Mladi živijo le ponoči.

Umberto Galimberti, filozof
Mladi živijo le ponoči. Podnevi jih nihče ne potrebuje.

Umberto Galimberti je pomemben italijanski filozof, psihoanalitik in kritik sodobnosti, ki je za svoja dela prejel številne znanstvene nagrade. Je univerzitetni profesor antropologije in zgodovine filozofije v Milanu. Pred kratkim je založba Modrijan izdala odmevno knjigo Grozljivi gost – nihilizem in mladi, njegovo prvo delo v slovenščini. Po njegovem mnenju niso bili mladi še nikoli tako problematični kot zdaj. Ukvarja se z vprašanjem, zakaj njihovo srce tava v depresivnem niču in eksistencialni praznini, ki jo lahko za hipec omilijo kvečjemu droge, alkohol in seks. To so tujci v svojem anonimnem življenju, pravi, obsojeni na plehko
životarjenje v puščavi vrednot, ki iščejo zabavo, ker ne znajo uživati. Letos je prišel v Slovenijo kot gost festivala Vilenica. Zanimivo je, da je bila žena, s katero je bil poročen 40 let in mu je lani umrla, Slovenka.

Kdo danes razume mlade?
Oglaševalske agencije in tržniki, in to veliko bolje kot njihovi starši in učitelji!
Če pogledamo revije za mlade, se vse vrti okoli spolnosti in zapeljevanja. Pristna čustva so
postala nepotrebna, moteča. Vse je hlastanje za srečo in zabavo. Zakaj se je to zgodilo?
Mladi so se znašli v takšnem položaju, ker prihodnost zanje ni več obljuba, ampak grožnja.
Ko prihodnost na sedanjost ne deluje več kot motivacija, starši izgubijo avtoriteto, saj se
spremenijo v otrokove pogodbene stranke: »Če boš izdelal razred, ti bom kupil motor. Če boš
diplomiral, ti bom kupil avto.« Ko starši izgubijo avtoriteto in postanejo otrokovi
prijatelji, je katastrofa neizogibna, kajti mladi si želijo avtoritete, čeprav tega
ne pokažejo. Živijo v absolutni sedanjosti. S prihodnostjo se nočejo obremenjevati.

Mar to pomeni, da mora biti vse instant?
Da. Vse je sedanjost in prav v tem pomenu govorim o nihilizmu. Nietzsche ga je opredelil kot
odsotnost namena in vzroka. Če tega ni, se vrednote izpraznijo. Mladi od 15. do 30. leta imajo
največjo biološko, spolno in umsko moč, a jih naša zahodna družba zanemarja, ne uporabi jih.

Jih sploh potrebuje?
Ne. Pozornosti sta deležni le dve generaciji. Generacija dedkov, ki imajo zdaj oblast in so
stari približno 70 let, in generacija njihovih sinov, ki pogledujejo k staršem in si želijo njihove
oblasti. Tretja generacija ne zanima nikogar. Če mladih nihče ne pokliče, če jih nihče ne
povabi, če imajo samo honorarno delo od danes do jutri, potem bodo živeli samo ponoči, kajti
podnevi jih nihče ne potrebuje. Ali pa se bodo drogirali, ker so mamila zanje nekakšna
anestezija, v pomenu »nočem biti del tega sveta, ki me ne želi«.

Kako bi se lotili problema mamil?
Delim jih v dve skupini. Prvo sem poimenoval anestetiki. Človeka potegnejo iz tega sveta in
ga osvobodijo čutenja. Sem sodita hašiš in heroin. V drugo skupino pa spadajo droge, ki nam
dajo več energije in moči, da lahko dosežemo čedalje višje in zahtevnejše cilje, ki si jih
zastavljamo v naši družbi, v kateri je vse podrejeno učinkovitosti. Sem sodi na primer kokain.
Jaz bi vse droge legaliziral, če bi lahko s tem ukrepom pristrigli peruti mafiji.
O kulturnem vplivu Amerike nimate dobrega mnenja. Zakaj se vam zdi tako nevaren?
Mislim, da je ameriški model skvaril evropsko kulturo. Temelji na potrošništvu, potrošništvo
pa je ena od oblik nihilizma. Vse se mora končati v niču. Čeprav avto še dobro vozi, ga je
treba zamenjati in kupiti novega. Če se vam pokvari hladilnik, ugotovite, da nadomestni del
stane več kot ves hladilnik. Roka uporabnosti nimajo samo živila, ampak vsi izdelki. Tako
izgubljamo odnos do stvari, ne navežemo se nanje. Vse postane nepomembno, saj je vse ena
sama konfekcija.

In še sami postanemo stvar.
Seveda. Ameriška kultura je kultura potrošništva, in ker sami Američani nimajo veliko
zgodovine, izkoreninijo zgodovino vseh drugih. Tudi vojn v Iraku in Afganistanu so se lotili
brez občutka za zgodovino obeh držav. Če bi si malo prebrali zgodovinske knjige, bi
ugotovili, da se je tudi Aleksander Veliki v Afganistanu opekel. Ne razumejo, da patriarhalna
družba muslimanov razpade, če jim uvozijo svoje navade in osvobodijo žensko, kajti
muslimani se bolj bojijo spolnosti kot politike.

Zakaj mislite, da Američanom Evropa pri tem pomaga?
Ker je za nas Zahodnjake denar postal simbolni generator vseh vrednot. Ne vemo več, kaj je
lepo, dobro, sveto, pravično, resnično, vemo samo, kaj je uporabno, koristno.

Toda z lepoto smo vendar obsedeni, gojimo kult lepote.
Da, ampak plastične. Imeli smo lepoto, imeli, toda zdaj je tudi ta podlegla ekonomiji.
Umetniško delo postane umetniško delo samo, če se pojavi na tržišču. To je zame konec
Evrope in zaradi tega sem žalosten. Zdaj si na primer ne moremo več zamisliti, da bi se v
takšni kulturi lahko rodili Kant, Beethoven, Goethe. Rojevajo se lahko samo lovci in lepa
dekleta. Komercialna televizija ima pač posledice.

V knjigi ste zapisali: »Inteligenca in učenje ne delujeta, če ju ne žene srce.« In da je čustvena vzgoja nujna kot preventiva. Kako si to predstavljate?
Vzgojo razlikujem od izobraževanja. Pri izobraževanju gre za podajanje intelektualnih vsebin,
pri vzgoji pa za vzgojo čustvenega aparata. Učenje se dogaja prek erotičnosti, kot je trdil že
Platon, prek očaranosti. Vsi smo se veliko bolje učili pri tistih predmetih, pri katerih so nas
znali učitelji pritegniti, fascinirati. Um se odpre, samo če je srce očarano. Pri čustvenem
razvoju so tri stopnje. Na začetku je impulz. Z vzgojo ga preoblikujemo v čustvo, čustvo pa z
vzgojo preoblikujemo v občutek. Občutek je čustvo plus zavest o tem čustvu. Tisti, ki se
imajo radi, lahko v hipu vedo, kaj drugi doživlja, ker se imajo radi. Naši mladi pa so obtičali
na stopnji impulza. Izraža se z gibom. Če želijo mladi priti do čustev, potrebujejo ekstazi,
sicer se do njih sploh ne morejo dokopati. Občutek ni biološka danost, treba ga je vzgojiti.
Tega se naučimo tudi tako, da beremo literaturo. V književnosti lahko namreč spoznavamo,
kaj so bolečina, ljubezen, dolgčas, obup, tragedija, žalovanje. In ko beremo o teh občutkih, jih
lahko prepoznavamo v sebi. Zdaj mladi doživljajo občutenja, ki jih ne znajo poimenovati. Če
jih vprašate, kako se počutijo, znajo odgovoriti kvečjemu, da slabo. Čustva pa je treba poznati
in vedeti, kako se razvijajo, kajti če poznam žalost in vem, kako nastane in se razvija, ne bom
obupal. Če pa niti ne vem, kaj se dogaja v meni, potonem v brezup. Mladi izgubljajo
jezikovno sposobnost poimenovanja občutkov. V Italiji so opravili statistično raziskavo o
tem. Pokazala je, da je leta 1976 gimnazijec v povprečju poznal 1500 besed, leta 1996 pa
samo še 600. Manj ko imate besed, manj lahko razmišljate in teže ubesedite, kar čutite.

Pa saj so čustveni invalidi.
Da, čustveno so nepismeni. Mislim, da je to tudi posledica tega, da je spolnost tako dosegljiva
in lahkotna. Če je med željo in izpolnitvijo želje časovni interval, se lahko razvijajo
domišljija, idealizacija, simbolni jezik, fantazija in konec koncev duša. Pri takojšnji
zadovoljitvi želje pa spolnost ni več nič drugega kot hidravlika, praznjenje.

Če bi bili ravnatelj, po kakšnem merilu bi izbirali učitelje?
Naročil bi jim, naj opravijo teste osebnosti, kajti ne zadostuje, da učitelj obvlada svojo snov.
Znati mora tudi komunicirati in učence fascinirati. Učimo se na podlagi posnemanja
vzornikov, ki nas očarajo. Kdor pa ne zna komunicirati, ne zna fascinirati in torej ne more biti
učitelj. Kdor želi poučevati, mora imeti posluh za čustveno plat učencev. In če mu pri tem
spodleti, mu ne bo uspelo niti podati določenega znanja. Mladi do dvajsetega leta še bolj malo
uporabljajo možgansko skorjo, pri njih je dejavnejši srednji del možganov, ki skrbi za
čustvenost. Šele čustva omogočajo izobraževanje.

Nihilizem, ta grozljivi gost, kot ga imenujete, je strašanski strup. Kako se bojevati proti njemu?
Ne moremo se! Mladi so samo eden od primerov nihilizma. Drži, da nimajo eksistencialnih
problemov, a imajo zato kulturne. Ne smemo namreč pozabiti zelo pomembne stvari:
krščanstvo je v našo zahodno kulturo vneslo neizmeren optimizem. Človeku je razodelo, da
ne bo nikoli umrl. Stari Grki so, nasprotno, trdili, da je človek smrtnik. Zaradi krščanstva smo
na prihodnost vedno zrli optimistično.

Ne samo zaradi krščanstva, tudi socializem je bil takšen.
Res je. Krščanstvo pravi: preteklost je bila izvirni greh, sedanjost je odrešitev, prihodnost bo
zveličanje. Tudi znanost deluje enako: preteklost je bila nevednost, sedanjost je raziskovanje,
prihodnost bo napredek. Marx je mislil podobno: preteklost je bila krivičnost, sedanjost je
revolucija, prihodnost bo pravičnost na Zemlji. Celo psihoanaliza je krščanska: preteklost je
travma, sedanjost je analiza, prihodnost bo ozdravitev. Vsa zahodna kultura je prežeta s
krščanstvom. Ratzinger hoče poudariti krščanske korenine Evrope in jaz, čeprav nisem
kristjan, mu dam povsem prav. Krščanske niso samo korenine, ampak tudi deblo, veje,
plodovi in listje. Na Zahodu je vse krščansko. Nietzsche je rekel, da je Bog mrtev. Ampak kaj
to pomeni? Pomeni, da je prej živel. Vzemimo srednji vek. V književnosti so takrat opisovali
pekel, vice in raj, likovna umetnost je bila v znamenju svete umetnosti (arte sacra), ženska je
bila angel, Bog je obstajal. Če iz srednjega veka iztrgam Boga, ničesar več ne morem
razumeti o tem obdobju. Če pa iz sodobnega sveta iztrgam besedo Bog, lahko ta svet še vedno
odlično razumem. Ne razumem pa ga več, če odmislim besedo denar ali besedo tehnika. Bog
je torej res umrl. S tem pa se je sesul ves krščanski optimizem.

To je po eni strani morda dobro.
Zelo dobro, vendar pa nismo iznašli ničesar, kar bi nam dajalo upanje v prihodnost. Tehnika
omogoča razvoj, ne pa napredka. Razvoj je kvantitativno povečanje možnosti, napredek pa je
kvalitativno izboljšanje življenja in komunikacije med ljudmi.
Čeprav so mladi zdaj dobro omreženi in oboroženi z mobiji, živijo v komunikacijski puščavi.

Razumete njihovo nasilje kot sredstvo komunikacije?
Da, toda to sredstvo je nizkotno, elementarno. Nasilje je tudi posledica pomanjkanje besed in
pomeni kolaps komunikacije. Če nimam besed, mi preostanejo samo gibi. Človeštvo se je
razvilo od gibov do besed, zdaj pa se od besed vračamo h gibom.
Če mladi doma niso deležni razumevanja in imajo v šoli učitelje, ki ne znajo komunicirati,
njihovi vrstniki pa so enako izgubljeni, kaj jim preostane? Droge? Samomor?
In lokali, v katerih lahko popivajo. Pa internet in televizija. Mladi človek se nima več kje
socializirati. Včasih so se dobivali v cerkvi pri kakšnih veroučnih skupinah, pri tabornikih ali
skavtih ali celo v organizacijah, ki so bile podmladki političnih strank. Tam so se učili
socializacije in komunikacije, zdaj pa tega ni več, ostala je samo še televizija.

Ko človek prebere vašo knjigo, ugotovi, da so mladi, ki normalno odrastejo, pravzaprav nenormalno redki.
Res je. Ko sem se na Vilenici v Gorici pogovarjal z nekim mladeničem, mi je potožil, da se s
svojimi vrstniki ne more več o ničemer pogovarjati, ker ga nogomet ne zanima in se mu ne da
ves čas govoriti o lepih dekletih, zato je postal za tovariše popolnoma nezanimiv.

Toliko potenciala gre v nič.
Naši mladi bi se morali zavedati, da njihova konkurenca niso sošolci, ki so najboljši v
razredu, kot je bilo včasih. Njihova najhujša konkurenca so zdaj mladi Kitajci in Indijci. Na
harvardski univerzi so lani razpisali 60 štipendij in 48 so jih dobili Kitajci s Kitajske. Tudi v
Indiji so mladi strašni, informatika je tam na zelo visoki ravni.

Še dobro, da obstaja alternativa.
Da, toda po drugi strani to pomeni, da je kultura, ki jo imenujemo zahodna, v zatonu. Morda
se bo naša civilizacija tako končala. Na jok mi gre, ko pomislim na to. Toda krivi niso mladi,
krivi so odrasli, ki ne vlagajo vanje.

Kje vidite glavni vzrok?
Ker je denar postal edina simbolna vrednota med vsemi vrednotami. Tudi nekdaj je bil, toda
za protiutež je imel še druge, na primer čast, družbeni položaj, dostojanstvo, celo razredni boj.
Zdaj je kot edina pomembna vrednota ostal samo denar. In tako smo sprejeli brutalni
kapitalizem po ameriško. Danes vidim veliko zalogo človeškosti, kakršno smo poznali nekoč,
v slovanskih deželah.

Tudi v Sloveniji?
Onkraj Slovenije. Do Urala. Problem je v tem, da je ameriška kultura že pojedla Španijo,
Anglijo, Francijo, Nemčijo. Nekaj možnosti humanizma in človeškosti zato vidim v
slovanskih državah.

Na primer v Srbiji?
V srbsko-hrvaški vojni sem navijal za Srbe, ne za Hrvate. Ne smemo gledati komunizma,
zanimati nas mora antropologija slovanskih narodov. Stopnje solidarnosti, ki še obstaja v
slovanskih državah, v zahodnoevropskih državah ne najdemo več.

Vzhodna Evropa kot rešiteljica Evrope?
Prihodnost Evrope bo odvisna od Vzhodne Evrope, če se seveda ne bo medtem
amerikanizirala tudi ona. Prav zato je treba širiti »našo« kulturo, ne pa ameriške.

Pa smo prišli do žarka optimizma.
Optimizem in pesimizem sta značilnosti ljudi, ki niso prodane duše. Ljudi, ki imajo še druge
vrednote, ki kompenzirajo vrednoto denarja. Če pa ima človek kakršno koli pobudo in je prvo
vprašanje, ki mu ga postavijo, kakšen bo donos, smo že v Ameriki.

Sprostitev in motivacija

Motivacija je ključnega pomena doseganja rezultatov, katere bi radi dosegli. Ker pa se vsi soočamo s problemom, ko elan nekako izpari v zrak, je vprašanje, ki se pri tem poraja sledeče: »Kako zdržati motiviran? Kako zadržati voljo, da bomo sledili svojim sanjam, ko pa je včasih tako težko?« Teorijo smo že obdelali. Ampak včasih to žal ni dovolj. Imamo sicer vedenje, kaj nam je storiti, ampak volje še vedno ni na vidiku in počasi nas veter spet nese tja, kjer smo bili nezadovoljni s svojimi rezultati, nezadovoljni s celim svetom okoli sebe. OK, vse stvari se res dogajajo ciklično, ampak želimo si prav prekinitve tega vrtenja v krogu, tega nesmiselnega ponavljanja vedno istih dogodkov. Treba se bo lotiti sebe še iz druge smeri. Včasih le pozitivno razmišljanje ne pomaga, treba mu je pomagati. In tega se lahko lotimo na najrazličnejše načine. Katerega boste izbrali, je odvisno le od vas. Izberete tistega, ki vam je nekako najbližji.
Telo, um in esenca našega Jaza so podvrženi nenehnim pritiskom svoje okolice. Fizični napori, stres, čustveni problemi…vse to neprestano oblega naš obrambni zid, imunski sistem in nam tako zmanjšuje nivo naše življenjske energije. Telesna utrujenost, nejevolja, želja po ne-aktivnosti so pokazatelji, da bo potrebno napolniti baterije. Na voljo imamo kar precej načinov. Telo nam bo hvaležno, če ga bomo občasno razvajali. To ne pomeni, da bomo hedonistično iskali nove in nove užitke, ampak da mu bomo privoščili le najboljše. Hrana, polna veliko vitaminov in mineralov, veliko tekočine, sadje, zelenjava. Tudi sprostitev ne škodi našemu telesu, zato si občasno le privoščite kakšno masažo, nego telesa, savno-tako se boste skoraj v trenutku počutili bolje. Naredite kratek premor z vašimi treningi in se pošteno naspite! Namenite si cel vikend, ko ne boste počeli ničesar, ampak preprosto počivali.
Ravno tako, kakor vaše telo, potrebuje sprostitve tudi vaš um. Šola, služba, take in drugačne obveznosti, časovno napeto delovno ozračje naš um utrudijo podobno kakor prepogosti in pretežki treningi naše telo. Tudi um lahko zaide v stopnjo »pretreniranosti«, še bolje preobremenjenosti in tak ne more funkcionirati tako, kakor si mi želimo in pričakujemo od njega. Možgani vam bodo nepopisno hvaležni, če jim nekaj dni ne boste ponudili časopisa, če kakšen dan ne bodo strmeli v televizijski ekran, če bo računalnik na mizi ugasnjen in če bo mobilni telefon izklopljen. Ne bojte se, svet se namreč zaradi vaše namišljene odsotnosti ne bo ustavil. Še vedno se bo vrtel in ko se boste v ponedeljek spočiti lotili svojih obveznosti, ne boste verjeli, s kakšno lahkoto boste opravili z vsemi izzivi. Ko je um spočit, je sposoben opraviti mnogo več, kakor če ga obremenjujemo v že tako utrujenem stanju. Kar lahko opraviš danes, ne odlašaj na jutri je sicer lep pregovor, ampak če se bomo spomnili, da je jutri še en dan in ne bomo neprestano privijali sami sebe, bo naša efektivnost na daljši rok pravzaprav večja, kakor če se neprestano ženemo za boljšimi rezultati.
Tako um kakor tudi telo potrebujeta sprostitev. Ko boste opazili, da je telo utrujeno, da so možgani nemirni in da ves čas razmišljate, zdaj o treningu, pa potem o obveznostih, ki vam dihajo za ovratnik vaše športne opreme, pa spet o treningu, pa o hrani, pa o vašem izgledu, ko se boste zdrznili, ko bo zazvonil vaš mobilni telefon, takrat vam sveti rdeča lučka. In če si ne boste vzeli časa za sprostitev, boste enostavno pregoreli, kar pomeni da se bodo tako vaši cilji oddaljili od vas.

Kako se torej sprostiti v vsakdanu, kako si v natrpanem urniku vzeti čas, ko bosta vaše telo in um počivala?
»Če bo miren dih, bo tudi um umirjen.«
Kako torej pravilno dihati?Dih mora biti globok. Vdih se začne tako, da se v telesu sprosti trebušna prepona, kar bi po domače pomenilo, da sprostimo trebuh in poizkusimo vdihniti čimbolj vanj. Ko začutimo, da je zrak napolnil trebuh, nadaljujemo z vdihom v srednji del pljuč, kar se na našem telesu odrazi tako, da se nam začne širiti prsni koš. Vdih potem končamo z vdihom v zgornji del pljuč, kar na telesu opazimo kot dvig ključnice.
Izdih pa naj poteka v obratnem teku. Najprej iztisnemo zrak iz zgornjega, potem srednjega in na koncu iz spodnjega dela pljuč. Če bi med izdihom opazovali naše telo, bi se najprej spustila ključnica, potem bi začele upadati prsi in nazadnje bi se trebuh začel krčiti navznoter. Zrak mora potovati v naših pljučih med vdihom od spodaj navzgor, med izdihom pa od zgoraj navzdol. Izdihujemo skozi usta, polglasno, tako da se slišimo in na ta način ves čas nadziramo samega sebe, da iz pljuč res izstisnemo celoten zrak, ki se nahaja v nas. Vzemite si čas in nekaj časa vadite. Ko bo telo spet zaznalo pravilen način dihanja, ne nadzorujte več dihanja, ampak ga zgolj opazujte. Opazujte, kako zrak polni vaše telo od prstov na nogah do vrha glave, opazujte, kako zrak zapušča vaše telo z vrha vašega telesa proti nogam.
Miren dih bo prinesel obilo sprostitve vašemu telesu. Sproščeno telo pa umiri tudi naš nemiren um.

Robert Honn
RYT
www.jogado.com

ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU

Vsi smo že neštetokrat slišali te besede, vsem so nam zapisane nekje v glavi. Ker so dojemanja kakršnihkoli sporočil seveda povsem osebne narave, si najprej poglejmo, kaj naj bi zdrav duh v zdravem telesu pravzaprav pomenil. Ali govori izrek o tem, da bomo s pridno telesno vadbo dosegli tudi zdravje duha? Ali morda ravno obratno, da bomo z raznimi meditacijami in drugimi mentalnimi tehnikami dosegli zdravo telo?
Kaj pričakujemo od zdravega telesa? Ali je merilo zdravja izgled, morda odstotek telesne maščobe, mogoče aerobna vzdržljivost? Postavlja se nam obilo meril, preko katerih bi lahko ocenjevali zdravje našega telesa. Poizkusimo zaobiti vsa prej navedena in si ogledati naše telo nekoliko kompleksneje. Biti fit je pojem, ki vsebuje vsa prej omenjena merila. Zdravo telo je gibko telo, je prožno in se pripravljeno soočiti s najrazličnejšimi opravili. Je relativno močno, a na račun moči ne izgublja na eksplozivnosti. Če telo ne uporablja mišic določene mišične skupine, je le-ta popolnoma sproščena. Telo ima redne uravnotežene obroke, kar se refleksira v redni prebavi. Odstotek telesne maščobe je nizek, saj redna in urejena prehrana s časom telo izuri, da zahteva toliko energije v obliki hrane, kot jo v resnici potrebuje. Med bolj pomembne vrline zdravega telesa pa vsekakor sodi sproščenost, mirnost. Duh in telo…prepletena sta in počutje enega vpliva na stanje drugega. Lahko smo s telesno vadbo dosegli zavidanja vredno gibko telo, ampak naš duh, naša esenca nam zaradi kateregakoli že razloga ni sledila. Lahko je naš Bit na visoki ravni dojemanja, pa nas mučijo telesne težave. Tako naj bo naš namen razviti zdravo telo in miren um. Fizična aktivnost na svojstven način vedno vpliva tudi na vrline duha. Z redno vadbo se v nas povečuje vztrajnost, razvija se naša samodisciplina. Ampak to še ne bo umirilo našega uma. Sprostitev je nekaj naravnega. Skozi veke socialnega, družbenega razvoja, z znanostjo in tehnološkimi dosežki pa se je človeška storilnost razvila do take mere, da so naši možgani neprestano oblegani s celim kupom informacij. Z načrtno vadbo uma, da si vzame čas za sebe in pozabi na vse motnje, ki ga okupirajo večji del dneva, srečamo občutek sproščenosti, občutek enosti telesa in duha. Isto telo na ta način lahko dosega tudi boljše rezultate.
Kult lepote telesa, ki so ga gojili v Antiki, fitnes-manija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, aerobika z Jane Fondo…vse to je le odraz družbe tistega časa do telesa in duha. Lepotni ideali so se z različnimi obdobji spreminjali. Kaj je lepo telo, je nemogoče odgovoriti. Body building je današnja oblika čaščenja lepega telesa, je na en način umetnost, ustvariti iz telesa očem všečen kip. Nekaterim so taka telesa všeč, drugim ne. Vse to so seveda osebni vidiki, so rezultati zaznave vidnega dražljaja v naših možganih. In katero telo bo našim očem privlačno, je odvisno le od meril, ki jih je postavil naš um. Če opazujemo body builderje na tekmovanju, opazujemo njihove slike v revijah, jih res ocenjujemo kakor kipe, opazujemo njihovo skladnost, estetiko v različnih telesnih položajih. Ne razmišljamo o njih kot osebah, ne moremo si miselno ustvariti podobe o posamezniku-osebi, saj nam primanjkuje informacij. Te prazne podobe imajo umetniško vrednost, so športen dosežek, rezultat. Do njega pa na žalost mnogi pridejo na način, ki telesu ni najbolj prijazen. Z uporabo nedovoljenih poživil. S tem načinom ne pridemo niti do zdravega telesa, kaj šele duha. Body building pa niso samo doping in prepovedane substance. Če nam treningi predstavljajo način vadbe telesa, če niso tu le zaradi dosege cilja-postati velik in močan, ne glede na pomagala in posledice, potem smo na dobri poti. In če si bomo še vsak dan vzeli še nekaj časa za sebe in aktivno počeli NIČ ter se sprostili, se bomo naslovnemu izreku pošteno približali.

Zdrav duh v zdravem telesu je misel, ki je tako ustvarjena iz več komponent. Če je vodilo vašega vsakdana, ali če želite, da to postane, bo potrebno vložiti nekaj dela. Redna vadba, tako telesna kakor tudi mentalna je neizbežna, prav tako tudi zdrava, uravnotežena prehrana, zmernost, urejeni odnosi z okolico in še bi lahko naštevali. Leta prakse zdravega življenja
pa nam ponudijo kvaliteto bivanja. To je vse, kar bi želeli. Ne več in ne manj.

Robert Honn
RYT
www.jogado.com

Neuspehi? Ja, prosim!

Vsi zelo dobro poznamo občutek, ko imamo v glavi jasno začrtano pot do našega cilja, pa se stvari nikakor ne odvijajo tako, kakor bi si sami želeli. Včasih so za naše neuspehe krivi drugi, včasih slabo vreme, včasih imamo enostavno slab dan. Posledica tega je, da se nam v glavi slej kot prej postavi vprašanje:
»Ali bom sploh kdaj izpolnil svoja pričakovanja? Kaj je narobe z menoj?«
Večkrat tako tudi podvomimo o samem sebi, pa tudi o smiselnosti našega početja. To so tako rekoč prelomni trenutki, trenutki, ko je naša volja postavljena pred težko preizkušnjo. Nadaljevati z začetim ali pa odnehati? Zakaj bi silil z glavo skozi zid, če lahko enostavno odneham, saj moje početje tako ali tako nima pravega pomena, če pa že ima pomen, potem pa ni videti nikakršnih rezultatov. To in še veliko podobnih misli obstreljuje okope naše volje, tako da je le-ta postavljena pred težko izbiro.

Zanimivo pri vsem skupaj je, da ljudje zelo različno dojemamo pravzaprav enake življenjske situacije. Kar je za nekoga težka psihična obremenitev, drugemu predstavlja le dodaten izziv, ki ga je treba pač premagati na poti k želenemu cilju. Da je to tista glavna razlika, ki loči zmagovalca od poraženca, smo že ugotovili. Ampak kako se pripraviti, da bomo tudi mi z večjo lahkoto sprejemali vsakodnevne napore in prepreke, ki nas ovirajo na poti do naših ciljev?

PRVIČ : Za naše neuspehe NIKOLI, ampak res nikoli niso krivi drugi, temveč vedno le mi sami. To je dejstvo, ki ga bo pač potrebno sprejeti, če želimo v življenju stopiti še korak naprej in prebroditi težave, katere so se ta trenutek ovile okoli nas. Za vsak odnos sta vedno potrebna vsaj dva, tako da je nesmiselno kriviti samo drugega za karkoli, kar se nam že neprijetnega dogaja. Če ste s svojim trening-partnerjem dogovorjeni, da boste odšli na trening ob petih, pa vas v zadnjem trenutku pokliče in pove, da res nima časa, je samo vaš problem, če boste tudi vi ostali doma in tako izpustili svoj trening.Včasih se ljudje res obnašamo kakor idioti, ampak zaradi enega idiota se vaš svet res ne sme zamajati. Vsi imamo svoje življenje in neumno bi bilo pričakovati, da se bo cel svet vrtel okoli nas. Skozi naše oči se svet res vrti okoli nas, prav tako pa, skozi oči koga drugega, se vse vrti izključno okoli njega. Svetov je namreč toliko, kolikor je ljudi. Minimalno. Tako da je nesmiselno v drugih iskati vzroke našega neuspeha.
DRUGIČ : Za vsakim vzponom pride padec, za vsakim hribom dolina. Stara resnica, ki jo verjetno že vrabci čivkajo. Vzponi in dosežki nas polnijo s pozitivnimi občutki, medtem ko nam padci in neuspehi jemljejo energijo in voljo do nadaljevanja začetega. Pa mora res biti tako? Vse je močno odvisno le od kota, s katerega gledamo na celotno situacijo. S spreminjanjem gledišča se tako spremeni tudi stvar našega opazovanja. Uspehi nas vse polnijo z veseljem, tako da tu niti ni potrebno razmišljati o kakšnem drugem zornem kotu, ampak si le dajmo duška in jih začutimo čim bolj polno. Kaj pa padci?
Če bi živeli v naravnem okolju s takšno klimo, da nas nikoli v življenju ne bi zeblo, niti ne bi poznali pojma mraz, potem nam v danem okolju tudi vroče ne bi bilo. Lahko bi se znojili, ampak to ni pomembno, ker bi nam to predstavljalo vsakodnevno rutino in naši možgani ne bi vsega skupaj dojemali kot informacijo »vroče«, saj bi bilo to za njih stanje brez spremembe. Kakorkoli že, povedati želim le, da ima vsaka stvar svojo negacijo, saj jo ravno ta materializira. Vsak dan ima svojo noč, vroče mrzlo, suho mokro…Ja, lahko bi naštevali v nedogled. Tako imajo tudi vzponi svoje padce in so tako eni kakor drugi vsem nam neizbežni. Padci sami po sebi niso prav nič slabega. Lahko jih razumemo kakor opozorilo, da nekaj ne počnemo prav. In če bomo vedno izbrali pravo pot, še ne pomeni, da se ne bomo srečevali z neuspehi. Imamo vse možnosti, da spremenimo naša dejanja in na ta način storimo korak proti svojemu cilju. Vsi neuspehi imajo močan izobraževalni naboj in nam ponujajo vse odgovore na pladnju, če smo jih le pripravljeni pogledati brez predsodkov in čim bolj objektivno. Padci seveda nimajo le negativne narave, saj je v vsaki stvari identična količina plusa in minusa, jina in janga…Tako, da je trenutek, ko pademo v luknjo in smo res globoko v njej, pa ne vidimo izhoda na nek način tudi katarzičen. Posebno še občutek, ko se zavemo, da ne glede na to, kaj se bo še zgodilo, luknja ne more postati globlja kakor je in nas vsak korak vodi le še navzgor. In to je vedno dobro vedeti.
Vsak trenutek se zavedajmo, da padci niso nič negativnega. Enostavno so. Treba jih je le sprejeti take, kot se ponujajo in iz njih potegniti najboljše. Tako da vsem skupaj želim še mnogo padcev in vzponov. Da bo življenje vredno živeti.

Robert Honn
RYT
www.jogado.com

Kje so meje?

Veliko govorimo o omejitvah. Vse ima svoje meje. Tako naša mala državica s sosednjimi, kakor tudi človeško telo. Telo je omejeno s tem, da je materialno in tako podvrženo določenim naravnim zakonom, gravitaciji na primer, bolečini in še marsičemu. Pa je res tako?
Z razmišljanjem o svojih omejitvah lahko dosežemo dva popolnoma nasprotna učinka. Če verjamemo v končno mejo svojih sposobnosti, smo si s tem postavili mejnik, mimo katerega bo naša pot nemogoča. Moč naše volje nam v temu primeru nikakor ne bo pomagala prestopiti magične meje. Seveda, saj smo si jo sami določili. Trdna vera v lastno omejitev je v bistvu enaka kot miselna naravnanost »ne morem«. In če vem, da nekaj ni mogoče, bo to držalo, kajne?
Mogoče ni najpametneje verjeti v meje, kakršnekoli že. Vsak športnik mora čimbolj spoznati svoje telo. Z neprestanim raziskovanjem svojega telesa se bo približal svojim maksimalnim sposobnostim, ne samo to, spoznal bo tudi svoje TRENUTNE meje. Poudaril sem besedo trenutne, kajti vse naše omejitve nikoli niso trajnega značaja. Edina stalnica v celem univerzumu je sprememba. Pet let star otrok in misel, da bi brez vzvodov premagal breme stotih kilogramov… precej absurdno. Ko sem pri dvajsetih letih prvič srečal trening.z utežmi, je bil maksimum mojega telesa popolnoma drugje kakor danes, skoraj dve desetletji pozneje. Pa ne le na fizični ravni. Vsak dan se lahko naučimo kaj novega, spoznamo kakšen nov detalj našega bivanja. Z raziskovanjem naše notranjosti tako napredujemo na vseh področjih.



Omejevati se v bistvu ne pomeni nič drugega kakor kratiti si svobodo. Nikoli mi ne bo uspelo je misel, ki ne sodi v glavo niti uspešnega športnika, niti kogarkoli drugega ne. Vsaj naj ne bi. Na žalost pa vse preveč ljudi prehitro obupa, prehitro vrže utež v koruzo…Ali pa celo tako malo verjamejo vase, da se izziva niti ne lotijo, saj ga že v začetku obravnavajo kakor nerešljiv problem. Zavest zmagovalca, prvaka, ne pozna problemov. Obstajajo samo izzivi, s katerimi se je potrebno soočiti. Podrobno poznavanje samega sebe nam olajša premagovanje različnih situacij, Kajti vse, kar se nam v določenem trenutku zazdi problem, je naša takratna omejitev. Problem v bistvu niti ne obstaja, problem smo kvečjemu mi sami.
Z vztrajnostjo, neprestano pozornostjo na tisto, kar počnemo, pa če gre za trening ali pa zgolj druženje ob kavici, bomo bolje spoznali to čudovito bitje, ki ga nosimo v svojem telesu. In to bitje je pripravljeno z našim zavednim delom deliti raznovrstne občutke. Tako da je vse skupaj siloma preprosto.Le voljo potrebujemo in omejitve bodo iz trenutka v trenutek manjše, dokler ne bodo enkrat popolnoma izginile. Če je napad pravi, je vsaka trdnjava lahko osvojena. In če si bomo pripravljeni vsak dan vzeti nekaj časa, da se bomo samo opazovali, da bomo kakor gledalec v gledališču opazovali nas same na odru življenja, bomo bolje spoznali svoje meje. S tem pa bomo dobili moč, da jih tudi presežemo. Kajti le če poznamo svoje omejitve, jih lahko premagamo, le s popolnim poznavanjem in sprejemanjem sebe lahko ustvarimo zmagovalca iz sebe. Niso pomembni trenerji, pogoji treninga ali vremenske razmere. Ko se poenotimo s seboj, ko vemo kaj iščemo in kam gremo, bomo vedno dosegli vrhunski rezultat, uspeli bomo iztržiti sto procentov iz dane situacije. In če bo naši miselni naravnanosti stala ob strani še trdna volja do treningov, vztrajnostno ponavljanje določenih gibov in nam morda tudi kdaj neljubih vaj, zdrava prehrana, dovolj počitka, zadovoljstvo v vsem, kar pač počnemo…potem ni nič nemogoče in kdo ve, morda boste prav vi svetovni prvak v vaši priljubljeni disciplini.
Vse je odvisno od nas. Vse ostalo pa so le izgovori.

PRIORITETA IZBIR

Karkoli že počnemo v življenju, na kateremkoli področju, ne glede na to ali govorimo o športu, poslu, zabavi, je motivacija ključnega pomena za naš uspeh. Če v glavi nimamo začetnega in jasnega cilja o tem, kaj želimo doseči, je verjetnost, da bomo izgubili zagon, veliko večja kot sicer. Naši uspehi so predvsem rezultat volje, manj naše nadarjenosti, razen v res izjemnih primerih. Ljudje se med seboj razlikujemo, vsak človek je individum, vendar pa so te razlike relativno majhne. Res je, da brez določene mere agresivnosti, močne samozavesti, ne bomo dosegli vidnejših rezultatov, vendar samozavest ni vrlina, ki bi bila nekaterim genetsko dana, drugim pa ne. Samozavest je stanje zavesti, poznavanje samega sebe v taki meri, da lahko kadarkoli stojimo za svojimi dejanji. Ne glede, ali je človek kolerik, melanholik, flegmatik ali sangvinik, je moč odločitve vsak trenutek v naših rokah. To je svobodna volja izbire, ki se je vsi zmagovalci dobro zavedajo. Naša odločitev je, ali bomo vse življenje zavistno opazovali ljudi, ki so uspešni na najrazličnejših področjih, ali pa bomo tudi sami takšni. In v trenutku, ko izberemo pot zmage, se naša samozavest okrepi premosorazmerno z doseženimi rezultati. Problem nastopi, če počnemo stvari, ki so oddaljene od našega Bistva, Jaza. Če delujemo v neskladju s seboj in počnemo stvari iz nepravih vzrokov, je verjetnost pozitivnega rezultata mnogo manjša.

Kaj pa motivacija? Matematika zahteva določeno količino vaj, da se naučimo računati in tudi stara modrost pravi, da je gram prakse vrednejši od kilograma teorije. Tako si je na začetku vedno pametno izbrati cilje, ki jih lahko relativno hitro dosežemo. Več osvojenih manjših ciljev pa nas, če se ne oddaljimo od začrtane poti, pripelje k želenemu rezultatu. Če želite postati vrhunski športnik, je pred vami dolga pot napornih treningov, pravilne prehrane in še marsikakšnega odrekanja zabavam, saj mora telo športnika imeti tudi dovolj počitka za dosego vrhunskih rezultatov. A večini bi na tej poti zmanjkalo motivacije. Postopno osvajanje manjših ciljev v naši glavi projicira sliko zmage, uspeha in naslednji korak, ki nas vodi proti končnemu cilju je mnogo bližje, kakor če neprestano razmišljamo o še nedoseženem. Pozitivno razmišljanje je ključnega pomena za uspeh. Pomembna je tudi izbira prioritet. » Živel bom zdravo«, je sicer lepa ideja, vendar kaj ko vas zvečer ob pijači in v družbi zamika prižgati cigareto? Če ste se torej odločili in veste, kaj je najpomembnejša stvar v vašem življenju, izbirajte vse ostale cilje v okviru le – tega. Cilj A je pomembnejši od cilja B. Če nas realizacija cilja B odnese stran od začrtane poti k cilju A, moramo cilj B enostavno opustiti. Vsega pač ne moremo imeti, kajne? S tem ne mislim, da imamo kakšne omejitve, sploh ne. Ampak če boste postali vrhunski športnik se boste za to odrekli marsičemu, saj bo to od vas zahtevalo toliko in toliko časa, kar pomeni, da tega časa ne boste mogli izrabiti na drugih področjih. Kaj bomo in česa ne bomo, je odločitev nas samih. Pot dolga tisoč korakov se začne s prvim. In na vas je, da stopite svojim ciljem, željam in sanjam naproti.


Robert Honn
RYT
www.jogado.com

a yoga manifesto

Članek je bil objavljen v New York Times. Vreden je branja v celoti in treznega razmisleka o tem, kaj joga sploh je. Morda bi lahko vsi, ki jogo poučujemo tako in drugače, kaj več naredili na tem, da postane bolj dostopna vsem?

April 23, 2010
A Yoga Manifesto

By MARY BILLARDZEN is expensive. The flattering Groove pants, Lululemon’s answer to Spanx, may set Luluheads, the devoted followers of the yoga-apparel brand, back $108. Manduka yoga mats, favored for their slip resistance and thickness, can reach $100 for a limited-edition version. Drop-in classes at yoga studios in New York are edging beyond $20 a session, which quickly adds up, and the high-end Pure Yoga, a chain with two outposts in Manhattan, requires a $40 initiation fee, and costs $125 to $185 a month. You can even combine yoga with a vacation in the Caribbean, but it will cost you: in August, the luxurious Parrot Cay resort in Turks and Caicos has a six-night retreat with classes taught by the “yoga rock stars” (in the words of the press release) Rodney Yee and Colleen Saidman. The cost? A cool $6,077. (In August!) And is it surprising that yoga, like so much else in this age of celebrity, now has something of a star system, with yoga teachers now almost as recognizable as Oscar winners? The flowing locks of Rodney Yee. The do-rag bandanna worn by Baron Baptiste. The hyper perpetual calm exhibited by David Life and Sharon Gannon, who taught Sting, Madonna and Russell Simmons. The contortions (and Rolls-Royces) of Bikram Choudhury. Yoga is definitely big business these days. A 2008 poll, commissioned by Yoga Journal, concluded that the number of people doing yoga had declined from 16.5 million in 2004 to 15.8 million almost four years later. But the poll also estimated that the actual spending on yoga classes and products had almost doubled in that same period, from $2.95 billion to $5.7 billion. “The irony is that yoga, and spiritual ideals for which it stands, have become the ultimate commodity,” Mark Singleton, the author of “Yoga Body: The Origins of Modern Posture Practice,” wrote in an e-mail message this week. “Spirituality is a style, and the ‘rock star’ yoga teachers are the style gurus.” Well, maybe it is the recession, but some yogis are now saying “Peace out” to all that. There’s a brewing resistance to the expense, the cult of personality, the membership fees. At the forefront of the movement is Yoga to the People, which opened its first studio in 2006 in the East Village on St. Marks Place, with a contribution-only, pay-what-you-can fee structure. The manifesto is on the opening page of its Web site, yogatothepeople.com: “There will be no correct clothes, There will be no proper payment, There will be no right answers ... No ego no script no pedestals.” One more thing: There are no “glorified” teachers or star yogis. You can’t even find out who is teaching which class when, or reserve a spot with a specific instructor. And that’s exactly the way that Greg Gumucio wants it. LATE on an overcast Saturday earlier this month, just a little before sundown, Mr. Gumucio, the founder of Yoga to the People, was sitting on the rooftop of his East Village studio, surprisingly refreshed after a birthday party downstairs for his son, who had just turned 5. Propped on the ledge on a round pillow, his wavy, shoulder-length hair framed by the urban jungle backdrop of tar-covered roofs, Mr. Gumucio recounted his biography, and how it was linked with that of Bikram Choudhury, perhaps the most famous name in yoga today. “The idea for Yoga for the People came to me because of Bikram,” Mr. Gumucio said, explaining that he worked for Mr. Choudhury for six years, from 1996 to 2002, sometimes running teacher training for Bikram Yoga in Los Angeles, commuting from Seattle, where he was living. He channels Mr. Choudhury, one suspects not for the first time, talking with a raspy, slightly accented voice: “Boss, do me a favor, take everybody’s class and tell me what you think.” Mr. Gumucio obliged, and when reporting back, mentioned one teacher whom he didn’t like. Mr. Choudhury was not sympathetic. Just the opposite, telling Mr. Gumucio to, in essence, suck it up and go back to the class — that the problem wasn’t with the instructor, but with Mr. Gumucio himself. “You are your own teacher,” Mr. Gumucio said he was told. “You are responsible for your own experience.” It was a revelatory moment for Mr. Gumucio. If the student was more important than the teacher, why was there such an emphasis placed on the individual instructors? Too often, Mr. Gumucio saw students stop doing yoga because they couldn’t practice with a favorite teacher. Why not jettison that system? Why not just assign students to the next available teacher? A second revelation occurred in class when he was struggling to keep his body in a difficult position. “I was sweating, my muscles shaking, in triangle pose, and Bikram was talking about how fast he was as a boy in Calcutta. How he could catch this dog.” The situation was almost more than Mr. Gumucio could bear. “In my mind,” he recalled, “I was thinking ‘What is wrong with you. Stop this stupid story!’ ” Later, Mr. Choudhury again dismissed his complaints, telling Mr. Gumucio that distractions were everywhere: “Candle, incense, music, easy to meditate!” Mr. Gumucio recalls being told. “Try being calm and peaceful in your car when someone cuts you off.” Message learned. Yoga isn’t about a pristine environment — yogis can work downward dog to downward dog, no matter where they are, even if in a crowded, unadorned studio. “Being able to do yoga with a foot in your face, that is a really powerful practice,” Mr. Gumucio said. He would take that no-frills philosophy with him when he left Bikram in 2002, and a few years later (after a stint as a mediator in small claims court), in 2006, moved to New York to open his own studio. “The first few months there were four or five people, but within three months, it really took off,” he said. Today. Mr. Gumucio has three studios in New York (including two hot-yoga studios that charge $8 a class), one in San Francisco, one in Berkeley, Calif., and one to open later this year in Williamsburg, Brooklyn. He has just signed a lease in Chelsea and is considering expanding to Austin, Chicago and Los Angeles. (But his philosophy of keeping a low profile seems to be working: a question to many students about what they think of Mr. Gumucio usually provokes little more than a blank stare and “Who?”) High volume is the key to his business model — he says up to 900 people may go to a Yoga to the People studio in a single day, with perhaps half of them paying at least something in the form of a donation — as well as an important part of his overall philosophy. “I truly believe if more people were doing yoga, the world would be a better place,” he said. LAST Sunday morning, the sun streamed through the windows of the clean airy loft on the second floor as the teacher, Haven Melynn, stood at the buzzer letting in students from the street. On a metal stand sat an empty tissue box. Some students dropped a donation into the box, others didn’t. The students fit in one studio, and at prime times, the teacher will send any overflow up to the studio above, and then the studio above that. Mats are rolled out, a few inches apart, with no one under the illusion that it may be an empty class. The classroom holds about 60 students, and people are socializing, chatting about their late nights, where to get falafels, and upcoming art exhibitions. Music plays quietly in the background. No opening “Oms.” (“I like that there isn’t any chanting, or big spiritual message,” Layan Fuleihan, a college student, said afterward. “I like that you make the class what you want.”) Instead, Ms. Melynn started off with slow movements to warm up, sun salutations, then quickly picked up the pace. Jammed, yes, but the yogis stuck to their own mats, boundaries defined, during a sweat-producing vinyasa class, flowing and moving, as the teacher cajoled people to make cathartic exhales of HAA-sss — all to the sounds of a play list that includes Michael Jackson and the Dave Matthews Band. Yoga to the People isn’t the only entity raging against the yoga machine. In New York, other studios are popping up, offering affordable, if not entirely donation-based, yoga. Do Yoga and Pilates, in TriBeCa, is donation-based; Tara Stiles, who has an iPhone app with Deepak Chopra, has opened Strala Yoga in NoHo, offering multiple class levels for $10 each. Yoga Vida NYC on University Place opened in January. Classes are small and it costs $10 drop in, $5 for students. “Our studio isn’t better or worse, it’s just different,” says Hilaria Thomas, yoga director of Yoga Vida NYC and a former instructor at Yoga to the People. “Different energies.” Better-known rivals in the yoga world don’t seem to take offense at this back-to-basic movement. “I think the donation model is awesome,” says Baron Baptiste. “It’s a balancing act. If someone has the means for what I’ll call ‘high end yoga,’ like going on exotic retreats, they should enjoy it.” He adds, laughing, “I never know what the term rock star yoga teacher means. Someone like Iyengar, one of the most famous teachers in the world, is he a rock star? Is Iyengar the Bono of yoga?” Mr. Gumucio knows his niche — “the ABC’s of yoga” — and that Yoga to the People has its critics. Its detractors say that classes are too big, that there isn’t a lot of advanced alignment breakdowns, that the exclamation HAA-sss isn’t the way you are supposed to breathe. He mimics a naysayer, sniffing: “Oh, that’s not yoga!” He laughs and shrugs, a wordless: Who’s to say what is yoga?