ravnotežje?

Ravnotežje telesa

 

Joga se torej ukvarja s tem, da se vse komponente tega, kar smo, na nek način izolirajo in tako naše zavedanje, naša osredotočena pozornost dobi priložnost, da lažje ostane le na enem predmetu opazovanja.

Rekli smo že, da ko tečemo, ne teče le naše telo (ena izmed zgoraj omenjenih komponent), temveč tudi naše misli, občutki, želje, pričakovanja…Danes se bomo ukvarjali s tisto najbolj materialno komponento, našim telesom.

Določeni ponavljajoči se gibi so tisti, ki oblikujejo naše telo, ga naredijo močnega, prožnega, hitrega,…ali pač ne. Načini, kako bomo pristopili k treningu česarkoli že so tisti, ki določajo raven naše uspešnosti v našem početju.

Ker je tek tako kot ostale aktivnosti v svojem gibalnem vzorcu specifičen, se posledično z prakticiranjem teka krepijo le določene mišične strukture. Telo tekača je pogosto slabše gibljivo v predklonih (upogib trupa v kolčnem sklepu) in velikokrat je tek povzročitelj napetosti, ki jih kopičimo med lopaticami, v vratu, v ledvenem delu telesa. Ne smemo pozabiti, da so napetosti pogojene tudi z ostalimi našimi aktivnostmi in ne le tekom. Nekdo, ki na primer pogosto sedi za računalnikom, je zaradi specifike tega početja bolj nagnjeno k temu, da se bodo pri teku kreirale napetosti v zgornjem delu hrbta. Če se ukvarjate z delom, ki je telesno zahtevno, in le redko sedite, bodo vaši gibalni vzorci skupaj s tekom kreirali napetosti drugje, spet odvisno od narave vašega dela in načina gibanja, ki ga pri njem uporabljate.

Joga uporablja telo kot enega izmed inštrumentov, namenjenih umiritvi odvečnih miselnih vsebin. Danes si bomo pogledali preprost vzorec gibanja, katerega namen je v tem, da se bo vaše telo po treningu teka ne le raztegnilo, temveč da boste angažirali tudi mišičje, ki ga med tekom niste kaj pretirano uporabljali. Rezultat se nedvomno spremeni, ko je telo bolj celovito pripravljeno in mogoče boste presenečeni, ko boste odkrili ne le, da je vaše počutje po tekaškem treningu, ki ste mu na zaključku dodali set položajev, povezanih z dihom, odlično, odkrili boste tudi, da je vaš tek postal drugačen. Ne boljši, ne slabši…preprosto drugačen.

Ko se telo uravnoteži in na njem nesorazmerja v mišičju postanejo manj opazna, se posledično spremenijo tudi druge kvalitete našega obstoja. Ampak o tem kdaj drugič…

 

Predlagam, da z zaporedjem štirih položajev, ki naj tekoče tečejo v ritmu vašega diha, zaključite svoj trening. Mogoče to storite zunaj, mogoče doma v kopalnici, preden skočite pod osvežujoč tuš. Lokacija naj ne vpliva na kvaliteto vaše osredotočenosti in čvrst namen, da bo vaše gibanje res skladno z dihom. Vsekakor je priporočljivo, da je telo še ogreto, ko se lotite zaporedja, ki ga bomo poimenovali Vinjasa.

Začnemo v položaju deske (SLIKA 1). Močno raztegnemo svoje telo, poiščemo občutek, da z vrhom glave bežimo od svojih pet. Roki iztegnemo in ramena vlečemo nazaj k svoji medenici. Poiščemo občutek, da grodnico (kost na sredini prsnega koša) dvigujemo proti grlu. Napnemo trebušne mišice. V tem položaju globoko vdihnemo in se z izdihom spustimo v položaj sklece (SLIKA 2). Bodite pozorni, da boste telo ohranili celo angažirano, ne gre le za gib, kjer ste osredotočeni na prsa, ramena ali triceps. Med spuščanjem v skleco se zavedajte zavestne napetosti celega telesa, trupa, zadnjice in stegen. Poiščite občutek, da se CELO telo spušča v skleco in ne le zgornji del. Ko je izdih končan in telo v spodnjem položaju sklece dopustite, da z vdihom potisnete glavo naprej in navzgor v položaj psa (SLIKA 3). Napnite stegna, zadnjco, raztegnite trebušno steno, potisnite rameni nazaj in roki v podlago. Ne visite v položaju temveč bodite prijetno enakomerno napeti kot struna! Roki se pri tem gibu iztegneta. Prehod med spodnjim položajem sklece v položaj psa je pot, kjer pete pričnejo gib in kakor domine, ki jih položite v kačo, frcnete in opazujete, kako se kača ruši od impulza vašega prsta proti koncu in pete so tiste, ki posledično premikajo naprej vaša kolena, kolke, medenico, hrbtenico, ramenski obroč in vašo glavo.

Kdaj stegnete roki? V trenutku, ko je komolec v spodnjem položaju sklece nad zapestjem, se roki pričneta stegovati in s tem poskrbita, da se težišče telesa ne prenese preveč naprej in hkrati s stegovanjem povzročimo to, da se zapestje ne premakne v položaj, kjer bi v njem povzročili bolečino.

Iz položaja psa se z izdihom premaknete v položaj strešice (SLIKA 4). Če težko zadržite iztegnjen trup, predlagam, da pokrčite koleni do te mere, da boste z lahkoto poiskali občutek, da poglabljate podlago pod svojimi rokami in posledica tega naj bo, da se vaša zadnjica čimbolj odmika od dlani.

 

Da bo izvajanje zaporedja bolj preprosto, si oglejte, kako se ga je na video posnetku lotil naš Mito.:-)

Celotno zaporedje ponovite vsaj šestkrat, po želji tudi večkrat. Predvsem pa sledite svojemu dihu. Ta je namreč kot popkovina, ki nas veže na življenje…

 

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

 

 

ravnotežje

Ne glede na to, kako se naša tehnika spreminja sorazmerno s časom našega prakticiranja teka, je stabilen korak vsekakor osnova, je čvrst temelj, ki bo našemu telesu omogočil, da bo dejansko prišlo tja, kamor se je namenilo.

Kaj je stabilnost?

Lahko bi preprosto rekli, da je stabilen položaj tisti, ki nas ohranja v željeni obliki, strukturi in pri tem ne izgubimo ravnotežja. Ali v gibanju: Stabilno gibanje je gibanje, pri katerem ne padamo nekontrolirano po tleh in ohranjamo želeno smer in hitrost gibanja.

Če podrobneje pogledamo strukturo človeškega telesa, kaj hitro ugotovimo, da je stabilnost verjetno moč ohranjati v položaju vsaj na dva načina. Prvi je maksimalna uporaba mišičja, zato da težišče telesa ohranjamo nad nogami (poskusite se npr. v stoječem položaju nagniti naprej kot skakalci na smučeh, ko v zraku jadrajo! Hitro boste ugotovili, da je potrebno mišice telesa toliko bolj angažirati, da telo ostane s stopali na tleh, bolj kot je telo nagnjeno). Drug način iskanja ravnotežja v posameznem mirujočem položaju pa sledi ideji, da se telo postavi v tako obliko, kjer sam s svojo lego ohranja položaj, kjer je potrebna majhna sila, da težišče ostane nad stopali.

 

Pogledali si bomo nekaj preprostih položajev, katerih namen je, da jih občasno vključite v svojo prakso. Če se boste ravnotežnih položajev lotili pred prakso, lahko ta pristop uporabite ne le za zavedanje telesnega ravnotežja, temveč je ravnotežje, stabilnost tudi posledica naše osredotočenosti. Ko se razum umiri do te mere, da se dejansko zavedamo položaja v katerem smo in se ne napenjamo, da bi v njem vztrajali, ko si dopustimo, da zaupamo svojemu pogledu in mu prepustimo vajeti, ki ohranjajo naše telo stabilno, se raven naše osredotočenosti na dejansko početje poveča preprosto zato, ker nas razum ne vleče stran od trenutnega početja…

V vsakem položaju poskušajte ravnotežje loviti s pogledom. Točka, v katero usmerite svoj pogled, naj bo sidro, pogled vrv in vaše telo čoln, ki ga po gladini premikate tako, da se potegnete za vrv, ki je pripeta na sidro in ne tako, da napenjate čoln. V telesnem položaju se naravnajte tako, da bi položaj definirali kot udoben in stabilen. Da bomo zadostili ideji udobnega je smiselno, da se telo okrog težiščne točke teles oblikuje na način, kjer hkrati angažiramo maksimalno število mišic z namenom, da nobena od njih ni pretirano obremenjena in bi tako našo pozornost vlekla iz točke, v katero smo usmerili svoj pogled.

Če se boste odločili, da izbrane položaje vsake toliko časa vključite v svojo prakso po teku, boste z ravnijo svoje stabilnosti dobili tudi odgovor na vprašanje, kakšna je mera vaše osredotočenosti. Večina ljudi lažje lovi ravnotežje po teku kot pred njim.

 

1./ Položaj GORE

 

Stopimo v širino kolčnega sklepa, rahlo pokrčimo koleni, stopali sta vzporedno. Zapremo oči. Umirimo svoj dih, pustimo, da postane dolg in umirjen. Poskrbimo da je teža enakomerno na obeh stopalih. Vrh glave naj bo čim višje, ne da bi pri tem telo napenjali. Opazujemo občutek in poiščemo idejo, da je telo sproščeno, medtem ko je vsebina telesa živa v svojem namenu biti dolg. Če ugotovite, da se v položaju zibljete, to preprosto pomeni, da je takrat razum aktiven brez potrebe. Preusmerite svojo pozornost v občutenje stika stopal s podlago… Opazujemo občutek, dokler nam ustreza. V položaju gore vztrajamo cca 1-2 minuti.

(SLIKA 1).

 

2./ Položaj DREVO

Iz položaja gore težo prenesete na eno nogo, odprete oči in svoj pogled osredotočite na točko na podlagi nekaj metrov pred vami. Pokrčite drugo nogo in stopalo odložite na notranjo stran stegna iztegnjene noge. Ko umirite telo, sklenite roki pred seboj, sprostite dih in poskrbite, da bo vaše vztrajanje v položaju prihajalo iz umirjene notranjosti in fiksiranega pogleda, ne iz moči vaše stegenske mišice. Sprostite prste na nogi, na kateri stojite, sprostite mogoče napetosti med rameni. Ledveni del naj bo poravnan, trtica usmerjena v tla (to »po domače« pomeni, da stojite tako, da zadnjice ne potiskate pretirano nazaj in popka naprej- pogosta hiba ženske populacije). Vztrajajte cca10 dihov, nato razprite roki in umirite telo za dodatnih 10 dihov. Po želji čas vztrajanja v položaju podaljšate po občutku…Ko položaj zaključite, stopite v položaj gore in opazujte razliko med levo in desno nogo, med levo in desno polovico telesa. Sprostite dih, ponovite na drugo stran.

 

3./ Položaj iztegnjene noge in BOJEVNIK 3

V položaju gore se primite za svojo medenico, iztegnite vrh glave k nebu in hkrati usmerjajte težo v stopali. Z izdihom vzdignite eno nogo in pri tem poskrbite, da rameni ostajata nad vašimi kolki. Umirite dih, vztrajajte do deset dihov, nato pokrčite nogo in jo potisnite nazaj, hkrati spustite trup naprej. Če gre, vztrajajte v položaju vzporedno s tlemi deset dihov. Ko želite položaj bojevnika zapustiti, se z vdihom vrnite v goro. Zaprite oči, opazujte občutek tega, čemur pravite jaz. Ko vam ustreza, oba položaja ponovite še na drugo stran.

 

Če potrebujete večji telesni izziv, da bi vaša pozornost ostala na vašem dejanskem početju predlagam, da prejšnjo vaju v ritmu svojega diha ponovite do desetkrat z vsako nogo. Na ta način boste poskrbeli za drugačen stimulus vašega mišičja kot v statičnih položajih, kjer je edina naloga centralnega živčnega sistema vzpostavljati ravnotežje na stabilni podlagi.

Potek dinamičnega zaporedja:

Iz položaja gore z izdihom dvignete nogo spredaj, celo telo z vdihom spustite v položaj bojevnika 3. Z izdihom se ponovno vrnete v položaj iztegnjene noge, z vdihom potujete nazaj v položaj bojevnika 3. Ponovite desetkrat.

 

4. / Položaj STOLa na eni nogi

V položaju gore težo prenesete na eno nogo, drugo pa pokrčite na način, kjer gleženj noge prinesete nad koleno iztegnjene noge, na kateri stojite. Prste pokrčene noge usmerite nazaj proti kolenu, in spustite zadnjico k tlom, kakor da boste sedli na imaginaren stol za vami. Ko je vaša zadnjica malenkost višje kot koleno pokrčene noge, na kateri stojite ali najgloblje v isti višini, roki iztegnite, kakor da bi se z njima želeli oprijeti nečesa nad seboj. Rameni potegnite proti kolkom. Vztrajajte v položaju cca eno minuto, nato ponovite na drugo stran.

 

Joga niso telesni položaji. Ti so le majhen del prakse tega, kar joga je. Uporabnost telesnih položajev je moč vključiti v priprave  kateregakoli športnika, igralca, poslovneža, delavca za tekočim trakom, …Četudi joga morda ni nekaj, kar bi bilo blizu vaši poti, je uporabnost različnih komponent prakse joge lahko odličen pripomoček na poti vsakomur.

In ko tečete z veseljem…

Ko tečete najbolje, kot veste in znate…

In ko si dopustite, da rezultat morda za trenutek ni najbolj pomemben…Ste bližje jogi, kot si morda mislite.

 

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

Kdo je tisti, ki teče?

 

Kot smo že omenili, ko tečemo, ne tečejo le naše noge, trup in telo. Skupaj s telesom tečejo vse naše mentalne vsebine, projekcije prihodnjih dogodkov in interpretacije preteklih dogodkov. Skupaj z njim tečejo naša pričakovanja, želje strahovi in vse tisto, kar mislimo da smo. Da bi iz svojega tekaškega treninga dobili kar največ, ne glede na to, ali se s tekom ukvarjate na ravni, ko stremite k boljšemu rezultatu, ali preprosto le zato, ker vas tek sprošča določenih napetosti, ki jih v vsakdanjem življenju doživljamo na vseh ravneh tega, kar smo, se je smiselno globlje zazreti v to, kar doživljamo kot jaz.

Nogometna tekma. Na tribunah je polno navijačev. Eni od njih so privrženci ekipe A, drugi navijajo za ekipo B. Med samo tekmo se v navijačih sprožajo različni občutki in ko je tekma končana (ob predpostavki, da rezultat ni bil neodločen), se navijači zmagovite ekipe počutijo vzhičeni, navdušeni, veseli, medtem ko navijači nasprotne ekipa doživljajo celo paleto nasprotnih občutkov.

Zakaj vam govorim o tekmi in navijačih, medtem ko naj bi bil govor o teku?

Moj namen je bil s prispodobo nogometne tekme pokazati, da eden dogodek v različnih ljudeh ne sproži nujno enakega občutka, temveč lahko ta isti dogodek posledično povzroči maksimalen spekter občutkov, ki jih je vsak posameznik doživlja skozi svojo predstavo o tem, kdo pravzaprav je.

In ko govorimo o teku…

Ko smo si zastavili cilj, pa naj bo to prvič preteči 21 kilometrov ali pa izboljšati svoj rezultat, je dosega cilja v veliki meri odvisna od vseh komponent tega, kar smo. In da bi naš trening dejansko bil učinkovit, je smiselno, da uspemo maksimum svoje pozornosti usmeriti v dejansko delovanje.

Lahko bi rekli, da je vse tisto kar smo, cel kup različnih množic, narisanih na belem papirju. Ena od množic je naše telo, druga razumska komponenta, tretja množica so naša čustva. Ne smemo pozabiti na vse tisto, kar so nam starši povedali o svetu okrog nas in smo jim pri tem verjeli. Ne smemo pozabiti na vse tisto, kar so nam starši povedali o svetu okrog nas in jim pri tem nismo verjeli. Ne gre zanemarit lastne identifikacije z ponavljajočimi se obredi, ki nas vodijo skozi vsakdanjik. (npr.:jaz sem učitelj joge, zato se moram obnašati tako in tako. Ali jaz sem marljiv uslužbenec in zato se obnašam tako in tako.) Teh množic tega, kar pravzaprav smo, je kar nekaj. A naš namen ni, da bi se v tem trenutku usmerjali v globlje razumevanje, temveč govorimo o teku.

Če poenostavimo:

Takrat, ko je maksimum naše pozornosti usmerjen v eno točko, en cilj, smo bolj učinkoviti kot takrat, ko nam med tekom misli bežijo naokrog in je početje našega telesa ločeno od aktivnosti razuma. Da bi torej tekaški trening postal učinkovit, se je smiselno vprašati, kako našo pozornost usmeriti le na eno ali morda dve množici, o katerih sem govoril in ne ostati razpršen med enormnim številom nalog, zahtev okolice od mene in možnimi dogodki, ki se bodo morda zgodili. Ali pač ne.

 

Sprostitev celega telesa ni le sprostitev mišic telesa. Če bi bilo tako, bi se popolnoma sprostili že s preprosto masažo. A verjetno poznate občutek, ko imate nekaj v glavi in vam to preprečuje, da bi se dejansko sprostili. Sprostitev, za katero menim, da lahko učinkovito spremeni naše rezultate, je brisanje množic s tistega belega papirja, o katerem sem prej rekel, da so množice komponent tega, kar smo, narisane nanj. Sproščeni smo takrat, ko smo sposobni čutiti, ne da bi zaznali potrebo, da je občutek potrebno ubesediti ali analizirati.

Ko razumemo, za kakšno obliko sproščenosti ge, imamo čudovito orodje, s katerim se dejansko uspešno pripravimo ne le na trening, temveč na katerokoli dejavnost, za katero se odločimo. 

 

Da bi razumeli, kakšne v resnici so napetosti, ki nam jih povzroča ne le tek temveč aktivnosti našega vsakdanjika, moramo razviti svoj mehanizem samo- opazovanja do te mere, da bomo dejansko zaznali spremembe, ki bodo povzročile ali novo napetost ali sprostitev kakšne že obstoječe. Gre za preprost način, ki ga večina najlažje razvija v ležečem položaju. Ležemo na hrbet, nogi in roki razmaknemo do te mere, da občutek definiramo kot prijeten. Vdihnemo,  zavestno napnemo celo telo, stisnemo pesti, zobe, potiskamo rameni pete in zadnjico proti podlagi, poiščemo občutek, da od napenjanja celega telesa v svoji notranjosti nekako zavibriramo… in z izdihom bliskovito sprostimo. Vse skupaj ponovimo pet ali večkrat (prisluhnimo svojemu občutku). Telo se na ta način impulzno aktivira in sprosti. Z vsakim novim izdihom, ko sprostimo napetosti, je telo bolj pripravljeno ugasniti delovanje v mišičju in posledica so manjše napetosti. Vsako napenjanje celega telesa ustvari silo, in sprostitev je le njeno nasprotje. Preprosto dejstvo je, da mišica bolje deluje, ko se poveča obseg njenega delovanja. Ponavljajoči se gibi teki krepijo določene mišice in posledično te postajajo bolj in bolj togi, trdi, napeti. Ker mišice našega telesa delujejo v paru (mišica na sprednji strani stegna s svojim krčenjem poskrbi za to, da se noga v kolenu iztegne, medtem ko jo pokrčimo s krčenjem mišice na zadnjem delu stegna), se z aktivacijo nasprotnih mišic sproščajo mišice, ki se posledično raztezajo.

Po nekaj ponovitvah napenjanja in sproščanja celega telesa ostanite v ležečem položaju še sedem do petnajst minut. Govoriti o tem, koliko časa naj bi opazovali svoje telo je pravzaprav jalovo delo. Gre za to, da razvijemo svoj občutek in le ta je tisti, ki naj bi definiral, koliko časa bomo počeli to, kar počnemo. Ker pa tega občutka večini ljudi ne uspe razviti brez redne vaje, je za začetek morda smotrno, da si nastavimo alarm in se sproščeno usmerimo v opazovanje občutka celega telesa. Sproščenost namreč ni le stanje naših napetih ali sproščenih mišic. Če bo naš um, medtem, ko bomo poskušali opazovati svoje telo, neprestano projeciral vprašanje koliko je ura, koliko časa še, da ne bom zamudil in podobno na ekran našega zavedanja, bomo daleč od tistega, kar sproščenost je. Vedenje, da nas bo alarm vrnil v svet okrog nas, je za večino pomirjujoče, saj se le na ta način lahko sprostijo, da vedo, da zaradi svoje sproščenosti ne bodo česa zamudili. Zato po potrebi nastavite alarm ali pač ne! Vsekakor je smiselno ustvariti okolje, ki v nas ne vzbuja nemira, če želimo sprostiti odvečne napetosti.

Opazujemo svoj dih. Z globokim izdihom popolnoma izpraznimo telo, in s počasnimi vdihi ga popolnoma napolnimo. Poiščemo ritem, ki je umirjen, kjer sta vdih in izdih približno enako dolga. Ideja je v tem, da dih teče in ne v tem, da ga umetno podaljšujemo. Ne gre za to, da dosežemo rezultat temveč preprosto za to, da poiščemo sproščen način, pri katerem se naše telo v celoti napolni in izprazni. Opazujemo, kakšna je sveža, hladna kvaliteta diha, ki vstopa, opazujemo, kakšna je topla, postana kvaliteta diha, ki izstopa.

Ko opazimo, da je naše opazovanje diha edino, kar naš ume se počne, se preusmerimo na opazovanje občutkov celega telesa. Se kje zadržujejo odvečne napetosti? Opazujemo telo, opazujemo tiste predele, ki so napeti, ki so morda kdaj utrpeli poškodbo in jih primerjamo z občutki drugje. Sprostimo jih enako, kot spustimo žogo iz rok na tla. Ne vržemo je, pustimo le, da privlačnost zemlje sama poskrbi za to, da se žoga oddalji od naših dlani in se približa zemlji. Napetosti sprostimo preprosto tako, da v notranjosti poiščemo način, da postanemo mehki…

Če ne zaznamo napetosti brez naglice preprosto opazujemo občutek, ki se nam ponudi, ko se telesne in mentalne vsebine postopoma sproščajo. Če zaznamo, da nas razum vodi naokrog, če opazimo da je naša pozornost kjerkoli drugje, kot tam, kjer naj bi bila, v zaznavanju občutkov ta trenutek, se preprosto vrnemo nazaj na opazovanje diha. Ko vse druge vsebine razen toka diha izginejo, ponovno opustimo opazovanje diha in se osredotočimo na občutek.

Ker vaja dela mojstra, bo opis sproščanja v ležečem položaju našel svoj smisel šele takrat, ko ga bomo spremenili v prakso. Če bo sproščanje napetosti postalo del tega, kar počnete, boste hitro presenečeno ugotovili, da je vaša osredotočenost boljša, da v sebi zadržujete neprimerno manj napetosti, kar se bo odrazilo tudi v družabnem življenju in ne le v rezultatih vašega tekaškega treninga. Predlagam, da v svoj dan vključite do 15 minut prakse sproščanja dnevno. Največji efekt bo sproščanje imelo takoj po službi, treningu ali tik pred spanjem. Presenečeni boste, kako hitro se bodo pokazali prvi rezultati…

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

 

 

 

 

Sproščenost...

Tek in joga…Marsikdo bi na prvi pogled ocenil, da gre za dve popolnoma različni kategoriji. Zdi se, da je tek predvsem telesna disciplina, medtem ko je joga usmerjena v umiritev miselnih procesov. Ker pa stvari nikoli niso le črne ali bele, kaj hitro lahko ugotovimo, da se praksa joge in tek med seboj še kako prekrivata.

Nikoli ne teče le naše telo. Redna vadba nam vzpostavi določen nivo kondicije, tečemo lahko hitreje in večje razdalje. Ker pa smo sestavljeni še iz kvalitet, kot je razum, občutki, misli, pričakovanja, strahovi in pričakovanja, slej kot prej ugotovimo, da na naš tek vpliva ne le telesna pripravljenost, temveč tudi stanje vseh prej naštetih kvalitet.

Kakšen bo rezultat teka torej ni odvisno le od treniranega telesa. Dejstvo je, da bo rezultat najboljši, ko bomo tekli »skupaj« s svojim telesom, ko bo v cilj usmerjen naša razum, volja in ne le noge.

Pogledali si bomo vpliv različnih komponent tega, kar smo in poskusili poiskati še manjkajoče koščke v mozaiku naše tekaške izkušnje.

 

Med samim tekom se v gibanju vloga različnih mišic telesa neprestano spreminja. Med prenašanjem teže iz ene noge na drugo se mišice izmenično krčijo vzdolž celega telesa z namenom, da bi telo zadržalo svoje težišče stabilno v smeri gibanja. Ponavljajoči gibi tekačev  specifično oblikujejo telo tako, da se na telesu okrepijo predvsem tiste mišice, ki so med treningom opravile več dela, zato se telo tekača maratona razlikuje od tekača krosa ali gorskega tekača.

 

Posledice nesimetričnega razvoja mišičja telesa se odražajo v posameznikovi drži, ki lahko ustvari določen tip napetosti v različnih predelih telesa. Za večino tekačev so značilne napetosti, ki se odražajo v zadnjem delu nog, spodnjem delu hrbta, med lopaticami in prehodu med rameni in vratom. Določene obremenitve, ki so del posameznikovega vsakdanjega življenja te napetosti poudarijo. Zato tekač, ki svoj delavnik preživi za računalnikom nosi več napetosti med lopaticami in rameni, kot nekdo, ki recimo med svojim delom veliko čepi in opravlja neko drugo delo.

 

Da bi se v prihodnje lažje poglobili v celotno sprostitev in se posledično bolje naučili usmerjati svojo pozornost v dejansko početje, v našem primeru torej tek, je smiselno takoj po treningu poskrbeti za razteg mišičja, ki je opravilo največ dela. Naslednje vaje so prilagojeni položaji, ki jih v jogi imenujemo asane. Naš namen je torej uporaba orodja (telo) za odstranitev nepotrebnih napetosti, ki so morebitna posledica teka (težke noge, »musklfibr«,…).

Da bi iz uporabe položajev iztržili kar največ, je smiselno pozornost usmeriti na dejansko početje. Sprostitev mišic je celovit proces, ki ne zahteva le fizičnega raztega skrčene mišice, temveč tudi mentalno usmerjenost v isti namen. Lahko bi rekli, da je tisto, kar smo, ekipa, ki je najbolj uspešna, ko so vsi igralci usmerjeni k istemu cilju. Trener naše ekipe je naša volja, ki želi sprostiti napete mišice. Igralci naše ekipe so telo, razumska komponenta, čustvene vsebine, želje, strahovi, pričakovanja…Ko je naša pozornost usmerjena v kateregakoli od igralcev posamezno, izgubimo povezanost ekipe. Kar preprosto pomeni, da smo v svojem početju manj uspešni.

Položaji, ki so pred vami, naj torej ne bodo le nekaj mehanskega. Opazujte zaprtih oči občutek, ki se v telesu razvija, ko vztrajate v položaju. Opazujte, kako je občutek odvisen od načina dihanja, ki ga trenutno imate. Umirite svoj dih in se usmerite v spremembe, ki jih vaš gib sproža v notranjosti…

 

1./ Razteg stegenske mišice

Stopimo v širino kolčnega sklepa, rahlo pokrčimo koleni, stopali sta vzporedno. Zapremo oči. Umirimo svoj dih, pustimo, da postane dolg in umirjen. Poskrbimo da je teža enakomerno na obeh stopalih. Vrh glave naj bo čim višje, ne da bi pri tem telo napenjali. Opazujemo občutek in poiščemo idejo, da je telo sproščeno, medtem ko je vsebina telesa živa v svojem namenu biti dolg. Opazujemo občutek, dokler nam ustreza. V položaju gore vztrajamo cca 1-2 minuti. (SLIKA 1)

Roke položimo na svoje boke, pokrčimo koleni (pazimo, da koleno ostaja na črti med kolkom in gležnjem, in da ne gre preko prstov na nogi), iztegnemo hrbtenico in poskušamo vrh glave kar se da oddaljiti od trtice. V predklon potujemo do aktivne faze, do tja, kjer naša hrbtenica še ostaja dolga in iztegnjena. Kolena krčimo do te mere, da telo pripeljemo vzporedno s tlemi, če je to mogoče.(SLIKA 2)

Ne pretiravamo, skrbimo da položaj zadržujemo na ta način, da naš dih lahko umirjeno teče v istem ritmu ves čas. V položaju vztrajamo 5-10 dihov. Počasi se zravnamo v začetni stoječi položaj in zaprtih oči opazujemo svoj občutek.

 

Odpremo oči in pogled usmerimo v točko. Pokrčimo levo nogo in jo za zadnjico primemo z isto roko za gleženj. Poskrbimo, da je medenica vzporedno s tlemi, obe koleni sta v isti višini.

Ramena potegnemo nazaj in dol, dvignemo prsni koš.

 Vdihnemo, trebuh potegnemo noter, stisnemo mišice presredka in zadržimo stisk medenične in dvig trebušne prepone 5- 10 dihov. (SLIKA 3)

 

Z izdihom spustimo nogo in se vrnemo v položaj gore. Nekaj trenutkov opazujemo razliko med levo in desno polovico telesa. Odpremo oči, pogled usmerimo v točko in ponovimo na drugo stran.

 

2./ Razteg celotnega zadnjega dela telesa

Kolena spustimo na tla. Pustimo, da vdihi navidezno polnijo naš trebuh, rebra vse do grla, pustimo, da izdihi mehko praznijo telo od zgoraj navzdol, od grla proti trebuhu. Težo enakomerno razporedimo med dlani in koleni. Po nekaj vdihih in izdihih, dlani prestavimo naprej za eno dolžino. Pokrčimo koleni in z rokami potisnemo zadnjico daleč nazaj, stran od dlani. (SLIKA 4)

Kolena zadržimo pokrčena do te mere, da je hrbet maksimalno iztegnjen. V položaju vztrajamo nekje do ene minute. V primeru neudobja seveda položaj zapustimo v trenutku, ko zaznamo svoje napetosti.

 

Sprostitev odvečnih napetosti je ključna za kvaliteto našega treninga in vsakdanjika. Sproščeno telo in um sta tista, ki poskrbita, da je med treningom ali tekmo naše delovanje lahko osredotočeno le na to, kar v resnici počnemo. Vsak presežek našega rezultata je le rezultat tega, da je naša sposobnost koncentracije na trenutno delovanje boljša. A o tem kdaj drugič.

 Z razumevanjem, kako napetosti nastanejo, razvijamo mehanizme, ki služijo prepoznavi le teh. In s sproščenostjo ni drugače kot z rezultati naših treningov. Veliko truda je potrebnega za to, da pretečemo maraton, ogromno treninga in celotne psiho fizične priprave. Ko se odločimo, in elemente sproščanja vključimo v naš osebni trening, je potrebno nekaj časa, da pravzaprav telo na instinktivni ravni dojame, kaj počnemo. In ko sprostitev odvečnih napetosti postane del našega vsakdana, bomo presenečeni, kako se bodo spremenili naši rezultati in še pomembnejše, kako se bo spremenil naš odnos do samega treninga.

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

Joga in škodljivost njene prakse?

Pred kratkim je bil v The New York Times objavljen sledeč članek, ki je predvsem govoril o nevarnosti prakse joge, o številnih poškodbah, ki jih ta praksa prinaša.

http://www.nytimes.com/2012/01/08/magazine/how-yoga-can-wreck-your-body.html?_r=1

Odzivi različnih učiteljev joge širom sveta so bili...hitri. V roku tedna je po medmrežju in tudi po tiskanih publikacijah izšlo kar nekaj člankov, ki nam govorijo nasprotno.

http://nicoledeavillayoga.net/ResponsetoNYTArticle.aspx

http://www.youtube.com/watch?v=iDggk8MB39I&feature=youtu.be

http://ayny.org/how-the-nyt-can-wreck-yoga.html

http://www.thedailybeast.com/articles/2012/01/10/yoga-instructors-push-back-at-new-york-times-article-on-injury-risk.html

Kaj naj si torej nekdo, ki z jogo nima nobenega stika, o vsem skupaj misli?
Kaj naj si misli ogromno ljudi, ki obiskuje tečaje joge, ali jo prakticira doma?

Osebno menim, da je razumevanje tega, kar joga v resnici je, zelo široko. Nekateri pod prakso joge razumejo prakso asan, nekateri meditacijo, spet drugi sprostitev...
Joga je v svojem bistvu stanje in hkrati metoda, ki nas temu stanju približa. O jogi je bilo govora mnogo pred tem, ko so se pojavili zapisi o telesnih položajih. Vrednost in uporaba asan (telesni položaji) se je močno razširila na zahodu v zadnjih 50 letih. To je čas, ki je prakso joge iz votlin, ashramov, templjev ali tišine domov prenesel v telovadnice, studie in večnamenske dvorane.

Sprašujem se, kaj je avtentična joga?

Ko je disciplina nekoč v času našla svoj odgovor na zastavljeno vprašanje, se je njen način začel širiti od ust do ust. Praksa se je v začetku svoje zgodovine prenašala ustno, v razmerju Učitelj - Učenec. Sama praksa joge je obstajala že mnogo pred prvimi zapisi o njej.
Treba je razumeti, da praksa izhaja iz okolja, ki je mnogo bolj cenil izrečeno besedo kot napisano. Še danes v Indiji za nekoga, ki veliko ve, pravijo da je "naslišan", (SRUTI), medtem ko na zahodu uporabljamo za isto osebo izraz načitan.
Joga se je tako razvijala. Praksa je bila na svojem začetku metoda transcendence, metoda, ki je usmerjena v preseganje običajnega stanja, ko smo razpeti med procesi razuma, informacijami čutil...


Vse klasifikacije joge (pa naj bo govor o štirih poteh joge, naj bo govor o tradicionalni hatha jogi ali modernimi dinamičnimi stili hatha joge) so tu le zato, da služijo želji po predalčkanju zahodnega uma. To, kar je joga v Sloveniji, Evropi, Zahodu...je predvsem oblika skupinskih vadb, ki imajo več ali manj komponent tega, kar joga je v svoji osnovi. In pri vsaki aktivnosti seveda obstaja možnost poškodbe, pa naj bo to tek ali hoja po stopnicah...

Ali danes obstaja avtentična joga?
Ali imajo šole z dolgoletnimi tradicijami in slavnimi imeni v svoji verigi več "avtentičnosti" od mlajših?
Ali je lahko dober učitelj nekdo, ki ni vezan na linijo Guruja?

Verjetno bi okrog tega lahko močno filozofiral. Zdi se mi, da je vrednost sporočila, ki se je tako dolgo prenašalo, v svojih predajah kaj hitro lahko doživelo komunikacijski šum. In zdi se mi, da je posledično kaj hitro prišlo do mutacij izvirnega sporočila. Mislim, da je danes vprašljiva vsa avtentičnost, kajti prenos informacij v zadnjih letih (v smislu joge zadnjih 1000 - 2000 let) je močno zaznamovan z vsemi sporočili, ki v um prenašalca sporočila pridejo nezavedno (teh sporočil je seveda na število informacij, ki tečejo naokrog sedaj seveda mnogo več kot nekoč...). Tako da je avtentičnost joge verjetno smisel iskati v širokem okvirju učiteljevih besed, raziskovanju prakse joge skozi lastno izkušnjo in prebiranju tekstov, od tostih najstarejših, pa vse do tega, kar nastaja v današnji dobi.

Zato naj velja osnovno pravilo. Tisto, kar počneš, počni s polnim zavedanjem in osredotočenostjo le na to, kar v resnici počneš. Na ta način in ob upoštevanju, da je bolečina sporočilo telesa, da nekaj NI v redu, boš najverjetneje ostal v mejah tega, kar je tebi primerno.
Učitelji smo različni, eni dajejo več poudarka na samo gibanje med prakso asan, drugi manj.
Tudi učenci smo v skupini različni. Eni so pripravljeni prisluhniti telesu in besedam učitelja, spet drugi ne.


Tako pod črto lahko glede članka, ki je vzdignil nekaj prahu na "jogijski" sceni, rečem le to.


- Verjetnost poškodbe na praksi joge (asan) seveda obstaja.
- Ta verjetnost se povečuje, če ste izrazito tekmovalni in vas predvsem zanima, da boste najbolj gibljivi, najmočnejši, najlepši... v skupini.
- Ta verjetnost se še poveča, če pred vami stoji vase zagledan učitelj, ki je po možnosti malenkost bolj gibljiv, močnejši ali lepši...od vas.
- Ta verjetnost se še poveča, če ta isti učitelj skrbi za to, da vam bo vsako uro dokazal, da je bolj gibljiv, močnejši in lepši...od vas.
- In če je ta isti učitelj "prišel do joge skozi fitness industrijo", in bo joga kot skupinska ura bolj spominjala na Body Pump, attack,...ali kaj podobnega in vas bo navduševal z medklici v stilu: "No pain, no gain!" in podobno...
je verjetnost poškodbe na uri joge še večja.


A ne trdim, da je tak učitelj joge (skupinske vadbe bi bil boljši izraz) slab.
Menim, da je tam le zato, ker ga VI potrebujete.

Se lahko sploh imenujete človek????

Delim objavo , deli naprej in se zamislite, tisti, ki to naredite:
Se lahko sploh imenujete človek????

Danes sem umrl. Navličal si se me in me odpeljal v zavetišče. Bilo je prepolno in dobil sem nesrečno številko. Sedaj sem v plasični vrečki na smetišču. Nek drug mladiček bo dobil skoraj nerabljen povodec, ki si ga pustil, ko si odšel. Moja ovratnica je bila umazana in premajhna, ampak gospa mi jo je vseeno vzela, preden me je poslala na Mavrično pot.
Bi še bil doma, če ti ne bi zgrizel čevlja? Ne vem, zakaj sem ga, ampak bil je usnjen in ležal je na tleh ... Samo igral sem se. Pozabil si na igračke za mladičke.
Bi še bil doma, če bi bil navajen na čistočo? Ko si mi porinil smrček v iztrebek me je bilo sram, da sem sploh šel. Saj bi te knjige in trenerji naučili, kako me privaditi ... Bi še bil doma, če ne bi imel bolh? Po dnevih na dvorišču se jih sam, brez preparatov proti bolham, nisem uspel znebiti. Bi še bil doma, če ne bi lajal? Vse, kar sem hotel z laježem povedati, je bilo, da me je strah, da sem osamljen, ... Da sem tukaj, da želim biti tvoj najboljši prijatelj ...
... Bi še bil doma, če bi te osrečeval? S tem, ko si me udarjal in mlatil po meni, me nisi naučil, kako te naj. Bi še bil doma, če bi si vzel čas zame in me naučil, kako naj se obnašam? Po prvem tednu se mi sploh nisi več posvečal, jaz sem pa tako čakal, kdaj me boš začel imeti rad. Danes sem umrl.
Z ljubeznijo,
... ... ... ... tvoj mladiček."

NARAVA JOGE, 4.del

Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY

Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman

Um

Kaj je um? Z jogijskega zornega kota je um le individualizirana zavest, njena celota, celota vaše
zavesti, ki vključuje vaša delovanja, ki jih zahodni psiholog postavlja izven uma. Joga je mogoča le na podlagi vzhodne psihologije. Kako naj opišemo to individualizirano zavest? Prvič, ona se zaveda stvari. Ko se jih začenja zavedati, si jih želi. Ko si jih želi, jih skuša pridobiti. Tako imamo tri aspekte zavesti - inteligenco, željo in delovanje. Na fizični ravni prevladuje delovanje, čeprav sta prisotni tudi želja in mišljenje. Na astralni ravni prevladuje želja, mišljenje in delovanje pa sta podrejena želji. Na mentalni ravni prevladuje inteligenca, želja in delovanje pa sta podrejena. Ko greste na buddhično raven prevladuje spoznavanje kot čisti razum, in tako naprej. Vsak od teh vidikov je stalno prisoten, vendar pa eden prevladuje. Isto je z materijo, ki jim pripada. Tako imate v materiji ritmične, dejavne in stabilne kombinacije; in v skladu s kombinacijami materije v vaših telesih bodo pogoji delovanja celote teh zavesti. V praksi Joge morate vgraditi v vaša telesa ritmične kombinacije, z manj prisotnima dejavnostjo in inertnostjo. Jogi namreč hoče, da se njegovo telo prilagaja njegovemu umu.

Stopnje uma

Patanjali nam pravi, da ima um pet stopenj; Vyasa pa dodaja, da se nahajajo “te stopnje uma na vsaki ravni”. Prva stopnja je stopnja, na kateri um blodi naokoli, stopnja Kshipta; to je metuljast um, zgodnja stopnja človeštva, ali, pri človeku, um otroka, ki neprestano tava od predmeta do predmeta. Ustreza delovanju na fizični ravni. Naslednja stopnja je stopnja zmedenosti, Mudha, enakovredna stopnji mladosti, ko s človekom upravljajo čustva, ga begajo, ko začenja čutiti, da je neveden - stanje onstran otroške muhavosti - značilno stanje, ki ustreza delovanju v astralnem svetu. Nato pride stanje zamišljenosti ali zaslepljenosti, Vikshipta, stanje človeka, ki ga je prevzela neka zamisel - ljubezen, stremljenje, kaj vse ne. On ni več zmeden mladostnik, ampak človek z jasnim ciljem, z neko zamislijo, ki ga je prevzela. To je lahko fiksna ideja blazneža ali fiksna ideja, ki iz njega naredi heroja ali svetnika; vendar pa je v vsakem primeru prevzet z neko idejo. Kakovost ideje, njena resničnost ali lažnost, ustvarja razliko med manijakom in mučenikom. Najsi je človek manijak ali mučenik, nahaja se pod urokom fiksne ideje. Proti njen ne pomaga nobeno umovanje. Če se je prepričal, da je iz stekla, ga ne bo noben argument prepričal v nasprotno. On bo vedno gledal na sebe tako, kot da je krhek kot steklo. To je lažna fiksna ideja. Obstaja pa fiksna ideja, ki ustvarja iz človeka heroja ali mučenika. Kajti če je človeku dražja neka velika resnica kot življenje, potem odvrže vse ostalo. Ideja ga poseduje, ga obvladuje, in človek gre zaradi nje z veseljem v smrt. Rečeno je, da se to stanje približuje Jogi, kajti takšen človek postaja koncentriran, pa četudi ga poseduje le ena ideja. To stanje ustreza delovanju na nižji mentalni ravni.
Če pa je človek tisti, ki poseduje idejo, ne pa ideja njega, potem se to osredotočeno stanje uma v
sanskrtu imenuje Ekagrata in predstavlja četrto stopnjo. To je stopnja zrelega človeka, pripravljenega na resnično življenje. Če je šel človek skozi življenje pod nadvlado ene same ideje, potem se približuje Jogi; osvobaja se prijema sveta in je onstran vseh zapeljevanj. Ko on poseduje tisto, kar je prej posedovalo njega, je pripravljen na Jogo in začne z urjenjem, ki pospeši njegovo napredovanje. Ta stopnja ustreza delovanju na višji mentalni ravni.
Iz te četrte stopnje ali Ekagrata se porodi peta stopnja, Niruddha ali samo-nadzor. Ko človek, ne le poseduje neko idejo, ampak se dvigne nad vse ideje, ko izbira, kar želi, ko prevzema ali ne prevzema nekaj, v skladu z razsvetljeno voljo, potem je samo-nadzorovan in lahko učinkovito prakticira Jogo. Ta stopnja ustreza delovanju na buddhični ravni.
Na tretji stopnji, Vikshipta, ko ga ima v posesti neka ideja, se človek uči viveke ali razlikovanja med notranjim in zunanjim, med realnim in nerealnim. Ko se nauči lekcije viveke, naredi korak naprej in v Ekagrati izbere eno samo idejo, idejo notranjega življenja; z osredotočanjem uma na to idejo se uči vairagyje ali brezstrastnosti. Vzdigne se nad željo, da bi posedoval predmete ugodja, najsi ti pripadajo temu ali kateremu koli drugemu svetu. Nato napreduje proti peti stopnji, samo-nadzoru. Da bi to dosegel mora prakticirati šest kreposti, shatsamapatti. Teh šest kreposti je povezanih z aspektom volje zavesti, medtem ko sta viveka in vairagya povezani z njenima aspektoma spoznavanja in delovanja.
S študijem vašega uma lahko odkrijete do kolikšne mere ste pripravljeni na začetek določne prakse Joge. Preiščite vaš um, da bi v sebi prepoznali te stopnje. Če se nahajate na eni ali drugi od prvih dveh stopenj, potem še niste pripravljeni na Jogo. Otrok in mladenič nista pripravljena na to, da bi postala jogi, kar velja tudi za zamišljenega človeka. Če pa vas obvladuje ena sama ideja, ste skoraj pripravljeni na Jogo, ker to vodi v osredotočenost, ko lahko izberete svojo idejo in se je po volji držite. Od tega do popolnega nadzora, ki lahko ohromi vsa gibanja uma, je le kratek korak. Ko dosežete to stopnjo, je sorazmerno lahko preiti v Samadhi.

Navzven in navznoter obrnjena zavest

Imamo dve vrsti Samadhija: eden je obrnjen navzven in drugi navznoter. Zavest, ki je obrnjena
navzven, se vedno pojavi prva. Nahajate se na stopnji Samadhija, ki pripada navzven usmerjeni budni zavesti, ko lahko preidete onstran predmetov, do principov, ki jih ti predmeti objavljajo, tako da preko oblik ujamete preblisk življenja. Darwin se je nahajal na tej stopnji, ko je razkril resnico o evoluciji. To je navzven usmerjen Samadhi fizičnega telesa.
Tehnično je to Samprajnata Samadhi, “Samadhi z zavestjo”, na katerega bi bilo po mojem mnenju, bolje gledati kot na Samadhi z navzven obrnjeno zavestjo, to je, ki se zaveda predmetov. Ko pa predmet izgine, to je, ko se zavest umakne iz ovoja, s pomočjo katerega vidi te predmete, nastopi Asamprajnata Samadhi, ki se imenuje “Samadhi brez zavesti”. Jaz ga raje imenujem navznoter obrnjena zavest, kajti ta stopnja se doseže z odvračanjem od zunanjega.
Ti dve stopnji Samadhija si sledita na vsaki ravni; siloviti koncentraciji na predmete na prvi stopnji in vstopu preko zunanje oblike do principa, ki se nahaja za njo, sledi umikanje zavesti iz ovoja, ki je služil njenemu namenu, njen umik v samo sebe, to je, v nek ovoj, ki še ni prepoznan kot ovoj. Takrat se zavest začasno zaveda le same sebe in ne zunanjega sveta. Tedaj nastopi “oblak”, začetek ponovnega občutenja zunanjega, nek medel občutek “nečesa”, kar je nekaj drugega od nje same; temu nato spet sledi delovanje v višjem ovoju in prepoznavanje predmetov na naslednji, višji ravni, ki ustreza temu ovoju. Tako popoln cikel poteka tako: Samprajnata Samadhi, Asamprajnata Samadhi, Megha (oblak), in nato Samprajnata Samadhi naslednje ravni, in tako naprej.

Oblak

Ta izraz - v svoji popolni obliki Dharma-megha, oblak pravičnosti ali religije - je eden tistih, ki so ga komentatorji precej pičlo pojasnili. Dejansko je edino pojasnilo, ki so ga dali, le to, da se nad
človekom zbere vsa pretekla dobra karma in nanj izliva dež blagoslova. Poglejmo, ali lahko najdemo kaj več od tega mršavega tolmačenja.
Izraz “oblak” se v zahodni mistični literaturi pojavlja kar pogosto; “Oblak nad goro”, “Oblak nad
svetiščem”, “Oblak nad božjim-prestolom”, so za študenta precej domači izrazi. Tudi izkušnja, ki jo nakazujejo, je v svojih nižjih fazah precej znana vsem mistikom, nekaterim pa tudi v vsej svoji
polnosti. V njenih nižjih fazah gre za pravkar omenjeno izkušnjo, ko umiku zavesti v ovoj, ki še ni
prepoznan kot ovoj, sledi začetek delovanja tega ovoja, katerega prvo znamenje je medlo čutenje
zunanjega. Počutite se tako, kot da bi vas obdajala gosta megla, se zavedate, da niste sami, vendar pa tega niste sposobni videti.
Bodite mirni; bodite potrpežljivi, čakajte. Naj vaša zavest prevzame držo pričakovanja. Kmalu se bo oblak stanjšal in prvi prebliski, videnje višje ravni, bo v vsej svoji lepoti ožarilo vaš očaran pogled. Ta vstop na višjo raven se bo ponavljal vedno znova in znova, dokler se vaša zavest, potem ko je bila osredotočena na buddhični ravni in potem ko bo izpred nje izginil celo njen sijaj, ne bo umaknila tudi iz tega odličnega ovoja in se boste znašli v resničnem oblaku, oblaku svetišča, oblaku, ki zastira Najsvetejše, ki prekriva videnje Jaza.
Tedaj nastopi to, kar se zdi kot izginjanje življenja samega, odpuščanje zadnjega oprijema ob otipljivo, visenje v praznini, groza velike teme, neizrekljiva osamljenost. Vztrajajte, vztrajajte. Vse mora oditi.
“Pomagati vam ne more nič, kar je izven Večnosti.” Bog sije le v mirovanju; ali kakor pravi Hebrejec: “Bodi miren, in vedi, da sem Bog.” V tej tišini se bo zaslišal Glas, glas Jaza. V tej tišini bo mogoče začutiti Življenje, življenje Jaza. V tej praznini se bo razodela Polnost, polnost Jaza. V tej temi bo mogoče videti Luč, veličastje Jaza. Oblak bo izginil in objavil se bo sijaj Jaza. To, kar je bilo preblisk oddaljenega veličastja, bo postalo stalno uresničenje, in poznavajoč Jaz in vašo združenost z njim, boste vstopili v Mir, ki pripada le Jazu.