Iz česa je lepota tvoja stkana?

Iz česa je lepota tvoja stkana,


da tvoj obraz milijon podob ima?

Vsem drugim je le ena sama dana,

a tebi se prav vsaka prav poda...

William Shakespeare


Lepote ni moč definirati. Ni veliko oseb, katerim se vsaka podoba, tako kot je v svojih sonetih pisal Shakespheare, v resnici poda. In za tem ni najmanjše potrebe. Ljudje lahko svojo popolnost, svojo lepoto izžarevamo pravzaprav takrat, ko se večini svojih podob, ki smo jih skozi življenje osvojili in si jih natikamo ob različnih priložnostih, preprosto odpovemo. Takrat, ko si pustimo, da z nas odpade maska očeta, uslužbenca, prijatelja, ljubimca. Takrat, ko se ne poskušamo svetu predstaviti v idealni podobi, ampak si pustimo preprosto biti to, kar v resnici smo.

Iskrenost v tem, kar počnemo, iskrenost v odnosih, ki jih soustvarjamo z drugimi, iskrenost, ki jo razvijamo v odnosu do naše okolice je temelj, na katerem sleherni posameznik, vede ali ne- vede, gradi skulpturo svoje lepote. Če so temelji slabi, tudi vrhunska arhitektura ne bo zmogla okolici večno podajati iluzijo veličine. Brez osnovnih temeljev bo naša lepota vedno le pogojena z dualnostjo našega dojemanja, vedno se bo našel nekdo, ki se nam bo zdel lepši in ta bo spodkopaval našo samopodobo.




Človeška lepota je vedno posledica tega, kar ta izžareva v okolico. Ker je naše telo neločljivo povezano z našimi občutki, mišljenjem, prepričanji in še bi lahko našteval, je torej logično da gre za medsebojen preplet vseh komponent. Ko smo jezni, se namrščimo, ko se ustrašimo, potegnemo rameni skupaj. Nesamozavestna oseba intuitivno skriva svoj prsni koš, ko smo polni ponosa, je prsni koš na ogled naši okolici. In enako, kot naša vsebina pogojuje našo zunanjo podobo, velja tudi obratno. Določeni položaji telesa naravnost stopnjujejo nekatere občutke, ki jih zaznavamo ali se z njimi identificiramo.

Joga je metoda, s pomočjo katere se odvečne miselne vsebine postopoma utišajo in naša identifikacija s prepričanji, željami, strahovi, čustvenimi odzivi na razne dražljaje, vsem, kar ta trenutek mislim, da sem in vsem, za kar sem prepričan, da nisem, postaja vedno šibkejša. Praksa joge nas torej skozi dolgotrajen proces vodi tudi k temu, da se zavedamo realne vrednosti našega izgleda. Ker pa seveda živimo v okolju, kjer se večkrat dnevno vidimo v ogledalu, kjer nas mediji zasipajo s pravili, definicijami lepote, je naša navezanost na svojo podobo morda celo ena od močnejših. Ne gre za idejo, da bi odvrgli skrb za sebe, za svoje telo, ker konec koncev to vendarle nismo mi. Nasprotno! Ena od osnovnih idej joge se odraža tudi v čistosti, tako telesa, kot misli in besed. Praksa joge telo uporablja kot orodje in smiselno je imeti odlično orodje, če želimo svoje opravilo končati uspešno brez odvečnih zapletov.

Telo je torej orodje, ki lahko močno vpliva na naše misli in občutke. V nadaljevanju si bomo pogledali dve preprosti asani, dva telesna položaja, ki bosta, če ju bomo izvajali po opisanih priporočilih, v naše življenje vnesla več svežine, odprtosti, odločnosti in posledično tudi lepote. Ne glede na to, kakšen je naš obraz, kakšne telesne posebnosti imamo, neizpodbitno dejstvo je, da ko bo naša telesna drža pokončna in odprta, posledično bo naše telo brez nepotrebnih napetosti, naše počutje bo boljše in izgled bo seveda sledil celotnemu trendu počutja.



Osnovna navodila:

Preden se lotite izvajanja položajev, ki so opisani, stopite z nogami v širino bokov in zaprite oči. Opazujte svoj občutek. Ali zaznate kakšne napetosti? Kje so? Ali je vaše težišče enakomerno razporejeno med obe stopali? Ali je morda več teže v levi ali desni nogi, ali je morda več teže v prstih noge ali je več teže v petah?

Napetosti, ki jih zaznavate ob hrbtenici najverjetneje delujejo kot pokazatelj, ki želi vašo pozornost zgostiti v nepotrebno napetem predelu telesa. Bolečine v ledvenem delu so lahko posledica preveč spodvihane medenice s sramno kostjo navzdol. Poskusite blago pokrčiti kolena. Ali je občutek drugačen? Na podoben način se zaprtih oči zadržite na predelu celotnega hrbteničnega stebra in z drobnimi gibi opazujte, kakšne spremembe uspete ustvariti v zaznavanju sebe.

Umirite svoj dih. Naj se vdih in izdih približno izenačita, brez sile vodite svoj dih skozi celo prakso.

Ko boste pripravljeni, stopite z desno nogo daleč nazaj v položaj bojevnika. Poskrbite, da stegno vaše pokrčene leve noge in stopalo kažeta v isto smer. V obeh nogah poiščite občutek, da želite podlago raztrgati na dva dela z močjo svojih nog. Zadnja noga naj ostane stegnjena v kolenu, prsti na stopalu naj bodo v primerjavi s peto zasukani blago naprej.



Sednici obrnite proti podlagi in vrh glave oddaljite od podlage. Bodite pozorni, da popka ne potiskate naprej. Razprite roki in sprostite rameni. Pogled usmerite proti levi roki.

V položaju vztrajajte do minute, potem ga z občutkom zapustite in se vrnete v izhodiščni položaj. Zaprite oči. Kako drugačen je občutek sedaj? Kje čutite svoj dih, katera točka najbolj pritegne vašo pozornost? Opazujte občutke in ne hitite. Ko boste pripravljeni, položaj ponovite še na drugo stran. Ko položaj zaključite, se ponovno vrnete v izhodiščni položaj in se predate opazovanju svojih občutkov. Naj bo osnovno navodilo, da se vam nikamor ne mudi…

Ko položaj zapustite, preverite, kako se počuti vaše telo. Ali čutite svežino, ki jo je v vas prinesel umirjen in stabilen dih, se zavedate drugačnosti prsnega koša, ko stojite pred svetom odprtega srca?

Če boste tudi v svojem umu zavzeli stališče, ki bo ustrezalo vaši telesni drži, boste v nekaj minutah postali popolni. Četudi imate morda kakšen kilogram preveč ali premalo, četudi morda niste videti kot filmska diva, si lahko dopustite biti najlepša različica sebe. Vsak dan.

In če mislite, da imate premajhna prsa, preširok pas, če mislite, da bo nova krema prinesla potrebno komponento lepote v vaše življenje, potem najverjetneje prebirate napačne revije in spremljate napačne medije. Lepota namreč ni nekaj, kar si lahko nadenete kot nakit. Lepota preprosto je del vas. Le dopustite ji, da bo postala vidna.



Če sem si za uvod v tale članek privoščil besede velikega pesnika, naj tudi zaključim z njimi. Morda je tudi zvestoba eden izmed pomembnih gradnikov lepote?





　

　


V podobi vsaki se srce ti čudi

in v vsaki ti je kdo podoben v čem,



le da bi kdo bil zvest kot ti, ne vem.

William Shakespeare




　

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com




　

　

Zemlja. Stabilnost v prostoru, 1. DEL

»Bog je mrtev« Nietzsche.

»Nietzsche je mrtev« Bog.
Grafit na ljubljanskih ulicah je več kot le zabaven. Če si pustimo, v nas sproži premišljevanje o temi, ki že leta, kaj leta, tisočletja buri duhove nas malih smrtnikov, ki se nekako prebijamo iz dneva v dan. Ali bog obstaja? Ali obstaja življenje po smrti? Ali smo ljudje kaj več od nekaj kosti, mišičja, sala, žil in notranjih organov, ali je naše doživljanje realnosti le iluzija kemičnih procesov, ki se odvijajo v naših možganih?

»Ti si totalno neprizemljen!« mu je jezno zakričala v obraz in odvihrala ven iz stanovanja. Ostal je sam. Misli so mu skakale iz enega dogodka do drugega, spominjal se je lepih, ko sta bila še sveže zaljubljena in tistih manj lepih, ki so na koncu njune zveze vedno bolj postajali vsakdanjik.

»Ommmm«, je odmevalo po dvorani joga studia. Končala se je praksa joge. Pogovor v garderobi: »Bila sem pri svojem terapevtu in mi je dejal, da imam totalno zabasano drugo čakro, prvo tudi in da sem popolnoma neprizemljena, a si predstavljaš?« je razlagala svoji prijateljici medtem, ko je lezla iz modnih hlač za jogo. Pogovor se je nadaljeval o tem, da je pa danes učitelj joge res dobro izgledal in da ima tako hud glas…

Zemlja. Stabilnost v prostoru

Uvod v tale članek predstavi tri različne zgodbe, ki v vsakem od nas sprožijo različne asociacije. Zakaj je tako in kaj ima to skupnega z elementom zemlje, o katerem tale zapis pravzaprav govori, si bomo pogledali v nadaljevanju.
Verjetno vsi med bralci poznamo osebo, na katero se težko zanesemo. Če smo dogovorjeni z njo ob enajstih, zlahka pride tudi ure kasneje, morda lahko na naš zmenek preprosto pozabi. In ko jo spomnimo, da smo dogovorjeni, je presenečena, kajti toliko stvari se ji dogaja… Zakaj je ta oseba taka kot je, bi verjetno po nekaj pogovorih psihoanalitiki postavili teorijo ali dve. Za potrebe našega članka pa ji bomo rekli oseba A.
Verjetno tudi vsi v krogu svojih prijateljev poznamo osebo, ki je vedno točna, in se lahko na njo popolnoma zanesemo. To bo naša oseba Z.

Da bi bilo govoriti o elementih smiselno in da bi se vse zgodbice iz uvoda našega članka postavile v zaokroženo celoto, stopimo najprej korak nazaj in zavzemimo gledišče, iz katerega bomo lahko dovolj široko zrli v svet. Človek se rodi, njegova osebnost je pogojena s tem, kar je prinesel s seboj (recimo temu geni, DNK, stara karma, vasana…uporabite jezik, ki je vam blizu) in seveda okoliščinami, v katerih se bo razvijal in rasel. Popolnoma enake okoliščine ne bodo ustvarile dveh enakih osebnosti in isti človek bi v drugačnih okoliščinah razvil v popolnoma drugo osebnost.
Kaj je tisto, kar oblikuje posameznika? Zakaj se nekateri med nami lažje srečamo s stvarmi, ki so bolj otipljive, spet drugi se nagibamo k zaznavi vsakdanjika skozi energetski spekter, nekateri morda radi filozofiramo o življenju. A vse skupaj je morda bolj preprosto, kot je videti na prvi pogled.
Če gledamo človeka kot celoto, je ta ustvarjen za preživetje. Različni refleksi v njem poskrbijo, da se kar najbolje odziva na okoliščine, v katerih se je dani trenutek znašel. Stikala, ki povezujejo naše mentalne, čustvene in telesne zaznave kakor tudi reakcije so čakre. Čakre niso nekaj ezoteričnega, orodje šarlatanov, ki želijo iz vas izvleči težko prislužen denar, niti niso nekaj, kar bi nam bilo moč operacijsko odstraniti. Kot sem omenil, čakre so stikala, ki povezujejo naše bolj grobe oblike tega, kar razumemo kot jaz, s tistimi bolj subtilnimi, manj oprijemljivimi komponentami. Da ne bomo ostali pri filozofiranju, si poglejmo kar se da praktičen primer:
Hodimo po gozdu in pred nami se iznenada pojavi kača. V trenutku, ko jo bodo naši možgani s pomočjo organa vida prepoznali kot potencialno nevarnost, se bo naš hormonski koktelj spremenil do te mere, da bomo pripravljeni na beg ali na boj. Lahko bi rekli, da so se naše misli, refleksi in telo praktično v trenutku odločili, da je nesmiselno energijo trošiti za kakršnekoli misli, za preživetje je ključna odločitev za beg ali za boj. Večji del energije telesa, misli, čustev se takrat usmeri proti prvi, korenski čakri, ki pripada elementu zemlje.

Če naše življenje v tem trenutku ni ogroženo, se lahko naš hormonski koktelj spet poljubno spremeni. Nanj vplivamo tako s telesom, kakor seveda tudi s čustvi ali mislijo. In verjetnost, da bomo opazili nam privlačnega osebka je neverjetno večja, kot takrat, ko je naše življenje ogroženo...in energija se preko vseh pomembnih energetskih centrov telesa takrat usmeri proti drugi čakri, ki je močno aktivna, ko smo spolno vzburjeni. Ker pa čakre dejansko povezujejo vse komponente našega jaza, je energija v drugi čakri pogosto bolj aktivna, če iščemo spolnega partnerja, če smo v razmerju, ki nas spolno ne zadovoljuje kakor če smo v zadovoljujočem odnosu ali prostovoljno v spolni abstinenci. Ta čakra pripada elementu vode.
Čakre neposredno delujejo na endokrini sistem človeka, lahko bi celo rekli, da so endokrine žleze stikala, kjer se srečajo fizično telo, energetsko, miselno in zaznavno telo človeka.

Znanost se je postopoma razvijala, periodni sistem elementov se ves čas dopolnjuje že od leta 1789 naprej. Še mnogo pred tem pa smo ljudje prišli do zaključka, da je večina stvari, ki jih zaznavamo okrog sebe, sestavljena iz manjših. Tako bi lahko delitev materije na pet elementov razumeli kot prvi poskus človeka, da bi pojasnil sestavo stvari. S časom se je razumevanje kvalitet posameznega elementa zrcalilo tudi na miselne ali čustvene sfere posameznika in tako lahko pet elementov razumemo kot preprost opis vsega, kar nas obdaja, našega vrednotenja le tega, kakor tudi vsega tega, kar smo.
Kako bi lahko razmišljali o zgradbi človeka z zidaki petih elementov zemlje, vode, ognja, zraka in etra? Če elemente razvrstimo od grobega proti finemu, od trdega proti mehkemu in potegnemo vzporednice s svojim telesom, lahko rečemo, da je naše fizično telo vsekakor element zemlje. Dih, ki telo ohranja pri življenju, je element vode. Prebava hrane in absorbcija energije iz zraka in okolice je element ognja. Element zraka je izražen v občutku širine sebe, ki ga imamo (zaprite oči in nekajkrat globoko izdihnite. Umirite dih. Opazujte, kje se občutek tega, kar razumete kot jaz konča…opazili boste, da se vaša zaznava sebe le redko konča na fizični meji telesa) in element etra je subtilnost komunikacije, ki jo s prostorom, ki nas obdaja, imamo.
Element zemlje v naši celostni podobi predstavlja najbolj trde, grobe komponente. Ne gre torej le za telo, tudi naša sposobnost ob dogovorjenem času biti na dogovorjenem mestu je del elementa zemlje. Seveda naše bivanje ni odvisno le od enega elementa, gre za dinamično razmerje, ki se med seboj neprestano prepleta. Naša točnost je seveda pogojena tudi z prilagajanjem trenutnim situacijam, v katerih smo (element vode), naši volji, ki smo jo pripravljeni vložiti v to, da bomo točni na dogovorjenem kraju (element ognja), naši orientaciji v prostoru, ko bomo potovali proti kraju zmenka (element zraka) in našo sposobnostjo predvidevanja okoliščin (element etra). Vsekakor pa lahko trdimo, da element zemlje predstavlja tiste bolj stabilne komponente našega življenja.

Kako torej vzpodbuditi element zemlje? Kako postati bolj stabilen v prostoru, kako postati bolj stabilen v nevihtah življenja?
Pred vami je zaporedje petih asan, položajev, ki jih pri praksi joge uporabljamo kot eno izmed možnih orodij umiritve odvečnih miselnih vrtincev. Položaji seveda delujejo večplastno, tako na naš motorični sistem, krvno žilni sistem, respiratorni in endokrini sistem, tako na vsebino naših misli kakor seveda tudi na naše emocije. Pripravljeno zaporedje torej ni le nekaj, s čimer bi lahko okrepili le kvaliteto elementa zemlje. Če boste sledili navodilom, lahko dokaj preprosto uskladite sestavine tega, čemur rečete jaz.

ZAPOREDJE POLOŽAJEV:
GORA

DREVO

GORA

DREVO

GORA

BOJEVNIK 3

GORA 

BOJEVNIK 3

GORA

STOL

GORA

Zapremo oči. Stopimo v širino kolčnega sklepa in umirimo svoj dih.  Opazujemo stik s podlago. Poskrbimo, da naša teža ni niti levo, niti desno. Poskrbimo, da je teža enakomerno spredaj in zadaj v stopalih. Poskrbimo, da v vsakem stopalu zaznamo tri točke, ki jih enakomerno obremenimo s težo: sredina pete, blazinica pri palcu noge in blazinica pri mezincu noge.
Vrh glave ohranjamo nad točko težišča. Poskrbimo, da je medenica poravnana s tlemi, odpremo prsni koš.
V položaju gore vztrajamo 1-5 minut. Ves čas ohranjamo enakomerno zavedanje na iztegnjenosti hrbtenice in stiku s podlago.
Počasi pripremo oči in pogled usmerimo v eno točko. Težo prenesemo na levo nogo, desno pokrčimo in jo s stopalom odložimo na notranji del levega stegna. Odpremo roke v položaj drevesa. Poskrbimo, da je teža zadnjice usmerjena v stopalu, ki je v stiku s podlago, prsni koš ostaja odprt, dih naj bo umirjen. V položaju vztrajamo po občutku do 1 minute, ga z izdihom zapustimo in se umirimo v položaju gore . Opazujemo spremembe, ki jih zaznamo med levo in desno. Po približno eni minuti položaj ponovimo na desni nogi. V njem vztrajamo podobno časa, kot prej na levi. Ko položaj zapustimo, zaprtih oči umirjenega diha opazujemo občutek sebe.
Odpremo oči in z levo nogo stopimo naprej. Trup nagnemo v črti, ki jo oriše naša desna noga (tista, ki je ostala zadaj) in iztegnemo roke v isti smeri. V položaju umirjenega diha vztrajamo do ene minute, nakar dlani sklenemo pred prsni koš in težo prenesemo naprej, tako da stojimo na levi nogi.  Pogled je usmerjen pod našo glavo, vztrajamo, dokler je položaj prijeten. Odložimo desno nogo na tla in se osredotočimo na svoje občutke in stik s podlago v položaju gore. Po minuti ali dveh položaja s slik 3 in 4 ponovimo še na drugo stran. Ko zaključimo, umirimo telo, poiščemo svoj stik s podlago v položaju gore. V samo- opazovanju vztrajamo po občutku. Ko zaznamo, da  naša osredotočenost popušča, sklenemo gležnja in koleni skupaj in se spustimo v položaj stola. V položaju vztrajamo do 1 minute in svojo prakso zaključimo v položaju gore.


Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

ko tečeš, teci!

CITAT ŠT 1.
»A bo današnja ura ful spiritualna?« me je vprašala punca, ki pri meni obiskuje tečaj za učitelja joge. Vprašanje se mi je zdelo odlično izhodišče in seveda je bila to osnovna tema cele prakse.
Kaj je duhovno?
Kaj je telesno?
Kaj je miselno in kaj je čustveno?
Kje se nahaja ločnica med tistim, kar doživljamo na telesni ravni v obliki občutka in tistim, ko si to izkušnjo prevedemo v jezik besed?
Lahko tečemo, pomivamo posodo, se gremo Hatha jogo ali funkcionalne oblike vadb.
Ni pomembno. Verjetno je izkušnja našega početja lahko definirana le glede na naše gledišče, ki smo ga do svojega početja izbrali…

Pustimo zdaj ob strani jogo in pomivanje posode in se osredotočimo na tek (a po želji besedo tek kadarkoli nadomesti z katerokoli aktivnostjo). Tečemo lahko zaradi užitka, zaradi izboljšanja lastnega rezultata, zaradi zdravja, zaradi priprave na neko drugo aktivnost, kjer bomo potrebovali določeno mero kondicije. Tečemo lahko zaradi drugih ali zaradi sebe. Tečemo lahko, ker so spet tisti meseci v letu, ko se je potrebno pripravit na sezono kopalk ali ker smo se tako pač odločili. Verjetno bi razlogov za tek lahko našteli kar nekaj.

CITAT ŠT 2.
»Tole me gloda že vse od prejšnje smučarske sezone... In nista me prepričali niti dve zlati olimpijski medalji, da bi si v mojih očeh zaslužila besedo z velikim 'š' ... Šampionka?

V medijih je dala izjavo, da ima spoštovanje do športa. Ji verjamete? Povejte mi, kako naj svojim otrokom razložim, da drugo mesto ni dovolj dobro? Povejte mi, kaj si mislijo otroci, katerih pouk se ustavi, ker navijajo zanjo, ona pa bi se tisti dan najraje ustavila sredi proge in šla v hotel? Tole ni 'role model' za moje otroke ... Jaz jih učim, da je šport narejen tako, da enkrat zmaga en, drugič drug. Da se tekmece spoštuje, se jim da roko, ko so boljši in da se naj iz poraza razvije dodatna trma, zagnanost in motivacija ... V mojih očeh je Šampion nekdo, ki s pokončno glavo prizna poraz, te pogleda v oči, se nasmehne in ti/si obljubi, da se bo še naprej boril in v borbi neskončno užival. Ker šport je igra ... Tudi igra emocij in odgovornosti.

Očitno več kot pribito drži, da je sreča resnično pot in ne cilj! In če so vsi cilji doseženi, je mogoče res čas, da najde novo pot, na kateri se bo spet smejala ...«
Tina Pustovrh Puc, specialistka za kondicijski trening, vir FB

IN KJE SE CITATA SREČATA?
Tisto, o čemer bi danes želel razpredati, je vsem dobro znan rek: »Zdrav duh v zdravem telesu.« Osebno verjamem, da je početje smiselno toliko časa, dokler v njem rastem ali uživam. Ne vidim namreč razloga, da bi z določeno aktivnostjo nadaljeval, če mi nadaljevanje početja ne ponuja možnosti izboljšati svojo tehniko ali pa mi, preprosto povedano, ne izvabi nasmeha na obraz in v meni sproži tisti čudovit občutek, ko celo telo kriči: »Šeee!!!«
Dokler ostajam v temu okvirju, ki sem si ga določil sam (spet drug si morda lahko zada popolnoma drugačne razloge za početje in to je potrebno spoštovati), bi preprosto rekli, da v dejanju uživam. Menim, da je to osnovna sestavina tega, kar naj bi šport bil. Dokler tečem radosten, bom vedno neobremenjen, če danes ne bo padel moj osebni rekord ali pa me bo morda prehitel moj večni rival. Zmaga je pač ena od plati medalje, ki jo prinese šport in poraz je druga.

Žalosten sem, ko opazujem rekreativne tekače, kolesarje in druge kvazi športnike, ki v želji po polnjenju ega vase mečejo cel kup stvari, ki bi jih na kakršnekoli srednje resnem tekmovanju takoj izločilo z etiketo dopingiran.
Ne razumem, kje je smisel metati svoje zdravje skozi okno zato, da se bom lahko pohvalil otrokom, da sem bil sedmi na tem in tem maratonu? Nesprejemljivo, a vendar razumljivo je, ko nek profesionalni športnik, ki živi od svojih dosežkov, poseže po substancah, ki bi mu dale presežek. Sponzorje sedmo mesto neprimerno manj zanima od kolajne…in bronasta pač ni tako dobra kot zlata. Razumem, da si tak dopingiran športnik kupuje svojo delovno dobo in logično je, če seveda ne bo padel na doping testu, da bo s ščepec boljšim rezultatom od sponzorjev prejel za kakšno leto več penzije. Ponavljam, da v neki sprijeni logiki preživetja takega profesionalca razumem, a njegovega početja iz več razlogov nikakor ne odobravam.
Sedaj pa se vrnimo k nam, navadnim smrtnikom. K meni, ki nisem nikdar v življenju posegel po nekem rezultatu, ki bi se zapisal na svetovni ravni, k tebi, ki tečeš deset let, a se na maratonu še vedno nisi prebil pod 2 uri in pol (kar je, mimogrede, noro dober rezultat!!!), k tvojemu znancu, ki teče, da bi svoje neizživete sanje po biti dober izrazil vsaj v zmagi na maratonu, kjer ni veliko udeležencev, ki bi mu predstavljali resnejšo konkurenco, k njej, ki je začela tekati, da bi zadnjica malo zlezla skupaj, blablabla, blablabla.
Zakaj bi kdorkoli med nami našel le en kolikor toliko smiseln razlog, da bi s pomočjo dopinga lovil rezultat na nekem maratonu nekih src ali salame zmletih piščancev? Ali smo res postali družba, ki je do te mere degenerirana, da rekreacijo, ki naj bi bila v prvi meri zabava, spreminjamo v še eno področje, ki postaja vir naših frustracij? Ali se ne odloča ogromno ljudi za tek zato, da bi svojo dnevno dozo stresa zmanjšali in ne povečali?

Ali bo torej današnja ura spiritualna?

Mogoče. Če se bos ti tako odločil.

Ali bo danes moj tek poskrbel poleg mojega telesa tudi za tiste bolj subtilne elemente mene, ki jih ne morem prijeti v roko? Ali se bom zaradi teka počutil zadovoljno ali pa bo ta isti tek povečal nivo stresa, ki sem ga tekom dneva verjetno že nekaj skonzumiral?

V tej točki se oba citata čudovito zlijeta v isto točko. Joga je disciplina, ki se predvsem ukvarja s kvalitetami miselnih vsebin z osnovno predpostavko, da točno te miselne vsebine nase dojemanje realnosti popačijo po svoji podobi. Zato je moja realnost vrednosti osvojene zlate medalje na nekem tekmovanju nekega osebka popolnoma druga od realnosti zagretega navijača tega istega osebka.

V raziskovanju miselnih vrtincev, ki torej zastirajo našo resničnost, je pomembno orodje samozadovoljstvo. S to besedo ne mislim zadovoljstvo mojega ega, da nekaj zmorem, ne. To orodje skozi oči praktikanta joge predstavlja zadovoljstvo s tem, kar je. Ce sem torej na maratonu tristo enajsti, a sem od sebe dal vse, kar je v dani situaciji bilo mogoče, je to to. Samozadovoljstvo ne pomeni, da se ne bom trudil biti boljši, hitrejši, močnejši, če sem to prepoznal kot smiselno v svojem udejstvovanju. Ne, nasprotno. Praksa joge vzpodbuja najboljše delovanje, ki je v danem trenutku mogoče brez prilepljenosti na potencialen izid delovanja. Ko bom torej treniral za maraton, bom vložil maksimum sebe. Na maratonu bom vložil maksimum sebe. Rezultat bom sprejel z zadovoljstvom saj razumem, da je ta le posledica mojega maksimalnega udejstvovanja.

In ko v sebi razumem to kvaliteto samozadovoljstva, se lahko najdem tudi v citatu Pucove, ki pravi, da je sreča pot in ne cilj. In vsaka praksa joge, vsak trening teka je lahko spiritualno ali le telesno doživetje.

Kje je torej smisel?

Ko tečes, teci. Ko ješ, jej. Ko se ljubiš, se ljubi. Ko meditiraš, meditiraj.

In tako naprej.

In če bos v svoje početje vključil še samozadovoljstvo, si našel pot, ki je sama po sebi cilj.

Gune, kvalitete našega doživljanja

Vstopila je v prostor, glasno zaprla vrata za seboj. Zanimala se je za jogo, kako je videti ura, ker ona že več let dela jogo in ne bi želela, da je ura preveč taka in taka, pa da si želi pozornosti učitelja, da bo lahko dovolj časa namenil njej, ker ji je res pomembno, da dela prav. In poleg tega, da obiskuje vodene ure joge seveda tudi doma redno vadi. Vsak dan. Včeraj je pet minut sedela v špagi, potem pa še pet minut v položaju lotusa. Nakar so ji zaspale noge. To ni bilo najbolj prijetno, saj je bila potem dogovorjena s prijateljico, da gresta v mesto. Ampak se je na hitro zmasirala pa je potem nekako za silo šlo. Danes zjutraj je naredila že dvanajst pozdravov soncu, ker se ji je potem že mudilo po opravkih, dodala le dve seriji trebušnjakov, se stuširala, spila svoj sadni sok, bila v službi in zdaj je tukaj. V službi veliko sedi, ampak se tudi premika. No, sedaj bi pa vprašala, kako je z enkratnim obiskom ure, koliko je za plačat, pa če so kakšni popusti…

Kako se je zgodba z našo nabrito gospodično končala? O tem malo kasneje…

 

Joga je praksa, kjer se odvečne mentalne vsebine utišajo, kjer pozornost čutil ni na dogajanju zunaj tega kar smo. Po daljšem prakticiranju joge se moč našega samo- opazovanja izostri in jasneje se zavedamo stvari, ki jih prej nismo niti opazili. Sčasoma opazimo, da nismo le dobri, temveč da smo sposobni ravnati tudi iz nizkotnih vzgibov. To spoznanje seveda ni nedolžno in občutki, ki jih naš ranjen ego pri tem doživlja, seveda niso zanemarljivi.

Skozi oči joge nas kot osebe opisuje in določa v trenutnem prostoru in času dinamično razmerje treh kvalitet, ki v najširšem pomenu predstavljajo vso kreativno naravo, čistost, strast in vztrajnost. Dinamično razmerje predstavlja neprestano spreminjajoče se gibanje in prepletanje vseh treh kvalitet, ki jih imenujemo Gune.

Za lažjo predstavo si nataknimo sončna očala z rumenim filtrom. Svet je seveda videti rumen. Če spremenimo filter na očalih v rdečega, bo seveda naša slika postala rdeča. Če filter nadomestimo z modrim, bo slika postala modra. Ker pa zadeve niso le rumene, rdeče ali modre, je smiselno razumeti, da lahko z medsebojnim prepletanjem barv vsak trenutek dobimo nov barvni odtenek, ki bo malenkost drugačen od ostalih. Podobno je z Gunami, kvalitetami, ki so lastne vsem vidikom narave.

Rajas je kvaliteta, ki sem jo pravzaprav predstavil v samem uvodu. Gospodična, ki je pod vplivom rajas kvalitete prihitela na uro joge je v vsem iskala različne pomene in razlike. Njeno gledišče je torej usmerjeno v določanje »drugih« v smislu koristnosti pri izpolnjevanju njenih želja.

Dejanja človeka z izrazito kvaliteto rajas se vršijo na podlagi njegovega hrepenenja po izpolnitvi želja in želji po dosegu želenih ciljev, torej egoistično in z veliko mero strasti. Za svoja dejanja želi biti nagrajen in mnogokrat deluje pogoltno, kruto, nečisto in je pod neprestanim močnim vplivom čustev veselja ali žalosti.

Rajas je stanje dinamike in aktivnosti, ki vključuje polno prisotnost ega.

• Strast
• Osnova vsega gibanja in načrtovanja v življenju (telesnega in umskega)
• Osebna vizija je oportunistična
• Razmišljanje je razumsko in skladno
• Čustva so pozitivna kadar vse poteka dobro
• Osebne ambicije, ego, trud, težnje
• Dejanja izvajamo zato, da izpolnimo lastne želje in ambicije.

Človek, pri katerem dominira tamas, se krčevito drži poznanega, ki ga razume in dojema kot enega in edinega. Pri tem deluje nerazumno in ne na podlagi resničnih dejstev. Bhagavad Gita takšnega človeka označuje kot fanatika, ki se trmasto drži svojega lastnega mnenja, ki ni plod razuma niti zdrave pameti, ampak je zgolj projekcija njegovih lastnih napak, ki jih zrcali na druge ljudi. Njegova dejanja torej izhajajo iz iluzij, ne ozirajo se na morebitne posledice svojih dejanj, zato so ta lahko škodljiva za druge ljudi, prav tako pa tudi za osebo, ki je pod vplivom tamasa. Takšen človek je torej nestanoviten, trmast, goljufiv, zahrbten, len, obupan in obotavljiv.

Tamas je stanje inertnosti in omejenosti.

• Inertnost
• Stabilnost, otrplost, lenoba
• Utrujenost, zdolgočasenost, apatičnost, občutek ujetosti
• Nečistost, bolezen, omejenost, tema
• Vizija je omejena na primitivni nivo preživetja
• Razmišljanje je nelogično, pobožno, fanatično
• Čustva so negativna in temeljijo na potrebi po preživetju
• Dejanja so obrambna, pogosto škodljiva

Človek s poudarjeno kvaliteto sattwe vidi eno in neuničljivo Realnost v vseh živih bitjih. Na ta način bolj razmišlja in deluje v kontekstu »mi«, kakor v kontekstu »jaz« in »oni«. Takšni posamezniki izvajajo dejanja, ki so prosta kakršnih koli navezanosti in niso pod vplivom čustev ter za svoja dejanja ne pričakujejo nikakršne nagrade. Gre torej za nesebično delovanje, ki je lastnost oseb, ki niso navezani na nič in so obdarjeni s trdnostjo in entuziazmom, na njih pa tudi uspeh ali neuspeh nimata nikakršnega vpliva.

Sattwa je stanje resnice, preprostosti ter umirjenosti v dejanjih.

• Čistost
• Ravnovesje, jasna in čista percepcija, preprostost
• Bistvo učenja in prebujenja
• Iskanje in pridobivanje znanja
• iskati priložnosti, kjer smo lahko v pomoč
• Razmišljanje je natančno, intuitivno, modro
• Čustva so pozitivna, osnovana na zaupanju
• Prizadevanja so altruistična in etična
• Dejanja izvajamo za dobro vsega in vseh

Ko torej govorimo o treh kvalitetah je bistveno da se zavedamo, da nihče ni le slika ene izmed opisanih kvalitet. Prej smo rekli da je razmerje dinamično, kar v resničnosti našega vsakdanjika preprosto pomeni, da bomo morda nek trenutek nesebično priskočili na pomoč neznancu (sattwa), se morda nekaj minut za tem že zataknili na parkirišču in se zapletli v besedni obračun z voznikom, ki se ni obnašal najbolj po naših predvidevanjih (rajas), se morda kasneje smehljali z osebo, ki jo ne moremo spoštovati, a ji tega ne povemo v oči zaradi dobrobiti, ki si jih od nje nadejamo…

Gune niso negativne kvalitete, čeprav bi si iz do sedaj povedanega marsikdo lahko narisal tako zgodbo. Tak pogled je ozek in nepopoln. Da bi gune razumeli v njihovi polnosti je torej potrebno zavzeti širšo perspektivo. Vsaka guna v sebi skriva cel kup pozitivnih lastnosti, če jih seveda razumemo in uporabimo na primeren način. Načrtovanje, dinamiko in aktivnost, ki so značilne za rajas, lahko uporabimo za namene, ki svoj cilj ne iščejo le v trenutni izpopolnitvi posamezne želje. Celo lastnosti tamasa lahko preusmerimo v pozitivno smer. Lenobnost in zaspanost lahko razumemo kot čas za zaslužen počitek, apatija lahko pomeni mirnost in trma lahko postane moralna moč. Iz vidika joge je zaželen prevladujoč vpliv sattwe, saj velja za najbolj razvitega v smislu postavljanja okvirja naši praksi. Zato naj bi bila praksa usmerjena v uravnoteženje kvalitet, s katerimi vsak dan barvamo merilni sistem naših vrednot. Tu pa se skriva majhen trik. Ljudje, ki imamo bolj razvito kvaliteto rajas, se radi usmerimo v aktivnosti, kjer je moč naš rezultat dejansko izmeriti. Privlači nas podobno, kar smo, resnično znanje pa pridobimo šele, ko smo se pripravljeni predati in naše delovanje ni več tu le zaradi cilja, ki ga imamo pred očmi. Ljudje, v katerih je prevladujoča kvaliteta tamas imajo večji problem v tem, da se sploh premaknejo z mesta in se usmerijo v neko aktivnost. Med različnimi praksami si bodo poiskali takšno, kjer bo potrebno minimalno gibanja, čeprav bi njihova narava potrebovala ogenj in strast…

Zaprla je oči. Opazovala je, kako z vsakim izdihom napetosti počasi zapuščajo njen vrat, sledila je poti vdiha in izdiha, opazovala je kako se je razmerje svežega, ki vstopa pri vdihu in toplega, postanega, ki izstopa ob izdihu, postopoma postavilo v stabilen odnos, kjer je bil vdih le obratna slika izdiha. Ko so njene misli, ki so na začetku prakse še skakale po njeni glavi kot opica z veje na vejo, postale manj pomembne, ko je bila njena pozornost dejansko osredotočena na tisto, kar je v resnici počela, se je vzpostavil prijeten okvir, ki ga je tisti trenutek lahko opisala kot praznega, a vendarle prijetno toplega. Prijetnost doživljanja se je povečevala s predajo različnih predsodkov, ki jih je nevede nosila cel dan  s seboj. Skozi prakso joge je odpadla njena maska z obraza in brez strahov je lahko bila to, kar je…

Ko sva se na koncu ure ponovno srečala pri vratih, iz nje niso več kot dežne kaplje deževale besede, od katerih je vsaka želela preglasiti drugo, čeprav je vsaka kričala isto: »Jaz!«. Pogledala me je v oči in se nasmehnila. Besede so bile preprosto odveč.

 

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com
Članek je bil objavljen v reviji POLET. Ponatisi, prepisi in kopije prepovedani.

 

Kratko in jedrmato na temo hujsanje in joga

Pred menoj je velik izziv. Napisati moram članek o jogi in o hujšanju. Izziv ne leži v tem, da ne vem, kaj bi tebi, dragi bralec, prodal kot še eno metodo hujšanja ali oblikovanja telesa. Z jogo se ukvarjam  nekaj časa, poznam kar nekaj različnih telesnih položajev, domači so mi različni načini manipulacije s telesnimi energijami in vse to je vedno mogoče zapakirati v neko obliko gibanja, ki lahko postane nov trend med skupinskimi vadbami, predvsem v tistem obdobju leta, ko se kaksnih 50% populacije odloči, da se je potrebno pripraviti na sezono gole kože in kopalk. Tisto, kar mi predstavlja izziv je v tem, da se mi zdi mešanje discipline joge z metodami hujšanja mešanje jabolk in hrušk. Joga je disciplina umiritve odvečnih vsebin in je stanje, ko um ne beži naokrog in se čutila ne ukvarjajo s predmeti zaznave, je stanje, ko je zaznava usmerjena k esenci praktikanta.

A vendarle...telesni izgled je le posledica tega, kar vnašam vase s hrano in pijačo in debelost preprosto pomeni, da je priliv kalorij večji od odliva le teh. Hujšanje je torej sila preprosta reč. Poraba mora biti večja od vnosa.
Zdaj pa skok v realnost. Veste da tisti,ki hujšajo, načeloma hujšajo celo življenje in večina njih nikdar ne shujša do te mere, da bi bili s tem zadovoljni. Nekateri morda shujšajo, a jih navade hitro spet zvabijo na stara pota in ko se teža spet pribliza rdečemu polju, ponovno hujšajo. In ta cikel se ponavlja in ponavlja.
Vem, nekateri ta trenutek že zavijate z očmi in si mislite,pa kaj mi tale soli pamet in kar nekaj bluzi...In mogoče je tak tudi moj namen. Mogoče sem želel z uvodnimi besedami le pritegniti dovolj pozornosti, da povem, kako je joga vendarle tudi povezana s tem, kako izgledamo in kakšno je naše telo.

Hatha joga označuje prakso joge, ki telo uporablja kot enega izmed pripomočkov umiritve miselnega toka. Nekatere prakse so telesno bolj zahtevne in se pri njih dodobra pregrejete. Taka oblika prakse joge bo sigurno povzročila v vasem telesu večjo porabo kot naprimer kavč v kombinaciji s TV sprejemnikom.

Nekatere tehnike joge pospešijo prebavo. Praksa, ki bo te tehnike vsebovala, bo brez dvoma boljsi pripomoček pri izgubljanju teže kot listanje revij z vsebinami v stilu:"Kako ujeti in zadržati pravega moškega, v sedmih korakih do popolnega dekolteja in podobno."

Praksa joge vsebuje velik element pozornosti, usmerjene na dejansko početje. Ko s prakso krepimo svoje zavedanje, smo bolj prisotni v doživljanju vsakdanjika. Posledično bo naša roka manjkrat nezavedno odprla vrata hladilnika in iz njega vzela mašilo občutka praznosti, ki ga želim nadomestiti z nepotrebnim obrokom.

Joga je disciplina, ki nas uči nenasilja. Ko to učenje ponotranjimo, se verjetno manjkrat nabašemo s hrano kot prej.

Ker smo ljudje pač taki,da se nemalokrat lažemo svoji okolici in še huje,lažemo sebi,bomo s prakso joge, ki kvaliteto išče v resnici besede in misli, verjetno veliko pridobili. Del prakse joge je praksa nepohlepnega delovanja, nadzora čutil, praksa čistosti telesa, besed in misli, zadovoljstva s tem, kar ta trenutek imam, samonadzora, samoopazovanja in predanosti. Vse to so vrline,ki sčasoma spremenijo življenski stil. In ja, seveda boste shujšali, če boste tem vrlinam sledili. Je pa ta pot dolga in prehodili jo bodo le tisti z dovolj volje...

Očitno torej z jogo lahko shujšate.
Namenoma ne bom pisal o zaporedjih položajev in drugih tehnikah, s katerimi bi to hitro dosegli. Zdi se mi, da bi na ta način jogo postavil ob bok katerikoli drugi obliki skupinske ali individualne vadbe in menim, da to pač ni enako, če se spet povrnem na prej omenjeno primerjavo jabolk in hrušk. Vsi tisti, ki hlepite po novih načinih izgubljanja presežka telesne teže, boste torej po prebranem tekstu ostali brez konkretnega recepta v rokah. Navodilo za vas se skriva v zadnjem odstavku tega zapisa...

Verjamem da tisti, ki jogo prakticiramo zaradi tega, kar joga je, vse podobne čirečare, ki se danes dobro prodajajo v stilu izgube teže, centimetrov, razstrupljanja, zdravljenja nespečnosti, depresije, hiperaktivnosti, mladostnega izgleda in še bi lahko našteval, tega ne potrebujemo.
Verjamem da tisti, ki jogo prakticiramo zato, da bi se odvečne miselne strukture umirile in bi esenca nas samih, našega bivanja prišla bolj v ospredje našega zaznavnega ekrana, imamo vsa orodja, da lahko s pomočjo njih hujšamo ali razstrupljamo svoje telo. Verjamem tudi, da večina teh iz zgoraj omenjene skupine tega res ne potrebuje.

Mislim da tisti, ki zelite shujšati in se vam joga kot filozofija in stil življenja ne zdi privlačna, poiščite kakšnega osebnega trenerja. To bo vsekakor boljši naslov za izgubo odvečnih kilogramov in centimetrov kot učitelji joge. Morda pa za začetek upoštevajte moj neprofesionalni nasvet:

-kar pojeste, si razdelite v več obrokov preko dneva
- dodajte več gibanja v svoje življenje
-in če mislite, da potrebujete bolj vitek pas in večje oprsje (slednje velja le za dekleta...:-)), zamenjajte literaturo, ki jo prebirate...

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA). Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

Joga je le ENA...

Joga za ženske, joga za suhe, joga za debele, joga v vročem prostoru, joga za bolečine v hrbtu, joga za sprostitev, joga za kuharice, joga za plesalce, joga za športnike…Se vam zdi znano?
Zdi se, da je v današnjem času v Zahodnem svetu joga postala odgovor na številne težave. Zdi se, da je joga veščina, s pomočjo katere lahko izgubite odvečno težo, svoje telo bolje pripravite na telesne izzive, se z njo učinkovito sprostite, igrate, zabavate in še in še...
Vse to je res. Do neke mere. Večina podobnih oglasov pa je le poskus približati potencialnemu kupcu storitev, ki jo nekdo pač prodaja. Pred leti bi me kakšen od podobnih oglasov verjetno močno pritegnil, kajti ko sem v svojem spoznavanju joge potoval od tiste grobe substance sebe k mehkejšim, sem bil na začetku svoje poti predvsem navdušen nad telesom, njegovo sposobnostjo giba, močjo in skladnostjo. Podobno jogo razume marsikateri zahodnjak, saj se je joga v svojem razvoju in širitvi po svetu v zadnjih trideset do petdeset letih iz templjev, ashramov in intimnosti posameznika prešla v telovadnice, fitnese in wellness centre. Ampak tisto, kar sporočilo joge vsebuje, je mnogo več od tega, da lahko nekaj trenutkov vztrajate z nogo za vratom…
Telesni položaji, ki sem jih res z veseljem izvajal in filozofija, ki je govorila o resničnosti, o življenju, o odnosih, so počasi našli svoje mesto v moji praksi joge. Počasi sem videl, da je moj odnos do telesa na podlagi za jogo med prakso asan zgolj slika tega, kar sem vsak dan, vsak trenutek. Ko sem na blazino stopil agresiven, je bila taka tudi moja praksa. Ko sem bil brez volje, se je to poznalo na moji praksi. Ko sem bil vesel, je bila moja praksa drugačna od tiste, ko sem bil potrt. Z dovolj veliko mero samo opazovanja sem bil s časom sposoben precediti neko esenco sebe v prakso, vsi občutki, ki sem jih s seboj prinesel na blazino, pa so nekako izpuhteli. Občutek je postal čist. Slika se je postopoma jasnila in kmalu sem prakso joge razumel kot način, da se distanciram od različnih občutkov dvojnosti, ki so tu zaradi mojega vrednotenja stvari. A moje življenje se v resnici ni kaj dosti spremenilo. S takim načinom prakticiranja sem uril določene kvalitete zaznave, nisem pa prišel niti blizu vzroka tega, da stvari še vedno doživljam in vrednotim glede na trenuten občutek sebe. Joga je lahko vsaka tehnika, ki jo vztrajno in zbrano gojimo in s katero napredujemo v višja stanja zavesti, ki ustreza stanju joge. Zaradi tega lahko govorimo o različnih jogah, pri tem pa moramo kljub vsemu jogo razumeti kot strogo in natančno disciplino, ne glede na poudarke njenih posameznih poti. Te poti posamezniku omogočajo slediti tistim poudarkom, ki so najbližje njegovi osebnosti. Pravzaprav lahko rečemo, da so različne poti joge nastale zaradi razlik posameznih osebnostnih značilnosti oz. temperamentov. Vsaka joga ima svoje različice, kar je posledica tudi tega, da vsak učitelj joge svojo prakso, ali pot joge v tem primeru, uči na svoj način, ki je običajno najbližji ali enak njegovi samostojni praksi. A dejstvo je sledeče: končni cilj joge naj bi ostal isti.

Osebno mi je bil princip telesa, ki sem ga z veseljem uporabljal na take in drugačne načine le pripomoček, ki mi je dajal otipljiv dokaz bivanja. Vedno, ko sem bil zaradi telesne aktivnosti zadihan, ko se mi je kdaj na kakšnem kolesarjenju mogoče zdelo, da ne morem več, je bil občutek, da sem živ, še kako resničen. Neprimerno bolj kot takrat, ko je moj dan mineval ob stvareh, ki jih nisem pretirano cenil in me je v mislih že vleklo drugam. Zato sem iskal močne impulze, ki so mi potrjevali stik z živim, iskal sem vse oblike adrenalina, ki so me lahko premaknile iz občutka povprečne nezavednosti. Zato je logično, da sem se z jogo srečal preko telesnega aspekta. In čeprav je bila moja joga na začetku bolj v stilu: »Kaj zdaj? Aha, lahko bi naredil trikotnik! Kako že? A, takole se nagneš…Ok, zdaj sem v položaju. Koliko časa še? Hmmm, v knjigi je pisalo nekaj o dihanju. Bom štel vdihe! Ena, dva…«, je čas naredil svoje in med vsemi trikotniki, bojevniki, predkloni in zakloni je občutek sebe, medtem ko počnem nekaj, kar mi morda niti ne jemlje diha, počasi priplaval v prvi plan opazovanja.

Vsi odrazi joge, ki v svoji praksi uporabljajo telo, bi jih na grobo lahko uvrstili v prakso Hatha joge, ta pa med štirimi glavnimi smermi joge, kot jih opisujemo danes, tvori tudi prvih pet krakov Radža joge. To je skladna kombinacija vseh obstoječih poti joge, njen osrednji poudarek pa je meditacija. Osmim »krakom« Radža joge (pogosteje v slovenskem jeziku beremo o osmih »korakih«, vendar ta termin prehitro napačno razumemo v smislu doseganja določenih stopenj in napredovanja po korakih) bi lahko rekli tudi praksa Aštanga joge, kot jo je v Yoga Sutrah opredelil Patanjali. Še natančneje: gre za klasifikacijo osmih »stopenj«, skozi katere se poda posameznik na svoji poti do samorealizacije. Ta klasifikacija posamezniku služi kot zemljevid poti, obenem pa je tudi priročnik, ki ponuja navodila o tem, kaj vse je potrebno opraviti, da bi dosegel stanje joge.

Karma joga je pot nesebičnega delovanja. Drugi pomemben vidik karma joge je razumevanje svojih dejanj, kot posledico nekega vzroka. Da Karma joga ne predstavlja popolnoma ločene poti, dokazuje njena vsebina, saj skozi čistost telesa in uma preko nesebičnega delovanja išče stik z ultimativno resničnostjo. Ta ideja mi je, ko sem se seznanil z njo, bila blizu glede samega delovanja. Tisto nesebično pa…uhhh, pa saj se ti ja ne da neprestano delati zato, ker bi to koristilo drugim! Moj takratni okvir, skozi katerega sem vrednotil svet, je bil pač bolj sebičen. Še vedno znam biti pravi egoist. Ampak se tega pogosto zavedam že med samim dejanjem egoizma. In mogoče ga bo s časom vedno manj in manj. Vem da bo moja joga bolj iskrena, bolj resnična takrat, ko ga bo manj.

Jogo modrosti in intelektualnega raziskovanja, ki gre onstran običajnih umskih meja imenujemo Gjana joga (zapisano tudi kot Jnana). Skozi prakso Gnjana joge posameznik poskuša videti stvari, »takšne, kot so«, torej poskuša razločevati med resničnostjo in tem, kar »se kaže njegovim očem« v neki zunanji obliki. Osebno sem Gnjana jogo razumel kot kopičenje teorije, da bi se ščasoma moja praksa spremenila. A gre za več kot le prebiranje starih spisov. Gnjana joga je ponotranjenje teorije. Do tega pa pridemo s prakso.

Za ponotranjenje znanja je potrebna še ena kvaliteta, ki mi je, ko sem v svojem raziskovanju joge napredoval, predstavljala morda največji problem. To je predanost. Bhakti joga je joga spontanega delovanja, storjenega bolj ali manj neposredno za predajo osebnemu idealu. Praksa Bhakti joge med drugim vključuje petje, ponavljanje manter in molitev. Vsako dejanje je tu le z namenom daritve osebnemu idealu, brahmanu, bogu.

Odraščal sem v ateističnem okolju, Cerkev se mi je, s svojimi škandali, svetimi vojnami, ubijanjem v imenu križa od malega zdela izredno svetohlinska organizacija, zato je bilo za mene ključno razumevanje koncepta energije. Preko jezika znanosti, preko fizike in matematike sem spoznal tisto, kar nekateri odprtega srca sprejemajo kot del svoje resničnosti od malega. Sedaj lahko spoštujem religije, kajti razumem da je njihovo osnovno sporočilo samorealizacija posameznika. In nobena religija, nobena sveta knjiga ni slaba. Samo njihove interpretacije, institucije, ki stoje za njimi so tiste, ki to sporočilo prepogosto umažejo. Tako s prakso joge ateist najde učinkovito orodje za samo uresničitev svojih potencialov, vsak vernik, ne glede na veroizpoved, pa lahko s pomočjo joge močno okrepi svoj notranji dialog z bogom. Ker sem bil v času svojega srečanja z jogo obseden s telesom, z akcijo, z dinamiko, seveda nisem srečal vidikov joge, kot so predaja, nesebično delovanje v skupnosti, razumevanje. Moj odnos je skozi oči joge potreboval dolgo pot, da je bil pripravljen razumeti, da nihče od nas ni le dober. Vsi smo celota, ki vsebuje take in drugačne reakcije. Kdaj smo iskreni, drugič se lahko obnašamo kot navadne riti…Zato se je moja joga začela z osvajanjem stoje na glavi. Druge kvalitete joge so počasi sledile in sčasoma morda prerasle tisto, kar sem na svojem vrtičku gojil na začetku. In mogoče je novi vrt dobil celo lepšo podobo kot prej. V bistvu je delitev joge na štiri smeri tu le zato, da lahko zaslišimo tisti del sporočila, ki nam je trenutno bližje. Ko pustimo, da joga vstopi skozi naša vrata, ko ne izbiramo več, kaj bi od joge vzeli in česa ne, delitev na štiri poti izgine. Je le joga, kjer se vse poti združijo v eno.

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA). Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com
Članek je bil objavljen v reviji POLET. Ponatisi, prepisi in kopije prepovedani.

kako sva se spoznala?

Kupil sem kolo. Navdušenje, ki je raslo od trenutka odločitve do realizacije želje v otipljivo obliko, je bilo kot val, ki me je počasi preplavljal. Tako sem ga,  oblečen v kolesarsko opremo, prevzel v trgovini in poln adrenalina sem se odpravil na prvo turo. Veselje je bilo vrteti pedala! A žal ni trajalo dolgo. Prevozil sem manj kot pet kilometrov, ko se je voznik avtomobila, ki me je tik pred križiščem prehitel, odločil, da bo zavil desno. Na mojo veliko smolo pa je pozabil, da se v križišče peljem tudi jaz. In tako se je moja adrenalinska vročica navdušenja sprostila ob stiku s pločevino in kosom zadnje luči avtomobila, zapičenim v moje prsi. Jeza ob razbitem biciklu je bila večja od bolečine, to sem začutil šele tedaj, ko je popustil šok.

Zdaj se zavedam relativnosti našega vrednotenja dogodkov. V trenutku, ko se je zgodila nesreča, je bilo v meni cel kup jeze, žalosti, bolečine. Ko sem nekaj mesecev kasneje moral na operacijo ramena, kajti v nezgodi se mi je kos hrustanca v ramenskem sklepu odkrušil in je natrgal ramensko manšeto, je obdobje rehabilitacije prineslo v moje življenje veščino, katere veličino sem spoznal šele mnogo kasneje. In še jo spoznavam. Danes sem vesel, da se mi je ta nezgoda pripetila. Brez nje bi bilo moje življenje drugačno.

Ko sem po operaciji obiskoval različne fizioterapije, sem spoznal tudi nekoga, ki mi je nekaj razlagal o jogi, in mi pokazal nekaj položajev. Vse skupaj se mi je zdelo simpatično privlačno z mističnim pridihom Orienta. Tako so jogijski položaji, asane postale del mojega procesa rehabilitacije, kasneje pa del mojega treninga v fitnesu ali pripomoček, ki me je po daljšem sedenju na kolesu malenkost sprostil in raztegnil še kako napihnjene mišice. Ker v tistem času ni bilo ne duha ne sluha o internetu, sem postopoma začel prebirati knjige o jogi. Seveda so mi bile na začetku privlačne predvsem »slikanice« o jogi, knjige, ki imajo maksimalno slikic in opisov položajev, pa malo manj teksta. Moj um je takrat deloval po principu »Zakaj izgubljati čas?« in zdelo se mi je, da seveda s tem, ko raziskujem in izvajam položaje, udarim naravnost v črno. Tako je moja joga prvih nekaj let prakticiranja bila svojevrsten streching. Le da se tega takrat seveda nisem zavedal. Bil sem prepričan, da prakticiram jogo. Nekaj malega o filozofiji joge sem sicer prebral, a glede na to, da sem informacije črpal predvsem iz slikanic o jogi, kaj globljega od tega, da je joga združitev uma in telesa, pa nekega blebetanja o čakrah, ki so se mi zdele sicer zanimiv, a mojemu umu takrat nedojemljiv koncept, pa ne. Ali pa sem morda celo prebral, a so moji možgani to preprosto označili kot nevredno nadaljnje obravnave. Moje zanimanje za prakso joge je raslo in udeležil sem se nekaj delavnic, kjer se je moj napihnjeni ego primerjal z ostalimi v tem, koliko je prožnosti v telesu. Kako zahtevno asano lahko naredim? O poglej, ta pa dalj časa stoji na glavi kot jaz, ta je pa res hud!

In tako bi se verjetno godilo še danes, če mi nekega dne slučajno ne bi prišla v roke knjiga The Science of Yoga. Prebral sem jo v enem mahu. Večkrat. Knjiga ni imela niti ene fotografije. In kar nekajkrat sto strani je štela…Ko sem jo bral, se mi je zdelo, da se različni kamenčki mozaika mojega življenja postavljajo na svoje mesto. Dobil sem odgovore, na večino vprašanj, ki so mi rojila po glavi. S tem ne mislim le vprašanj, ki pokrivajo tisto neopisljivo stran življenja. V mislih imam čisto konkretna vprašanja, ki se porajajo sleherniku, razumevanje svojih odnos z ljudmi, ki me obkrožajo, ocenjevanje njihovih odzivov na moja dejanja in podobno.

Seveda ne želim reči, da sem ob tej knjigi doživel razsvetljenje! Stik s to knjigo mi je bil kot vstop na novo platformo obstoja. Na začetku, se je spremenila moja praksa. Sprememba se niti približno ni zgodila preko noči. Bral sem o osem stopenjski jogi, bral sem o vrlinah. Bral sem o nenasilju, resnicoljubju in o tem, da je asana udoben in stabilen položaj. Bral sem o predanosti svojemu idealu, o čistosti in samo nadzoru. Bral sem…Ni in ni bilo konca. Več teorije, ki sem jo osvajal preko jezika besed, logičnega argumentiranja neopisljivega, mi je dalo širše polje eksperimentiranja v lastni praksi. In seveda sem tudi kdaj pa kdaj zavil v slepo ulico, napačno izvajal različne tehnike, položaje, napačno interpretiral vsebino besed, ki sem jih bral v knjigah, ki niso bile le slikanice o jogi. A vse to je bil še kako uporaben del učenja, kajti učenje iz napak ima to vrednost, da res razumeš, da se določene stvari pač tako ne počne…

Število delavnic joge, ki sem jih obiskal, se je namnožilo, opravil sem tudi izobraževanje za učitelja joge, a vedno bolj mislim, da je vsa teorija o jogi popolnoma brez vrednosti, če je ne preliješ v prakso. In ko sedaj rečem praksa, v mojih misli ni izvajanje telesnih položajev. Čeprav so ti lahko del prakse, nikakor niso nujno potrebni za to, da bi nekdo prakticiral jogo. Bistvo joge, ki ga lahko pokažemo ljudem okrog nas, je v delovanju. V osredotočenosti v trenutno početje. Osebno poznam ljudi, ki so o jogi morda kdaj spregovorili, morda kaj slišali, a se konkretno za njo niso zanimali. A vendarle je v njih več joge kot v meni, ki se trudim jogo prakticirati skoraj dve desetletji. Joga je stanje in je proces. Joga je stanje popolne predanosti v svojem delovanju, joga je proces, ki nas postopoma usmerja k temu, da bi bila naša pozornost lahko dalj časa osredotočena le na en predmet opazovanja ali početja. Ko se občutek tega, kar imenujem jaz, sreča s popolno osredotočenostjo, se lahko s predajo približamo trenutku, ko na nek način postanemo svoje početje. Enostavno izgine potreba po osredotočanju, ves napor, vložen v koncentracijo se postopoma umakne doživljanju. Joga je preseganje omejitev lastnega uma, je način, ki lahko posamezniku odstre vpogled v to, kar dnevno doživlja. Vrednotenja dogodkov, lestvica ocenjevanja različnih stvari ali oseb začne postopoma razpadati. Joga je gibalo evolucije posameznika na poti k čistemu človeku, z osnovno predpostavko, da je nezadovoljstvo posledica identifikacije z lastnim telesom ali mislijo.

Newageovska gibanja so tudi iz sporočila joge povzela različne ideje moderne spiritualnosti in tako se je morda sporočilo joge v svoji močno okrnjeni verziji približalo širšemu krogu ljudi. Zdi se mi, da je osnovna razlika v tem, da ti joga dejansko ponuja različna orodja na poti do bolj doživete realnosti, ostale »v sedmih korakih do…« tehnike pa navržejo ogromno balasta. Je pa res, da smo ljudje močno različni in vžigalna vrvica dobrega počutja nekaterih se mogoče prižge z največjo puhlico povprečne zgoraj omenjene knjige. Zato novodobna spiritualnost ni slaba, najde pač svoj krog ljudi. In če jih s svojim sporočilom malenkost premakne iz tečaja, je moč reči, da je to pozitiven korak v razvoju posameznika, kajti vztrajanje na mestu je edino nazadovanje, ki ga ljudje lahko doživimo.

Osebno sem vesel, ko vidim, da se spreminjam. Nekaj sprememb je posledica časa, nekatere spremembe pa so posledica moje prakse. Zdaj mi je mnogo bolj jasno, da so vse neprijetnosti, ki jih eventualno doživljam le zrcalo mene samega, kajti izkušnja, ko se dejansko tvoje okoliščine spremenijo, ko se spremeniš sam, je najboljši učitelj. Spremembe ki nastanejo spontano, so resnične spremembe. Verjamem, da je moč preko noči zamenjati cel kup svojih navad in zaživeti drugače. A na ta način ne bom prerasel svoje odvisnosti, svoje nagnjenosti k določenemu dejanju, misli. Rekel bi, da je sprememba končana šele takrat, ko se ti v možganih ne pojavi več želja po določenem predmetu ali dejanju, čeprav si v tistem trenutku v priložnosti, da ta predmet uporabiš ali dejanje izvršiš. Zanimivo se mi zdi, ker še vedno počnem stvari, za katere sem prepričan, da niso v redu. Še vedno me kakšen dogodek vrže iz tira. Še vedno sem kdaj jezen, slabe volje in še vedno bi kdaj najraje koga nekam poslal. Razlika med danes in menoj pred 18 leti je le v tem, da se zdaj zavedam, kako se stanje v meni spreminja. Razumem, kaj je bilo v resnici tisto, kar me je pripeljalo do občutka, ki nikakor ni jogijsko. In krivec nikoli ni nekdo drug. Vedno sem sam tisti, ki izberem, kakšen odnos imam do dogodka ali osebe. Le sam definiram svoj svet.

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com
Članek je bil objavljen v reviji POLET. Ponatisi, prepisi in kopije prepovedani.