Kot smo že omenili, ko tečemo, ne tečejo le naše noge, trup
in telo. Skupaj s telesom tečejo vse naše mentalne vsebine, projekcije
prihodnjih dogodkov in interpretacije preteklih dogodkov. Skupaj z njim tečejo
naša pričakovanja, želje strahovi in vse tisto, kar mislimo da smo. Da bi iz
svojega tekaškega treninga dobili kar največ, ne glede na to, ali se s tekom
ukvarjate na ravni, ko stremite k boljšemu rezultatu, ali preprosto le zato,
ker vas tek sprošča določenih napetosti, ki jih v vsakdanjem življenju
doživljamo na vseh ravneh tega, kar smo, se je smiselno globlje zazreti v to,
kar doživljamo kot jaz.
Nogometna tekma. Na tribunah je polno navijačev. Eni od njih
so privrženci ekipe A, drugi navijajo za ekipo B. Med samo tekmo se v navijačih
sprožajo različni občutki in ko je tekma končana (ob predpostavki, da rezultat
ni bil neodločen), se navijači zmagovite ekipe počutijo vzhičeni, navdušeni,
veseli, medtem ko navijači nasprotne ekipa doživljajo celo paleto nasprotnih
občutkov.
Zakaj vam govorim o tekmi in navijačih, medtem ko naj bi bil
govor o teku?
Moj namen je bil s prispodobo nogometne tekme pokazati, da
eden dogodek v različnih ljudeh ne sproži nujno enakega občutka, temveč lahko
ta isti dogodek posledično povzroči maksimalen spekter občutkov, ki jih je vsak
posameznik doživlja skozi svojo predstavo o tem, kdo pravzaprav je.
In ko govorimo o teku…
Ko smo si zastavili cilj, pa naj bo to prvič preteči 21 kilometrov ali pa
izboljšati svoj rezultat, je dosega cilja v veliki meri odvisna od vseh
komponent tega, kar smo. In da bi naš trening dejansko bil učinkovit, je
smiselno, da uspemo maksimum svoje pozornosti usmeriti v dejansko delovanje.
Lahko bi rekli, da je vse tisto kar smo, cel kup različnih
množic, narisanih na belem papirju. Ena od množic je naše telo, druga razumska
komponenta, tretja množica so naša čustva. Ne smemo pozabiti na vse tisto, kar
so nam starši povedali o svetu okrog nas in smo jim pri tem verjeli. Ne smemo
pozabiti na vse tisto, kar so nam starši povedali o svetu okrog nas in jim pri
tem nismo verjeli. Ne gre zanemarit lastne identifikacije z ponavljajočimi se
obredi, ki nas vodijo skozi vsakdanjik. (npr.:jaz sem učitelj joge, zato se
moram obnašati tako in tako. Ali jaz sem marljiv uslužbenec in zato se obnašam
tako in tako.) Teh množic tega, kar pravzaprav smo, je kar nekaj. A naš namen
ni, da bi se v tem trenutku usmerjali v globlje razumevanje, temveč govorimo o
teku.
Če poenostavimo:
Takrat, ko je maksimum naše pozornosti usmerjen v eno točko,
en cilj, smo bolj učinkoviti kot takrat, ko nam med tekom misli bežijo naokrog
in je početje našega telesa ločeno od aktivnosti razuma. Da bi torej tekaški
trening postal učinkovit, se je smiselno vprašati, kako našo pozornost usmeriti
le na eno ali morda dve množici, o katerih sem govoril in ne ostati razpršen
med enormnim številom nalog, zahtev okolice od mene in možnimi dogodki, ki se
bodo morda zgodili. Ali pač ne.
Sprostitev celega telesa ni le sprostitev mišic telesa. Če
bi bilo tako, bi se popolnoma sprostili že s preprosto masažo. A verjetno
poznate občutek, ko imate nekaj v glavi in vam to preprečuje, da bi se dejansko
sprostili. Sprostitev, za katero menim, da lahko učinkovito spremeni naše
rezultate, je brisanje množic s tistega belega papirja, o katerem sem prej
rekel, da so množice komponent tega, kar smo, narisane nanj. Sproščeni smo
takrat, ko smo sposobni čutiti, ne da bi zaznali potrebo, da je občutek
potrebno ubesediti ali analizirati.
Ko razumemo, za kakšno obliko sproščenosti ge, imamo
čudovito orodje, s katerim se dejansko uspešno pripravimo ne le na trening,
temveč na katerokoli dejavnost, za katero se odločimo.
Da bi razumeli, kakšne v resnici so napetosti, ki nam jih
povzroča ne le tek temveč aktivnosti našega vsakdanjika, moramo razviti svoj
mehanizem samo- opazovanja do te mere, da bomo dejansko zaznali spremembe, ki
bodo povzročile ali novo napetost ali sprostitev kakšne že obstoječe. Gre za
preprost način, ki ga večina najlažje razvija v ležečem položaju. Ležemo na
hrbet, nogi in roki razmaknemo do te mere, da občutek definiramo kot prijeten.
Vdihnemo, zavestno napnemo celo telo,
stisnemo pesti, zobe, potiskamo rameni pete in zadnjico proti podlagi, poiščemo
občutek, da od napenjanja celega telesa v svoji notranjosti nekako zavibriramo…
in z izdihom bliskovito sprostimo. Vse skupaj ponovimo pet ali večkrat
(prisluhnimo svojemu občutku). Telo se na ta način impulzno aktivira in
sprosti. Z vsakim novim izdihom, ko sprostimo napetosti, je telo bolj
pripravljeno ugasniti delovanje v mišičju in posledica so manjše napetosti.
Vsako napenjanje celega telesa ustvari silo, in sprostitev je le njeno
nasprotje. Preprosto dejstvo je, da mišica bolje deluje, ko se poveča obseg
njenega delovanja. Ponavljajoči se gibi teki krepijo določene mišice in posledično
te postajajo bolj in bolj togi, trdi, napeti. Ker mišice našega telesa delujejo
v paru (mišica na sprednji strani stegna s svojim krčenjem poskrbi za to, da se
noga v kolenu iztegne, medtem ko jo pokrčimo s krčenjem mišice na zadnjem delu
stegna), se z aktivacijo nasprotnih mišic sproščajo mišice, ki se posledično
raztezajo.
Po nekaj ponovitvah napenjanja in sproščanja celega telesa
ostanite v ležečem položaju še sedem do petnajst minut. Govoriti o tem, koliko
časa naj bi opazovali svoje telo je pravzaprav jalovo delo. Gre za to, da
razvijemo svoj občutek in le ta je tisti, ki naj bi definiral, koliko časa bomo
počeli to, kar počnemo. Ker pa tega občutka večini ljudi ne uspe razviti brez
redne vaje, je za začetek morda smotrno, da si nastavimo alarm in se sproščeno
usmerimo v opazovanje občutka celega telesa. Sproščenost namreč ni le stanje
naših napetih ali sproščenih mišic. Če bo naš um, medtem, ko bomo poskušali
opazovati svoje telo, neprestano projeciral vprašanje koliko je ura, koliko
časa še, da ne bom zamudil in podobno na ekran našega zavedanja, bomo daleč od
tistega, kar sproščenost je. Vedenje, da nas bo alarm vrnil v svet okrog nas,
je za večino pomirjujoče, saj se le na ta način lahko sprostijo, da vedo, da
zaradi svoje sproščenosti ne bodo česa zamudili. Zato po potrebi nastavite
alarm ali pač ne! Vsekakor je smiselno ustvariti okolje, ki v nas ne vzbuja
nemira, če želimo sprostiti odvečne napetosti.
Opazujemo svoj dih. Z globokim izdihom popolnoma izpraznimo
telo, in s počasnimi vdihi ga popolnoma napolnimo. Poiščemo ritem, ki je
umirjen, kjer sta vdih in izdih približno enako dolga. Ideja je v tem, da dih
teče in ne v tem, da ga umetno podaljšujemo. Ne gre za to, da dosežemo rezultat
temveč preprosto za to, da poiščemo sproščen način, pri katerem se naše telo v
celoti napolni in izprazni. Opazujemo, kakšna je sveža, hladna kvaliteta diha,
ki vstopa, opazujemo, kakšna je topla, postana kvaliteta diha, ki izstopa.
Ko opazimo, da je naše opazovanje diha edino, kar naš ume se
počne, se preusmerimo na opazovanje občutkov celega telesa. Se kje zadržujejo
odvečne napetosti? Opazujemo telo, opazujemo tiste predele, ki so napeti, ki so
morda kdaj utrpeli poškodbo in jih primerjamo z občutki drugje. Sprostimo jih
enako, kot spustimo žogo iz rok na tla. Ne vržemo je, pustimo le, da privlačnost
zemlje sama poskrbi za to, da se žoga oddalji od naših dlani in se približa
zemlji. Napetosti sprostimo preprosto tako, da v notranjosti poiščemo način, da
postanemo mehki…
Če ne zaznamo napetosti brez naglice preprosto opazujemo
občutek, ki se nam ponudi, ko se telesne in mentalne vsebine postopoma
sproščajo. Če zaznamo, da nas razum vodi naokrog, če opazimo da je naša
pozornost kjerkoli drugje, kot tam, kjer naj bi bila, v zaznavanju občutkov ta
trenutek, se preprosto vrnemo nazaj na opazovanje diha. Ko vse druge vsebine
razen toka diha izginejo, ponovno opustimo opazovanje diha in se osredotočimo
na občutek.
Ker vaja dela mojstra, bo opis sproščanja v ležečem položaju
našel svoj smisel šele takrat, ko ga bomo spremenili v prakso. Če bo sproščanje
napetosti postalo del tega, kar počnete, boste hitro presenečeno ugotovili, da
je vaša osredotočenost boljša, da v sebi zadržujete neprimerno manj napetosti,
kar se bo odrazilo tudi v družabnem življenju in ne le v rezultatih vašega
tekaškega treninga. Predlagam, da v svoj dan vključite do 15 minut prakse
sproščanja dnevno. Največji efekt bo sproščanje imelo takoj po službi, treningu
ali tik pred spanjem. Presenečeni boste, kako hitro se bodo pokazali prvi
rezultati…
Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher),
CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi
joge (Yoga Alliance,
ZDA).
Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks
joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične
potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov
(maraton, triatlon, nogomet, odbojka),
poslovnežev in igralcev.
www.jogado.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar