. Intuitivna narava po končani praksi pranajame preglasi umsko komponento. Postanemo svoj občutek in samo to. Nič več.
Obstaja torej nešteto možnih izrazov joge. Hatha flow sadhana je eden od mojih pogledov na pot k umirjenemu umu. In nenavezanost se mi zdi ključnega pomena tudi pri lastni praksi joge. Naj ta ne bo vedno enaka! Prisluhni temu, kar je v tebi. Kakšen dan bo tvoje telo morda presrečno, da mu dovoliš počitek in bo meditacija, mogoče pranajama vse, kar boste potrebovali.
Ko pomagamo starki čez cesto je to večje vrednosti kot če vsak dan stojimo na glavi...
Praksa joge na blazini nam skozi raziskovanje osmih členov Ashtaga joge (kot je opisano v Patanjalijevih Joga sutrah) ponuja rast na vseh področjih našega življenja. Naj jih naštejem:
1. Jama
2. Nijama
3. Asana
4. Pranajama
5. Pratjahara
6. Dharana
7. Dijana
8. Samadhi
5.Kaj so Jame in Nijame
Jama definira odnos praktikanta joge do okolice. Vse Jame in Nijame lahko prakticiramo na telesni, besedni in umski ravni. V trenutku, ko ne izvajamo nasilja nad okoljem smo telesno v skladu z Ahimso(1. Jama, ne- nasilje). Če naše besede še vedno posegajo v zasebnost drugih, če žalimo soljudi, potem Ahimse na besednem nivoju ne prakticiramo. S kultivacijo samega sebe praktikanti postopoma razvijamo bolj umirjen, spoštljiv način komunikacije. Sama evolucija pa posameznika lahko pripelje do te mere, da se tudi miselni procesi ne odvijajo več. Tako Ahimsa postane del vsakdana tistega, ki jo je izmojstril:-)
JAME:
- ne nasilje, AHIMSA
- resnicoljubje, SATJA
- ne pohlep, ASTEJA
- celibat oz nadzor čutil in strasti, BRAHMAČARJA
- ne kraja, APARIGRAHA
Nijama opisuje priporočljiv odnos jogija do sebe. Enako kot Jame tudi Nijame prakticiramo hkrati na treh ravne, telesni, besedni in mentalni.
NIJAME:
- čistoča, ŠAUČA
- zadovoljstvo, ŠANTOŠA
- samo nadzor, askeza, TAPAS
- samo študij, SVADHJAJA
- predanost (božanskemu), IŠVARA PRANIDHANA
Pa še kratek opis za okus preostalih šestih členov... :-)
Asana
Na začetku so služile kot orodje, da je jogi lahko bolj udobno sedel.
Pranajama
Ko je miren dih, se umiri tudi um...
Pratjahara
Nadzor nad čutili. Informacije ostajajo, a niso pomembne...
Dharana
Koncentracija uma na objekt. (opazovalec, opazovanec, opazovanje)
Dijana
Opazovanje spontano izgine, ostane občutek predmeta, ki je predmet sam...
Samadhi
Svet je kot na dlani...
nedelja, 27. december 2009
POTOVANJE K IZVIRU
Če nisem svoja misel, če sem več kot le fizično telo, kdo potem sem?
kdo sem?
Že stari filozofi različnih šol so se neprestano vračali k temeljnemu vprašanju: »Kdo sem?«. Odkar smo ljudje kot razumna bitja evolucijsko napredovali do stopnje, kjer se zavedamo, da se lahko zavedamo, je v različnih kulturah, krajih in času iskanje resničnosti dobilo polet. Kakor mladič ptiča, ki prvič razpre krila in poleti, se je človek zavedel, da obstaja še nekaj, kar presega našo navidezno realnost. Z opazovanjem sveta so se razvile znanosti, ki podrobno opisujejo naravo planeta, ustroj človeka in drugih živalskih vrst, njihovo delovanje. Vemo, da se nekatera naša dejanja zgodijo impulzivno, nagonsko, nekatera pa so plod idej, načrtovanj in same realizacije. Človek kot psihosomatsko bitje je skupek misli, občutkov, telesa, lahko bi rekli, da nekako vibrira na različnih ravneh hkrati.
zakaj meditacija?
Vsi smo podvrženi vplivom okolice, nekateri se odzivamo tako, drugi drugače. Obveznosti vsakdana se prepletajo z našimi načrti, enkrat smo polni elana, spet drugič smo na tleh. Zaradi obilice dražljajev, ki jih prejemamo iz svoje neposredne okolice, je naš um neprestano poplavljen z močnim miselnim tokom, ki ponavadi skače z enega predmeta na drugega. Ko je naš um prilepljen na predmet pozornosti, ki nas osrečuje, smo zadovoljni, ko se miselno zadržujemo na objektu, ki v nas ustvarja nelagodje, se počutimo neprijetno. Tako občutki, ki se nam porajajo, kakor tudi telesno počutje so rezultat miselne energije, ki se sprošča v nas. Isti prizor v naravi lahko vzbudi v nas vzhičenost ali pa nas pusti popolnoma hladne. Ker je slika narave ista, je očitno, da je naša naravnanost tista, ki dražljaje čutil obarva s pozitivnim oziroma negativnim predznakom. Ne glede na to, ali je predmet, ki okupira naše misli prijeten ali ne, smo ujetniki svojega miselnega toka. Občutek sreče, zadovoljstva je vsakemu posamezniku svojstven. Z aktivnim potovanjem v svojo notranjost lahko vsi odkrijemo izvir vseh naših občutij, se srečamo z rojstvom svojih misli. Globoko v nas ležijo odgovori na vsa vprašanja. Mir naše notranjosti je tisti, ki lahko preseže nihanja vsakodnevnih občutenj. Meditacija služi kot orodje, je metoda neposrednega uvida v dani trenutek. Z različnimi meditacijskimi tehnikami lahko potujemo različnim ciljem naproti. Povečana pozornost, polnejša zavest, usmerjenost na le en predmet, blaženost ali zavest Boga (Alaha, Krišne,Višje kozmične energije,... izbira imena Vseprežemajoče energije je prepuščena bralcu), so najbolj pogosti cilji meditacij. Meditacija nam ne glede na izbran cilj ponudi drugačen, bolj stvaren vpogled v svoje življenje.
Kaj je res?
Meditacija se močno razlikuje od relaksacije. Sproščanje je stanje, kjer se telo in um predata teži, se uskladita z dihom in dopustita, da napetosti zapuščajo telo. Globoka sprostitev ima veliko vrednost v regenerativni fazi, ko telo in um potrebujeta sveže gorivo za svoje delovanje. Meditacija pa je stanje, kjer je um v začetni fazi skoncentriran na en predmet opazovanja in tako ves čas aktiven, telo pa sproščeno iztegnjeno. Ko je naša koncentracija popolna, se aktivnost uma počasi preda občutku, ki nas polni. Ta intuitivna zaznava čutenja je iskrica, ki rojeva naše misli, vzrokuje dejanja. Dražljaji, ki prihajajo preko čutil do uma, sprožijo v nas miselno reakcijo, ki je pogojena z našimi preteklimi izkušnjami, z izkušnjami naših staršev ali skrbnikov, ki so nam določen vzorec delovanja nekako privzgojili in tako programirali našo podzavest.. Naš zavestni del skupaj z podzavestnimi izkušnjami presodi, kakšna reakcija je v danem trenutku prava. Saj poznate tisto o dveh možakih, ki sta vstopila v isto sobo, kjer je bil pes. Prvi je imel za seboj izkušnjo ugriza in se je psa prestašil, drugi pa je imel od malega predstavo, da so psi naši prijatelji in se ga je zato razveselil.
Z meditacijo presegamo svoje miselne omejitve podobno, kot z redno vadbo dvigujemo svoje telesne meje. Zavedanje postane bolj prisotno v naših vsakodnevnih življenjih. Ko prebudimo zavedanje, se naša vrednostna lestvica morda tudi spremeni, saj močneje čutimo, kaj je za nas resnično pomembno. Odkrijemo, da sreče ne moremo ne iskati ne najti izven sebe, saj je ključ vseh občutenj skrit v nas. Naš notranji svet je edino, kar je resnično naše.
Kako meditirati?
-Meditiramo vedno v položaju, kjer je hrbtenica iztegnjena pravokotno na tla. Bolj gibki ali izkušeni praktikanti joge boste morda sedli v položaj lotusa ali popolnega položaja. Tisti, ki imate kakršnekoli telesne omejitve, težave z nogami, lahko sedete na rob stola, tako da je hrbtenica pokončna in iztegnjena proti stropu brez opore naslonjala. Če vam tudi ta položaj predstavlja preglavice, si med naslon stola in hrbet položite blazino.
-Ko tako poiščemo položaj, ki nam ustreza, zapremo oči in nekajkrat globoko izdihnemo in počasi vdihnemo. Postopoma umirimo ritem diha in pustimo telesu da diha, kakor si želi. Plitko, hitro, globoko...ni pomebno kako, le pozornost opazovanja ves čas zadržujemo na toku diha skozi nosnici ven in noter brez nadzora. Medtem, ko se misli pojavljajo na ekranu našega zavedanja, jih poskušamo preseči z neprestanim opazovanjem zraka, ki potuje v nas in iz nas. Če ugotovimo, da nas je odneslo, da misli begajo naokrog, se brez občutka krivde ali nezadovoljstva vrnemo na opazovanje toka diha.
-Hrbtenica naj bo res iztegnjena, prsni koš odprt, vrh glave nad anusom, sicer se bodo pojavljale bolečine v hrbtu. Prisotnost bolečine našo pozornost odvrača od našega predmeta opazovanja – dihanja, in nas s tem ovira na prvem koraku k meditaciji. Če bolečino zaznate, se nežno popravite (iztegnete hrbtenico v zrak, kakor da bi želeli z glavo podpreti strop, ne usločite preveč ledvenega dela hrbtenice), naredite globji izdih in se vrnite na opazovanje diha. Vse naj poteka kar se da umirjeno, delujte čim bolj skladno z občutkom, ki se z ritmičnim dihom že prebuja v vas.
-Pozornost zaprtih oči naj bo usmerjena v točko med obrvmi, kakor da bi gledali v oddaljene vrhove gora. Če se v očeh pojavi napetost, zrete previsoko. Tudi tu velja pravilo, da je meditativen položaj udoben, a aktiven. Ko so naše zaprte oči obrnjene navzdol, je to signal telesu, da se postopoma ugašamo in slej ko prej se pojavi spanec. Ko je pogled privzdignjen in navkljub zaprtim vekam usmerjen v daljavo, naš um ostaja v aktivni pripravljenosti.
-Tehnika opazovanja diha postopoma obrne naš um navznoter. Čutila sprejemajo vedno manj informacij zunanjega sveta, vsa pozornost je usmerjena v center našega zavedanja. Ko postanemo eno s svojim predmetom opazovanja, ritmom diha in se misli ne pojavljajo več kot moteč element, lahko odvržemo še zadnjo misel, ki nas preplavlja (tok diha) in se predamo občutku, ki nas polni. Ta občutek zgolj uživamo brez miselnega analiziranja, poskušamo ga razumeti na intuitivni ravni. V trenutku, ko zaznamo, da se je v naši glavi spet pojavila misel, se vrnemo na opazovanje toka diha. Ritem diha uporabimo kot pripomoček do odkrivanja občutka, ki presega našo dvojno naravo(neprestan boj med pozornostjo, obrnjeno navzven in resničnostjo, ki je znotraj).
-Ko želite meditacijo končati, se postopoma vrnete na opazovanje diha, ki ga spet poglobite. Začutite vsak vdih, vsak izdih. Zavedanje počasi obrnete navzven, začutite prostor, ki je okrog vas, zvoke, ki vas obdajajo, vonje, ki vas obkrožajo. Staknite obe roki pred prsnim košem in opazujte pretok energije med dlanema. Izdihnite in odprete oči. Ko se slika zjasni, ste tu in zdaj.
Koliko časa meditirati?
Velik jogi Jogananda je dejal, da je veliko bolj modro meditirati kratek čas v veselem in udobnem stanju uma, kot pa naporno poskušati meditirati celo uro. Če je meditacija naporna, ni meditacija. Čas meditacije postopoma podaljšujte. Ko um začne tavati, se narahlo vrnete na predmet meditacije (v zgoraj opisanem primeru ritem diha) ali pa nežno zaključite z meditacijo. Najdite vsak dan nekaj časa, ga poklonite samemu sebi in si privoščite čudovito popotovanje nazaj k izviru, potovanje domov..
Zlata pravila meditacije:
1. Meditacija je gibanje uma brez napora. Je dejanje, ki ga je potrebno izvesti brez napora telesa in uma.
2. V meditaciji mora biti pozornost usmerjena na um brez napetosti v umu.
3. Ni pomembno, kolikokrat um zatava med meditacijo, temveč kako na rahlo ga pripeljete nazaj na predmet meditacije.
4. Ni pomembno, kako dolgo meditirate, marveč kako globoko.
Avtor članka:
Robert Honn, RYT,
http://www.jogado.com/
kdo sem?
Že stari filozofi različnih šol so se neprestano vračali k temeljnemu vprašanju: »Kdo sem?«. Odkar smo ljudje kot razumna bitja evolucijsko napredovali do stopnje, kjer se zavedamo, da se lahko zavedamo, je v različnih kulturah, krajih in času iskanje resničnosti dobilo polet. Kakor mladič ptiča, ki prvič razpre krila in poleti, se je človek zavedel, da obstaja še nekaj, kar presega našo navidezno realnost. Z opazovanjem sveta so se razvile znanosti, ki podrobno opisujejo naravo planeta, ustroj človeka in drugih živalskih vrst, njihovo delovanje. Vemo, da se nekatera naša dejanja zgodijo impulzivno, nagonsko, nekatera pa so plod idej, načrtovanj in same realizacije. Človek kot psihosomatsko bitje je skupek misli, občutkov, telesa, lahko bi rekli, da nekako vibrira na različnih ravneh hkrati.
zakaj meditacija?
Vsi smo podvrženi vplivom okolice, nekateri se odzivamo tako, drugi drugače. Obveznosti vsakdana se prepletajo z našimi načrti, enkrat smo polni elana, spet drugič smo na tleh. Zaradi obilice dražljajev, ki jih prejemamo iz svoje neposredne okolice, je naš um neprestano poplavljen z močnim miselnim tokom, ki ponavadi skače z enega predmeta na drugega. Ko je naš um prilepljen na predmet pozornosti, ki nas osrečuje, smo zadovoljni, ko se miselno zadržujemo na objektu, ki v nas ustvarja nelagodje, se počutimo neprijetno. Tako občutki, ki se nam porajajo, kakor tudi telesno počutje so rezultat miselne energije, ki se sprošča v nas. Isti prizor v naravi lahko vzbudi v nas vzhičenost ali pa nas pusti popolnoma hladne. Ker je slika narave ista, je očitno, da je naša naravnanost tista, ki dražljaje čutil obarva s pozitivnim oziroma negativnim predznakom. Ne glede na to, ali je predmet, ki okupira naše misli prijeten ali ne, smo ujetniki svojega miselnega toka. Občutek sreče, zadovoljstva je vsakemu posamezniku svojstven. Z aktivnim potovanjem v svojo notranjost lahko vsi odkrijemo izvir vseh naših občutij, se srečamo z rojstvom svojih misli. Globoko v nas ležijo odgovori na vsa vprašanja. Mir naše notranjosti je tisti, ki lahko preseže nihanja vsakodnevnih občutenj. Meditacija služi kot orodje, je metoda neposrednega uvida v dani trenutek. Z različnimi meditacijskimi tehnikami lahko potujemo različnim ciljem naproti. Povečana pozornost, polnejša zavest, usmerjenost na le en predmet, blaženost ali zavest Boga (Alaha, Krišne,Višje kozmične energije,... izbira imena Vseprežemajoče energije je prepuščena bralcu), so najbolj pogosti cilji meditacij. Meditacija nam ne glede na izbran cilj ponudi drugačen, bolj stvaren vpogled v svoje življenje.
Kaj je res?
Meditacija se močno razlikuje od relaksacije. Sproščanje je stanje, kjer se telo in um predata teži, se uskladita z dihom in dopustita, da napetosti zapuščajo telo. Globoka sprostitev ima veliko vrednost v regenerativni fazi, ko telo in um potrebujeta sveže gorivo za svoje delovanje. Meditacija pa je stanje, kjer je um v začetni fazi skoncentriran na en predmet opazovanja in tako ves čas aktiven, telo pa sproščeno iztegnjeno. Ko je naša koncentracija popolna, se aktivnost uma počasi preda občutku, ki nas polni. Ta intuitivna zaznava čutenja je iskrica, ki rojeva naše misli, vzrokuje dejanja. Dražljaji, ki prihajajo preko čutil do uma, sprožijo v nas miselno reakcijo, ki je pogojena z našimi preteklimi izkušnjami, z izkušnjami naših staršev ali skrbnikov, ki so nam določen vzorec delovanja nekako privzgojili in tako programirali našo podzavest.. Naš zavestni del skupaj z podzavestnimi izkušnjami presodi, kakšna reakcija je v danem trenutku prava. Saj poznate tisto o dveh možakih, ki sta vstopila v isto sobo, kjer je bil pes. Prvi je imel za seboj izkušnjo ugriza in se je psa prestašil, drugi pa je imel od malega predstavo, da so psi naši prijatelji in se ga je zato razveselil.
Z meditacijo presegamo svoje miselne omejitve podobno, kot z redno vadbo dvigujemo svoje telesne meje. Zavedanje postane bolj prisotno v naših vsakodnevnih življenjih. Ko prebudimo zavedanje, se naša vrednostna lestvica morda tudi spremeni, saj močneje čutimo, kaj je za nas resnično pomembno. Odkrijemo, da sreče ne moremo ne iskati ne najti izven sebe, saj je ključ vseh občutenj skrit v nas. Naš notranji svet je edino, kar je resnično naše.
Kako meditirati?
-Meditiramo vedno v položaju, kjer je hrbtenica iztegnjena pravokotno na tla. Bolj gibki ali izkušeni praktikanti joge boste morda sedli v položaj lotusa ali popolnega položaja. Tisti, ki imate kakršnekoli telesne omejitve, težave z nogami, lahko sedete na rob stola, tako da je hrbtenica pokončna in iztegnjena proti stropu brez opore naslonjala. Če vam tudi ta položaj predstavlja preglavice, si med naslon stola in hrbet položite blazino.
-Ko tako poiščemo položaj, ki nam ustreza, zapremo oči in nekajkrat globoko izdihnemo in počasi vdihnemo. Postopoma umirimo ritem diha in pustimo telesu da diha, kakor si želi. Plitko, hitro, globoko...ni pomebno kako, le pozornost opazovanja ves čas zadržujemo na toku diha skozi nosnici ven in noter brez nadzora. Medtem, ko se misli pojavljajo na ekranu našega zavedanja, jih poskušamo preseči z neprestanim opazovanjem zraka, ki potuje v nas in iz nas. Če ugotovimo, da nas je odneslo, da misli begajo naokrog, se brez občutka krivde ali nezadovoljstva vrnemo na opazovanje toka diha.
-Hrbtenica naj bo res iztegnjena, prsni koš odprt, vrh glave nad anusom, sicer se bodo pojavljale bolečine v hrbtu. Prisotnost bolečine našo pozornost odvrača od našega predmeta opazovanja – dihanja, in nas s tem ovira na prvem koraku k meditaciji. Če bolečino zaznate, se nežno popravite (iztegnete hrbtenico v zrak, kakor da bi želeli z glavo podpreti strop, ne usločite preveč ledvenega dela hrbtenice), naredite globji izdih in se vrnite na opazovanje diha. Vse naj poteka kar se da umirjeno, delujte čim bolj skladno z občutkom, ki se z ritmičnim dihom že prebuja v vas.
-Pozornost zaprtih oči naj bo usmerjena v točko med obrvmi, kakor da bi gledali v oddaljene vrhove gora. Če se v očeh pojavi napetost, zrete previsoko. Tudi tu velja pravilo, da je meditativen položaj udoben, a aktiven. Ko so naše zaprte oči obrnjene navzdol, je to signal telesu, da se postopoma ugašamo in slej ko prej se pojavi spanec. Ko je pogled privzdignjen in navkljub zaprtim vekam usmerjen v daljavo, naš um ostaja v aktivni pripravljenosti.
-Tehnika opazovanja diha postopoma obrne naš um navznoter. Čutila sprejemajo vedno manj informacij zunanjega sveta, vsa pozornost je usmerjena v center našega zavedanja. Ko postanemo eno s svojim predmetom opazovanja, ritmom diha in se misli ne pojavljajo več kot moteč element, lahko odvržemo še zadnjo misel, ki nas preplavlja (tok diha) in se predamo občutku, ki nas polni. Ta občutek zgolj uživamo brez miselnega analiziranja, poskušamo ga razumeti na intuitivni ravni. V trenutku, ko zaznamo, da se je v naši glavi spet pojavila misel, se vrnemo na opazovanje toka diha. Ritem diha uporabimo kot pripomoček do odkrivanja občutka, ki presega našo dvojno naravo(neprestan boj med pozornostjo, obrnjeno navzven in resničnostjo, ki je znotraj).
-Ko želite meditacijo končati, se postopoma vrnete na opazovanje diha, ki ga spet poglobite. Začutite vsak vdih, vsak izdih. Zavedanje počasi obrnete navzven, začutite prostor, ki je okrog vas, zvoke, ki vas obdajajo, vonje, ki vas obkrožajo. Staknite obe roki pred prsnim košem in opazujte pretok energije med dlanema. Izdihnite in odprete oči. Ko se slika zjasni, ste tu in zdaj.
Koliko časa meditirati?
Velik jogi Jogananda je dejal, da je veliko bolj modro meditirati kratek čas v veselem in udobnem stanju uma, kot pa naporno poskušati meditirati celo uro. Če je meditacija naporna, ni meditacija. Čas meditacije postopoma podaljšujte. Ko um začne tavati, se narahlo vrnete na predmet meditacije (v zgoraj opisanem primeru ritem diha) ali pa nežno zaključite z meditacijo. Najdite vsak dan nekaj časa, ga poklonite samemu sebi in si privoščite čudovito popotovanje nazaj k izviru, potovanje domov..
Zlata pravila meditacije:
1. Meditacija je gibanje uma brez napora. Je dejanje, ki ga je potrebno izvesti brez napora telesa in uma.
2. V meditaciji mora biti pozornost usmerjena na um brez napetosti v umu.
3. Ni pomembno, kolikokrat um zatava med meditacijo, temveč kako na rahlo ga pripeljete nazaj na predmet meditacije.
4. Ni pomembno, kako dolgo meditirate, marveč kako globoko.
Avtor članka:
Robert Honn, RYT,
http://www.jogado.com/
torek, 17. november 2009
DVD Vinjasa flow sadhana vam ponuja:
- 4 strokovno vodene programe
- 3 zahtevnostni nivoji
- celotna dolžina več kot 2 uri 30 min!
- 3 brezplačne kupone za obisk vodene prakse!
Vinjasa je telesno zahtevna praksa joge, je povezava giba in diha v celoto.
Dih je vodnik in telo mu sledi. Nekateri ponavljajoči se gibi nam ponudijo možnost raziskovanja svojega optimalnega položaja...
DVD Vinjasa flow sadhana, več na http://www.jogado0008.blogspot.com/
|
|
DVD Hatha flow sadhana vam ponuja:
- 4 strokovno vodene programe
- 3 zahtevnostni nivoji
- celotna dolžina več kot 2 uri 30 min!
Dinamika in zahtevnost prakse utišata miselni tok, ki se zaradi intenzitete prakse obrne navznoter.
Skozi prakso Hatha flow sadhane vsi zunanji dejavniki postopoma izginejo....
- Oglejte si VIDEO DVDja Hatha flow sadhana na povezavi:
http://www.youtube.com/watch?v=-cX0njivHIA|
|
Naročite se na:
Objave (Atom)
